UPRS Sodba I U 503/2020-10

Jedro

Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik v postopku, ki se nanaša na vračilo davka družbi A. d.o.o. - v likvidaciji in v katerem je bila omenjeni družbi izdana odločba, zahteval priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, o čemer bi tekel postopek oziroma bi bilo odločeno v navedenem postopku. V navedenem postopku tožnik tako položaja stranke ni pridobil. Zato je bila tožniku tudi zavržena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje z dne 27. 6. 2019, slednje pa je tudi razlog, da tožnik ne more biti legitimiran za vložitev pritožbe zaradi molka organa prve stopnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju Ministrstvo) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo pritožbo zaradi molka Finančne uprave Republike Slovenije v zvezi s ponovnim postopkom po odločbi Ministrstva za finance št. DT-499-16-155/2019 z dne 30. 9. 2019. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da se zahteva za vračilo stroškov postopka zavrne.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v vlogi z dne 6. 3. 2020, ki jo je Ministrstvo prejelo 9. 3. 2020, ter jo je tožnik naslovil „pritožba po 222/4 členu in 225. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaradi neizdaje odločbe organa prve stopnje“ navedel, da še ni bilo odločeno po odločbi pritožbenega organa št. DT-499-16-155/2019 z dne 30. 9. 2019, kljub danim urgencam. Ministrstvo v navedeni zadevi ugotavlja, da z odločbo št. DT-499-16-155/2019 z dne 30. 9. 2019 ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi zahtevi oziroma se navedena odločba ne glasi na tožnika. Tožniku je bila s sklepom št. DT-499-16-155/2018 z dne 30. 9. 2019 zavržena pritožba, ker ne more biti stranka oziroma stranski udeleženec v postopku s pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa št. DT 42301-335677/2016-33 z dne 27. 6. 2019. Glede na navedeno pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik ni upravičen podati pritožbe zaradi molka organa v zvezi s citirano odločbo pritožbenega organa z dne 30. 9. 2019 oziroma ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zaradi česar jo je potrebno zavreči.

3. Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je pri finančnem organu v teku postopek odločanja o zahtevku za vračilo presežka DDV v višini 351.634,00 EUR po mesečnem obračunu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016, podanega s strani družbe A. d.o.o. - v likvidaciji, z obrazcem DDV-O za obračun DDV z dne 13. 6. 2016, dopolnjenim s podanim zahtevkom dolžnika z dne 28. 6. 2016. O zadevi se torej odloča že več kot tri leta in deset mesecev, gre za nedopustno kršitev ustavne pravice strank do odločanja v razumnem roku. Ker takšno ravnanje davčnega organa predstavlja tudi dejanski stan iz četrtega odstavka 222. člena ZUP in 255. člena ZUP sta tožnik in družba A. d.o.o. - v likvidaciji, vložila pritožbo zaradi molka organa. Drugostopenjski organ je z dopisom DT-499-16-47/2020-4 z dne 17. 3. 2020 pritožbo družbe A. d.o.o. - v likvidaciji sprejel v obravnavo. Pritožbo tožnika pa je z izpodbijanim sklepom zavrgel z utemeljitvijo, da tožnik nima pravice do pritožbe, ker v postopku ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

4. Tožnik navaja, da je zavrženje njegove pritožbe nezakonito in neustavno, izpodbijani sklep pa temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter napačni uporabi materialnega prava. Kot je tožnik navedel že v pritožbi, vloženi zaradi molka organa z dne 6. 3. 2020, gre v predmetnem davčnem postopku za uveljavljanje terjatve družbe A. d.o.o. - v likvidaciji do Republike Slovenije, Finančne uprave RS, za vračilo DDV, ki je bila v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici s sklepom opr. št. VL 22000/2016 z dne 12. 7. 2016 (popravljen s sklepom o popravi z dne 14. 7. 2016) zarubljena v korist tožnika in prenesena v izterjavo. Tožena stranka je sicer skušala preprečiti rubež in prenos predmetne terjatve iz naslova DDV, vendar je o zakonitosti rubeža in prenosa v izterjavo pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Ip 804/2016 z dne 3. 1. 2017. Glede na to ima tožnik pravni in dejanski interes izterjati to terjatev iz naslova DDV zato, da bi si s tem poplačal svoje terjatve, ki mu jih dolguje družba A. d.o.o. - v likvidaciji. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj krši določila 42. oziroma 43. člena ZUP v zvezi z 107. in 120. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju.

5. Tožnik predlaga, da sodišče razsodi tako: 1. da se izpodbijani sklep odpravi; 2a. tožniku se prizna status stranke v davčnem postopku, predmet katerega je odločanje o zahtevku za vračilo presežka DDV v višini 351.634,00 EUR z vsemi pripadki po mesečnem obračunu DDDV za obdobje 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016, ki ga je podala družba A. d.o.o. - v likvidaciji; podredno k 2a pa 2b. tožniku se prizna status stranskega udeleženca v davčnem postopku, predmet katerega je odločanje o zahtevku za vračilo presežka DDV v višini 351.634,00 EUR z vsemi pripadki po mesečnem obračunu DDDV za obdobje 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016, ki ga je podala družba A. d.o.o. - v likvidaciji; 3. tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sklicuje se še na upravni spor v zadevi I U 1677/2019 ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je sklep Ministrstva o zavrženju tožnikove pritožbe pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je Ministrstvo kot drugostopenjski organ zavrglo tožnikovo pritožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi molka davčnega organa prve stopnje v zvezi s ponovnim postopkom po odločbi Ministrstva št. DT-499-16-155/2019 z dne 30. 9. 2019. Z navedeno odločbo Ministrstva kot drugostopenjskega organa je bilo ugodeno pritožbi družbe A. d.o.o. - v likvidaciji zoper odločbo Finančne uprave RS št. DT 42301-335677/2016-33 z dne 27. 6. 2019 in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 6. 2019 pa je Ministrstvo kot drugostopenjski organ zavrglo kot nedovoljeno (sklep Ministrstva št. DT-499-16-155/2018-11 z dne 30. 9. 2019), saj tožnik v navedenem postopku (ki se nanaša na družbo A. d.o.o. - v likvidaciji) kot stranka ni sodeloval. Tožnik je zoper ta sklep Ministrstva z dne 30. 9. 2019 o nedovoljenosti njegove pritožbe vložil tudi tožbo, ki pa jo je tukajšnje sodišče s sodbo I U 1677/2019 z dne 28. 9. 2020 zavrnilo.

10. V obravnavani zadevi pa je tožnik uveljavljal molk organa prve stopnje, ki kljub urgencam družbe A. d.o.o. - v likvidaciji, v postopku, v katerem je bilo ugodeno pritožbi navedene družbe in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, še vedno ni odločil o zadevi. Ker tožnik v navedenem postopku (ki se nanaša na družbo A. d.o.o. - v likvidaciji) ni sodeloval kot stranka in je bilo že odločeno, da ni izkazal svojih pravnih koristi v postopku, ki se nanj ne nanaša, je Ministrstvo tožnikovo pritožbo zaradi molka zavrglo kot nedovoljeno (kot je že predhodno s sklepom z dne 30. 9. 2019, ki je pravnomočen, zavrglo tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa z dne 27. 6. 2019). Tudi po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen, tožnikovi ugovori pa neutemeljeni.

11. Iz dejanskega stanja navedene zadeve in z navedeno zadevo povezanih zadev (I U 1677/2019, I U 945/2019, 1130/2019) izhaja, da je bil z odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 6. 2019 davčnemu zavezancu A. d.o.o. - v likvidaciji priznan presežek DDV za obdobje april-junij 2016 v predlagani višini 351.634,00 EUR, pri čemer je davčni organ z navedenim celotnim presežkom delno pobotal dolg davčnega zavezanca, to je družbe A. d.o.o. - v likvidaciji. Tožnik je že v pritožbi zoper navedeno odločbo, ki je bila zavržena, zatrjeval svoj pravni interes v postopku, ki se nanaša na navedeno družbo, enak pravni interes pa je uveljavljal tudi v pritožbi, ki jo je vložil zaradi molka organa prve stopnje in se na tak pravni interes sklicuje tudi v tožbi.

12. Tožnik v postopku, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. - v likvidaciji in v katerem je bila omenjeni družbi izdana odločba, ni sodeloval kot stranka. Iz upravnih spisov povezanih zadev (I U 945/2019, 1130/2019) izhaja, da je tožnik v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper družbo A. d.o.o. - v likvidaciji vložil zahtevo za priznanje lastnosti stranke oziroma stranskega udeleženca, ki pa jo je prvostopenjski davčni organ s sklepom DT 42301-335677/2016-13 z dne 21. 2. 2017 zavrnil. Navedeni sklep je postal pravnomočen s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 199/2018 z dne 15. 1. 2020, ki je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1529/2017 z dne 25. 9. 2018, s katerim je to sodišče odločalo o tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep. Tožnik je torej zahteval priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca le v postopku nadzora obračuna DDV, v katerem pa mu navedeni položaj ni bil priznan.

13. Iz upravnih spisov pa ne izhaja (kar tožnik tudi ne zatrjuje), da bi tožnik v postopku, ki se nanaša na vračilo davka (presežek DDV) družbi A. d.o.o. - v likvidaciji in v katerem je bila omenjeni družbi izdana odločba, zahteval priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, o čemer bi tekel postopek oziroma bi bilo odločeno v navedenem postopku. V navedenem postopku tožnik tako položaja stranke ni pridobil. Zato je bila tožniku tudi (že) zavržena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje z dne 27. 6. 2019 (sklep Ministrstva z dne 30. 9. 2019), slednje pa je tudi razlog, da tožnik ne more biti legitimiran za vložitev pritožbe zaradi molka organa prve stopnje.

14. Iz četrtega odstavka 222. člena ZUP izhaja, da če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Iz prvega odstavka 255. člena ZUP pa izhaja, da če se je stranka pritožila zato, ker o njeni zahtevi organ prve stopnje ni izdal odločbe (četrti odstavek 222. člena tega zakona) zahteva organ druge stopnje, naj mu organ prve stopnje sporoči, zakaj odločbe ni pravočasno izdal. Citirani zakonski določbi, na podlagi katerih je tožnik vložil pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, se torej nanašajo na stranko postopka, tožnik pa lastnosti stranke v navedenem postopku ni izkazal. Iz navedenih razlogov tožnikovi ugovori, ki se z izpodbijanim sklepom ne strinja, niso utemeljeni.

15. Iz pojasnjenih razlogov na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na izvršilni postopek Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici.

16. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

17. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je po presoji sodišča za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

19. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 714/2018-10
• UPRS Sodba I U 1030/2020-24
• VSL sklep I Cp 4414/2010