UPRS Sodba III U 74/2020-8

Jedro

Dosedanje ravnanje tožeče stranke izkazuje nevarnost pobega. Sama je izpovedala, da je iz Maroka v Turčijo pripotovala z letalom na legalen način in nato pot nadaljevala ilegalno. Vrnitvi v Maroko se upira in ji je bila zaradi nesodelovanja v postopku tudi izrečena pravnomočna odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev. Na zaslišanju je na vprašanje ali bo spoštovala odločbo o vrnitvi v domovino, izjavila, da se v domovino ne bo vrnila. Tudi po mnenju sodišča opisano ravnanje tožeče stranke kaže na to, da z milejšimi ukrepi ne bo mogoče zagotoviti njene navzočnosti pri postopku odstranjevanja iz države, saj ne gre pričakovati, da se bo na dan odstranitve iz države prostovoljno javila pri organu, da bi se njena odstranitev iz države izvršila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Policijska postaja Cerknica (v nadaljevanju tožena stranka) A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka), ki zase pravi, da je državljan Maroka, rojen 1. 1. 1993, ki je brez veljavne potne listine in je v postopku odstranitve, odredila od 24. 4. 2020 od 14.30 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker obstaja nevarnost pobega (prvi odstavek 76. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2), ni znana dejanska istovetnost tujca (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2) in iz naslova javnega reda (peti odstavek 76. člena ZTuj-2). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožeča stranka nezakonito biva v Republiki Sloveniji. Maroko je zapustila dne 24. 3. 2019 tako, da je z letalom iz Casablance odletela v Istanbul v Turčiji, od tam pa ilegalno potovala preko Grčije, Albanije in Črne Gore v Bosno. Dne 23. 8. 2019 je ilegalno vstopila v Republiko Slovenijo na območju Črnomlja, policisti so jo naslednji dan vrnili na Hrvaško, Hrvati pa v BIH v Veliko Kladušo. Tožeča stranka je ilegalno ponovno prestopila mejo med BIH in Hrvaško in dne 4. 12. 2019 ilegalno prestopila mejo med Hrvaško in Slovenijo, pri čemer so jo izsledili policisti. Policisti PP Črnomelj so tožeči stranki dne 1. 9. 2019 zaradi nezakonitega prehoda državne meje izrekli globo in izdali plačilni nalog, št. 500208657688-0. Prvostopenjski organ je tožeči stranki, za katero obstaja nevarnost pobega, po petem odstavku 67. člena ZTuj-2, izdal odločbo o vrnitvi, s katero ji je izrekel odstranitev iz države in prepoved vstopa v državo za čas šestih mesecev.

2. Tožeče stranke ni bilo možno vrniti hrvaškim varnostnim organom, ker je v Republiki Sloveniji zaprosila za mednarodno zaščito. O tej vlogi ji je bila izdana odločba, št. 2142-4529/2019/10 (1313-21) z dne 23. 1. 2020, ki je postala pravnomočna dne 12. 2. 2020 in s katero je bila njena prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot neutemeljena. Dne 3. 3. 2020 je tožeča stranka ponovno podala zahtevek za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil s sklepom, št. 2142-4529/2019/20 z dne 5. 3. 2020, zavržen. Sklep o zavrženju je postal pravnomočen. Tožeča stranka je nato dne 8. 4. 2020 ponovno podala nov zahtevek za uvedbo postopka mednarodne zaščite, v katerem je bil dne 5. 3. 2020 izdan sklep, št. 2142-4529/2019720 (1312-21), s katerim je bil zahtevek tožeče stranke za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) prav tako zavržen. Tožena stranka meni, da glede na zgoraj navedene ugotovitve obstaja za tožečo stranko nevarnost pobega in s tem razlog za omejitev njenega gibanja po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2.

3. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da poleg navedenega tudi ni znana istovetnost tožeče stranke. Tožeča stranka si v času, ki ga je prebila v Republiki Sloveniji in v postopku pridobivanja mednarodne zaščite, ni uspela pridobiti nobenega uradnega dokumenta iz svoje matične države. Na območje Turčije je vstopila zakonito, iz česar je moč sklepati, da je tožeča stranka potno listino imela in je zato imela tudi možnost pridobiti drug osebni dokument.

4. Tožeča stranka v Republiki Sloveniji nima bivališča, na poziv tožene stranke pa tudi ni navedla nobene osebe ali naslova, da bi se ji na podlagi 81. člena ZTuj-2 lahko izrekel milejši ukrep. Tožeča stranka nima sredstev za preživljanje, niti osebe pri kateri bi lahko bivala, zato ji ni mogoče dovoliti bivanja izven centra in ji določiti kraj takega bivanja.

5. Ker tožeča stranka nima bivališča na območju Republike Slovenije, bi se lahko prosto gibala po državi, kar pa v pogojih razglašene epidemije in izrednega Odloka Vlade Republike Slovenije o omejitvi gibanja na občino bivanja pomeni, da nadzor policije v tem primeru ne bi bil mogoč. Gibanje tožeče stranke po Sloveniji pa bi zaradi razglašene epidemije pomenilo tudi neposredno grožnjo javni varnosti v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka na zaslišanju pred toženo stranko tudi ni kazala namere, da bi sodelovala pri svoji odstranitvi iz Republike Slovenije. V postopku je izjavila, da se v Maroko pod nobenim pogojem ne želi vrniti, kar kaže na očitno namero zavračanja sodelovanja v postopku vrnitve. Tožeča stranka tudi zaradi tega sklepa, da z milejšimi ukrepi ni moč zagotoviti navzočnosti tožeče stranke pri postopku odstranjevanja, pač pa je moč utemeljeno sklepati, da se tožeča stranka na dan odstranitve iz države ne bo prostovoljno javila pri organu, da bi se odstranitev iz države izvršila. Glede na opisane individualne okoliščine je zato omejitev gibanja tožeče stranke nujno potrebna, saj odstranitve iz države sicer ne bo mogoče izvršiti, če se ne bo zagotovila njena fizična prisotnost za pripravo in izvedbo te odstranitve.

6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala navodila Upravnega sodišča RS iz sodbe, št. III U 68/2020-7 z dne 22. 4. 2020. V ponovnem postopku je izdala novo odločbo o pridržanju, ki naj bi se pričelo dne 24. 4. 2020, četudi bi ta odločba morala utemeljiti pridržanje že od 8. 4. 2020 dalje, glede na to, da je sodišče prvo odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Vztraja, da ji ni mogoče očitati, da je begosumna, saj niso podane okoliščine, ki bi upravičevale sklep, da obstaja nevarnost njenega pobega. Tožena stranka v odločbi potrebo po njenem pridržanju utemeljuje tudi s tem, da ni dokazana istovetnost tožeče stranke, četudi tega razloga ni med zakonsko določenimi razlogi za pridržanje in je zato pridržanje iz tega razloga nezakonito. Dejstvo, da tožeča stranka nima potnega lista tudi ne izkazuje, da je begosumna. V izpodbijani odločbi ni nikjer navedeno, kako naj bi njeno pridržanje v centru za tujce prispevalo k vrnitvi v izvorno ali drugo državo. Primarni namen pridržanja je preprečevanje, da bi se kršil javni red in mir, pri čemer pa je ta nevarnost ugotovljena zgolj hipotetično in zato ne more biti podlaga za pridržanje po ZTuj-2, in še manj po Direktivi o vračanju.

8. Negativno zaključen postopek za priznanje mednarodne zaščite ne more biti razlog, da se posameznika pridrži v centru za tujce. Tožena stranka bi morala na podlagi 81. člena ZTuj-2 opraviti presojo, ali naj se tožečo stranko pridrži v centru za tujce ali pa se ji izreče milejši ukrep. Ta presoja mora biti razvidna iz obrazložitve, česar pa izpodbijana odločba ne vsebuje. V obrazložitvi je navedeno zgolj to, da tožeča stranka ni navedla prebivališča ali osebe, pri kateri bi lahko prebivala, brezdomnost pa ne more biti razlog za pridržanje, četudi gre za tujca z odločbo o vračanju. Če bi se zaradi ukrepov, ki preprečujejo širjenje koronavirusa omejilo gibanje zgolj migrantom, bi šlo za neupravičeno diskriminacijo glede na druge brezdomne osebe, ki bivajo v Republiki Sloveniji. Tožena stranka bi kot milejši ukrep lahko tožeči stranki dala možnost, ki jo določa 43. člen Pravilnika o bivanju v centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter o obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik), to je nenadzorovanje gibanja izven centra, saj bi si tožeča stranka lahko s tem preko nevladnih organizacij ali iniciativ organizirala prebivališče zunaj centra za tujce. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in odgovor na tožbo. V njem prereka navedbe tožeče stranke kot neutemeljene, vztraja pri izpodbijani odločbi, ki jo dodatno pojasnjuje ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v Republiko Slovenijo dvakrat vstopila nezakonito, in sicer prvič dne 23. 8. 2019 na območju Črnomlja ter je bila po tem, ko ji je bila dne 1. 9. 2019 izrečena globa in izdan plačilni nalog št. 50208657688-0, vrnjena hrvaškim oblastem; drugič pa je ilegalno prestopila mejo med Hrvaško in Slovenijo dne 4. 12. 2019 v kraju imenovanem Klanska polica na območju Policijske postaje Ilirska Bistrica. V zadevi prav tako ni sporno, da je tožeča stranka dne 9. 12. 2019 v Republiki Sloveniji zaprosila za mednarodno zaščito, njena vloga pa je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) št. 2142-4529/2019/10 (1312-21) z dne 23. 1. 2020, ki je postala pravnomočna 12. 2. 2020, zavrnjena kot neutemeljena. Tožeča stranka je nato dne 3. 3. 2020 podala zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki pa je bil s sklepom MNZ, št. 2142-4529/2019/20 (1312-21) z dne 5. 3. 2020, zavržen. Ta sklep je po sodbi Upravnega sodišča št. I U 405/2020-7 postal dne 24. 3. 2020 pravnomočen in dne 30. 3. 2020 tudi izvršljiv.

12. V zadevi tudi ni sporno, da je bila tožeči stranki dne 8. 4. 2020 izdana odločba, št. 2253-63/2020/22 (3E6918-59) o vrnitvi, s katero se ji je odredila odstranitev iz države in prepoved vstopa v državo za čas šestih mesecev. Tožeča stranka pritožbe zoper to odločbo ni vložila ter je postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva.

13. Predmet presoje v upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, št. 2253-63/2020/36 (3E6918-04) z dne 24. 4. 2020, s katero je bila tožeči stranki na podlagi prvega in drugega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 odrejena nastanitev v Centru za tujce v Postojni od 24. 4. 2020 od 14.30 ure dalje do njene odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev.

14. Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe skopa, vendar pa je kljub temu iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je odločitev pravilna.

15. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je odločitev tožene stranke utemeljena na okoliščinah iz 1. in 5. alineje prvega odstavka 68. člena ter 3. alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2.

16. Tožeči stranki je bila, kot že navedeno, izdana odločba o vrnitvi, s katero ji je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v državo za čas šestih mesecev. Tožeča stranka v tožbi teh dejanskih ugotovitev, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi podrobno opisala, ne izpodbija in zato sodišče šteje, da med strankama niso sporne. Prav tako ni sporno, da tožeče stranke iz države ni mogoče odstraniti takoj.

17. Sprejem odločitve, da se tujcu, kateremu je bila izdana odločba o odstranitvi iz države, omeji na gibanje v centru za tujce, mora biti sprejeta v skladu z oceno posameznega primera, ko je na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil. Vrhovno sodišče RS je v zadevah št. I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da je za opredelitev pojma "nevarnost pobega" ustrezajo najmanj kriteriji iz 3., 4. in 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po oceni sodišča dosedanje ravnanje tožeče stranke, ki izhaja iz podatkov upravnega spisa, nedvomno nakazuje obstoj okoliščin iz 4. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožeča stranka je namreč, kot je sama izpovedala, iz Maroka v Turčijo pripotovala z letalom na legalen način in nato pot nadaljevala ilegalno. Vrnitvi v Maroko se upira in ji je bila zaradi nesodelovanja v postopku tudi izrečena pravnomočna odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, saj je bilo že v tem postopku ocenjeno, da Republike Slovenije prostovoljno ne bo zapustila. Na zaslišanju dne 24. 4. 2020 je na vprašanje ali bo spoštovala odločbo o vrnitvi v domovino, izjavila, da se v domovino ne bo vrnila. Tudi po mnenju sodišča opisano ravnanje tožeče stranke kaže na to, da z milejšimi ukrepi ne bo mogoče zagotoviti njene navzočnosti pri postopku odstranjevanja iz države, saj ne gre pričakovati, da se bo na dan odstranitve iz države prostovoljno javila pri organu, da bi se njena odstranitev iz države izvršila. Navedena dejstva pa po mnenju sodišča po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju nevarnosti pobega. Tožeča stranka, kakor izhaja iz upravnega spisa, v tem trenutku tudi nima urejene možnosti bivanja v Republiki Sloveniji in nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, zato je ukrep omejitve gibanja po mnenju sodišča sorazmeren. Pavšalne navedbe tožeče stranke, da bi si lahko preko nevladnih organizacij, katerih ni konkretizirala, priskrbela prebivališče in sredstva za preživljanje niso upoštevne. Tožeča stranka ima v centru za tujce omogočen kontakt z nevladnimi organizacijami in bo, kolikor bo pri taki svoji nameri uspela, lahko zaprosila za milejše ukrepe oziroma bo o njih po uradni dolžnosti odločil center, če bo namen nastanitve mogoče doseči na drug način. Kakor je bilo že pojasnjeno, je tožeči stranki je med bivanjem v centru gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja, izjemoma pa se ji lahko dovoli gibanje izven območja centra v skladu s pogoji, kot jih določajo pravila bivanja v centru, ki jih tožeča stranka očitno pozna, saj se na njih v tožbi sklicuje.

18. Glede na navedeno so neupoštevni tožbeni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev javnega reda in miru v zvezi z njenim bivanjem v Republiki Sloveniji v času razglašene pandemije. Neupošteven pa je tudi ugovor, da je postala odločba o vračanju pravnomočna zato, ker se zoper njo ni pritožila zato, da je lahko zaprosila za zadrževanje v Republiki Sloveniji, saj je v zadevi odločilno, da je odločba o vračanju dokončna in izvršljiva. Na odločanje v zadevi pa ne vpliva niti njeno pavšalno zatrjevanje o vloženi prošnji za zadrževanje, ki je tožeča stranka tudi v tem postopku tudi sicer ni izkazala.

19. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da bi tožena stranka v ponovnem postopku, glede na to, da je sodišče s sodbo III U 68/2020-7 z dne 22. 4. 2020 prvotno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, morala omejitev gibanja odrediti od 8. 4. 2020 dalje. Tožena stranka z izpodbijano odločbo sicer ni odločila o omejitvi gibanja v navedenem obdobju, vendar to na zakonitost odločbe, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, ne more vplivati.

20. V skladu z navedenim je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka v zadevi izvedbe glavne obravnave ter izvedbe novih dokazov tudi ni predlagala.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 68/2020-7
• UPRS Sodba III U 209/2023-28
• UPRS sodba in sklep I U 151/2015