<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba III U 142/2017-15

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:III.U.142.2017.15
Evidenčna številka:UP00040889
Datum odločbe:22.04.2020
Senat, sodnik posameznik:Lea Chiabai (preds.), Andrej Orel (poroč.), Valentina Rustja
Področje:JAVNI RAZPISI
Institut:javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - mikro družba

Jedro

Tožena stranka je ob upoštevanju podatkov za povezano in partnersko podjetje pravilno ugotovila, da ima tožnica 10,99 zaposlenih, letni promet 3,1 milijonov EUR in bilančno vsoto 4,6 milijonov EUR, kar jo uvršča med mala (in ne mikro) podjetja, in da zato ne izpolnjuje vseh razpisnih pogojev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o. ali vlagatelj ali tožeča stranka) za projekt "...", s katerim je kandidirala na Javnem razpisu za spodbujanje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest ter razvoja mikro podjetij na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis).

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je s sklepom, št. 4300-554/2012-SVLR-148 z dne 13. 2. 2016, vlogo tožeče stranke sicer zavrnila, vendar je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. III U 105/2016-15 z dne 27. 3. 2017, sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ob ponovni obravnavi je strokovna komisija za izvedbo razpisa ponovno pregledala vlogo vlagatelja, št. 4300-554/2012-40 z dne 3. 4. 2013, in njeno dopolnitev z dne 2. 6. 2014 ter ugotovila, da je ta formalno popolna. V nadaljevanju je pristopila k vsebinskem pregledu vloge in pri pregledu izpolnjevanja splošnih pogojev ugotovila, da vlagatelj ni mikro podjetje, samostojni podjetnik ali zadruga oziroma zadružna zveza, ki izpolnjuje pogoje za mikro podjetje.

3. Na podlagi III. točke Javnega razpisa se velikost podjetij presoja v skladu s Prilogo I. Uredbe komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87. in 88. Pogodbe (v nadaljevanju Uredba). Iz te priloge izhaja, da se v kategoriji mikro, malih in srednjih podjetij kot mikropodjetje opredeljuje tisto podjetje, ki ima manj kot deset zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega dva milijona EUR. Tožena stranka v nadaljevanju povzema določbe 3. člena Priloge I Uredbe, v katerem so opredeljene vrste podjetij, ki jih je treba upoštevati pri izračunu števila zaposlenih in finančnih zneskov, pri čemer razlikuje neodvisna, partnerska in povezana podjetja.

4. Eventualno povezanost podjetij je strokovna komisija ugotavljala s pomočjo javno dostopnih podatkov, in sicer Poslovnega registra Slovenije (AJPES), Bilanc stanja in Izkazov poslovnega izida na dan 31. 12. 2012 iz Javne objave letnih poročil (AJPES), aktov o ustanovitvi družbe oziroma družbenih pogodb iz Objave v postopkih vpisov v sodni register in v postopkih zaradi insolventnosti (AJPES), Registra prejemnikov podpore podjetja B. d.o.o., Centra za podpore proizvodnje zelene energije, Registra deklaracij za proizvodne naprave pri Agenciji za energijo, spletnih strani posameznih podjetij, Pogodbe o zagotavljanju podpore kot zagotovljen odkup električne energije št. CP 109/2010, ki jo je pridobila od podjetja B. d.o.o. in vloge vlagatelja ter k vlogi priložene dokumentacije. Strokovna komisija je pri presoji uporabljala podatke, ki so veljali v času oddaje vloge, to je na dan 3. 4. 2013, za finančne podatke pa je upoštevala podatke na dan 31. 12. 2012, to je podatke iz zadnje dostopnih bilanc. Za podjetje A. d.o.o. in podjetje C. d.o.o. (v nadaljevanju C. d.o.o.), je ugotovila, da imata sedež in poslovni naslov na istem naslovu. Ugotovila je še, da je edini lastnik vlagatelja D.D., ki je hkrati tudi 99,9% lastnik podjetja C. d.o.o. Iz tega sledi, da ista fizična oseba obvladuje obe podjetji in sta torej ti dve podjetji povezani preko fizične osebe. Na podlagi javno dostopnih podatkov, iz katerih izhaja, da sta podjetji registrirani za opravljanje večine obstoječih dejavnosti in iz podatkov, ki jih je pridobila iz vloge, spletnih strani obeh podjetij v letu 2013 ter iz objav in dokumentov podjetja B. d.o.o., Centra za podpore proizvodnje zelene energije ter Agencije za energijo, je tožena stranka zaključila, da sta se podjetji A. d.o.o. in C. d.o.o. v času oddaje vloge ukvarjali z isto dejavnostjo, to je z obnovljivimi viri energije, kar pomeni, da sta delovali na istem trgu. Zato ju je obravnavala kot povezani podjetji.

5. V skladu s Prilogo I Uredbe se pri izračunu števila zaposlenih in finančnih zneskov, ki opredeljujejo velikost podjetja, upoštevajo tako partnerska kot povezana podjetja. Pri izračunu števila zaposlenih in finančnih zneskov, ki določajo velikost podjetja, so bili, poleg števila zaposlenih in finančnih zneskov vlagatelja, v skladu s 6. členom Priloge I Uredbe upoštevani tudi 99,9% lastniški delež, število zaposlenih in finančni zneski povezanega podjetja C. d.o.o. ter 50% lastniški delež, število zaposlenih in finančni zneski partnerskega podjetja E. d.o.o.. Vlagatelj ima tako, ob upoštevanju zgoraj navedenih podatkov za povezana in partnerska podjetja, 10,99 zaposlenih, letni promet 3,1 mio EUR in bilančno vsoto 4,6 mio EUR, kar ga uvršča med mala podjetja.

6. V skladu z III. točko Javnega so upravičenci iz razpisa mikro podjetja in samostojni podjetniki, registrirani po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter zadruge in zadružne zveze, registrirane po Zakonu o zadrugah (ZZad). Vlagatelj se glede na opisane ugotovitve šteje kot malo podjetje, saj ima več kot 10 zaposlenih ter bilančno vsoto in letni promet, ki oba presegata dva milijona EUR. Vlagatelj torej ne izpolnjuje pogojev Javnega razpisa in je zato tožena stranka njegovo vlogo zavrnila kot neutemeljeno.

7. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, ta pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Uvodoma povzema dosedanji potek postopka in meni, da vse tri sodbe, ki so bile izdane v tej zadevi, kažejo, da bi morala tožena stranka tožeči stranki ugoditi. Tožena stranka je sicer v vsakem izmed v kronologiji povzetih sklepov zavrnitev vloge tožeče stranke utemeljila na drugačnih razlogih. V prvem sklepu je zavrnitev utemeljila na formalni nepopolnosti vloge, kar se je kasneje izkazalo za nepravilno. V nadaljnjih sklepih je zato tožena stranka uvodoma ugotavlja, da je vloga tožeče stranke formalno popolna, postopoma pa dopolnjevala ugotovljeno dejansko stanje in odpravljala nepravilnosti iz predhodnih postopkov. Tožeča stranka dvomi v dopustnost takšnega postopanja tožene stranke in meni, da ji je bilo s tem kršeno načelo enakega obravnavanja. V postopku javnega razpisa gre namreč za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se prijavili na razpis, obravnavani enako. Gre za postopek, v katerem je organu, ki odloča, naloženo, da po vnaprej jasno opredeljenih kriterijih obravnava enako vse vlagatelje prijav na razpis. V konkretnem primeru pa je očitno prišlo do kršitve tega temeljnega načela, saj je bila tožeča stranka na podlagi številnih materialnopravnih in procesnih napak tožene stranke podvržena njenemu večkratnemu arbitrarnemu odločanju, pri katerem je vztrajala pri prvotni odločitvi.

8. Tožena stranka je pri presoji, ali tožeča stranka sodi v kategorijo mikro podjetij, upoštevala tri družbe, in sicer A. d.o.o. (tožeča stranka), C. d.o.o. ter E. d.o.o. Ni sporno, da je bil 100% lastnik tožeče stranke D.D., ki je imel tudi 99,9% delež v družbi C. d.o.o. ter da je bila tožeča stranka 50% lastnik družbe E. d.o.o. Trditve, da naj bi bili tožeča stranka in družba E. d.o.o. partnerski podjetji zaradi dejstva, da ima tožeča stranka v lasti 50% kapitalski delež v družbi E. d.o.o., tožena stranka ni posebej pojasnila. Stališču tožene stranke, da gre v razmerju med družbama A. d.o.o. in C. d.o.o. za povezani podjetji, tožena stranka ugovarja in navaja, da je taka interpretacija tudi neskladna z evropsko in posledično nacionalno sodno prakso. Tožena stranka je namreč pavšalno in le na podlagi indicev ter nezanesljivih podatkov iz uradnih evidenc ali pojasnil tožeče stranke zaključila, da gre za podjetji, ki sta med seboj povezani preko fizične osebe in da opravljata oziroma sta opravljali dejavnost na istem upoštevnem trgu. Povezanost teh dveh podjetij preko fizične osebe je sicer podana in izhaja iz javno dostopnih evidenc, vendar pa ta predpostavka ne zadostuje za to, da se podjetji lahko štejeta za povezani. Tožena stranka je namreč svoje stališče oprla na zmotno in pavšalno ugotovitev, da sta se A. d.o.o. in C. d.o.o. v času oddaje vloge ukvarjali z isto dejavnostjo, to je z obnovljivimi viri energije. Tožeča stranka toženi stranki očita, da je pri presoji upoštevala tudi podatke, ki se nanašajo na obdobje po vložitvi pravočasne in formalno popolne vloge, kar je napačno. Ob vložitvi vloge se namreč družba C. d.o.o. ni ukvarjala z dejavnostjo razsvetljave, ulične razsvetljave ali s kakršno drugo dejavnostjo, povezano z električno energijo. S to dejavnostjo se je ta družba začela ukvarjati po letu 2013, in sicer zaradi preprečitve nastanka škode po zavrnitvi obravnavane vloge tožeče stranke, saj je družba C. d.o.o. kapitalsko močnejša družba. Pred tem, torej v obdobju, ki je relevantno za presojo ustreznosti vloge tožeče stranke, se je družba C. d.o.o. ukvarjala z dejavnostmi (proizvodi in storitve), ki ni niti enaka niti sorodna z dejavnostjo, s katero se je ukvarjala tožeča stranka, ki je delovala na področju obnovljivih virov energije. Gre za široko področje, ki ne more biti opredeljeno kot dejavnost. Tudi iz vpogleda v standardno kvalifikacijo dejavnosti izhaja, da "obnovljivi viri energije" kot dejavnost ne obstaja. Pod šifro D obstaja kvečjemu oskrba z električno energijo, plinom in paro, ta pa se deli na posamezne dejavnosti, kot so oskrba, trgovanje, proizvodnja in distribucija posameznih vrst energije. Presoja tožene stranke je zato pavšalna in nestrokovna. Dejstvo je, da se je tožeča stranka ukvarjala z razvojem razsvetljave, družba C. d.o.o. pa prvenstveno in večinoma s prodajo sanitarne opreme, deloma, medtem ko v zelo majhnem, celo zanemarljivem deležu s proizvodnjo in prodajo razsvetljave. Dejstvo, da sta imeli obe družbi v lasti solarne elektrarne, za odločanje v zadevi ni relevantno, saj imajo podjetja običajno v lasti tudi nepremičnine, različne premičnine in podobno, česar pa tožena stranka pri presoji upoštevnega trga nikoli ne upoštevala. Logično torej je, da tudi za lastništvo solarnih elektrarn velja enako.

