<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba III U 77/2018-14

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:III.U.77.2018.14
Evidenčna številka:UP00040883
Datum odločbe:05.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Valentina Rustja (poroč.), Lea Chiabai
Področje:DRŽAVLJANSTVO - UPRAVNI SPOR
Institut:državljanstvo RS - pridobitev z izredno naturalizacijo - tožbena novota

Jedro

Tožnik je imel že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe polno možnost ugovarjati vsebini mnenj, na katera je oprta ugotovitev iz sklepa Vlade, da ne obstaja interes RS za njegov sprejem v državljanstvo RS, na tem pa temelji tudi izpodbijana odločba, vendar te možnosti ni izkoristil. Zato ne more uspeti z ugovori, ki jih v tej zvezi podaja šele v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: toženka) odločilo, da se ne ugodi prošnji za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije in da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik, ki je državljan Republike Hrvaške, zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS), in sicer iz razlogov s področja kulture, šolstva in športa. Toženka se sklicuje na določbe prvega in četrtega odstavka 13. člena ZDRS ter 2., 7., 12. in 13. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: Uredba). Pojasni, da je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju: MK) podalo zavrnilno mnenje z dne 6. 6. 2017 k sprejemu tožnika v državljanstvo RS iz razlogov s področja kulture. V mnenju, ki ga toženka navede, se je MK sklicevalo na določbe ZDRS in Uredbe, povzelo priloge k tožnikovi vlogi in zaključilo, da iz vloge ne izhaja, da bi tožnik izpolnjeval pogoje iz 7. člena Uredbe. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: MIZŠ) je podalo zavrnilni mnenji s področja športa z dne 3. 8. 2017 in s področja šolstva z dne 2. 10. 2017, ki ju toženka prav tako navede. V obrazložitvi mnenja z dne 3. 8. 2017 MIZŠ ob sklicevanju na določbe 2. in 13. člena Uredbe ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje meril za izredno naturalizacijo zaradi razlogov s področja športa in tako ni podana korist države za njegov sprejem v državljanstvo na tej podlagi. V tej zvezi pojasni, da izredna naturalizacija tožnika ni v nacionalnem interesu RS, saj kot športnik nastopa v športni panogi sabljanja, ki je razvrščena v četrti razred Razvrstitve športnih panog v razrede za leto 2017 in ne pomeni izjemnega prispevka k družbenemu, gospodarskemu, znanstvenemu, kulturnemu ali drugačnemu razvoju RS ali k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti RS. V mnenju s področja šolstva z dne 2. 10. 2017 se MIZŠ sklicuje na določbe 13. člena ZDRS in 12. člena Uredbe ter obrazlaga, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu učitelja violončela v Glasbeni šoli A. in na podlagi pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo na enakem delovnem mestu tudi na Gimnaziji A.. Kot mentor učencev je uspešno sodeloval na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih. Kot ugotavlja MIZŠ, so iz vloge razvidne tožnikove strokovne reference, vendar v glasbenem šolstvu ni moč govoriti o kadrovskem primanjkljaju na področju učiteljev violončela in posledično ne, da bi tožnik zapolnjeval kadrovski primanjkljaj na področju vzgoje in izobraževanja v RS, zaradi česar ne izpolnjuje merila iz 12. člena Uredbe.

3. Kot nadalje obrazloži toženka, je tožnika z dopisom z dne 6. 10. 2017, ki mu je bil vročen 17. 10. 2017, seznanila z mnenji MK in MIZŠ ter mu dala možnost, da se v roku 30 dni izreče o njih ter navede nova dejstva in okoliščine oziroma nova dokazila in tako izpodbija ugotovitve resornih ministrstev. Opozorjen je bil, da bo sicer zadeva posredovana Vladi RS, ki je pristojna za ugotovitev, ali v konkretnem primeru obstaja interes RS za sprejem stranke v državljanstvo. Tožnik se ni odzval, zato je bila po preteku roka zadeva predložena Vladi, ki je s sklepom, št. 21300-1/2018/3 z dne 6. 2. 2018, ugotovila, da ne obstaja interes RS za sprejem tožnika v državljanstvo RS. O tem je toženka tožnika seznanila z dopisom z dne 20. 2. 2018, ki mu je bil vročen 23. 2. 2018. V tem je tožniku pojasnila, da bo, ker ne obstaja interes RS za njegov sprejem v državljanstvo RS, izdala zavrnilno odločbo in mu dala možnost umika vloge. Ker tožnik tega v danem 10-dnevnem roku ni storil, je toženka na podlagi sklepa Vlade z dne 6. 2. 2018 odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Tožnik je sprožil upravni spor zaradi odprave izpodbijane odločbe. V tožbi navaja, da toženka sploh ni ugotavljala dejanskega stanja, ampak se v odločbi zgolj sklicuje na mnenja drugih organov, do katerih pa se sama ni opredelila, čeprav so mnenja sporna oziroma ugotovitve v njih napačne. Tako ni jasno, v kakšni korelaciji je razvrstitev sabljanja kot športne panoge s predlogom tožnika, ki poudarja, da je prvo olimpijsko medaljo kot Slovenec leta 1912 priboril Rudolf Cvetko in gre torej za šport z dolgo tradicijo v slovenskem prostoru. Tožnik je z delom v sabljaškem društvu, članstvom v Sabljaški zvezi Slovenije (v nadaljevanju: SZS) in lastnimi nastopi nedvomno izjemno prispeval k mednarodnemu ugledu in prepoznavnosti RS. To izhaja iz vseh predloženih potrdil tožnikovih učencev in njegovega lastnega udejstvovanja. Poleg tega je bil v letu vložitve tožbe (2018) uradni trener Slovenije za meč kot glavne discipline na svetovnem prvenstvu sabljanja v Veroni (Italija), kjer sta njegova učenca kot dva od treh reprezentantov mednarodno zastopala Slovenijo. Pri tem gre za nova dejstva, ki jih doslej ni mogel predložiti in so uradno preverljiva na spletni strani SZS. Od 31. 7. do 5. 8. 2017 je že tretje leto kot gostujoči trener sodeloval na poletnih sabljaških pripravah v organizaciji danske sabljaške zveze v Kalundborgu. Nadalje tožnik navaja, da so učenci sabljanja pod njegovim vodstvom, poleg že v postopku pred toženko izpostavljenih dosežkov, dosegli še naslednje uspehe: 23. 4. 2017 na mednarodnem tekmovanju Ljubljana Cup prvo mesto med kadeti in drugo mesto med mlajšimi deklicami, 7. 5. 2017 na državnem prvenstvu naslov državne prvakinje pri mlajših dekletih ter podprvakinje pri starejših dekletih ter na državnem prvenstvu v Ljubljani 20. 1. 2018 naslov državnega prvaka in srebro v kategoriji kadetov ter srebro med mladinci. Tožnik zato trdi, da je na podlagi kakovosti in rezultatov njegovega dela mogoče pričakovati dvig kakovosti športne panoge, prav tako ima interes za strokovno delovanje na področju športa v RS, v tej smeri pa stanja ne toženka ne MIZŠ v mnenju z dne 3. 8. 2017 sploh nista raziskovala ali se opredeljevala. Tožnikovemu izjemnemu delu in dosežkom pritrjuje tudi priporočilo SZS. Tudi MK se v svojem mnenju ni opredelilo, zakaj posamezna priznanja in druga tožnikova dokazila ne dosegajo meril iz 7. člena Uredbe. Tako ni jasno, kako so bili tožnikovi dosežki vrednoteni. Glede interesa za trajnejše sodelovanje dveh organizacij državnega pomena z njim, tožnik izpostavlja priporočilo Centra za kulturo, šport in prireditve Izola ter referenčno pismo Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola, ki nista bili upoštevani. MIZŠ se niti v mnenju s področja šolstva ni dotaknilo referenc tožnika oziroma uspehov njegovih učencev, brez argumentacije in zato nepreverljivo tudi trdi, da na področju učiteljev violončela ni kadrovskega primanjkljaja.

5. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja, da toženka v odločbi ni pojasnila, katera dejstva je šteti za dokazana, pri čemer se sklicuje na določbo 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Meni, da se odločbe ne da preizkusiti. Toženka je prekoračila meje prostega preudarka oziroma ga je uporabila na način, ki ne ustreza njegovemu namenu, saj uporabe prostega preudarka ni obrazložila, ampak je slepo sledila mnenjem ministrstev. Napačno je uporabila materialni predpis (ZDRS in Uredbo), nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje ter zagrešila več kršitev pravil postopka, z arbitrarno zavrnitvijo sprejema v državljanstvo brez argumentacije pa tudi posegla v tožnikovi pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije). Kot dokaze tožnik v tožbi navede izpodbijano odločbo, priporočilo SZS, priporočilo Centra za kulturo, šport in prireditve Izola ter referenčno pismo Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola, predlaga pa tudi svoje zaslišanje in poizvedbe po uradni dolžnosti pri SZS glede rezultatov tožnika in njegovih učencev, reprezentančnih nastopov in trenerstva. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo RS ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja, da v skladu z 28. členom ZDRS merila za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS določa Vlada, kar je storila z Uredbo. Z merili iz Uredbe s področja kulture, šolstva in športa je bil tožnik seznanjen že z dopisom toženke z dne 22. 2. 2017 in po njih se je njegova vloga obravnavala tudi pri MK in MIZŠ. Z njunimi mnenji in s sklepom, s katerem je na podlagi teh mnenj Vlada ugotovila, da ne obstaja interes RS za tožnikov sprejem v državljanstvo RS, je bil tožnik prav tako seznanjen in je imel možnost, da se pred izdajo odločbe o njih izreče in jih izpodbija, vendar se na dopisa toženke ni odzval. Glede očitka, da se ni opredelila do mnenj ministrstev, toženka poudarja, da v skladu s 13. členom ZDRS obstoj razlogov za izredno naturalizacijo predhodno ugotovi Vlada na podlagi mnenja pristojnega resornega organa. Tožniku je bila ves čas dana možnost sodelovati v postopku, v tožbi pa ni pojasnil, zakaj novih dejstev, ki jih prvič navaja glede mnenj resornih ministrstev, ni navedel že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana. Sodišče lahko sledi razlogom, s katerimi je odločitev utemeljila toženka, in teh razlogov zato ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja:

9. Z izpodbijano odločbo je odločeno o prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 13. člena ZDRS, torej za pridobitev državljanstva s t.i. izredno naturalizacijo, in sicer je tožnik uveljavljal, da so za to podani razlogi s področja kulture, šolstva in športa.

10. ZDRS v prvem odstavku 13. člena, ki je relevanten za obravnavano zadevo, določa, da z naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo RS polnoletna oseba, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, pod pogojem, da dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca ter izpolnjuje pogoje iz 4., 6., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Kot je nadalje določeno v četrtem odstavku 13. člena ZDRS, obstoj razlogov iz prvega odstavka tega člena na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada. V skladu z 28. členom ZDRS merila za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo RS po 13. členu ZDRS določa Vlada RS. Iz 2. člena Uredbe, ki je bila izdana na navedeni zakonski podlagi, izhaja, da mora izredna naturalizacija iz 13. člena ZDRS pomeniti izjemen prispevek k družbenemu, gospodarskemu, znanstvenemu, kulturnemu ali drugačnemu razvoju RS ali k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti RS in se praviloma ne uporablja kot instrument reševanja pomanjkanja ustreznih strokovnjakov na posameznih področjih (prvi odstavek) ter da za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev resorni organi pri oblikovanju mnenja v postopku izredne naturalizacije uporabijo v tej Uredbi določena merila (drugi odstavek). Ta merila so v nadaljevanju Uredbe predpisana za posamezna področja, in sicer za področje kulture v 7. členu1, za področje šolstva v 12. členu2 in za področje športa v 13. členu3.

11. Iz sodne prakse, ki jo je glede uporabe zakonskih določb ZDRS, kot so navedene v prejšnji točki te obrazložitve, oblikovalo Vrhovno sodišče, izhaja stališče, da je pri odločanju o prošnji za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 13. člena ZDRS toženka vezana na mnenje oziroma ugotovitev Vlade o obstoju razlogov iz 13. člena ZDRS. Tako izhaja npr. iz sklepov Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 152/2009 in X Ips 112/2009 ter sodb v zadevah X Ips 997/2006 in I Up 927/2006. V zadnjih dveh zadevah je Vrhovno sodišče navedlo, da ima Vlada diskrecijsko pravico, da ugotovi, ali je v nacionalnem interesu RS, da se določena oseba sprejme v državljanstvo RS, zato sodišče ne more presojati, ali je podana korist države v smislu prvega odstavka 13. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo. Sodišče presoja le, ali je bil postopek izveden v skladu z zakonom, ali je bilo pred sklepom Vlade podano mnenje pristojnega organa in ali je Vlada ugotovila obstoj nacionalnega interesa. V tej zvezi je treba izpostaviti še tretji odstavek 40. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri (le), ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

12. V obravnavanem primeru je, kot je navedeno v izpodbijani odločbi in je razvidno tudi iz predloženih spisov zadeve, po tem, ko je tožnik dopolnil svojo vlogo, toženka pristojna resorna organa, to je MK in MIZŠ zaprosila za predpisana mnenja. Ministrstvi sta podali mnenja z dne 6. 6. 2017 (MK za področje kulture) ter 3. 8. 2017 in 2. 10. 2017 (MIZŠ za področje športa in šolstva), katerih vsebina je povzeta v obrazložitvi odločbe, in v njih navedli svoje razloge za zaključek, da tožnik ne izpolnjuje meril iz 7., 13. oziroma 12. člena Uredbe za pridobitev državljanstva z izredno naturalizacijo iz razlogov s področja kulture, športa oziroma šolstva. Tožnik, ki je bil že z dopisom toženke z dne 22. 2. 2017, jasno seznanjen z merili iz navedenih členov Uredbe, se po tem, ko je bil z dopisom toženke z dne 6. 10. 2017 ponovno seznanjen z omenjenimi merili ter s podanimi mnenji MK in MIZŠ ter njunimi razlogi, pri čemer mu je bila dana možnost, da se izreče o vsebini mnenj ter jih izpodbija, na to ni odzval in v danem 30-dnevnem roku mnenjem in v njih navedenim razlogom MK in MIZŠ ni z ničemer ugovarjal. Zato je bila njegova zadeva predložena Vladi, ki je, v skladu z mnenji, s sklepom z dne 6. 2. 2018 ugotovila, da ne obstaja interes RS za sprejem tožnika v državljanstvo RS. Niti po tem, ko je bil z dopisom z dne 20. 2. 2018 seznanjen, da je Vlada s sklepom ugotovila, da ne obstaja interes RS za sprejem tožnika v državljanstvo RS, te ugotovitve tožnik ni izpodbijal. Glede na navedeno in predhodno predstavljena stališča Vrhovnega sodišča je tako toženka tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila in v odločbi navedla tiste razloge, ki so glede na stališča Vrhovnega sodišča bistveni za takšno odločitev.

13. Glede na povedano torej ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da je izpodbijana odločitev arbitrarna oziroma da bi toženka uporabe prostega preudarka z ničemer ne obrazložila, kot tudi ne očitku, da sta bili v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršeni tožnikovi ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Tožnik je, kot rečeno, že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe imel polno možnost ugovarjati vsebini mnenj MK in MIZŠ, na katera je oprta ugotovitev iz sklepa Vlade, da ne obstaja interes RS za njegov sprejem v državljanstvo RS, na tem pa temelji tudi izpodbijana odločba, vendar te možnosti ni izkoristil. Zato ne more uspeti z ugovori, ki jih v tej zvezi podaja šele v tožbi, čeprav je imel možnost za to že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (prim. 52. člen ZUS-1).

14. Tožnik tako šele v tožbi - ne da bi obrazložil, zakaj tega ni storil že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe - navaja, da sklicevanje MIZŠ na razvrstitev sabljanja kot športne panoge ni relevantno oziroma utemeljeno, da je prvo olimpijsko medaljo kot Slovenec leta 1912 priboril Rudolf Cvetko in da je torej sabljanje šport z dolgo tradicijo v slovenskem prostoru. Njegove tožbene navedbe, da je s svojim delom v sabljaškem društvu, članstvom v SZS ter lastnimi nastopi nedvomno izjemno prispeval k mednarodnemu ugledu in prepoznavnosti RS, kar da izhaja iz vseh predloženih potrdil tožnikovih učencev in njegovega lastnega udejstvovanja, so tudi sicer premalo konkretizirane, da bi lahko vodile do drugačne odločitve. Presplošne, da bi lahko upravičil, da ne gre za nedopustne tožbene novote, so navedbe, da je bil tožnik v letu vložitve tožbe uradni trener Slovenije za meč na svetovnem prvenstvu sabljanja v Veroni, kjer sta dva njegova učenca zastopala Slovenijo. Na kateri časovni trenutek točno se nanašajo ta dejstva in zakaj jih ni navedel že prej, namreč tožnik konkretno ne obrazloži, prav tako ne, zakaj ne bi mogel predložiti dokazov zanje. Zato tudi ni mogoče slediti povsem splošnemu predlogu, naj poizvedbe pri SZS glede rezultatov tožnika, njegovih učencev, reprezentančnih nastopov in trenerstva opravi samo sodišče po uradni dolžnosti. Tožnik ne pojasni, zakaj ni že po prejemu mnenja MIZŠ za področje športa ugovarjal, da je od 31. 7. do 5. 8. 2017 že tretjič kot gostujoči trener sodeloval na poletnih sabljaških pripravah v organizaciji danske sabljaške zveze. Prav tako ne obrazloži, zakaj ni že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izpostavil uspehov, ki so jih učenci sabljanja pod njegovim vodstvom dosegli 23. 4. 2017 na mednarodnem tekmovanju Ljubljana Cup, 7. 5. 2017 na državnem prvenstvu in 20. 1. 2018 na državnem prvenstvu v Ljubljani, ki jih našteva v tožbi. Tudi ko v tožbi zatrjuje, da je na podlagi kakovosti in rezultatov njegovega dela na področju športa mogoče pričakovati dvig kakovosti športne panoge in da ima interes za strokovno delovanje na področju športa v RS, ostaja na (pre)splošni ravni. Povsem splošno se v tožbi sklicuje tudi na priporočilo SZS. Kot že rečeno, tožnik ne pojasni, zakaj mnenju MIZŠ za področje športa ni ugovarjal že v postopku izdajo izpodbijane odločbe, v katerem je bil z njim seznanjen, in to še pred predložitvijo zadeve Vladi. Enako velja za mnenji MIZŠ za področje šolstva ter MK za področje kulture, ki jima tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe prav tako ni v ničemer ugovarjal. Kot navedeno, so s tem povezani tožbeni ugovori tudi sicer presplošni, zgolj splošno je tudi sklicevanje na priporočilo Centra za kulturo, šport in prireditve Izola ter referenčno pismo Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola, ki ju tožnik izpostavlja šele v tožbi, čeprav je to možnost imel že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik v tožbi konkretno ne pove, katera dejstva naj bi se dokazovalo z njegovim zaslišanjem v upravnem sporu, kar pomeni, da ta dokazni predlog ni substanciran, in tudi ne pojasni, zakaj tega dokaza ni predlagal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, zaradi česar gre obenem za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1.

15. Glede na vse navedeno sodišče nima podlage za zaključek, da bi bila izpodbijana odločba nezakonita, ker bi toženka prekoračila meje prostega preudarka ali bi ga uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

16. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je tožnik v tožbi navajal zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih, kot izhaja iz te obrazložitve, sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), oziroma predlagana nova dejstva in dokazi, glede na v tej sodbi zavzeta pravna stališča, niso pomembni za odločitev.

K II. točki izreka:

17. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------
1 Uredba v 7. členu (področje kulture) določa, da je pri oblikovanju mnenja o obstoju koristi države zaradi razlogov s svojega delovnega področja ministrstvo, pristojno za kulturo, vezano na eno od naslednjih meril: - da je oseba na področju umetnosti, knjige, avdiovizualne kulture, kulturne dediščine, knjižnične ali arhivske dejavnosti ali medijev, v javnosti predstavila umetnostna ali strokovna dela, ki so za RS posebnega kulturnega ali medijskega pomena oziroma so bistveno pripomogla k prepoznavnosti RS v tujini, ali - da je oseba prejela pomembne slovenske ali mednarodne nagrade in priznanja za dosežke na področju kulture ali medijev in ima druge reference, s katerimi izkazuje veliko koristnost svojega prihodnjega dela za RS (prvi odstavek), ter da mora biti poleg izpolnjevanja enega od navedenih meril iz prejšnjega odstavka izkazan interes za trajnejše tesno sodelovanje z osebo vsaj s strani dveh organizacij državnega pomena, ki izvajata kulturne dejavnosti ali delujeta na medijskem področju v RS oziroma sta vsaj dve takšni organizaciji podali izjavo, da je oseba vrhunski umetnik, kulturni ustvarjalec ali strokovnjak na področju kulture oziroma medijev ipd., katerega dolgotrajnejše delovanje v RS je posebnega kulturnega ali medijskega pomena (drugi odstavek).
2 Uredba v 12. členu (področje šolstva) v prvem odstavku določa, da je pri oblikovanju mnenja o obstoju koristi države zaradi razlogov na področju šolstva ministrstvo, pristojno za šolstvo, vezano na eno od naslednjih meril: - da je oseba magister ali doktor znanosti in je v zadnjih petih letih objavila strokovna dela, povezana s področjem vzgoje in izobraževanja, in da ima preverjene pedagoške sposobnosti oziroma priporočila ustreznega zavoda ali - da ima oseba strokovne reference s področja vzgoje in izobraževanja, s katerimi izkazuje koristnost svojega dela za Republiko Slovenijo (npr. uspehi učencev, dijakov in študentov višjih šol na državnih oziroma mednarodnih tekmovanjih), ter da mora poleg izpolnjevanja enega od navedenih meril iz prejšnjega odstavka oseba kot strokovnjak zapolnjevati kadrovski primanjkljaj na področju vzgoje in izobraževanja v RS (drugi odstavek 12. člena).
3 V 13. členu Uredbe je določeno, da je pri oblikovanju mnenja o obstoju koristi države zaradi razlogov na področju športa ministrstvo, pristojno za šport, vezano na eno od naslednjih meril: - da oseba kot športnik dosega kakovostno raven športnikov članov državne reprezentance v določeni športni panogi in da ima nedvoumen interes za nastopanje v državni reprezentanci RS ali - da je na podlagi kakovosti dosedanjega dela in rezultatov dela strokovnega delavca na področju športa mogoče pričakovati dvig kakovosti posamezne športne panoge ali strokovnega dela, pomembnega za slovenski šport, ter da ima strokovni delavec nedvoumen interes za strokovno delovanje na področju športa v RS.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 13, 13/1
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzODA3