UPRS Sodba III U 56/2020-13

Jedro

Zgolj tek postopka za priznanje pravice do mednarodne zaščite, ki v času izdaje odločbe o izročitvi še ni bil zaključen, ne da bi tožeča stranka zatrjevala in izkazala obstoj drugih razlogov, ki bi lahko bili podlaga za zavrnitev izročitve, na odločanje v stvari ne more vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje je na prošnjo Republike Srbije (v nadaljevanju država prosilka) z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 16. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe št. 15/13, v nadaljevanju Pogodba) in 530. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu ZKP), odločilo, da se dovoli izročitev tožeče stranke, državljana Republike Hrvaške in Republike Srbije, pristojnim organom države prosilke, zaradi izvršitve kazni zapora treh let po sodbi Višjega sodišča v Sremski Mitrovici, št. K-42/16 z dne 27. 9. 2016, zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije, in izvršitve kazni treh let in šest mesecev zapora po sodbi Prizivnega sodišča v Novem Sadu, št. KŽ1 910/2017 z dne 31. 8. 2017, zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili iz prvega odstavka 246. člena v zvezi z 33. členom Kazenskega zakonika Republike Srbije, s katero je bila v delu odločbe o kazenski sankciji spremenjena sodba Višjega sodišča v Sremski Mitrovici, št. 29/17 z dne 13. 6. 2017 ( I. točka izreka). Pod II. točko izreka je odločilo, da se izročitev tožeče stranke dovoli pod pogoji iz 20. člena Pogodbe v zvezi z 531. členom ZKP, in sicer: da se tožečo stranko ne sme kazensko preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; da se zoper tožečo stranko ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; in da se tožečo stranko ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila, preden je bila dovoljena izročitev. Pod III. točko izreka je še odločilo, da bo predajo tožeče stranke pristojnim organom prosilke skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije; in pod IV. točko izreka, da so pravosodni organi Republike Srbije skladno z 11. členom Pogodbe dolžni zagotoviti, da se bo kazenski postopek po izročitvi tožeče stranke znova opravil v njeni navzočnosti.

2. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je bila tožeči stranki na podlagi mednarodne tiralice Interpola Beograd, ki jo je razpisalo Temeljno sodišče v Sremski Mitrovici, na podlagi sodbe Višjega sodišča v Sremski Mitrovici, št. K 42/16 z dne 27. 9. 2016 in sodbe Prizivnega sodišča v Novem Sadu, št. KŽ1 910/2017 z dne 31. 8. 2017, dne 17. 9. 2019 odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije. S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 17. 9. 2019 je bilo zoper tožečo stranko odrejeno sodno pridržanje. Dne 30. 9. 2019 je tožena stranka prejela prošnjo ministrstva za pravosodje državne prosilke z dne 23. 9. 2019 za izročitev tožeče stranke zaradi izvršitve že navedene kazni zapora. Prošnji za izročitev je skladno s četrtim členom Pogodbe priložilo vso dokumentacijo, potrebno za sprejem odločitve o izločitvi. Po prejemu prošnje in izročitvene dokumentacije je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom, št. II Pom-i 48733/19 z dne 3. 10. 2019, zoper tožečo stranko odredilo izročitveni pripor, zoper katerega je tožeča stranka vložila pritožbo, ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, št. I Ks 48733/2019 z dne 8. 10. 2019, zavrnjena kot neutemeljena.

3. Po opravljenem predhodnem zaslišanju tožeče stranke je Okrožno sodišče v Kopru sprejelo sklep, št. I Ks 48733/2019 z dne 6. 12. 2019, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za njeno izročitev Republiki Srbiji. Zoper ta sklep je zagovornik tožeče stranke vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru s sklepom, št. I Kp 48733/2019 z dne 27. 12. 2019, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker je bilo v sodni fazi izročitvenega postopka ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji za izročitev tožeče stranke pristojnim organom državne prosilke, je bila zadeva, skladno z 529. členom ZKP, dne 31. 12. 2020 predložena toženi stranki zaradi sprejema dokončne odločitve v zvezi z zaprošeno izročitvijo.

4. Pri odločanju v postopku o izročitvi tožeče stranke je tožena stranka upoštevala tako dejstva in dokaze, ki izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Kopru (št. II. Pom-i 48733/2019), kot tudi dejstva in dokaze, ki izhajajo iz upravnega spisa Ministrstva za pravosodje (št. 56010-51/2019).

5. Skladno z določbo 22. člena Ustave RS ter 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je tožena stranka zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka tožečo stranko in njenega pooblaščenca pozvala k predložitvi morebitne izjave v zvezi z dejstvi in okoliščinami, relevantnimi za sprejem odločitve o zaprošeni izročitvi. Pooblaščenec tožeče stranke je podal izjavo, v kateri navaja, da je tožeča stranka v Republiki Sloveniji zaprosila za mednarodno zaščito, saj se zaradi svoje politične pripadnosti stranki, ki nasprotuje politiki vladujoče stranke, resno boji za svoje življenje. Tožena stranka je dne 30. 1. 2020 na Ministrstvo za notranje zadeve naslovila poizvedbe glede morebitne izdaje odločbe tožeči stranki o priznanju pravice do mednarodne zaščite in prejela odgovor, da je bila njena prošnja za mednarodno zaščito z dokončnim sklepom z dne 2. 3. 2020 zavržena, odločba pristojnega organa pa še ni pravnomočna.

6. 530. člen ZKP določa, da minister, pristojen za pravosodje, izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje (tretji odstavek 530. člena ZKP). Tožeča stranka v času odločanja o izročitvi nima pravnomočne odločbe o priznanju pravice do azila, zato po oceni tožene stranke in ob upoštevanju prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VSRS št. I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002) ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi na podlagi 530. člena ZKP. Tožena stranka je v konkretni izročitveni zadevi vezana na določbo 200. člena ZKP, ki narekuje posebej hitro postopanje vseh organov v primeru, ko je oseba v priporu, skladno s četrtim odstavkom 524. člena ZKP pa je trajanje izročitvenega pripora zakonsko omejeno. Kolikor bo pravica do mednarodne zaščite tožeči stranki pravnomočno priznana, bo tožena stranka pri odločitvi glede izvršitve pravnomočne odločbe o izročitvi v celoti spoštovala določila 33. člena Konvencije o statusu beguncu.

7. Tožečo stranko so pristojna sodišča Republike Srbije obsodila na prostostno kazen zaradi storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, ki je primerljivo kaznivemu dejanju po 186. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1) in se sistemsko uvršča med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje. Ker v spisu ni drugih indicev, ki bi kazali, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper politični sistem v državi, oziroma da bi bila kakorkoli povezana s politično dejavnostjo tožeče stranke, oziroma s kršitvijo vojaških dolžnosti, je z gotovostjo mogoče zaključiti, da se storjena kazniva dejanja ne uvrščajo med politična ali vojaška kazniva dejanja. Enako je potrdilo tudi Okrožno sodišče v Kopru v sklepu z dne 6. 12. 2019.

8. Glede preostalih okoliščin, ki jih tožeča stranka uveljavlja kot podlago za zavrnitev njene izročitve Republiki Srbiji, predvsem okoliščin glede verjetnosti kršitve 17. in 18. člena Ustave RS v povezavi z 2. in 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), tožena stranka navaja, da je pristojnost ugotavljanja morebitnega obstoja verjetnosti, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo, oziroma da bi se jo na ta način kaznovalo, od uveljavitve zadnje novele ZKP (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), ki se uporablja od 20. 10. 2019 dalje), skladno s 14. točko 522. člena ZKP pridržana sodiščem. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi, št. Up 402/2012 z dne 5. 7. 2012 in sklepu z dne 21. 5. 2012 sprejelo stališče, da sodišča v sodnem delu izročitvenega postopka na podlagi Ustave RS skrbijo za varstvo vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika. Okrožno sodišče v Kopru se je v pravnomočnem sklepu z dne 6. 12. 2019 opredelilo do okoliščin glede verjetnostjo, da bi bila tožeča stranka, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo, da bi se jo na ta način kaznovalo, oziroma, da bi bilo njeno življenje v državi prosilki ogroženo, tožena stranka pa v odločitev sodne veje oblasti ne more posegati in posledično tudi ne izvajati dokazov v povezavi z zatrjevanji v zvezi z navedenimi okoliščinami.

9. Tožeča stranka odločbo tožeče stranke izpodbija s tožbo, ki jo je na poziv sodišča dopolnila dne 10. 4. 2020. Navaja, da je dne 24. 1. 2020 zaprosila za priznanje mednarodne zaščite. Dne 2. 3. 2020 je prejela sklep, s katerim je bila njena prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržena, zoper ta sklep pa je sprožila upravni spor, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 320/2020. Sodišču zato predlaga, da predmetni upravni spor prekine do odločitve sodišča v tej zadevi, saj je odločitev v predmetnem upravnem sporu v celoti odvisna od vprašanja ali je upravičena do mednarodne zaščite ali ne, kar pa je predmet postopka opr. št. I U 320/2020.

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se dovoli izročitev tožeče stranke pristojnim organom Srbije zaradi izvršitve kazni zapora. Ker postopek za mednarodno zaščito še ni pravnomočno zaključen, je brezpredmetno sklicevanje tožene stranke na sodno prakso, saj konkreten in referenčen primer nista primerljiva. V referenčnem primeru je bilo namreč o postopku za mednarodno zaščito že pravnomočno odločeno, v konkretnem pa temu ni tako. Trditev tožene stranke, da gre za že odločeno zadevo in da tožena stranka ni dolžna ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite, ni pravilna. Sodna veja oblasti s sklepom z dne 6. 12. 2019 namreč ni odločala o mednarodni zaščiti tožeče stranke in zato v nobenem primeru ne gre za res iudicata. Zaradi nelogične obrazložitve izpodbijane odločbe, se te ne da preizkusiti in gre zato posledično za kršitev pravil postopka. Dejansko stanje v zvezi z mednarodno zaščito tožeče stranke tudi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, saj postopek mednarodne zaščite še ni pravnomočno zaključen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

11. Tožeča stranka z vlogo z dne 15. 4. 2020 tožbo dopolnjuje z navedbo, da je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 320/2020 z dne 12. 3. 2020, odločba tožene stranke o zavrženju namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. Predlaga, naj se zato predmetni postopek prekine do pravnomočne odločitve glede upravičenosti tožeče stranke do mednarodne zaščite.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in podrobno pojasnjuje okoliščine zadeve. Vztraja, da iz tretjega odstavka 530. člena ZKP jasno izhaja, da se izročitev zavrne le v primeru, da je bila osebi pravnomočno priznana pravica do mednarodne zaščite. Tožeča stranka je napačno razumela obrazložitev izpodbijane odločbe, saj je bilo v njej pojasnjeno, da sta se do navedb tožeče stranke, da obstaja verjetnost, da bo v državi prosilki podvržena mučenju, da bi se z njo nečloveško in ponižujoče ravnalo, da bi se jo na ta način kaznovalo, oziroma da bi bilo njeno življenje v državi prosilki ogroženo, skladno s 14. točko 522. člena ZKP pravnomočno opredelili že Okrožno sodišče v Kopru in Višje sodišče v Kopru v sodnem delu izročitvenega postopka. Sodišču predlaga, da zavrne izvedbo predlaganih dokazov in zavrne tudi tožbo.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev in zato sodišče zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in jih je sodišče v obrazložitvi te sodbe tudi povzelo, sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

15. Postopek izročitve je urejen v XXXI. poglavju ZKP. Pogoji za izročitev so določeni v 522. členu ZKP, postopek pa v nadaljnjih členih tega poglavja. ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Postopek izročitve je sestavljen iz dveh delov, in sicer iz odločitve sodišča o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev in iz odločbe ministra za pravosodje o dovolitvi oziroma nedovolitvi izročitve. Ta del postopka sledi odločitvi (kazenskega) sodišča, ki v sodnem delu izročitvenega postopka ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca tuji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, določeni v domačem ali mednarodnem pravu.

16. Kot je bilo že navedeno v obrazložiti izpodbijane odločbe, predstavlja pravno podlago odločanja v obravnavani zadevi določba 530. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli, lahko pa izda tudi odločbo, da se izročitev odloži zato, ker zoper tujca, katerega izročitev se zahteva, teče pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 530. člena ZKP, ki je za odločanje v tej zadevi relevanten, je določeno, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

17. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, čemur tožeča stranka v tožbi tudi ne ugovarja. Za tožečo stranko je sporna odločitev tožene stranke zato, ker postopek o njeni prošnji za priznanje mednarodne zaščite še ni zaključen. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila vlogo (namero), da želi zaprositi za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila s sklepom Ministrstva za notranje zadeve z dne 3. 2. 2020 zavržena, ta sklep o zavrženju pa v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bil pravnomočen. Iz tožbenih navedb tožeče stranke, katerim tožena stranka v odgovoru na tožbo ni ugovarjala, izhaja, da je tožeča stranka zoper to odločitev pri Upravnem sodišču RS vložila tožbo, ki jo je to sodišče s sodbo, št. I U 320/2020-7 z dne 20. 3. 2020 tožbi ugodilo, sklep Ministrstva za notranje zadeve z dne 2. 3. 2020 odpravilo ter zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. Sodišče do trenutka odločanja v predmetni zadevi o zaključku postopka za priznanje mednarodne zaščite tožeči stranki ni bilo obveščeno.

18. Glede na navedeno, je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 530. člena ZKP za odločitev v obravnavani zadevi ključno, ali je imela tožeča stranka v času, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je dovolila njeno izročitev, v Republiki Sloveniji pravico pribežališča. Ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in naslovnega sodišča (na primer sodba VSRS št. I Up 149/2001 z dne 8. 5. 2002 ter sodbe tega sodišča št. IV U 4/2020 z dne 4. 2. 2020 (63. točka obrazložitve) in št. I U 1534/2019 z dne 26. 2. 2020 (20. točka obrazložitve)) ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi tožeče stranke državi prosilki, kolikor je postopek izročitve tekel v skladu z določbami XXXI. poglavja ZKP ter tam določenimi pogoji in kolikor ji v času izdaje odločbe ni izdana pravnomočna odločba, s katero bi ji bila v Republiki Sloveniji priznana pravica pribežališča. Zgolj tek postopka za priznanje pravice do mednarodne zaščite, ki v času izdaje odločbe o izročitvi še ni bil zaključen, ne da bi tožeča stranka zatrjevala in izkazala obstoj drugih razlogov, ki bi lahko bili podlaga za zavrnitev izročitve, na odločanje v stvari ne more vplivati.

19. Tožeča stranka je sodišču predlaga prekinitev postopka odločanja do pravnomočne odločitve o vlogi tožeče stranke za priznanje pravice do mednarodne zaščite. Sodišče postopka odločanja ni prekinilo, saj, glede na v predhodnih točkah opisana stališča sodišča, odločitev v predmetni zadevi ni odvisna od odprtega postopka odločanja o prošnji tožeče stranke za priznanje mednarodne zaščite in zato ni razlogov, da bi sodišče postopek prekinilo, dokler tega vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek 47. člena ZUS-1).

20. Kot navedeno, tožeča stranka ugotovitvam tožene stranke, da v konkretni zadevi ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, ne ugovarja, niti v tožbi ne zatrjuje in ne predlaga dokazov, da obstaja verjetnost, da bi bila v državi prosilki mučena, oziroma da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo, oziroma jo na ta način kaznovalo. Obstoja teh okoliščin zato sodišče zato ni posebej presojalo in sledi presoji tožene stranke, pri tem pa je upoštevalo okoliščino, da je bilo v sodni fazi izločitvenega postopka pravnomočno ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji za izročitev tožeče stranke pristojnim organom države prosilke.

21. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, to je, da tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila priznana mednarodna zaščita, med tožečo in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Iz tega razloga je zato sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, saj za odločitev niso pomembni.

K točki II. izreka:

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2021

Podobni dokumenti:

• sodba III U 65/2009
• sodba I U 180/2012
• UPRS Sodba I U 589/2020-9