9. Tožena stranka je vse podatke pomešala in ni opravila analize, ki se skladno z evropsko in slovensko zakonodajo zahteva od organa, ko ta presoja upoštevni trg. Poleg tega pa so viri, na katere se je tožena stranka oprla pri presoji dejavnosti in posledično upoštevnega trga, neprimerni. Državni organ se pri presoji ne more opreti na informacije spletnih strani, za katere ni nujno, da v celoti prikazujejo resnično in popolno stanje glede dejavnosti posameznega podjetja, saj so namenjene potrošnikom in kot take prilagojene ciljnim strankam. Presoja organa, ki se opira na podatke iz spletne strani, torej ne more biti verodostojna. Tožena stranka je v sklepu sama navedla, da ne obstajajo javno dostopni podatki o opravljanju dejavnosti in dohodkih po teh dejavnostih. Glede na to, da se o tem tožena stranka ni opredelila, gre pa za dejstva, ki so glede na materialnopravno podlago odločilna, je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno in s tem napačno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka sodišču zato predlaga, da v zadevi imenuje sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki naj poda izvid in mnenje v zvezi z opredelitvijo upoštevnega trga in skupnega delovanja. V izogib morebitnim ponovnim napačnim zaključkom v prihodnjih postopkih, tožeča stranka še pojasnjuje, da izločitev stroška meritve kotne porazdelitve svetilnosti ne more biti razlog za zavrnitev celotne vloge, o čemer se je sodišče že izreklo v sodbi, št. III U 105/2016-15 z dne 27. 3. 2017.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej povzema celoten potek dosedanjega upravnega postopka, v katerem je najprej vloga tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno, saj je tožeča stranka za sofinanciranje uveljavljala neupravičene stroške. Po odpravi te odločitve je tožena stranka sledila napotkom sodišča in toženo stranko pozvala k formalni dopolnitvi vloge in nato o njej odločila. Trditev tožeče stranke, da zavrnitev vloge temelji na drugačnih razlogih, ni utemeljena. Tožena stranka namreč ni dopolnjevala ugotovitev dejanskega stanja, pač pa je sledila zahtevi sodišča, da tožečo stranko pozove k formalni dopolnitvi vloge in da pristopi k vsebinskemu pregledu, ko, oziroma če bo vloga popolna. Da ne gre za dopolnjevanje ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa za ustrezno nadaljevanje začetega postopka, je potrdilo tudi sodišče v 11. točki sodbe, št. III U 316/2014-8 z dne 8. 1. 2016. Zavrača ugovor tožeče stranke, da je bila vloga zavrnjena zaradi formalnih pomanjkljivosti, saj to ni res. Vloga je bila vedno zavrnjena iz vsebinskih razlogov. Pojasnjuje, da so bile vse vloge vlagateljev obravnavane enakopravno in v skladu z določbami Javnega predpisa. V ponovnih postopkih je tožena stranka sledila navodilom sodišča, pri čemer ne deli mnenja sodišča iz sodbe, št. III U 239/2013. Tožena stranka je sledila sodbi sodišča, v kateri je zapisalo, da je za odločitev v zadevi ključno ali je tožeča stranka mikro podjetje ali ne. V nadaljevanju ponovno povzema stališča izpodbijanega sklepa in svojo odločitev še dodatno argumentira. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj je izpodbijani sklep pravilen in zakonit.

11. Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Nadalje navaja, da je tožena stranka sprejela ugotovitev, da so podjetja, ki naj bi jih povezovalo lastništvo iste fizične osebe, delovala usklajeno in na skupnem trgu in to na podlagi skopih podatkov in ne na podlagi podrobne analize poslovanja predmetnih podjetij. Kot je navedlo že sodišče v sodbi, št. III U 105/2016-15, takšne analize in pomanjkanja podatkov spletna stran podjetja, ki je namenjena predstavitvi delovanja podjetij in informiranju strank, ne more nadomestiti. Zgolj dejstvo, da so podjetja med seboj lastniško povezana, ne pomeni, da prihaja tudi do vpliva in posledično usklajenega delovanja. Presoja, ki se od upravnega organa v postopku javnega razpisa pričakuje in zahteva, lahko temelji le na podrobnejši analizi pravnih in ekonomskih odnosov med fizičnimi oziroma pravnimi osebami. Že dejstvo, da je bil D.D. zgolj eden izmed dveh zastopnikov - direktorjev tožeče stranke (drugi direktor je bil F.F.), je pomembno dejstvo, o katerem pa se tožena stranka ni opredelila. Upoštevaje evropsko in slovensko sodno prakso se upravni organ pri odločanju ne sme prvenstveno opreti na podatke, pridobljene iz spletnih strani. Ti podatki so lahko zgolj dodaten argument po opravljeni analizi poslovanja podjetja, ne pa ključen oziroma pomemben dokaz. Tožena stranka je imela možnost, da bi pridobila vse potrebne dokaze, lahko bi angažirala izvedenca in, ne nazadnje, bi lahko tožečo stranko dodatno pozvala k predložitvi ustreznih dokazov in ji s tem omogočila, da se o določenih dejstvih izjasni. Opozarja, da so bile v času oddaje vloge dejavnosti relevantnih družb povsem različne, kar je tožeča stranka že pojasnila v predhodnih postopkih in v tožbi.

12. Tožena stranka v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke navaja, da tožeča stranka navaja zgolj pavšalne navedbe in se sklicuje na evropsko pravo in ustaljeno sodno prakso, pri tem pa svojih navedb ne argumentira niti jih ne podkrepi s kakršnimikoli dokazi.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev in se v njej opredelila tudi do ugovorov tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve, upoštevaje določbe Uredbe in njene Priloge I, v celoti raziskala, svojo odločitev je oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

15. Za presojo pravilnosti in zakonitosti spornega sklepa je odločilno, ali je tožeča stranka izpolnjevala pogoje iz Javnega razpisa, katerega predmet je sofinanciranje investicij v mikropodjetjih v osnovna opredmetena in neopredmetena sredstva pri vzpostavitvi novega obrata, širitvi obstoječega obrata, diverzifikacije izdelkov obrata z novimi dodatnimi izdelki in bistvenimi spremembami proizvodnega procesa v obstoječem obratu in sicer na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin (prvi odstavek II. točke Javnega razpisa). V zadevi je sporno, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoj, da gre za mikro podjetje.

16. Javni razpis je bil objavljen na podlagi Zakona o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (v nadaljevanju ZPOOSRP) ter Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF). Na podlagi določbe 106.l člena ZJF je Vlada Republike Slovenije sprejela Uredbo o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (Ur. list RS, št. 56/2018, v nadaljevanju Uredba o dodeljevanju sredstev), na katero se je tožena stranka oprla pri izvedbi postopka in odločanju. Strokovna komisija, ki je bila imenovana za izvedbo Javnega razpisa, je pregledala popolne vloge ter jih ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v Javnem razpisu, oziroma razpisni dokumentaciji (prvi odstavek 11. člena Uredbe o dodeljevanju sredstev), odločitev o posamezni vlogi pa je sprejel predstojnik ministrstva, torej minister. Odločanje na podlagi javnega razpisa nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), gre pa za odločanje o drugi javnopravni stvari. Pri odločanju o taki stvari se določbe ZUP uporabljajo primeroma, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom (4. člen ZUP). Skladno s tem sodišče ugotavlja, da je morala tožena stranka pri sprejemanju odločitve upoštevati določbe ZPOOSRP, ZJF, Uredbe o dodeljevanju sredstev, Javnega razpisa, Uredbe in Priloge I k tej uredbi ter ZUP.

17. Skladno z III. točko Javnega razpisa se velikost podjetij presoja v skladu s Prilogo I Uredbe, iz katere izhaja, da se v kategoriji mikro, malih in srednjih podjetij kot mikropodjetje opredeljuje tisto, ki ima manj kot deset zaposlenih in ima letni promet ali letno bilančno vsoto, ki ne presega dva milijona EUR (tretji odstavek 2. člena Priloge I). Vrste podjetij, upoštevane pri izračunu števila zaposlenih in finančnih zneskov, opredeljuje 3. člen Priloge I Uredbe, ki v četrtem pododstavku tretjega odstavka 3. člena določa, da se kot povezana podjetja obravnavajo podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb in ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. Kot povezana podjetja se obravnavajo tudi podjetja, ki imajo z enim ali več povezanimi podjetji katerokoli razmerje, opisano v prvem pododstavku tretjega odstavka ali vsi investitorji iz drugega odstavka 3. člena Priloge I.

18. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je pogoj večinskega lastništva ene fizične osebe v dveh podjetjih izpolnjen, saj to dokazujejo podatki iz sodnega registra, katerim tožeča stranka ne ugovarja in iz katerih izhaja, da je 100% lastnik tožeče stranke D.D., ki je obenem tudi lastnik 99,9% deleža v podjetju C. d.o.o., tožeča stranka pa je 50% lastnik podjetja E. d.o.o.. Glede na navedeno po mnenju sodišča ni nobenega dvoma, da gre za podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe.

19. V zadevi je sporno, ali je treba tožečo stranko šteti za mikro podjetje ali ne. Pravna podlaga za to določitev je Priloga I k Uredbi ter Priporočilo komisije 2003/361/ES o definiciji mikro, malih in srednje velikih podjetij (objavljeno v Uradnem listu Evropske unije, UL L 124 z dne 20. 5. 2003, v nadaljevanju Priporočilo za MSP). Kot že navedeno, v predmetni zadevi ni dvoma, da ista fizična oseba večinsko obvladuje dve podjetji, ki sta s tem povezani preko te fizične osebe. Pogoj, da se podjetja štejejo za povezana podjetja, pa je, upoštevaje četrti pododstavek tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe, da del svoje dejavnosti opravljajo na istih upoštevnih trgih. Navedeno pomeni, da za zaključek, da podjetja nastopajo na istem trgu, zadostuje že zgolj delno prekrivanje dejavnosti, kar pa je, kot izhaja iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe, za tožečo stranko in družbo C. d.o.o. tudi izkazano. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi HaTeFo - GmbH proti Financamt Halaensleben, št. C-110/13 (sedmi senat) z dne 27. 2. 2014 (v nadaljevanju sodba C-110/13) izhaja, da so prednosti, ki jih imajo mikro, mala in srednja podjetja (MSP) najpogosteje izjeme od splošnih pravil, kot je npr. področje državnih pomoči, in mora biti zato njihova opredelitev predmet ozke razlage (32. točka obrazložitve). Pri presoji usklajenega skupnega delovanja naj bi se zato podrobneje analizirali pravni in ekonomski odnosi med fizičnimi osebami, ker je le na tak način moč ugotoviti ali lahko dejansko vplivajo na poslovne odločitve v podjetjih. Glede na to, da je šlo v konkretnem primeru za večinsko lastništvo ene same fizične osebe v dveh podjetjih, je jasno, da je ta oseba vplivala na vse poslovne odločitve v obeh. Njun ustanovitelj D.D. je bil tudi direktor pri tožeči stranki, sicer skupaj z F.F., kar med tožečo in toženo stranko ni sporno.

20. Zaključek tožene stranke, da podjetji A. d.o.o. in C. d.o.o. del svoje dejavnosti opravljata na istem upoštevnem trgu in ju je zato treba obravnavati kot povezani podjetji, je po mnenju sodišča utemeljen in ima podlago v uradnih evidencah in izvedenih dokazih, katerim tožeča stranka ne ugovarja. Iz podatkov Registra prejemnikov podpore podjetja B. d.o.o., Centra za podporo proizvodnji zelene energije in pogodb o zagotavljanju podpore kot zagotovljen odkup električne energije št. CP/667/2011 in št. CP/2009/2010 izhaja, da sta se družbi C. d.o.o. in A. d.o.o. ukvarjali z isto dejavnostjo. Poleg tega je tožena stranka na podlagi podatkov uradne spletne strani C. d.o.o. ugotovila, da ta ponuja spletno prodajo različnih solarnih kitov in elementov. Z enako dejavnostjo, to je s prodajo solarnih kitov, pa se je ukvarjala tudi tožeča stranka. Ugovor tožeče stranke, da se spletne strani, iz katerih je razvidna opisana spletna prodaja družbe C. d.o.o., nanašajpo na obdobje po letu 2013, ni utemeljen. Kot izhaja iz upravnega spisa, se zgodovinski izpis spletne strani družbe C. d.o.o. nanaša na relevantno obdobje v letu 2013 in ne na obdobje v letu 2014, kot v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Iz navedenega torej izhaja, da sta podjetji vsaj del svoje dejavnosti opravljali na istih upoštevanih trgih in ju je zato treba obravnavati kot povezani podjetji.

21. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na dokaze, na podlagi katerih je bilo za odločitev v tej zadevi ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ni utemeljen. Kakor izhaja iz Priloge I k Uredbi in Priporočila za MSP, se relevantno dejansko stanje ugotavlja iz javno objavljenih podatkov, pri čemer sta, razen pri podjetjih, ki se kot povezana podjetja obravnavajo na temelju povezave preko fizičnih oseb ali skupine fizičnih oseb, odločilna kapitalska povezanost ter prevladujoč upravljavski vpliv. Le pri podjetjih, ki so povezana preko fizičnih oseb, pa je določena izjema ne glede na upravljavski vpliv, ob dodatnem pogoju, da ne opravljajo dejavnosti ali dela dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. Glede na navedeno je po mnenju sodišča del dejavnosti, ki se opravlja na istih trgih, treba upoštevati restriktivno. To pa pomeni, da zadostuje že minimalno opravljanje dejavnosti na upoštevnih trgih.

22. V skladu s Prilogo I Uredbe se pri izračunu števila zaposlenih in finančnih zneskov, ki opredeljujejo velikost podjetja, upoštevajo tako partnerska kot povezana podjetja. Pri izračunu števila zaposlenih in finančnih zneskov, ki določajo velikost podjetja, je bilo zato, poleg števila zaposlenih in finančnih zneskov tožeče stranke, v skladu s 6. členom Priloge I Uredbe treba upoštevati tudi 99,9% delež števila zaposlenih in finančnih zneskov povezanega podjetja C. d.o.o. in 50% delež števila zaposlenih in finančnih zneskov partnerskega podjetja E. d.o.o.. Tožeča stranka ima, ob upoštevanju podatkov za povezano in partnersko podjetje, 10,99 zaposlenih, letni promet 3,1 milijonov EUR in bilančno vsoto 4,6 milijonov EUR, kar jo uvršča med mala podjetja in zato ne izpolnjuje pogoja, določenega v III. točki Javnega razpisa. Tožeča stranka je družba, registrirana po ZGD-1, vendar je, upoštevaje Prilogo I Uredbe, ni mogoče uvrstiti kot mikro podjetje, saj ima več kot deset zaposlenih ter letni promet in tudi letno bilančno vsoto, ki presega dva milijona EUR. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, neutemeljeni.

23. Po navedenem je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. O zadevi je odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Dokazne predloge, ki jih je tožeča stranka predlagala v tožbi, tudi postavitev ustreznega izvedenca ekonomske stroke, ki bi ugotovil opravljanje dejavnosti tožeče stranke oziroma dela dejavnosti na istih upoštevanih trgih, je sodišče zavrnilo, saj tožeča stranka ni utemeljila pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012), česar pa tožeča stranka ni izkazala (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Skladno s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018 tako ni izpolnjen pogoj, zaradi katerega bi bilo Upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo.

K točki II. izreka:

24. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o javnih financah (1999) - ZJF - člen 106i

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzODA5