UPRS Sodba III U 50/2017-18

Jedro

Podpornega zidu, kadar je višinska razlika med zemljiščem 1,5 m, ni mogoče obravnavati kot nezahtevnega objekta.

Tožnika upravičeno ugovarjata, da od upravnih organov nista prejela ustrezno obrazloženega odgovora na tekom upravnega postopka podane ugovore, da predvidena gradnja glede na konfiguracijo terena in višinske razlike pomeni nevarnost zanju oziroma njuno nepremičnino in da statično ni ustrezna, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka ter obenem kršitev pravice, ki jo tožnikoma zagotavlja 22. člen Ustave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba (gradbeno dovoljenje) Upravne enote Koper, št. 351-432/2016-11 z dne 8. 11. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Koper je investitorjema A.A. in B.B. (v nadaljevanju: investitorja ali prizadeta stranka) izdala izpodbijano gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, in sicer treh podpornih zidov z oznakami A, B in C na njunem zemljišču s parc. št. 2720/23 k.o. C.¹. Kot je razvidno iz izreka gradbenega dovoljenja, bo podporni zid A zgrajen ob severovzhodnem robu parc. št. 2720/23, v dolžini 33,00 m in maksimalni višini 1,5 m, armirano betonske konstrukcije, vidna površina bo obložena s kamnito oblogo lokalnega peščenjaka. Podporni zid A bo zgrajen v sledečih odmikih: na severni strani minimalno 0,30 m od parc. št. 2721/4 in minimalno 1,00 m od parc. št. 2720/15, na vzhodni strani minimalno 0,30 m od parc. št. 4617/1 ter na južni strani minimalno 3,30 m od parc. št. 2720/3 in parc. št. 2720/6. Podporni zid B bo zgrajen ob južnem robu severovzhodnega dela zemljišča parc. št. 2720/23, v dolžini 15,70 m in maksimalni višini 1,5 m, armirano betonske konstrukcije, vidna površina bo obložena s kamnito oblogo lokalnega peščenjaka. Odmiki podpornega zidu B bodo: na severni strani minimalno 3,50 m od parc. št. 2721/4 in minimalno 4,55 m od parc. št. 2720/15, na vzhodni strani minimalno 0,30 m od parc. št. 4617/1 ter na južni strani minimalno 0,50 m od parc. št. 2720/3. Podporni zid C bo zgrajen ob južnem robu severovzhodnega dela parc. št. 2720/23, v dolžini 31,55 m in v maksimalni višini 1,5 m, armiranobetonske konstrukcije, vidna površina bo obložena s kamnito oblogo lokalnega peščenjaka. Odmiki podpornega zidu C bodo: na severni strani minimalno 3,50 m od parc. št. 2721/4 in minimalno 4,65 m od parc. št. 2720/15, na vzhodni strani minimalno 0,30 m od parc. št. 4617/1, na južni strani pa bo, s soglasjem njenih solastnikov, zgrajen na meji s parc. št. 2720/3. V izreku gradbenega dovoljenja je navedeno še, da preneha veljati, če investitorja ne pričneta z gradnjo v enem letu od njegove pravnomočnosti, ter da je sestavni del gradbenega dovoljenja kopija prikaza izrisa parcele z dne 2. 9. 2016, ki ga je izdala Geodetska uprava RS (v nadaljevanju: GURS), z lego objektov na zemljišču in navedbo odmikov od sosednjih zemljišč.

2. V obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja prvostopenjski organ navaja, da obravnavana zahteva izpolnjuje vse pogoje iz 74c. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). Po določbi 2. alineje drugega odstavka 59. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Mestni občini Koper (v nadaljevanju: PUP) je podporne zidove, nižje od 1,5 m, dopustno graditi do meje zemljiške parcele brez soglasja, s soglasjem pa tudi na meji parcel, za višje od 1,5 m pa je minimalni odmik 4 m, če je podano soglasje lastnikov sosednjih zemljiških parcel, pa je tudi v tem primeru dopustna gradnja do oziroma na meji zemljiške parcele. Podporni zidovi, katerih gradnja je predvidena z gradbenim dovoljenjem, ne bodo višji od 1,5 m, kar je v skladu tudi z 2. alinejo drugega odstavka 18. člena PUP, ki dopušča gradnjo podpornih zidov do višine 2 m. Prvostopenjski organ je z obvestilom z dne 5. 10. 2016 z nameravano gradnjo podpornih zidov seznanil mejaše oziroma neposredne sosede, med njimi tožnika, ki sta priglasila udeležbo v postopku. Ker sta nameravani gradnji nasprotovala in ugovarjala, da meja med njuno parcelo št. 2721/4 in parcelo investitorjev št. 2720/23, na kateri je predvidena gradnja podpornih zidov, v skrajnem jugozahodnem delu ni dokončno urejena, je prvostopenjski organ pridobil odločbo GURS, št. 02112-1076/2010-1 z dne 23. 9. 2010, in obvestilo GURS, št. 02112-1076/2010-7 z dne 11. 4. 2011, iz katerih izhaja, da je bila parcela št. 2720/23, ki je nastala iz parcel št. 2720/2 in 2720/4, dne 11. 4. 2011 evidentirana v evidenci zemljiškega katastra. Podporni zid A bo na skrajnem jugozahodnem delu od meje med parcelama št. 2721/4 in 2720/23 odmaknjen od 0,30 m do 1,00 m.

3. Zoper gradbeno dovoljenje sta tožnika vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo z dne 30. 1. 2017 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo. K razlogom prvostopenjskega organa dodaja, da so podporni zidovi investitorjev do višine 1,50 m po 5. točki Priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju: Uredba), nezahtevni objekti. Predvidena gradnja podpornih zidov je skladna z določbami PUP, navedenimi v gradbenem dovoljenju, ki je tako pravilno in zakonito. Iz obvestila GURS z dne 11. 4. 2011 o ureditvi meje ter odločbe GURS z dne 23. 9. 2010 izhaja, da meja med zemljiščem tožnikov in zemljiščem investitorjev poteka tako, kot je prikazano v katastrskem načrtu. Podporni zid A bo od meje zemljišča tožnikov na severni strani odmaknjen 0,30 m, podporna zidova B in C pa 3,50 m. Tožnika nista navedla, da je neurejena meja sporna, kasnejša ureditev nesporne meje pa ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Gradnja podpornih zidov do višine 1,50 m je po 3. alineji drugega odstavka 59. člena PUP dopustna do parcelne meje. Drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da sta tožnika pritožbi kot dokaz, da bo predvidena gradnja vplivala na njuno zemljišče, predložila elaborat št. 79/16, Koper, december 2016, iz katerega izhaja ugotovitev, da zidova A in B, kot sta predvidena, ne bosta statično stabilna, saj bi bilo treba zgraditi zidove drugačnih konstrukcij, ki pa predstavljajo manj zahteven objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po 66. členu ZGO-1. Drugostopenjski organ temu ni sledil, saj ni razvidno, kako je izdelovalec elaborata prišel do ugotovitev, da podporna zidova A in B nista statično ustrezna ter da bosta vplivala drug na drugega in na zemljišče tožnikov. Dodaja še, da z gradbenim dovoljenjem investitorjema ni dovoljeno poseganje na zemljišče tožnikov, ki imata, če bi do takih posegov prišlo, možnost civilnopravnega varstva svojih pravic.

4. Tožnika gradbeno dovoljenje izpodbijata s tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlagata, da izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zahtevo investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, toženki pa naloži, da tožnikoma povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navajata, da morajo biti po 74c. členu ZGO-1 nezahtevni objekti oddaljeni od meje sosednjega zemljišča najmanj 3 m, medtem ko 59. člen PUP odmike podpornih zidov do višine 1,50 m določa drugače, to je do meje sosednjega zemljišča. Zaradi neskladja med zakonsko ureditvijo in ureditvijo iz akta lokalne skupnosti bi moral upravni organ pri odločanju upoštevati ZGO-1 in ne PUP, vendar ni niti pojasnil, zakaj je pri odločanju glede odmikov upošteval določbo PUP in ne ZGO-1. Tožnika nadalje opozarjata, da tako Uredba kot tudi PUP opredeljujeta podporni zid kot nezahtevni objekt, če je višine do 1,50 m. Podporni zid, ki v višino meri 1,50 m, zato ni nezahtevni objekt. Tožnika izpostavljata, da sta v upravnem postopku nastopala brez pravne pomoči in da jima pomoči v smislu 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) nista nudila niti upravna organa. Tožnika sta tekom postopka ves čas opozarjala na nevarnost, ki jo predvidena gradnja zaradi terena in velike višinske razlike predstavlja za njun že obstoječi zid. Navedenih dejstev upravni organ v postopku ni ugotavljal in tožnikoma ni omogočil, da bi jih dokazala; do njunih ugovorov se tudi ni opredelil, saj se je v obrazložitvi gradbenega dovoljenja opredelil le do ugovora v zvezi z neurejenostjo meje. Tožnika sta prvostopenjski organ prosila (zapisnik z dne 12. 10. 2016), da jima podaljša rok za preučitev zadeve za tri mesece, vendar jima organ podaljšanja roka ni odobril. Elaborat glede statične preverbe predvidene gradnje jima je zato uspelo pridobiti šele v pritožbenem postopku. Drugostopenjski organ ga ni upošteval z utemeljitvijo, da je pavšalen, čemur tožnika nasprotujeta. Elaborat je namreč izdelalo podjetje za vzdrževanje in gradnjo objektov, podpisal ga je gradbeni inženir, ki je konkretno (računsko in grafično) pojasnil, zakaj bo podporni zid A, ki naj bi bil postavljen 0,3 od meje zemljišča tožnikov, zelo verjetno vplival na njun obstoječi zid. V elaboratu je procentualno izračunana zelo velika (82 % oz. 79 %) možnost, da bo prišlo do prevrnitve obstoječega zidu, izhajajoč iz statične analize profila AA in BB. Vprašanje nevarnosti gradnje statično neustreznega podpornega zidu za premoženje tožnikov se mora rešiti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zato je neutemeljeno sklicevanje drugostopenjskega organa, da bosta tožnika morebitno škodo lahko uveljavljala v pravdnem postopku. Kot dokaze za svoje navedbe sta tožnika v tožbi predlagala: svojo pritožbo in dopolnitev pritožbe zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje, elaborat št. 79/16, Koper, december 2016, tožbi priloženih šest fotografij obstoječega stanja ter ogled na kraju samem.

6. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

7. Sodišče je tožbo vročilo tudi investitorjema, ki imata v tem upravnem sporu položaj prizadete stranke po določbi prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V odgovoru na tožbo prerekata tožbene navedbe. Pojasnjujeta, da želita urediti prometno povezavo med občinsko cesto in osrednjim delom njunega zemljišča, na katerem bo stala stanovanjska hiša. Obstoječa terenska danost za izvedbo dostopne poti, ki je primernega vzdolžnega in prečnega naklona za vožnjo s prometnimi vozili, terja izgradnjo več podpornih zidov, pri čemer investitorja poudarjata, da bo povezava pomenila njun trajni dostop do javne ceste, zato jima je v interesu, da je varna in trajna. Zgradila bosta tri podporne zidove, katerih višina ne bo presegala 1,50 m, od zemljišča tožnikov pa bodo odmaknjeni najmanj 0,30 m. Pred izvedbo gradnje nameravata pridobiti geomehansko poročilo, na podlagi katerega se bo določila tehnologija izvedbe. Navajata še, da je parcelna meja med njuno parcelo in zemljiščem tožnikov na razdalji 28,23 m urejena dokončno, na zahodni strani v dolžini 2,57 m pa ne, zato se v tem delu predvideni podporni zid A odmakne od parcelne meje za dodatnih 0,70 m, to je na 1,00 m. V zvezi s tožbenim ugovorom o nepravilni uporabi materialnega prava investitorja odgovarjata, da je minimum oddaljenosti od sosednjega zemljišča, kot je določen v 74c. členu ZGO-1, relevanten glede uporabe skrajšanega ugotovitvenega postopka in ne določa generalnega minimuma oddaljenosti nezahtevnih objektov od meje sosednjega zemljišča, pač pa takšen minimum za obravnavani primer predpisuje 59. člen PUP. Tožnika sta v tožbi pravilno navedla, da je podporni zid nezahtevni objekt, če je njegova višina do 1,50 m, kar pomeni, da je nezahtevni objekt tudi zid višine 1,49999 m, kjer so razlike tako majhne, da jih je praktično nemogoče izmeriti, zato je razglabljanje o tem, ali bo dejanska višina točno 1,50 m ali nekaj µm manjša, nepomembno. Investitorja sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnikoma pa naloži, da jima povrneta stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Sodišče je v tem upravnem sporu dne 10. 3. 2020 opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožnika in njun pooblaščenec. Tožnika sta vztrajala pri tožbi, svojih navedbah in predlaganih dokazih. Izpostavila sta, da z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorja dejansko prikrivata izvedbo dovozne poti do osrednjega dela njunega zemljišča. Izvedba podpornega zidu je vezana na izkop zemljišča, s tem pa je dejansko že narejena dovozna cesta, izvedba le-te pa vsekakor presega elemente izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Izvedba ceste predstavlja zahteven objekt, za katerega je po ZGO-1 potrebno samostojno gradbeno dovoljenje. Tožnika se sklicujeta na predloženo mnenje oziroma elaborat D.D., ki dokazuje, da takšen poseg ogroža življenje ljudi in s statičnega vidika ni dovoljen. Prvi tožnik osebno je poudaril, da gradnji ne nasprotuje iz principa, ampak zaradi vprašanja varnosti in stabilnosti zidov, pri čemer je dejanski namen investitorjev urediti cesto, ki pa si je, oziroma življenja pod njo, glede na konfiguracijo terena ni mogoče predstavljati, kar izhaja tudi iz elaborata in izračunov inženirja D.D.. Tožnika sta kot predlagane dokaze sodišču predložila še tri fotografije stanja.

9. Na glavni obravnavi je sodišče kot dokaze vpogledalo upravne spise zadeve ter naslednje tožbi priložene listine: izpodbijano gradbeno dovoljenje (v spisu priloga A4), pritožbo tožnikov z dne 17. 11. 2016 zoper gradbeno dovoljenje (priloga A12), dopolnitev te pritožbe z dne 11. 12. 2016 (priloga A11), drugostopenjsko odločbo z dne 30. 1. 2017 (priloga A3), elaborat "preverba statične varnosti" št. 79/16, Koper, december 2016 (priloga A13) s tehničnim poročilom (priloga A14) in listinami: profil AA (priloga A15), profil BB (priloga A16) in profil CC (priloga A17) ter risbami oziroma načrti: situacija predvidenega stanja po projektu E. št. 8/16, sept 2016 (priloga A18), prečni profili podpornih zidov po projektu E. št. 8/16, sept 2016 (priloga A19) in vzdolžni profil osi predvidene poti po projektu E. št. 8/16, sept 2016 (priloga A20). Druge dokazne predloge tožnikov, to je predloge za izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem in za dokazovanje s (šele) tožbi priloženimi šestimi fotografijami obstoječega stanja (priloge A5 do A10) in (šele) na glavni obravnavi predloženimi tremi fotografijami stanja (priloge A21 do A23), je sodišče zavrnilo, ker sta tožnika te dokazne predloge (jasno) podala šele v upravnem sporu, ne da bi obrazložila, zakaj tega nista storila že v postopku izdaje upravnega akta. Glede na razloge, razvidne iz nadaljevanja te obrazložitve, pa ti dokazi za odločitev o tožbi tudi niso bistveni.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, ki ga je prvostopenjski organ izdal kot gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, z njim pa se investitorjema dovoljuje gradnja treh podpornih zidov (z oznakami A, B in C) na parceli št. 2720/23 k.o. C., kot je opredeljeno v (1. točki te obrazložitve povzetem) izreku gradbenega dovoljenja. Izpodbijana odločitev, katere razloge je ob obravnavanju pritožbe delno dopolnil drugostopenjski organ, je oprta na določbe ZGO-1, Uredbe in PUP. Tožnika, ki gradnji nasprotujeta, sta v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja sodelovala kot stranska udeleženca, ker sta solastnika nepremičnine s parc. št. 2721/4, ki meji na parcelo investitorjev, na kateri je predvidena obravnavana gradnja.

12. Tožnika v tožbi navajata, da 74c. člen ZGO-1 določa, da morajo biti nezahtevni objekti oddaljeni od meje sosednjega zemljišča najmanj 3 m, 59. člen PUP pa odmike podpornih zidov do višine 1,50 m določa drugače, in sicer do meje sosednjega zemljišča. Po mnenju tožnikov bi, zaradi neskladja med zakonom in aktom lokalne skupnosti, upravna organa morala upoštevati ZGO-1 in ne PUP, oziroma pojasniti, zakaj sta upoštevala PUP in ne ZGO-1. S temi ugovori tožnika ne moreta uspeti.

13. ZGO-1 (katerega določbe so v skladu s prvim odstavkom 106. člena Gradbenega zakona, v nadaljevanju: GZ, relevantne za obravnavano zadevo) v 74c. členu predpisuje, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če ugotovi, da: so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov; je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom; so pridobljena vsa predpisana soglasja in ima investitor pravico graditi (prvi odstavek 74c. člena). V drugem odstavku tega člena ZGO-1 pa je določeno, da se gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če iz prikaza lege objekta na zemljišču izhaja, da je oddaljenost objekta od meje sosednjih zemljišč najmanj tri metre. Kot jasno izhaja iz citiranega besedila, drugi odstavek 74c. člena ZGO-1 ne predpisuje minimalnega (trimetrskega) odmika nezahtevnega objekta od meje sosednjega zemljišča, temveč določa, kdaj se gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta lahko izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku. V obravnavani zadevi ni šlo za takšen primer, saj, kot je razvidno tudi iz spisov zadeve, prvostopenjski organ izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni izdal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, temveč je pred odločitvijo izvajal poseben ugotovitveni postopek (v smislu člena 145 in sledečih členov ZUP).

14. Glede na to, da tožnika vztrajata pri ugovoru, da investitorja dejansko nameravata zgraditi dostopno pot do osrednjega dela svojega zemljišča, sodišče pojasnjuje, da je predmet presoje v tem upravnem sporu s tožbo izpodbijano gradbeno dovoljenje, za ugotavljanje, kaj je s slednjim dovoljeno, pa je bistvena vsebina njegovega izreka. Če investitor na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja dejansko zgradi kaj drugega oziroma več od tistega, kar je dovoljeno, je to stvar drugega (inšpekcijskega) postopka. Bi se pa v obravnavanem postopku izdaje gradbenega dovoljenja upravna organa do v omenjeni smeri podanih navedb tožnikov morala opredeliti tako, da bi (bolj) natančno obrazložila, kakšna je (bila) vsebina konkretne zahteve investitorjev, in na ta način zavrnila očitek, da izdano gradbeno dovoljenje od zahteve nedopustno odstopa. Ker tega nista storila, se tožnika lahko sklicujeta, da vsebinskega odgovora na omenjeni ugovor nista dobila.

15. V zvezi s tožbenim razlogovanjem, da se kot nezahteven objekt šteje podporni zid v višini do 1,50 m in da torej podporni zid, ki v višino meri 1,50 m, ni nezahteven objekt, sodišče pojasnjuje, da ZGO-1 v 8. členu določa, da se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte (prvi odstavek) ter da vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta (drugi odstavek). Na tej podlagi je vlada izdala Uredbo - določbe te Uredbe so torej bistvene za opredelitev objekta kot nezahtevnega objekta. Uredba v 5. členu predpisuje, da je nezahteven objekt konstrukcijsko manj zahteven objekt ter da so nezahtevni objekti navedeni v Prilogi 2, ki je sestavni del te Uredbe. Kot je opredeljeno v 5. točki Priloge 2, je podporni zid konstrukcija med dvema višinama zemljišča, ki preprečuje premik (zdrs) zemljine, pri čemer je podporni zid nezahteven objekt, če je višinska razlika med zemljiščem do 1,5 m (če je višinska razlika do 0,5 m, pa gre za enostaven objekt). Citirane določbe po presoji sodišča ni mogoče tolmačiti v smislu "do vključno 1,5 m", že zato ne, ker je uredbodajalec, kadar je imel v mislih tak pomen, besedo "vključno" v Prilogi 2 izrecno navedel (primerjaj določbe 4. in 6. točke Priloge 2 Uredbe). Glede na povedano podpornega zidu, kadar je višinska razlika med zemljiščem 1,5 m, ni mogoče obravnavati kot nezahtevnega objekta. Tudi sicer je ob upoštevanju, da so za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekte predvideni določeni milejši pogoji oziroma določene poenostavitve postopka, na mestu restriktivna razlaga. Iz tega razloga je po presoji sodišča v opisanem smislu treba interpretirati tudi za obravnavano zadevo relevantno 3. alinejo drugega odstavka 59. člena PUP, ki predpisuje, da je ograje, podporne zidove, prostostoječe zidove ter kombinacije zidov in ograj, nižje od 1,5 m, možno graditi do meje zemljiške parcele brez soglasja, s soglasjem pa tudi na meji parcel, za višje od 1,5 m pa je minimalni odmik 4 m, v primeru soglasja lastnikov sosednjih zemljiških parcel pa do oziroma na meji zemljiške parcele. Kot izhaja iz povedanega, je torej od višine podpornega zidu odvisno, ali gre za nezahtevni objekt v smislu določb ZGO-1 in Uredbe ter kakšni so s PUP predpisani pogoji glede odmikov od sosednjih parcel. Zato bi prvostopenjski organ pri izdaji gradbenega dovoljenja citirane določbe Uredbe in PUP moral dosledno upoštevati, tako pri presoji, ali so glede na vloženo zahtevo investitorjev izpolnjeni pogoji za vodenje postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, kot pri oblikovanju izreka izdanega gradbenega dovoljenja tako, da bi bili spoštovani predpisani okviri.

16. Predvsem pa tožnika upravičeno ugovarjata, da od upravnih organov nista prejela ustrezno obrazloženega odgovora na tekom upravnega postopka podane ugovore, da predvidena gradnja glede na konfiguracijo terena in višinske razlike pomeni nevarnost zanju oziroma njuno nepremičnino in da statično ni ustrezna. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da sta tožnika že v postopku pred prvostopenjskim organom, v dne 17. 10. 2016 poslani vlogi med drugim opozorila, da bo kamniti podporni zid, ki je zgrajen na njuni nepremičnini z namenom preprečiti zdrs zemljine z višjih zemljišč, tudi parcele št. 2720/3, težko prenesel predvidene gradbene posege, pri čemer sta izpostavila neugodno konfiguracijo terena na omenjeni parceli z višinsko razliko v vzdolžni smeri najmanj 8 m in prečni najmanj 3 m, oboje pri zelo majhnih dolžinah. Že pred tem, dne 12. 10. 2016 sta zaprosila, da se jima rok za odgovor podaljša za tri mesece, o čemer prvostopenjski organ ni odločil, ampak je 8. 11. 2016 izdal gradbeno dovoljenje, v katerem se do omenjenih ugovorov tožnikov ni z ničemer opredelil. Glede na navedeno listin, ki sta jih tožnika priložila pritožbi (med katerimi sta dve fotografiji terena), niti elaborata "preverba statične varnosti", št. 79/16, ..., december 2016, ki sta ga nato predložila v pritožbenem postopku in s katerim sta dokazovala, da ni zagotovljena statična varnost (proti prevrnitvi) podpornih zidov oziroma da je za njihovo izvedbo potreben tako velik izkop, da se bo obstoječi zid tožnikov porušil, ni mogoče opredeliti za nedopustne pritožbene novote. Tega se je očitno zavedal že drugostopenjski organ, ki pa bi se zato do vseh v pritožbenem postopku predloženih dokazil tožnikov in torej tudi do (vsebine) elaborata moral konkretno opredeliti. Tega ni storil, ampak je pavšalno zaključil, da tožnika s svojimi ugovori ne moreta uspeti, ker med listinami upravnega spisa ni izkazano, na kakšen način je izdelovalec elaborata ugotovil, da podporna zidova A in B nista statično ustrezna. Takšna obrazložitev je presplošna. Drugostopenjski organ se ni konkretno opredelil, kakšna je vsebina elaborata in njegovih prilog. Pri čemer sodišče opozarja, da elaborat, kot izhaja iz kazala njegove vsebine na strani 2, obsega tehnično poročilo, statični izračun in risbe (situacija predvidenega stanja po projektu E. št. 8/16, sept. 2016, vzdolžni profil osi predvidene poti po omenjenem projektu, prečni profili podpornih zidov po omenjenem projektu). V zvezi s tem (elaboratom) so tožbi poleg tehničnega poročila in omenjenih risb oziroma načrtov priložene tudi računske specifikacije statičnega izračuna, t.i. profili AA, BB in CC, na katere se izrecno sklicuje tehnično poročilo, ki pa jih v upravnem spisu sploh ni, tako da ni jasno, ali jih je drugostopenjski organ pri svoji presoji kakorkoli upošteval ali jih je prezrl in zakaj. Če jih ni upošteval, ker v pritožbenem postopku predloženemu izvodu elaborata niso bili priloženi, bi drugostopenjski organ tožnika na to moral opozoriti in ju pozvati k dopolnitvi, to je, da predložita popoln izvod elaborata.

17. Čeprav je v smislu, kot je bilo že obrazloženo, pomembno, kaj se dovoljuje z gradbenim dovoljenjem, in čeprav tudi drži, da imata tožnika, če bi pri gradnji prišlo do nedovoljenih posegov na njuno nepremičnino, možnost civilnopravnega varstva svojih pravic, pa s sklicevanjem na to vseh ugovorov, ki sta jih podala tožnika, drugostopenjski organ ni mogel utemeljeno zavrniti. Vprašanja, kot so: kakšna je vsebina zahteve investitorjev, ali je predvidena gradnja nezahteven objekt, ali je statično varna oziroma ali je nameravani/e objekt/e sploh mogoče varno zgraditi brez nedovoljenih posegov na nepremičnino tožnikov, so namreč vprašanja, na katere bi bilo treba vsebinsko obrazloženo odgovoriti že v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V tej zvezi sodišče opozarja še na zahtevo iz 13. člena ZGO-1, da morajo biti vsi objekti med drugim zanesljivi, kar pomeni, da jih je treba projektirati in zgraditi na takšen način, da bo objekt zanesljiv kot celota (15. člen ZGO-1). Glede na navedeno ni sprejemljivo stališče iz odgovora investitorjev na tožbo, ki skušata ugovore tožnikov zavrniti s pojasnilom, da (šele) pred izvedbo gradnje nameravata pridobiti geomehansko poročilo, na podlagi katerega se bo določila tehnologija izvedbe. Na vse omenjene ugovore bi, zaradi zagotovitve dejansko učinkovitega pravnega varstva pravic oziroma pravnih interesov tožnikov, morala konkretno odgovoriti že upravna organa, ker sicer tožnika zoper sprejeto odločitev v sodnem postopku ne moreta uveljavljati vseh relevantnih ugovorov, sodišče pa odločitve ne more polno vsebinsko preizkusiti. To pa pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ter obenem kršitev pravice, ki jo tožnikoma zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije.

18. Glede v upravnem postopku podanega ugovora tožnikov, da meja parcelama št. 2720/23 in 2721/4 ni v celoti dokončno urejena, pa tudi sodišče ugotavlja, kot je nakazal že drugostopenjski organ, da tožnika konkretizirano nista pojasnila, da in točno v čem naj bi bila ta meja sporna, zato ta(kšen) ugovor na odločitev ne more vplivati.

19. Ker so bila, kot izhaja iz te obrazložitve, v postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje, bistveno kršena pravila postopka, glede na razloge, ki sta jih navedla upravna organa, pa tudi ni mogoče potrditi, da je bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 3., 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Ta mora po zakonu o zadevi odločiti v roku 30 dni od prejema te sodbe in pri tem upoštevati pravno mnenje ter stališča sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Kolikor tožnika v tožbi predlagata, naj sodišče v sporu polne jurisdikcije samo odloči o stvari, sodišče temu ni sledilo. Pri takšnem odločanju, ki ga ureja prvi odstavek 65. člena ZUS-1, gre zgolj za možnost, ki pomeni izjemo od temeljnega koncepta upravnega spora kot sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov uprave in ki se zato uporabi le izjemoma, če sicer strankam ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njihovih pravic. Pri presoji, da okoliščine obravnavanega primera takšnega odločanja ne narekujejo, je sodišče upoštevalo naravo zadeve, v kateri presoja in odločitev poudarjeno vključuje tudi strokovno-tehnične vidike, pa tudi to, da navedbe strank ne utemeljujejo, da bi jim ponovni upravni postopek prizadel težko popravljivo škodo.

K II. točki izreka:

21. Odločitev o stroških postopka, ki jih mora toženka povrniti tožnikoma, temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi se, ker je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, tožnikoma priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečajo za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožnikoma povrniti skupaj 469,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

22. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnikoma vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

K III. točki izreka:

23. Odločitev o zavrnitvi zahteve investitorjev kot prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka temelji na določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Sodišče je ugodilo tožbi tožnikov, kar pomeni, da investitorja, ki sta zagovarjala odločitev toženke, v postopku upravnega spora nista uspela in zato do povrnitve stroškov, uveljavljanih v odgovoru na tožbo, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 nista upravičena.

-------------------------------
¹ Vse v nadaljevanju te obrazložitve navedene parcele se nahajajo v isti katastrski občini, zato je navajanje katastrske občine v nadaljevanju opuščeno.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 223/2017-23
• UPRS Sodba I U 131/2018-9
• UPRS sodba III U 367/2013