UPRS Sodba I U 2009/2018-10

Jedro

V konkretnem primeru ne gre za prvi promet oziroma prvo registracijo zadevnega vozila, kar preprečuje uveljavljanje oprostitve oziroma vračila davka, ki ga zahteva tožnica. Kar je tudi logično, saj je bil davek že plačan pri prvem nakupu oziroma registraciji zadevnega vozila. Ta pa lahko, kot rečeno bremeni le prvega kupca, ki bi (ob izpolnjenih pogojih iz 5. člena) lahko zahteval, da se ga oprosti plačila, pa tega očitno ni storil. Ne more pa tega zahtevati nadaljnji kupec vozila, ki bi s tem ne le neupravičeno, temveč tudi v nasprotju z zakonom posegel v že zaključeno davčno-pravno razmerje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo vlogo tožeče stranke za vračilo davka na motorna vozila za osebno vozilo znamke Mercedes Benz, tip in model GLS 350 d 4matic, št. šasije ..., zavrnil.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica dala vlogo za vračilo davka na motorna vozila za omenjeno osebno vozilo, kot nabavljeno za prevoz družin, ki imajo tri otroke ali več otrok. Ob sklicevanju na določbe 3. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) ter določbe 2. točke 5. člena istega zakona davčni organ ugotavlja, da je bil po podatkih uradnih evidenc, davek na motorna vozila za omenjeno vozilo obračunan in plačan v znesku 14 845,87 EUR. Nadalje ugotavlja, da je iz priloženih dokazil razvidno, da je bilo zadevno vozilo prvič registrirano na območju Republike Slovenije 6. 1. 2017 ter da je tožeča stranka vozilo nabavila in ga tudi registrirala 18. 12. 2017. Kar pomeni, da tožeča stranka v skladu z navedenimi določbami ZDMV ne izpolnjuje pogojev za oprostitev oziroma vračilo DMV, saj je bilo vozilo predhodno registrirano na območju Republike Slovenije. Zato tožeča stranka ni upravičena do vračila DMV in zato je odločeno, kot izhaja iz izreka.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožeče stranke z odločbo št. DT-499-17-9/2018-4 z dne 27. 8. 2018 zavrnil kot neutemeljeno. V svoji odločbi pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem poudari, da se skladno z določbami 3. člena ZDMV, ki jih citira, davek na motorna vozila plačuje od motornih vozil, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. ZDMV je pred spremembo ločil med novimi (prva točka 3. člena) in rabljenimi vozili (druga točka 3. člena). Novost veljavnega ZDMV-C je, da ne ločuje več med novimi in rabljenimi vozili in se plačuje le še od vozil, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. V 5. členu pa so določene oprostitve plačila davka, ki jih je potrebno razlagati ozko in skladno s predpisanimi pogoji. Tako iz 2. točke 5. člena izhaja, da se davka od cestnih motornih vozil na plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok, in sicer od enega motornega vozila s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Tožeča stranka oprostitve plačila DMV oziroma vračila davka ne more uveljavljati, ker iz predložene dokumentacije izhaja, da gre v konkretnem primeru za vozilo, ki je bilo pred nakupom s strani tožeče stranke že registrirano v Sloveniji in torej niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka in je zato organ prve stopnje zahtevo tožnice za vračilo davka utemeljeno zavrnil.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

5. Kot sporno izpostavlja vprašanje, ali tožeča stranka izpolnjuje vse zakonske materialne pogoje za vračilo davka na motorna vozila. V tej zvezi navaja, da situacije, ko se davka ne plača, ureja ZDMV izključno v 5. členu in ne v določbah 3. člena. Zato je za konkreten primer relevantna zgolj ureditev iz 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV, ki izrecno določa pogoje, pod katerimi se tega davka ne plačuje. Pogoji za oprostitev so predpisani taksativno in bi jih moral davčni organ tako tudi upoštevati. Gre za davčne oprostitve, ki so izjema od siceršnje obveznosti plačevanja davka po določbah ZDMV. Tožeči stranki torej pripada davčna oprostitev, če izkaže, da izpolnjuje pogoje po določbah 5. člena ZDMV.

6. Medtem ko 3. člen določa, od katerih motornih vozil, ki se prvič dajo v promet, se davek plačuje. To, da je bilo motorno vozilo že pred lastništvom tožeče stranke registrirano na območju Republike Slovenije, pa s tem v zvezi pomeni samo, da je bil davek takrat dejansko tudi že plačan. Citirana določba tako v nobenem delu ne ureja položajev, ko se davka na motorna vozila ne plača, saj je ta situacija urejena izključno v 5. členu zakona. Po prepričanju tožeče stranke določbe 3. člena in 5. člena ZDMV med seboj niso niti formalno niti vsebinsko povezane, saj se urejata dve povsem različni situaciji, t.j. situacija, ko se davek plačuje (3. člen) in ko se davek ne plačuje (5. člen). Kar pomeni, da zakonodajalec oprostitve oziroma vračila davka v nobeni določbi ne omejuje s tem, da bi lahko upravičenec svoje upravičenje do oprostitve do vračila davka uveljavljal izključno ob opravljeni prvi registraciji na območju Slovenije. Ob presoji pogojev za oprostitev je torej treba upoštevati izključno pogoje iz 5. člena ZDMV.

7. Za tožečo stranko nadalje ni sporna ugotovitev davčnega organa, da je bil davek za predmetno motorno vozilo plačan v znesku 14 845,87 EUR in da se davek na motorna vozila odbija oziroma vrača samo enkrat. Tudi ni sporno, da zavezanec, ki je vozilo registriral 6. 1. 2017 vračila oziroma oprostitve davka ni uveljavljal, in sicer zato, ker je šlo za pravno osebo, ki očitno ni izpolnjevala pogojev iz 5. člena ZDMV. To pa po prepričanju tožeče stranke še ne pomeni, da bi vsak naslednji kupec ne imel možnosti za uveljavljanje oprostitve oziroma vračila davka na motorna vozila samo zato, ker prvi kupec ni izpolnjeval zakonskih pogojev za oprostitev in bil s tem v neprimerno slabšem položaju kot prvi kupec vozila. Zato je po prepričanju tožeče stranke v konkretnem primeru tudi sama upravičena do vračila davka, in sicer v sorazmernem delu, glede na ceno, po kateri je sama kupila vozilo in ne celotnega davka (14 845,87 EUR), ki je bil dejansko obračunan in plačan. Sicer pa je v obravnavanem primeru šteti, da tožeča stranka v skladu z določbami 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV, izpolnjuje pogoje za oprostitev oziroma vračilo zadevnega davka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločitev, niso sporne. Tako ni spora o tem, da je bilo vozilo, za katero tožeča stranka uveljavlja vračilo davka na motorna vozila, že pred njenim nakupom in registracijo dne 18. 12. 2017, prvič registrirano dne 6. 1. 2017. Ob nakupu vozila s strani tožeče stranke torej ni šlo za vozilo, ki se je prvič dalo v promet, oziroma ki se je prvič registriralo na območju Republike Slovenije. Kar je tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja davčni organ, osnovni pogoj za to, da se lahko uveljavlja neplačilo davka na motorna vozila oziroma vračilo tega davka na podlagi določb 5. člena ZDMV.

11. Takšen zaključek dovolj jasno sledi iz zakonskega besedila in zato ne potrebuje še kakšne posebne (vsebinske) razlage in utemeljevanja. Besedilo 3. člena namreč s tem, ko pove, od katerih vozil in v katerih primerih se davek plačuje, uvaja davčno obveznost, napovedano v 1. členu ZDMV. V 5. členu pa našteva primere, ko tega, že uvedenega davka, ni treba plačati. Pri situacijah iz 5. člena gre torej le še za izjeme od splošnega pravila iz 3. člena in ne za samostojno, od 3. člena neodvisno naštevanje situacij, ko se davka ne plača in kot se zatrjuje v tožbi. To pa pomeni, da že samo dejstvo, da v konkretnem primeru ne gre za prvi promet oziroma prvo registracijo zadevnega vozila, preprečuje uveljavljanje oprostitve oziroma vračila davka, ki ga zahteva tožnica. Kar je tudi logično, saj je bil davek že plačan pri prvem nakupu oziroma registraciji zadevnega vozila. Ta pa lahko, kot rečeno bremeni le prvega kupca, ki bi (ob izpolnjenih pogojih iz 5. člena) lahko zahteval, da se ga oprosti plačila, pa tega očitno ni storil. Ne more pa tega zahtevati nadaljnji kupec vozila, ki bi s tem ne le neupravičeno, temveč tudi v nasprotju z zakonom posegel v že zaključeno davčno-pravno razmerje.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, podane pa tudi niso kršitve pravil postopka, na katere sodišče pazi uradoma, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Ker v konkretnem primeru med strankama pravno relevantno dejansko stanje ni sporno, ampak je sporna zgolj uporaba prava (t. j. uporaba določb ZDMV), je sodišče po pooblastilu iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo o tožbi izven glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 489/2018-13
• sodba I U 2203/2009
• sodba I U 169/2010