UPRS Sodba I U 89/2018-12

Jedro

Pri zapiranju terjatev iz naslova davkov in prispevkov mora davčni organ spoštovati določbe 93. člena ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da mora davčni organ s plačilom davčnega zavezanca zapreti terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navedene na plačilnem nalogu. V konkretnem primeru je davčni organ ugotovil, da so bile, glede na reference prejemnika, ki jih je pri plačilih dne 18. 4. 2017 navedla tožnica in glede na to, da morajo biti davki in prispevki iz naslova izplačanih plač plačani v 5 dneh, poravnane obveznosti iz naslova davka in prispevkov. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da se navedena plačila ne more upoštevati za zapiranje dne 10. 4. 2017 zapadlih terjatev iz naslova DDPO.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni oziroma finančni organ) zavrnila tožničino zahtevo za izdajo potrdila o plačanih davkih in drugih obveznih dajatvah (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da tožnica trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 23. 6. 2017 pri davčnem organu vložila zahtevo, naslovljeno kot: „(Ne)poravnane davčne obveznosti“ in v isti zadevi 29. 6. 2017 še vlogo: „Izdaja potrdila o neplačanih davkih za družbo A., d.o.o.“. Obe vlogi je davčni organ smiselno obravnaval kot zahtevo za izdajo potrdila o plačanih vseh davčnih obveznostih. V prvi vlogi tožnica navaja, da informacija, prejeta s strani davčnega organa, da naj na dan 21. 4. 2017 (v nadaljevanju tudi presečni dan) ne bi imela poravnanih vseh davčnih obveznosti, ne drži. Zanika, da naj bi dolg do FURS na ta dan znašal 2.485,03 EUR. Navaja, da je v predmetni zadevi prišlo do primera, ko je bil 10. 4. 2017 knjižen obračun akontacije davka na dohodek pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO), ki je zapadel v plačilo istega dne, vendar uslužbenka tožnice, ki je bila 8. 4. 2017 in 9. 4. 2017 prisotna na delovnem mestu in tudi oddala nalog za plačilo vseh prispevkov in davka od dobička, ni plačala akontacije DDPO, saj je obračun v eDavke prišel šele dan kasneje (10. 4. 2017). Uslužbenka, ki skrbi za plačevanje davkov in prispevkov, je bila od 10. 4. 2017 dalje v bolniškem staležu, s katerega se je vrnila šele 28. 4. 2017 in istega dne plačala DDPO. Navedla je, da je presečni datum 21. 4. 2017 in na ta dan bi, skladno z razpisom Direkcije RS za infrastrukturo, morale biti poravnane vse zapadle davčne obveznosti tožnice. Tožnica je poudarila, da je imela davčne odtegljaje od plačila plač plačane pred njihovo zapadlostjo in je zato imela na presečni dan celo preplačilo davčnih obveznosti, kljub neplačani akontaciji DDPO. Dejansko je prišlo do zmote, dejstvo pa je tudi, da je bil na kontu davčnih odtegljajev ustvarjen presežek, pomotoma pa ni bila plačana obveznost iz naslova DDPO. Tožnica zato meni, da so bile davčne obveznosti vsekakor poravnane, zaradi česar je davčni organ pozvala k izdaji potrdila, da na dan 21. 4. 2017 ni bila davčni dolžnik in da je na ta dan imela poravnane vse davčne obveznosti. Vlogi je priložila strokovno mnenje doc. dr. B.B. z dne 22. 6. 2017.

3. Davčni organ je tožničino zahtevo za izdajo potrdila o plačanih vseh davčnih obveznostih zavrnil. Ugotovil je namreč, da so bile na dan 21. 4. 2017 do tožnice evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova DDPO v višini 2.474,02 EUR, ki so zapadle v plačilo 10. 4. 2017. V zvezi s tožničinimi ugovori, da je imela na dan 21. 4. 2017 celo presežek (na kontu davčnih odtegljajev), se davčni organ sklicuje na določbe 93. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa vrstni red plačila davkov. Davčni organ mora s plačilom davčnega zavezanca zapreti terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede na plačilnem nalogu, ne glede na to, da obstajajo v knjigovodski evidenci FURS do davčnega zavezanca evidentirane starejše terjatve iz naslova drugega davka. Glede na reference prejemnika, ki jih je pri plačilih 18. 4. 2017 navedla tožnica (terjatve iz naslova davkov in prispevkov od dohodka iz zaposlitve, ki so bile knjižene na podlagi 8. 4. 2017 predloženega Obračuna davčnih odtegljajev (REK-1) za izplačilo plače za mesec marec 2017, ki so zapadle v vplačilo 24. 4. 2017) so bile poravnane obveznosti iz naslova davka in prispevkov. Zato se ta plačila ne morejo upoštevati za zapiranje 10. 4. 2017 zapadlih terjatev iz naslova DDPO. Davčni organ zavrača tudi tožničino sklicevanje, da bi moral 10. 4. 2017 zapadle obveznosti iz naslova DDPO pobotati v skladu z določbami 97a. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da izvaja pobote na podlagi 97a. člena ZDavP-2 v primeru obstoja obveznosti za vračilo preveč plačanega davka, za kar v konkretni zadevi ne gre. Iz navedenih razlogov tožničini zahtevi za izdajo potrdila o plačanih vseh davčnih obveznostih na dan 21. 4. 2017 davčni organ ni mogel ugoditi.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Med drugim navaja, da glede na to, da iz uradnih evidenc prvostopenjskega organa izhaja, da ima tožnica neporavnane zapadle davčne obveznosti, tega dejstva pa tožnica ne zanika, pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zahtevo za izdajo potrdila z izpodbijano odločbo zavrnil.

5. Tožnica navedeno odločitev izpodbija, saj meni, da ni zakonita. V tožbi navaja, da se je prijavila na januarski razpis Direkcije RS za infrastrukturo v ocenjeni skupni vrednosti cca 44.652.768,09 EUR in DDV, kjer je za izvedbo storitve nadgradnje SV naprav na odsekih železniške proge C. konkurirala kot najugodnejši ponudnik. Konec junija 2017 je s strani FURS prejela informacijo, da naj na presečni dan, to je na dan 21. 4. 2017, ne bi imela poravnanih vseh davčnih obveznosti, pri čemer naj bi dolg do FURS znašal 2.485,03 EUR. Navedeno ne drži, poleg tega pa je navedeno stališče FURS privedlo do situacije, da je bila tožničina vloga, s katero je kandidirala na omenjenem razpisu, neupravičeno izločena (kar pomeni za tožnico več milijonsko izgubo).

6. Tožnica se sklicuje na temeljna načela upravnega postopka. V konkretni zadevi splošna načela upravnega (in davčnega) postopka v postopku pred prvostopenjskim in tudi drugostopenjskim organom niso bila upoštevana, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Posebej izpostavlja načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2) in meni, da če bi davčni organ deloval skladno z navedenim načelom, zavrnilne odločbe ne bi izdal, saj pozitivno stanje (skupen pozitivni saldo) na knjigovodski kartici tožnice govori samo zase. Tožnica meni, da je nenavadno, da se je prvostopenjski organ v celotnem upravnem postopku skliceval izključno na ZDavP-2. Sklicuje se še na načeli zakonitosti in svobodne gospodarske pobude ter načelo „in dubio pro reo“, ki pomeni, da v dvomu davčni organ odloči v korist davčnega zavezanca. Glede odločbe drugostopenjskega organa navaja, da se le-ta na noben način ni opredelil do obširnih pritožbenih zatrjevanj, da namreč knjigovodska evidenca zavezanca ne odraža pravilnega in resničnega dejanskega stanja zadeve, zaradi česar je bilo v postopku tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zadeve. Odločitev drugostopenjskega organa bi namreč lahko privedla do nepravilnega in materialnopravno zmotnega zaključka, da v primeru, ko ima prvostopenjski davčni organ v svoji evidenci zapisano, da zavezanec ni pravočasno poravnal določene davčne obveznosti, tega dejstva sploh ni več mogoče izpodbijati. Vendar pa 171. člen ZUP jasno določa, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena. Tožnica je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo obrazložila argumente, da knjigovodska evidenca prvostopenjskega organa ne odraža pravilnega in resničnega dejanskega stanja, kar sta prvostopenjski in še posebej drugostopenjski organ spregledala. Posledično sta storila bistveno kršitev pravil postopka, saj se zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijana odločitev ne da preizkusiti.

7. Tožnica se ne strinja z zaključkom iz obrazložitve izpodbijane odločitve, da naj bi tožnica imela na dan 21. 4. 2017 evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka, konkretno DDPO v višini 2.478,89 EUR. Tožnica redno plačuje vse nastale davčne obveznosti. Navaja, da je v predmetni zadevi prišlo do primera, ko je bil 10. 4. 2017 v sistemu eDavki knjižen obračun akontacije DDPO, ki je zapadel v plačilo istega dne. Za plačilo davkov in prispevkov skrbi uslužbenka tožnice, ki je bila 8. 4. 2017 in 9. 4. 2017 prisotna na delovnem mestu in tudi oddala nalog za plačilo vseh prispevkov in davka od dobička. Pri tem pa ni plačala akontacije DDPO, saj je obračun v eDavke prišel šele dan kasneje (10. 4. 2017). Omenjena uslužbenka, ki skrbi za plačevanje davkov in prispevkov, je bila od 10. 4. 2017 dalje v bolniškem staležu, s katere se je vrnila šele 28. 4. 2017 ter isti dan poskrbela za plačilo akontacije davka. Težava se je pojavila v dejstvu, da je 21. 4. 2017 predstavljal presečni datum, saj bi na ta dan (skladno z razpisom Direkcije RS za infrastrukturo) morale biti poravnane vse zapadle davčne obveznosti tožnice. Poudarja, da je imela davčne odtegljaje od plačila plač plačane pred njihovo zapadlostjo in je zato imela na presečni dan celo preplačilo davčnih obveznosti, kljub neplačani akontaciji DDPO (preplačila davčnih obveznosti v znesku 3.243,49 EUR). Dejansko je prišlo do zmote. Dejstvo je tudi, da je bil na kontu davčnih odtegljajev ustvarjen presežek, pomotoma pa ni bila plačana obveznost iz naslova DDPO. Tožnica zato meni, da so bile davčne obveznosti vsekakor poravnane, saj davčni organ na podlagi takšnega stanja knjigovodske kartice ne more pričeti izvršbe. To jasno izhaja tudi iz predloženega strokovnega mnenja doc. dr. B.B.. Tožnica zato meni, da je izpodbijana odločitev in obrazložitev, da tožnica na dan 21. 4. 2017 naj ne bi imela poravnanih vseh davčnih obveznosti neresnična, neutemeljena in posledica nepoznavanja relevantnih pravnih predpisov.

8. Tožnica se nadalje sklicuje na 97a. člen ZDavP-2, ki določa način zapiranja obveznosti davčnih zavezancev. Ratio tovrstnega določila je, da davčni organ zavezancem ne vrača morebitnega davčnega preplačila, kolikor ima davčni zavezanec kakršnokoli drugo odprto davčno obveznost. V navedeni zadevi je bistveno, da davčni odtegljaj pri izplačilu plač še ne zapade v plačilo na dan izplačila plač, temveč s pet dnevnim zamikom. V davčnem postopku je potrebno predvsem izhajati iz argumentov, ki štejejo v dobro davčnega zavezanca in ne le v njegovo breme. Dejstvo je, da če računovodkinja ne bi pomotoma prehitro plačala davčnih odtegljajev že 10. 4. 2017, bi to storila šele na dan zapadlosti teh davčnih obveznosti (neto zapadlost dne 24. 4. 2017). Davčni organ torej ne more prejudicirati zadeve in šteti, da lahko predplačilo šteje kot že prejeto plačilo, saj to plačilo še ni zapadlo v plačilo, pri čemer pa je bila na dan 21. 4. 2017 že zapadla obveznost za DDPO (zapadla je namreč 10. 4. 2017). Tožnica izpostavlja, da davčni organ pri izdaji potrdila o plačanih davkih ne izvaja nadzorstvene funkcije nad davčnim zavezancem, pač pa je pri izdaji potrdila njegova naloga, da odgovori na vprašanje, ali davčni zavezanec na dan izdaje potrdila dolguje davke in/ali prispevke državi, kar je pomemben kriterij (ne)izbire v postopkih javnega naročanja.

9. Tožnica se sklicuje tudi na 371. člen ZDavP-2, po katerem obroki akontacije dospejo v plačilo na zadnji dan obdobja, na katerega se nanašajo, in morajo biti plačani v desetih dneh po dospelosti. Iz navedenega določila je mogoče izpeljati, da so tudi obroki akontacije, nastali v zadevi novega davčnega obračuna, že dospeli, ZDavP-2 pa le določi, da morajo biti plačani pri prvem naslednjem obroku akontacije. Tako je potrebno razumeti tudi položaj davčnih zavezancev, da kljub dejstvu, da so višji obroki akontacije že dospeli, davčni zavezanci dodatne davčne obveznosti ne morejo videti na kartici eDavkov na dan 31. 3. Enako je bilo tudi v primeru tožnice, saj je bila dodatna obveznost za obroke akontacij DDPO vidna šele 10. 4. 2017, to je na dan, ko bi že bilo potrebno izvesti plačilo. Stališče davčnega organa, navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je vsekakor togo in v škodo tožnice, predvsem pa v nasprotju z namenom zakona. Tožničino stališče vodi do zaključka, da je oseba davčni neplačnik samo in zgolj v primeru, da ima na določen dan neto zapadle in neplačane obveznosti, ne pa, da to izhaja iz nekih posameznih kontov in resignirane uporabe nekega računalniškega programa.

10. Tožnica nadalje navaja drugi odstavek 75. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3), ki določa, da mora naročnik iz sodelovanja v postopku javnega naročanja izključiti tudi gospodarski subjekt, če ugotovi, da ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, če vrednost teh neplačanih zapadlih obveznosti na dan oddaje ponudbe ali prijave znaša 50,00 eurov ali več. Kot zadosten dokaz, da opisan razlog izključitve iz 75. člena ZJN-3 ne obstaja, naročnik sprejme potrdilo, ki ga izda pristojni organ. Tožnica meni, da je povsem nerazumljivo in neživljenjsko stališče, da naj tožnica na presečni dan ne bi imela izpolnjenih davčnih obveznosti, ko pa je imela na presečni dan knjiženo celo preplačilo.

11. Po sestanku pri davčnem organu dne 4. 7. 2017 je tožnica 5. 7. 2017 na davčni organ naslovila zahtevek za preknjižbo plačila, izvedenega 18. 4. 2017 iz konta 44 – prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 2.993,97 EUR in sicer do višine 2.485,03 EUR, na konto 80 – DDPO. Hkrati je tožnica zahtevala, da se s plačilom, izvedenim 28. 4. 2017 na konto DDPO v višini 2.474,02 EUR, zapre preostala obveznost plačila prispevkov, ki je zapadla v plačilo 24. 4. 2017. S tem je tožnica želela doseči, da bo skupen pozitivni saldo vseh proračunskih blagajn, razviden tudi na posameznih kontih oziroma, da bodo vsa izvedena preplačila, ki izkazujejo, da je imela tožnica na dan 21. 4. 2017 resnično izpolnjene vse davčne obveznosti. Davčni organ je 6. 7. 2017 opravil ustrezne preknjižbe. Glede na to, da je davčni oran storniral obresti od zapadlega zneska, ki so bile pred preknjižbo obračunane od dne zapadlosti (10. 4. 2017) do dne plačila (28. 4. 2017) ter jih po preknjižbi obračunal od dne zapadlosti (10. 4. 2017) do dne 18. 4. 2017, tožnica meni, da prvostopenjski organ šteje, da je bilo plačilo DDPO izvedeno 18. 4. 2017. Ker so prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih zapadli v plačilo šele 24. 4. 2017, je treba zaključiti, da je imela tožnica na presečni dan, to je 21. 4. 2017, poravnane vse davčne obveznosti. Tožnica zato meni, da je napačno stališče v obrazložitvi izpodbijane odločitve, da preknjižba ne vpliva na odločitev v zadevi, ker se zahteva za izdajo potrdila nanaša na dan 21. 4. 2017. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, podredno pa predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, oziroma podredno predlaga, da sodišče odpravi odločbo drugostopenjskega organa in zadevo vrne v ponovno odločanje organu druge stopnje. V vseh primerih pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, tako prvostopenjskega organa kot drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15. Iz 179. člena ZUP izhaja, da državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil izdajajo potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Iz 180. člena ZUP izhaja, da državni organi in organi samoupravne lokalne skupnosti izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa. V tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju. Iz določbe 180. a člena ZUP pa izhaja, da če organ zavrne zahtevo za izdajo potrdila oziroma druge listine iz 179. člena, mora o tem izdati odločbo.

16. Davčni organ je tako v obravnavani zadevi tožnici izdal odločbo, s katero je zavrnil njeno zahtevo za izdajo potrdila o plačanih davkih in drugih obveznih dajatvah. Tožnica je namreč pri davčnem organu vložila zahtevo za izdajo takega potrdila, ker se je prijavila na razpis, v katerem je v skladu z ZJN-3 pogoj, da ima naročnik na dan oddaje ponudbe poravnane vse zapadle davčne obveznosti.

17. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, kar ni sporno, da je imela tožnica na dan 21. 4. 2017 do davčnega organa evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova DDPO v višini 2.474,02 EUR, ki so zapadle v plačilo 10. 4. 2017. Vendar tožnica v zvezi z navedenimi ugotovitvami davčnega organa navaja, da je imela na dan 21. 4. 2017 celo presežek, vendar na drugem kontu (na kontu davčnih odtegljajev), zaradi česar meni, da bi davčni organ moral to upoštevati in zaključiti, da je tožnica na dan 21. 4. 2017 imela poravnane vse davčne obveznosti. V zadevi je tako sporno, ali dejstvo, da je tožnica imela na dan 21. 4. 2017 preplačilo za druge obveznosti (davčni odtegljaji) pomeni, da je omenjenega dne imela poravnane vse davčne obveznosti, čeprav ni imela poravnanih zapadlih obveznosti iz naslova DDPO, ki so zapadle v plačilo 10. 4. 2017.

18. Tudi po presoji sodišča stališče tožnice, da bi davčni organ glede na opisano situacijo moral šteti, da ima tožnica na dan 21. 4. 2017 poravnane vse davčne obveznosti, ni pravilno. Davčna organa sta za izpodbijano odločitev navedla pravilne razloge, ki jim sledi tudi sodišče, tožničine ugovore pa zavrača kot neutemeljene.

19. Tožnica je že v postopku sama pojasnila, da je do navedene situacije (neplačila DDPO na dan zapadlosti, to je 10. 4. 2017) prišlo iz razloga, ker tožničina delavka tega dne ni bila prisotna na delovnem mestu, saj je bila od 10. 4. 2017 dalje bolniškem staležu in se na delo vrnila šele 28. 4. 2017 in (šele) tega dne plačala DDPO. Na navedeno se tožnica sklicuje tudi v tožbi. Tako v zadevi ni sporno, da na presečni datum, to je dan 21. 4. 2017, tožnica ni imela poravnanih obveznosti iz naslova DDPO, ki so zapadle v plačilo 10. 4. 2017 in bile plačane 28. 4. 2017. Vendar tožnica meni, da bi davčni organ pri tem moral upoštevati, da je tožnica na dan 21. 4. 2017 imela celo preplačilo davčnih obveznosti, vendar na drugem kontu. Zato meni, da bi bi davčni organ moral to upoštevati in ji izdati potrdilo, da je na dan 21. 4. 2017 imela poravnane vse davčne obveznosti.

20. Po presoji sodišča navedeni tožničini ugovori niso utemeljeni. Davčni organ je pri zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila ravnal v skladu z ugotovitvami v postopku, ki niso sporne. Posebne okoliščine na strani tožnice, na katere se sklicuje (bolniška odsotnost pri tožnici zaposlene delavke), na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Prav tako na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožničino sklicevanje, da je imela na presečni datum preplačilo na drugem kontu. Davčni organ je tožnici pravilno pojasnil, da mora pri zapiranju terjatev iz naslova davkov in prispevkov spoštovati določbe 93. člena ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da mora davčni organ s plačilom davčnega zavezanca zapreti terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navedene na plačilnem nalogu. V konkretnem primeru je davčni organ ugotovil, da so bile, glede na reference prejemnika, ki jih je pri plačilih dne 18. 4. 2017 navedla tožnica in glede na to, da morajo biti davki in prispevki iz naslova izplačanih plač plačani v 5 dneh, poravnane obveznosti iz naslova davka in prispevkov. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da se navedena plačila ne more upoštevati za zapiranje dne 10. 4. 2017 zapadlih terjatev iz naslova DDPO.

21. Tožnica se pri tem sklicuje na posledice, ki so ji zato nastale. Navaja, da je kot najboljši ponudnik kandidirala na javnem razpisu in bila iz razloga, ker naj ne bi imela poravnanih vseh davčnih obveznosti, neupravičeno izločena, zaradi česar ji je bila povzročena velika škoda. S tem v zvezi se tožnica posledično sklicuje na temeljna načela upravnega postopka, za katerega meni, da so bila v predmetni zadevi kršena. Po presoji sodišča tožnici v navedenem postopku z izpodbijano odločbo niso bile storjene kršitve, na katere se sklicuje in bi posledice, na katere se sklicuje in ki naj bi jih neupravičeno nastale, morala uveljavljati v postopku, v katerem je kandidirala na javnem razpisu in je bila njena vloga posledično izločena. V obravnavani zadevi pa je davčni organ izhajal zgolj iz ugotovitev v postopku (knjigovodsko stanje). Zato so neutemeljeni tožničini ugovori, ki se nanašajo na načelo zakonitosti in svobodno gospodarsko pobudo, saj bi kršitev takih načel tožnica morala uveljavljati v postopku, v katerem je kandidirala na javni razpis. Davčni organ z izpodbijano odločitvijo navedenih načel ni kršil. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na 171. člen ZUP, na podlagi katerega je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena in da je javna listina nepravilno sestavljena. Tožnica je namreč v postopku zatrjevala, da je imela na dan 21. 4. 2017 poravnane vse davčne obveznosti, česar pa iz razlogov, ki jih je davčni organ obširno pojasnil, ni dokazala. Do vseh tožničinih navedba sta se davčna organa tudi argumentirano opredelila in za izpodbijano odločitev navedla razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče. Zato so neutemeljeni tožničini ugovori, da se davčna organa nista opredelila do vseh tožničinih navedb ter, da se izpodbijane odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti.

22. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožničino sklicevanje na 371. člen ZDavP-2, ki določa kdaj obroki akontacije dospejo v plačilo in kdaj morajo biti plačani ter s tem tožničino sklicevanje na razumevanje položaja davčnih zavezancev in s tem tudi tožnice ter posledično obravnavane situacije. Glede pobota obveznosti pa je že davčni organ pravilno pojasnil, da izvaja pobote na podlagi 97a. člena ZDavP-2 v primeru obstoja obveznosti za vračilo preveč plačanega davka ter, da v konkretnem primeru tožnici na dan zapadlosti terjatve iz naslova DDPO (10. 4. 2017) ni obstajala nobena obveznost za vračilo, ki bi lahko bila predmet pobota.

23. Iz že pojasnjenih razlogov sodišče v obravnavani zadevi zavrača tudi sklicevanje na 75. člen ZJN-3, ki se nanaša na razlog izključitve, zaradi katerega tožnica navaja, da je bila izključena kot kandidatka na citirani javni razpis. Slednje namreč na navedeni postopek ne more vplivati.

24. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe, da je 5. 7. 2017 na davčni organ naslovila zahtevek za preknjižbo plačila, izvedenega 18. 4. 2017 iz konta 44 (prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) na konto 80 (DDPO). Že davčni organ je tožnici pojasnil, da je bila preknjižba plačila izvedena 6. 7. 2017 in so se sredstva prerazporedila med blagajnami javnega financiranja 11. 7. 2017, zaradi česar navedena preknjižba ne vpliva na odločitev v zadevi, ker se zahtevek za izdajo potrdila nanaša na dan 21. 4. 2017. Z navedenimi ugotovitvami se strinja tudi sodišče, tožničine ugovore, ki meni drugače, pa zavrača. Prav tako zavrača tožničino sklicevanje na strokovno mnenje doc. dr. B.B., iz katerega izhaja drugačno stališče.

25. Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitev Ustave RS, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporne ugotovitve v postopku, ki se nanašajo na relevantno dejansko stanje zadeve, pač pa je sporen zaključek, ki ga je davčni organ sprejel na podlagi navedenih ugotovitev.

27. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sklep CDn 353/2012
• Sodba U 351/93-8
• Sodba I Up 81/2002