<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba III U 17/2018-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:III.U.17.2018.9
Evidenčna številka:UP00040881
Datum odločbe:30.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Valentina Rustja (poroč.), Lea Chiabai
Področje:JAVNI RAZPISI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - izrek odločbe - bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Kolikor toženka nima (materialno) pravne podlage, da vlogo oziroma predlog lahko zavrne, tožnik upravičeno opozarja, da je sredstva za izplačilo iz naslova razpisanega sofinanciranja nastalih obveznosti toženka dolžna zagotoviti (iz svojega proračuna), saj se ne more sklicevati, da so bila vsa sredstva že porabljena za druge prijavitelje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Piran, št. 4101-16/2017/40-1 z dne 2. 10. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine Piran kot prvostopenjski organ je z odločbo, št. 4101-16/2017/40-1 z dne 2. 10. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), odločila, da se predlogu za sofinanciranje rednega letnega programa športa za leto 2017, ki ga je prijavil tožnik, ugodi v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za izvajalca letnega programa športa (I. točka izreka), da se v delu, ki se nanaša na izplačilo denarnih sredstev za sofinanciranje letnega programa športa v letu 2017, predlogu ne ugodi (II. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnikova vloga na Javni razpis za zbiranje predlogov za sofinanciranje programov športa za leto 2017 (v nadaljevanju: Javni razpis), ki jih bo v navedenem letu sofinancirala Občina Piran (v nadaljevanju: toženka) iz sredstev proračuna, najprej, na podlagi predloga Komisije za strokovno presojo in ocenjevanje predlogov rednih letnih programov športa (v nadaljevanju: Komisija) z dne 26. 4. 2017, z odločbo, št. 4101-16/2017/40 z dne 9. 5. 2017, zavrnjena. Pri odločanju o tožnikovi pritožbi pa je drugostopenjski organ presodil, da je izpolnjen (tudi) pogoj iz 4. alineje II. točke Javnega razpisa in 3. člena Pravilnika o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa v občini Piran (v nadaljevanju: Pravilnik), po katerem imajo pravico do sofinanciranja športnih programov nosilci in izvajalci športne dejavnosti, ki delujejo najmanj dve leti. Zato je odločbo z dne 9. 5. 2017 odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Ta je ugotovil, da tožnik izpolnjuje razpisane pogoje za izvajalca letnega programa športa, in je zato odločil, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane odločbe. Kot je nadalje navedel, je v delu, ki se nanaša na denarna sredstva za sofinanciranje rednega letnega programa športa, ki jih v letu 2017 sofinancira toženka iz sredstev proračuna, na podlagi predloga Komisije z dne 26. 4. 2017 izdal odločbe vsem prijaviteljem na Javni razpis. Tožnik se je pritožil le na odločbo, št. 4101-16/2017/40 z dne 9. 5. 2017, ne pa tudi na ostale odločbe, ki so bile izdane tega dne, in so tako odločbe ostalih prijaviteljev na Javni razpis postale dokončne in pravnomočne. Zato sredstev ni več mogoče deliti, saj bi se s tem poseglo v pravnomočno rešena razmerja. Tožnik torej izpolnjuje pogoje za dodelitev sredstev, vendar mu rednega letnega programa športa v letu 2017 ni mogoče financirati, ker so bila vsa razpoložljiva sredstva že dodeljena, zato je prvostopenjski organ odločil, kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane odločbe. Dodaja, da je postopek skladen s predpisi Pravilnika in Odlokom o proračunu Občine Piran za leto 2017.

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je župan toženke kot drugostopenjski organ s svojo odločbo z dne 18. 12. 2017 zavrnil. Kot ugotavlja v obrazložitvi, v zadevi ni več sporno, da je tožnik izpolnjeval pogoje iz Javnega razpisa. Za postopek, kot je obravnavani, se Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) uporablja smiselno. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ ocenjeval popolnost in utemeljenost vlog prijaviteljev na Javni razpis, pri čemer je odločal enostransko oziroma na podlagi podatkov prijaviteljev in skladno s pogoji Javnega razpisa. Ne Javni razpis ne Pravilnik nimata določb o pravnih sredstvih, zato je treba smiselno uporabiti določbe ZUP glede pritožbe. Prvostopenjski organ je postopek vodil tako, da je vsakemu prijavitelju izdal svojo odločbo; te odločbe so po preteku pritožbenega roka postale dokončne in tudi pravnomočne. Zgolj tožnik se je pritožil na zavrnilno odločbo, št. 4101-16/2017/40 z dne 9. 5. 2017, ni pa obenem izpodbijal ostalih v razpisnem postopku izdanih odločb, ki posegajo v njegove pravice oziroma pravne koristi. Po mnenju drugostopenjskega organa je to bistveno, ker je bila v razpisnem postopku na voljo točno določena masa sredstev, ki je predmet razdelitve med uspešne prijavitelje in je po nastopu pravnomočnosti ni mogoče vnovič deliti, ne da bi se poseglo v pravnomočne odločbe. Tožnik bi moral na podlagi 235. člena ZUP zahtevati vročitev vseh odločb, ki posegajo v njegove pravice oziroma pravne koristi, in sicer pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Ker tega ni storil, so odločbe ostalih prijaviteljev postale pravnomočne in vanje ni mogoče vanje poseči. Izpodbijana prvostopenjska odločba je zato pravilna. Predmet Javnega razpisa je sofinanciranje (delitev denarnih sredstev), kar izhaja tudi iz Javnega razpisa, ki navaja višino denarnih zneskov ob vsebinah, ki se sofinancirajo v letu 2017. O zahtevku je bilo tako v celoti odločeno, navedeni pa so tudi razlogi za to.

4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločanje, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi v delu, ki se nanaša na izplačilo denarnih sredstev za sofinanciranje (II. točka izreka), in v tem delu zadevo vrne v novo odločanje toženki. Tej naj tudi naloži, da mora tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi tožnik ugovarja, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju sam s sabo in nerazumljiv. Takšna je že I. točka izreka, prav tako I. in II. točka izreka skupaj nimata smisla. Kakšno je sofinanciranje v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev, in predvsem kakšno je sofinanciranje brez izplačila sredstev, ni jasno. Tudi stališča iz obrazložitve toženkine odločitve nimajo opore ne v zakonu ne v sodni praksi (U 1917/2008, I U 888/2011). Četrti odstavek 235. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 229. člena tega zakona se uporablja v primerih stranske udeležbe. Če bi držalo naziranje toženke, bi bilo treba vse glede sofinanciranja izdane odločbe vročiti vsem prijaviteljem, kar je naloga toženke in če do vročitev ni prišlo, odločbe tudi niso mogle postati dokončne ne pravnomočne. To, da tožnik izpolnjuje pogoje za sofinanciranje, ne pomeni avtomatično, da jih nek drug prijavitelj ne izpolnjuje in da bi zato moral tožnik njegovo odločbo izpodbijati. Tudi ni naloga tožnika, da presoja, ali drugi prijavitelji izpolnjujejo pogoje, ter računa, kolikšen znesek sredstev gre posameznemu udeležencu, saj za to nima ne ustreznih podatkov ne pristojnosti. To je naloga toženke, ki mora vzpostaviti in izvesti jasen, pregleden in učinkovit postopek, na podlagi katerega bo lahko ugotovila, koliko je upravičencev za sofinanciranje, in nato tem upravičencem razdelila namenjena sredstva. Če je postopek toženke neučinkovit, to ne more iti na škodo tožnika, sicer se nedopustno posega v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, saj je potem pritožba popolnoma nesmiselna. S slednjo je namreč tožnik uspel, ugotovljeno je bilo, da izpolnjuje vse pogoje za sofinanciranje, da je torej prvostopenjski organ pri prvem odločanju napravil napako, kljub temu pa tožnik ne more uresničiti namena svojega udejstvovanja v postopku, to je priti do pripadajočih sredstev zgolj zato, ker so jih s potekom časa, ki je bil potreben za pritožbo, že razdelili. Tožnik izpostavlja 36. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018, ki določa obveznost plačila dokončnih in pravnomočnih sodnih odločb v breme proračuna oziroma dolžnost zagotovitve sredstev za njihovo poplačilo iz drugih proračunskih postavk s prerazporeditvijo sredstev. Toženka torej ima možnost in dolžnost zagotoviti sredstva iz drugih postavk, kolikor je namenjena sredstva porabila, še posebej, če je do tega prišlo zaradi njene napake. Tožnik v dokaz svojih navedb prilaga Javni razpis, Pravilnik, odločbo št. 4101-16/2017/40 z dne 9. 5. 2017, svojo pritožbo zoper navedeno odločbo, drugostopenjsko odločbo z dne 7. 6. 2017, izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper to odločbo in drugostopenjsko odločbo z dne 18. 12. 2017.

6. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na tožnikovo zadevo. V odgovoru na tožbo slednji nasprotuje ter vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, kot so navedeni v drugostopenjski odločbi z dne 18. 12. 2017.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Z izpodbijano odločbo je odločeno o predlogu za sofinanciranje, ki ga je podal tožnik s svojo prijavo na Javni razpis.

9. V skladu z določbami ZUP, ki se smiselno uporabljajo v obravnavani zadevi (glej tudi 4. člen ZUP), mora biti izrek odločbe, v katerem se odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank, kratek in določen (213. člen ZUP), odločitev pa mora biti z dejanskega in pravnega vidika obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti (primerjaj prvi odstavek 214. člena ZUP).

10. Po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe, kot je razviden iz 1. točke te obrazložitve, ne ustreza zakonskemu standardu, saj je nejasen in nedoločen. Iz besedila izreka izhaja, kot da bi se tožnikovemu predlogu delno ugodilo in ga (le) delno zavrnilo, čeprav vsebina sprejete odločitve in tudi njena obrazložitev kaže na dejansko zavrnitev tožnikove vloge na Javni razpis. Kot upravičeno ugovarja tožnik, ni jasno (razvidno), kakšno naj bi bilo sofinanciranje v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev, oziroma kakšno je sofinanciranje brez izplačila sredstev. Že iz navedenega razloga, torej zaradi bistveno pomanjkljivega izreka (pri čemer je prav izrek tisti del odločbe, ki postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje ter se izvršuje) je izpodbijano odločbo treba odpraviti.

11. Pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev odločitve o zavrnitvi izplačila denarnih sredstev za sofinanciranje tožnikovega letnega programa športa, tako z vidika navedbe in izkaza vseh dejanskih okoliščin, na katerih naj bi temeljila, kot tudi zato, ker niti prvo- niti drugostopenjski organ nista navedla materialnopravne podlage, ki bi ob ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje vse razpisne pogoje, utemeljevala takšno odločitev. Zato odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Zgolj navedba skupnih zneskov sofinanciranja posameznih vsebin v Javnem razpisu in zatrjevanje toženke, da so bila vsa sredstva že porabljena za druge prijavitelje, podlage za sprejeto odločitev ne daje. Določbe (četrtega odstavka) 235. člena in drugega odstavka 229. člena ZUP, na katere se sklicuje drugostopenjski organ, so povsem procesne narave, pri čemer je treba pripomniti, da njegovega razlogovanja tudi način postopanja oziroma odločanja v obravnavanem primeru ne potrjuje (vsem prijavljenim na Javni razpis ni bila izdana ena odločba, ampak vsakemu od njih samostojna odločba o zgolj njegovi vlogi oziroma predlogu, pri čemer se te odločbe drugim prijaviteljem očitno tudi niso vročile). Poudariti je treba, da kolikor toženka nima (materialno) pravne podlage za stališče, da se, čeprav prijavitelj izpolnjuje vse predpisane pogoje, njegova vloga oziroma predlog lahko zavrne, tožnik upravičeno opozarja, da je sredstva za izplačilo iz naslova razpisanega sofinanciranja nastalih obveznosti toženka dolžna zagotoviti (iz svojega proračuna). Sodišče k navedenemu le še dodaja, da se drugostopenjski organ tudi ni opredelil do tožnikove pritožbene navedbe, da pri zadevnem Javnem razpisu ne gre zgolj za izplačilo denarnih sredstev predlagatelju, ampak tudi za uporabo objektov, za katero sredstva na podlagi Javnega razpisa zagotavlja toženka.

12. Ker so bila glede na vse povedano v obravnavani zadevi bistveno kršena pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Ta bo moral v zadevi ponovno odločiti skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1.

13. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, za kar ima podlago v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

14. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznalo povračilo stroškov tega upravnega spora v pavšalnem znesku 285,00 EUR. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja na prvi stopnji, vključno z materialnimi. Navedeni znesek mora tožnici povrniti toženka v 15 dneh od prejema te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

15. Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 213

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzODEw