UPRS Sodba I U 1593/2018-10

Jedro

Pravilno je stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov države prosilke v zaprošeni državi ni dovoljeno. Vendar pa bi bila dolžnost davčnega organa, da bi tožnico, ki izpodbija veljavnost vročitve izvršilnih naslovov, ki so podlaga zaprošene izterjave, obvestil, da mora pravo sredstvo, s katero uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnih naslovov, vložiti pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakonom v navedeni državi. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 240. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če upravičena oseba pravno sredstvo iz prejšnjega odstavka vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu prosilke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. 4937-21/2017-3 z dne 14. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) zoper tožnico kot dolžnico na podlagi enotnega izvršilnega naslova nemškega pristojnega organa št. S1316SI1600118 z dne 5. 1. 2017 opravila davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 4. 1. 2017 skupaj 25.491,50 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od glavnice od 5. 1. 2017 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti (1. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki A. d.d. (2. točka izreka). Rubež sredstev po tem sklepu ne zajema prejemkov, ki so po določilu 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec (3. točka izreka). Nova ljubljanska banka d.d., na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolga po sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi. Banka zarubljena denarna sredstva prenese na račun, ki je naveden. Navedeni so še izvršilni naslovi, na podlagi katerih temeljijo obveznosti dolžnika z datumom nastanka terjatve (4. točka izreka). Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o davčni izvršbi z zamudnimi obrestmi do vključno dneva plačila dolga (5. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (6. točka izreka). Pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da daje finančni organ kot pristojni organ zaprošene države v skladu z določbami 214. in 216. člena ZDavP-2 upravno pomoč pristojnemu organu druge države članice EU. Upravna pomoč se izvaja na podlagi zaprosila za izterjavo, ki ga je podal nemški pristojni organ zoper tožnico kot dolžnico. V skladu s prvim odstavkom 234. člena ZDavP-2 je organ države prosilke k zaprosilu za izterjavo priložil enotni izvršilni naslov, ki predstavlja veljavni izvršilni naslov v skladu s 3. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Davčni organ na podlagi zaprosila organa države prosilke opravi izterjavo davščin, katerih obveznost plačila je nastala v drugi državi članici EU, v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na izvršbo (231. člen ZDavP-2). Na podlagi 239. člena ZDavP-2 se davščine, katerih obveznost za plačilo je nastala v drugi državi članici EU, v zvezi z vrstnim redom poplačila obravnavajo kot davek po ZDavP-2. Finančni organ se nadalje sklicuje na 94. in 93. člen ZDavP-2. Slednji v tretjem odstavku določa vrstni red poplačila davkov. Finančni organ navaja še, da banka oziroma hranilnica v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 upošteva, da so iz davčne izvršbe izvzeta dolžnikova denarna sredstva iz 159. člena ZDavP-2, kolikor gre za prejemke nakazane za tekoči mesec. Banka oziroma hranilnica upošteva tudi omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je z odločbo z dne 12. 6. 2018 tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da je v obravnavanem primeru iz posredovanega zaprosila za izterjavo, ki vsebuje podatke v skladu z vzorcem iz Priloge II k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 1189/2011 z dne 18. novembra 2011 o določitvi podrobnih pravil v zvezi z nekaterimi določbami Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (v nadaljevanju Direktiva) razvidno, da so pogoji za izterjavo iz člena 11 2. (a) in (b) Direktive izpolnjeni ter, da je s tem izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 234. člena ZDavP-2, saj so bili v Nemčiji (državi organa prosilca) uporabljeni ustrezni postopki za izterjavo, vendar niso zagotovili plačila terjatve v celoti (za terjatve so pridobljeni izvršilni naslovi v državi prosilki, terjatve se v državi prosilki ne izpodbijajo in niso več izpodbojne z upravno pritožbo/s tožbo na sodišču). Zato je prvostopenjski organ na podlagi prejetega zaprosila za izterjavo drugega pristojnega organa iz druge države članice EU (v tem primeru Nemčije) dolžan, v skladu z določbami ZDavP-2, uvesti postopek izvršbe (231. člen ZDavP-2). Prvi odstavek 234. člena ZDavP-2 določa, da se k zaprosilu za izterjavo priloži enotni izvršilni naslov ter, da se lahko priložijo drugi dokumenti v zvezi s terjatvijo, izdani v državi prosilki. Posebna listina, na podlagi katere bi se priznal, dopolnil ali nadomestil izvršilni naslov, ni potrebna.

4. Navedeno pomeni, da se enotni izvršilni naslov neposredno prizna in avtomatično upošteva kot izvršilni naslov v skladu z določbami ZDavP-2. Enotni izvršilni naslov predstavlja edino podlago za izterjavo v zaprošeni državi, ZDavP-2 pa ne določa, da bi moral biti priloga k izpodbijanemu sklepu. Ne glede na navedeno, pa je prvostopenjski organ k izpodbijanemu sklepu priložil enotni izvršilni naslov. Slednji spremlja vsako zaprosilo. V obravnavani zadevi je k zaprosilu za izterjavo priložen enotni izvršilni naslov št. 3053/657/28080 H z dne 5. 1. 2017. V zvezi s tožničinimi ugovori drugostopenjski organ še pojasni, da mora v tem postopku prvostopenjski organ upoštevati zahteve organa države prosilke, kajti prvostopenjski organ le nudi upravno pomoč pri izterjavi davčnih obveznosti. Pritožbeni organ še dodaja, da v skladu s prvim odstavkom 240. člena ZDavP-2 pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke, ni dovoljeno, kar pomeni, da tožnica ne more uspeti z navedbami, da ji je onemogočena pravica do izjave in seznanitve z vsebino izvršilnega naslova oziroma z navedbami, s katerimi izpodbija vročitev izvršilnega naslova in posledično njegovo izvršljivost. Zavrača tudi tožničino pritožbeno navedbo, da ji izvršilni naslov ni mogel biti vročen, ker od leta 2015 v Nemčiji ne posluje več, saj iz zaprosila izhaja odgovor države prosilke, da ji je bilo obvestilo o tožničini odgovornosti kot družbenici in direktorici družbe B. d.o.o. z dne 22. 2. 2016 poslano na njen naslov za vročanje (le-ta je naveden tudi v zaprosilu), ravno tako pa sta ji bila na isti naslov poslana tudi opomin z dne 18. 5. 2016 in obvestilo o izvršbi z dne 14. 6. 2016. Hkrati pa je organ prosilec pripomnil, da v zadevi ni pomembno ali je tožnica v letu 2015 prebivala v Nemčiji ali ne, ker se terjani davki, navedeni v obvestilu o odgovornosti nanašajo na leta pred tem.

5. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja, saj meni, da ni pravilen in ni zakonit. Sklicuje se na temeljna načela davčne izvršbe, to je načelo sorazmernosti, spoštovanja dostojanstva dolžnika in načelo, da mora biti izvršba za dolžnika čim manj neugodna. Izpodbijani sklep ne navaja nobenih razlogov, na katerih temelji, sklepu ni priložen izvršilni naslov, ki je bil podlaga za njegovo izdajo, s čimer je tožnici v celoti onemogočena pravica do izjave in seznanitev z vsebino izvršilnega naslova, ki je podlaga izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep zgolj povzema določbe ZDavP-2 in se opira na izvršilni naslov nemškega pristojnega organa št. S1316SI1600118 z dne 5. 10. 2017. Tožnica se sklicuje na 234. člen ZDavP-2, ki ga citira. Navaja, da izpodbijanemu sklepu ni priložen zahtevani izvršilni naslov, s tem pa je bila tožnici odvzeta možnost, da bi glede obveščanja pristojnega nemškega organa ponudila trditve in dokaze, saj z vsebino slednjega sploh ni bila seznanjena. Kršitev 22. člena Ustave RS je podana tudi v sami obrazložitvi izpodbijanega sklepa, saj se niti v eni točki obrazložitve ne nanaša na vsebino izvršilnega naslova. Zato ni v skladu s standardom, ki se nanaša na obrazložitev, saj izpodbijani akt nima zahtevanih elementov. Izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve vsake posamezne točke izreka, ne vsebuje navedbe ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je oprt. Prav tako ne vsebuje odločilnih razlogov, ki so bili podlaga za izpodbijani sklep.

6. Izvajanje davčne izvršbe temelji na izvršilnem naslovu, ki dokazuje obstoj davčnega dolga. Kot izvršilni naslov se šteje tudi izvršljiva tuja odločba oziroma drug ustrezen akt, ki ima naravo izvršilnega naslova. Kdaj postanejo posamezni izvršilni naslovi izvršljivi, izhaja iz zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Iz jamstva enakega varstva pravic, ki ga določa 22. člen Ustave RS, izhaja, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna.

7. Tožnica ugovarja tudi izvršljivosti v izreku navedenih izvršilnih naslovov. Tožnici izvršilni naslov nikoli ni bil vročen, kar ima za posledico, da takšen izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep, sploh ni mogel postati izvršljiv. Izvršilni naslov, na podlagi katerega se zahteva izvršba, mora organ določno označiti in navesti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, kdaj je bil izvršilni naslov tožnici vročen ali kdaj je bil opravljen poskus vročitve, niti kdaj je obveznost zapadla v plačilo oziroma, kdaj se je iztekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V zvezi s tem je pomembno tudi dejstvo, da tožnica v Nemčiji ni bila že vse od leta 2015 in vse od takrat tam tudi ne posluje več, kar pomeni, da ji izvršilni naslov sploh ni mogel biti vročen, saj naj bi terjatev nastala šele z dnem 22. 2. 2016, torej leto dni kasneje. Zaradi napake pri vročanju, zaradi katere vročitev ni pravilno opravljena, ne more začeti teči rok za izpolnitev obveznosti. Če je v obravnavanem primeru šlo za takšno napako pri vročanju, izvršilni naslov ni mogel postati izvršljiv. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnice ter poizvedbe pri nemškem organu v zvezi z vročitvijo izvršilnega naslova. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih tudi predlaga, da naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov. Ponovno tudi pojasnjuje, da ugovori, ki napadajo vsebino, veljavnost oziroma sam obstoj izvršilnega naslova, z izrecnim določilom 240. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe niso dovoljeni, saj mora o tem odločiti pristojni organ države prosilke. Zato predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi gre za izterjavo davščin na podlagi zaprosila države članice EU (Nemčije), pri čemer tožnica navedeni izterjavi nasprotuje. Izpodbijanemu sklepu očita, da ni obrazložen, ugovarja pa tudi izvršljivosti v izpodbijanem sklepu navedenih izvršilnih naslovov. Sklicuje se, da ji izvršilni naslov nikoli ni bil vročen, zaradi česar sploh ni mogel postati izvršljiv.

11. Četrti del ZDavP-2 ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in v slovenski pravni red povzema vsebino Direktive. Iz 231. člena ZDavP-2 izhaja, da na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščin iz 215. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Na podlagi 234. člena ZDavP-2 se zaprosilu za izterjavo priloži enotni izvršilni naslov. K zaprosilu za izterjavo se lahko priložijo tudi drugi dokumenti v zvezi s terjatvijo, izdani v državi prosilki. Posebna listina, na podlagi katere bi se priznal, dopolnil ali nadomestil izvršilni naslov, ni potrebna. Iz 240. člena ZDavP-2 izhaja, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke, ni dovoljeno.

12. Citirana zakonska ureditev sledi Direktivi, ki v 14. členu določa, da spadajo spori v zvezi s terjatvijo, prvotnim izvršilnim naslovom v državi članici prosilki ali enotnim izvršilnim naslovom v zaprošeni državi članici in spori v zvezi z veljavnostjo vročitve, ki jo izvede pristojni organ države prosilke, v okvir pristojnosti pristojnih organov države članice prosilke. Če med postopkom izterjave zainteresirana stranka izpodbija terjatev, prvotni izvršilni naslov v državi članici prosilki ali enotni izvršilni naslov v zaprošeni državi članici, zaprošeni organ to stranko obvesti, da mora tako pravno sredstvo predložiti pristojnemu organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakoni v zadevni državi.

13. V obravnavani zadevi tožnica ugovarja veljavnosti vročitve izvršilnih naslov, navedenih v enotnem izvršilnem naslovu, kot podlage zaprošene izterjave, saj zatrjuje, da ji le-ti sploh niso bili vročeni. Tožnica torej v navedeni zadevi izpodbija izvršljivost izvršilnih naslovov kot procesne predpostavke za zaprošeno izterjavo. Pravilno je sicer stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov države prosilke v zaprošeni državi ni dovoljeno. Vendar pa bi ob opisani ureditvi po presoji sodišča bila dolžnost davčnega organa, da bi tožnico, ki izpodbija veljavnost vročitve izvršilnih naslovov, ki so podlaga zaprošene izterjave, obvestil, da mora pravo sredstvo, s katero uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnih naslovov, vložiti pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakonom v navedeni državi. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 240. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če upravičena oseba pravno sredstvo iz prejšnjega odstavka vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu prosilke. Iz tretjega odstavka 240. člena ZDavP-2 pa izhaja, da davčni organ na podlagi obvestila organa države prosilke ali upravičene osebe, da se davščina ali izvršilni naslov v državi prosilki izpodbija, zadrži izterjavo, dokler pristojni organ države prosilke ne odloči o zadevi.

14. Po presoji sodišča bi že prvostopenjski organ po prejemu zaprosila za izterjavo obravnavane terjatve zaprošene države moral z navedenim zaprosilom seznaniti tožnico in ji dati možnost, da se o tem opredeli. Ker tožnica te možnosti pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imela, je svoje ugovore podala (šele) v pritožbi zoper izpodbijani sklep (ugovarjala je izvršljivosti izvršilnih naslovov). Pred tem tožnica ni bila obveščena, da mora ugovore glede (ne)vročitve izvršilnega naslova uveljavljati s pravnim sredstvom pri pristojnem organu države prosilke. Drugostopenjski organ pa je navedene tožničine ugovore zavrnil ob upoštevanju odgovora države prosilke (ki je odgovorila, da je bilo tožnici poslano obvestilo o njeni odgovornosti z dne 22. 2. 2016 na njen naslov za vročanje, prav tako naj bi ji bil na isti naslov poslan tudi opomin z dne 18. 5. 2016 in obvestilo o izvršbi z dne 14. 6. 2016). Kot že pojasnjeno, pa pravno sredstvo, ki se nanaša na vročitev izvršilnega naslova, spada v pristojnost države prosilke. V primeru vložitve takega pravnega sredstva, pa kot že rečeno, davčni organ zadrži izterjavo (240. člen ZDavP-2). Ker v obravnavani zadevi davčna organa nista postopala v skladu z navedenimi določbami, je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

15. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz pojasnjenih razlogov, se do ostalih tožničinih ugovorov ni opredeljevalo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 234/2020-14
• UPRS Sodba I U 2269/2018-10
• UPRS sodba IV U 24/2015