UPRS Sodba III U 329/2018-17

Jedro

Sodišče ne dvomi, da je povsem mogoče, da se je pri izvedbi projekta tožeča stranka srečala s potrebo po izvedbi del, ki jih v času prijave na razpis ni predvidela. Ker je objekt, ki ga je obnavljala, starejši in zato ni bilo mogoče predvideti vseh njegovih lastnosti oziroma načina gradnje v preteklosti, je razumljivo, da se je lahko šele z izvajanjem del pokazala potreba po dodatnih ali drugačnih delih od predvidenih, da je bilo mogoče projekt zaključiti. Ne glede na to, pa bi bila povrnitev stroškov teh del upravičena le, če bi, še preden jih je tožeča stranka izvedla, o njih obvestila toženo stranko ter pri njej pridobila soglasje za ta dela, česar pa, kar v zadevi ni sporno, ni storila.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 3. točka izreka odločbe in sklepa Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-15/2013 z dne 4. 10. 2018, odpravi ter se nadomesti z novo 3. točko, ki glasi: "Zahtevek stranke Občina I., za plačilo zamudnih obresti se zavrne".

II. V vsem ostalem se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge iz razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka ali Agencija) je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevku tožeče stranke Občine I. z dne 10. 6. 2015 za izplačilo sredstev v višini 132.555,51 EUR (1. točka izreka) iz naslova ukrepa 322 - Obnova in razvoj vasi, zahtevek za izplačilo sredstev v višini 46.361,50 EUR iz tega naslova pa zavrnila (2. točka izreka). S sklepom je zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti zavrgla (3. točka izreka), odločila pa še, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka pojasnila, da je tožeči stranki z odločbo o pravici do sredstev, št. 33123-15/2013-9 z dne 23. 8. 2013, odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 219.466,45 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki je bilo razpisano z javnim razpisom "Obnova in razvoj vasi", objavljenim v Uradnem listu RS, št. 1/13 (v nadaljevanju Javni razpis), in sicer za naložbo "Vaški dom A.". Sredstva so bila tožeči stranki odobrena po postopku in pod pogoji, določenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in v Javnem razpisu. Tožeča stranka je dne 10. 6. 2015 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 178.971,01 EUR, vendar pa je tožena stranka ugotovila, da ne izpolnjuje vseh pogojev iz Javnega razpisa in je zato zahtevek z odločbo, št. 33123-15/2013/41 z dne 26. 10. 2015, zavrnila. Upravno sodišče Republike Slovenije je po tožbi tožeče stranke to odločitev s sodbo, št. III U 313/2015-13 z dne 18. 12. 2017, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Pojasnilo je, da v izpodbijani odločbi ni konkretno navedeno, da bi se zadevna naložba uporabljala v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, toženi stranki pa naložilo, naj po potrebi dopolni postopek, z ugotovitvami seznani tožečo stranko, ji da možnost, da se o tem izjavi, nato pa ponovno odloči v zadevi.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je pri odločanju izhajala iz določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), pri upravičenosti izplačil pa upoštevala še določbe za zadevo relevantnih uredb EU in Javnega razpisa. Preverjanja, in sicer kontrolo na kraju samem in administrativni pregled zahtevka, je izvedla v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranimi administrativnimi kontrolnim Sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (v nadaljevanju Uredba 809/2014/EU). V ponovljenem postopku je tožečo stranko s pozivom z dne 3. 7. 2018 seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in zaključki Agencije. Specificirala je tudi vse neupravičene stroške in razloge za njihovo neupravičenost, tožečo stranko pa pozvala, naj se o tem izjavi, kar je ta z odgovorom z dne 19. 7. 2018 tudi storila. V ponovljenem postopku je Agencija najprej preverila lastništvo Vaškega doma A. ter ugotovila, da gre za premoženje, s katerim upravlja krajevna skupnost in je zato v skladu s tretjim odstavkom 57. člena Statuta Občine Ilirska Bistrica del skupnega premoženja občine (tožeče stranke), prav tako pa je del premoženja občine tudi osnovna šola, saj je njena ustanoviteljica.

4. Pri upravnem pregledu je Agencija ugotovila, da je tožena stranka s predloženimi računi uveljavljala stroške, ki jih v vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev ni navedla ter jih zato šteje za neupravičene stroške, saj niso bili zajeti v odločbi o pravici do sredstev kot odobrena sredstva in zanje tožeča stranka ni pridobila soglasja tožene stranke. Te neupravičene stroške navaja v štirih tabelah, in sicer glede na obračun na podlagi končne situacije št. 138/2014 z dne 30. 10. 2014, obračun na podlagi predračuna št. 357/A/213 z dne 20. 12. 2013, obračun na podlagi predračuna št. 358/2013 z dne 20. 12. 2013 ter obračun na podlagi predračuna št. 359/2013 z dne 20. 12. 2013. Njihova skupna vrednost znaša 34.987,58 EUR.

5. Agencija je dne 27. 7. 2015 izvedla tudi kontrolo na kraju samem ob zaključku investicije. Iz zapisnika kontrole št. 33123-15/2013/34 izhaja, da so bila ugotovljena določena odstopanja pri posameznih postavkah računa št. 138/2014 ter predračuna št. 358/2013 z dne 20. 12. 2013. Pri strojnih instalacijah je bilo ugotovljeno, da je pri nekaterih postavkah v končni situaciji naveden drugačen tip opreme, kot pa je bilo to ugotovljeno ob kontroli na kraju samem. Poudarja, da se mora v skladu z Javnim razpisom in Uredbo PRP opis del v zahtevku za izplačilo sredstev ujemati s popisom del v javnem naročilu in projektni dokumentaciji. Na tej podlagi je Agencija ugotovila katere postavke niso upravičene ter jih navaja v tabeli na 6. in 7. strani izpodbijanega akta, njihova skupna vrednost pa znaša 3.647,00 EUR.

6. Tožena stranka je v odgovoru na poziv, naj se o teh ugotovitvah izjavi, navajala, da so bila presežna dela potrebna za izpolnitev pogodbene obveznosti. Menila je, da ji je bil odobren konkreten projekt oziroma gradbena pogodba, s tem pa so bila kot pogodbena dela odobrena tudi vsa morebitna potrebna presežna dela. Za potrebe opredelitve do spornih postavk je pridobila pojasnila strokovnih delavcev na zadevnem objektu, in sicer B.B. (nadzornika za gradbena in obrtniška dela), C.C. (nadzornika strojnih inštalacij) in D.D. (nadzornika elektro inštalacij), ki so o teh delih podali svoje pisne izjave ter jih tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema. Predlagala je še, naj se o teh vprašanjih zasliši E.E., odgovornega projektanta ter F.F., G.G. in H.H., vse zaposlene pri tožeči stranki. Tožeča stranka je v svoji izjavi še poudarila, da so bila vsa sporna dela dogovorjena že v postopku izbire izvajalca, ki je le izpolnil prvotno pogodbo. Ves čas je pri izvedbi projekta skrbela, da se je ta izvajal gospodarno, posamezne postavke pa so se izvedle zaradi nižje vrednosti del od predvidenih, in to kljub večjim količinam od prvotno ocenjenih. Tožeča stranka še navaja, da gre pri predračunu št. 358/2013 za presežna in nujno potrebna dela, ki se nanašajo na spremembo projekta, ki ga je odobrila Agencija.

7. Tožena stranka glede na navedbe tožeče stranke poudarja, da je podlaga za odločanje odločba o pravici do sredstev, s katero so bila tožeči stranki odobrena sredstva v višini do 219.466,45 EUR. Dne 15. 4. 2014 je tožeča stranka vložila prošnjo za odobritev sprememb pri izvajanju naložbe in dne 18. 8. 2014 poslala dodatno pojasnilo glede spremembe pri izvedbi strojne instalacije, ki je bila za namen in potrebe objekta po njeni oceni primernejša ter bolj racionaina glede na prvotno zasnovo. Agencija je dne 19. 8. 2014 z dopisom št. 33123-15/2013/14 odobrila spremembo načina prezračevanja, kot je bila opredeljena v novem projektu z bistveno nižjo ceno izvedbe ter navedla, da mora tožeča stranka za pridobitev izvedbenih cen novih popisnih postavk postopati skladno z Zakonom o javnem naročanju (ZJN-2) in ostalo veljavno področno zakonodajo. Pojasnjuje tudi, da je na podlagi 18. člena ZKme-1 pristojna za izvajanje ukrepov kmetijske politike. V sporni zadevi gre za odločanje o zahtevku za izplačilo, kar je upravna zadeva in zato Agencija odloča v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter ZKme-1 v delu, ki ureja posebni upravni postopek v zvezi s tem. Prav tako je dolžna pri odločanju uporabiti veljavne uredbe EU, kot tudi določbe Uredbe PRP in Javnega razpisa. Določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katere se sklicuje tožeča stranka, sicer veljajo za urejanje pogodbenega razmerja med stranko kot naročnikom in izbranim izvajalcem, vendar je treba glede odobritve upravičenih stroškov iz ukrepov razvoja podeželja upoštevati zavezujoče določbe prej navedenih predpisov.

8. Pravila, po katerih Agencija prizna upravičene stroške, so torej predpisana z evropsko in nacionalno zakonodajo. Skladno s prvim odstavkom 63. člena Uredbe 809/2014/EU se plačila izračunajo na podlagi zneskov, za katere je med upravnimi pregledi ugotovljeno, da so upravičeni. Uredba PRP določa, da mora vlagatelj zahtevka skladno z 2. točko prvega odstavka 83. člena te uredbe zagotoviti projektno dokumentacijo v skladu z zakonodajo in s podrobnim stroškovno ovrednotenim popisom del, kar pripravi odgovorni projektant, in pridobiti vsa dovoljenja za naložbo. Agencija nato izda odločbo o pravici do sredstev, med drugim na podlagi stroškovno ovrednotenega popisa del in na tej podlagi določi tudi maksimalno višino odobrenih sredstev. Za vse naknadne spremembe obveznosti je treba upoštevati 54. člen ZKme-1, ki določa, da se brez predhodne odobritve organa namen in kvaliteta naložbe, ki je bila upoštevana v odločbi o pravici do sredstev, do vložitve zahtevka za izplačilo ne sme spreminjati. Stranka torej ni omejena le z višino sredstev, ki so ji odobrena, temveč tudi z vsako postavko, ki jo je organ upošteval v odločbi o pravici do sredstev. Tožeča stranka bi torej morala kot predpogoj za uspešno uveljavljanje stroškov, ki obsegajo nepredvidena dela, na podlagi šestega odstavka poglavja VII. Javnega razpisa ter v skladu s 54. členom ZKme-1 vložiti obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, česar pa ni storila.

9. Tožena stranka lahko na podlagi drugega odstavka IV.3 poglavja Javnega razpisa ob vložitvi zahtevka za izplačilo preveri, ali je bila naložba glede na popis del v zahtevku zaključena v obsegu, ki je bil stranki priznan z odločbo o pravici do sredstev na podlagi popisa del iz projektne dokumentacije in ali se ujema tudi z izvedenim javnim naročilom oz. s popisom del k izbrani ponudbi izvajalca. Prav tako preveri, da stroški zaključene naložbe ne presegajo maksimalne odobrene vrednosti naložbe iz odločbe o pravici do sredstev in da hkrati ne presegajo vrednosti del po pogodbi, podpisani po izvedenem javnem naročanju. Na to je bila tožeča stranka v odločbi o pravici do sredstev tudi opozorjena. Tožena stranka zato ponovno poudarja, da bi morala tožeča stranka za spremenjene postavke iz odločbe o pravici do sredstev kot predpogoj za uspešno uveljavljanje teh stroškov pri toženi stranki vložiti obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, česar pa ni storila in zato do izplačila sredstev iz teh postavk ni upravičena.

10. Tožena stranka še pojasnjuje, da je v postopku izvedla dokazni postopek na podlagi določb ZUP. Po določbi 188. člena ZUP lahko upravni organ vzame ustno izjavo stranke kot dokaz le za ugotovitev dejstva, za katerega ni dovolj drugih dokazov in v malo pomembnih zadevah, če naj bi se neko dejstvo sicer dokazovalo z zaslišanjem priče, ki živi v kraju, oddaljenem od sedeža organa, ali če bi bilo sicer zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke. Kontrolo na kraju samem je tožena stranka izvedla skladno z Uredbo 809/2014/EU. V postopku je tožečo stranko seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in svojimi zaključki ter ji dala možnost, da se o tem izjavi. Agenciji pa ne more biti pripisana dolžnost, da namesto stranke oziroma usposobljenih izvajalcev sproti spremlja stanje investicije. Kadar nastopijo spremembe investicije, je namreč stranka tista, ki mora vložiti vlogo za spremembo obveznosti, Agencija pa, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, spremembo odobri. Zaradi obsežne listinske dokumentacije, ki nedvomno kaže na neizpolnitev zakonskih obveznosti stranke, Agencija ocenjuje, da predlagana pričanja spornega vprašanja ne bi mogla dodatno razjasniti in je zato dokazne predloge tožeče stranke zavrnila kot nepotrebne.

11. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka z dopisom z dne 17. 1. 2018 zahtevala tudi plačilo zamudnih obresti od zahtevanega zneska 178.917,01 EUR od 25. 11. 2015, to je od prve odpravljene odločbe Agencije, do plačila. Ta njen zahtevek je v skladu s 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla, ker plačilo zamudnih obresti ni upravna zadeva, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Agencija bi lahko odločala o zahtevku za plačilo zamudnih obresti v upravnem postopku le, če bi imela za to pravno podlago, ki pa jo neposredno uporabne uredbe EU, ZKme-1 in Uredba PRP, ki urejajo področje izvajanja ukrepov razvoja podeželja, ne določajo. Na podlagi 56. člena ZKme-1 lahko stranke vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev ob pogojih iz predpisov, Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ta pa se jim nakažejo na račun, če je zahtevek v celoti odobren, sicer pa se v nasprotnem primeru o zahtevku odloči z odločbo. V konkretnem primeru pa o sredstvih, ki jih zahteva tožeča stranka še ni bilo dokončno odločeno in zato niti ne gre za zamudo ter tožeča stranka tudi zato do zamudnih obresti ni upravičena, prav tako pa tudi ne gre za protipravno zadrževanje sredstev.

12. Skladno z vsemi opisanimi ugotovitvami, je tožena stranka ugotovila seštevek vseh upravičenih stroškov, jih prikazala v tabeli ter navedla, da ti znašajo 132.555,51 EUR. Pri izračunu je upoštevala znesek predloženih računov v višini 363.563,27 EUR, ki brez DDV znaša 298.195,02 EUR. Od tega zneska je nato odštela znesek neupravičenih stroškov v višini 38.634,58 EUR. Na podlagi navedenega izračuna in ob upoštevanju deleža sofinanciranja (60 %), tožena stranka ugotavlja upravičeno izplačilo po tem zahtevku v višini 155.736,26 EUR. Glede na razliko med višino zahtevanega zneska za izplačilo in upravičenim izplačilom po zahtevku, je bila tožena stranka dolžna postopati po določbi 36. člena Uredbe 809/2014/EU, torej uporabiti znižanje. Po tej določbi se taka sankcija ne bi uporabila le, kolikor bi tožeča stranka izkazala, da za ugotovljeno odstopanje v višini razlike med zaprošenimi in upravičenimi stroški ni odgovorna, česar pa ni storila, četudi je bilo dokazno breme na njeni strani. Tožeča stranka je v odgovoru na poziv sicer navajala, da če bi Agencija pravilno upoštevala že samo presežna dela, ne bi bil dosežen prag 10 % razlike in se zato sankcija ne bi uporabila. Ne sprejema stališča tožene stranke, da naj bi bila kriva za morebitne nepravilnosti, saj je že več kot leto pred vložitvijo zahtevka in tudi po njegovi vložitvi pisno z dopisom odgovorni osebi Agencije sporočila, da je objekt v fazi finalizacije ter zaprosila za ogled objekta v smislu dodatnih zahtev in navodil. Ker se upravni organ vabilu ni odzval, je štela, da njen zahtevek za izplačilo zajema le tista dela, ki so upravičena in zavedena v gradbeni knjigi, potrjujejo pa jih strokovni nadzorniki gradnje in odgovorni projektant. Tožena stranka poudarja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na njeno domnevno neaktivnost, saj je izpolnila vse svoje zakonske zahteve v zvezi s pregledi, za kar je akreditirana in tudi nudila pojasnila tožeči stranki. Tožeči stranki pa je bilo znano, da mora zaradi sprememb obveznosti ravnati v skladu z določbo 54. člena ZKme-1, kar je glede načina prezračevanja in v zvezi s spremembo dinamike vlaganja zahtevkov za izplačilo tudi storila. Tožena stranka sklicevanja na mnenja strokovnjakov ne šteje za relevantna, saj bi ti lahko izpovedovali le o obsegu pogodbenih del, kar pa za odločanje ni relevantno. Pogoji in zahteve, ki morajo biti izpolnjeni za izplačilo sredstev iz ukrepa 322 so določeni z Uredbo PRP in Javnim razpisom. Tožena stranka zato ugotavlja, da je razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom 12,96 %, kar presega dovoljeno mejo 10 %, in je zato na podlagi 36. člena Uredbe 809/2014/EU uporabila znižanje v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Tožeča stranka je priglasila zahtevek v višini 178.917,01 EUR, v postopku pa je tožena stranka ugotovila, da bi bila dejansko upravičena do zneska v višini 155.736,26 EUR. Razlika med obema zneskoma znaša 23.180,75 EUR in se odšteje od zneska, do katerega bi bila upravičena, kar je znesek sankcije. Tožena stranka še pojasnjuje, da je sklicevanje tožeče stranke na zadevo Sodišča EU št. C-396/12 neutemeljeno, saj tožeča stranka v postopku ni dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, četudi ji je bila taka možnost dana.

13. Tožeča stranka je zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu, in sicer zoper 2. točko izreka izpodbijanega akta. Uvodoma poudarja, da je tožena stranka kršila materialno pravo, saj v postopku ni niti zatrjevala, še manj pa ugotovila domnevno škodo za proračun, ki predstavlja osnovni pogoj za vsakršno zavrnitev izplačila EU nepovratnih sredstev. Kljub izrecnim opozorilom tožeče stranke v upravnem postopku, je tožena stranka spregledala, da je vprašanje obstoja škode nujna materialnopravna predpostavka za odločanje glede izplačil sredstev za sofinanciranje. Če za proračunska sredstva ni škode, odtegnitev izplačila sredstev ni utemeljena, drugačna odločitev pa pomeni kršitev ustavnega načela sorazmernosti. Upravno sodišče je v novejši sodni praksi, na primer v zadevi št. I U 1449/2017, poudarilo, da je na podlagi relevantnih uredb EU oziroma predpisov kakršnakoli zavrnitev zahtevka stranke oziroma izrek upravne kazni mogoča le v primeru, da je izkazana kršitev, ki je povzročila finančno škodo za proračun. Ker tožena stranka obstoja škode za proračun v dani zadevi zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljala, je že iz tega razloga njena odločitev protipravna in nepravilna, tožeči stranki pa arbitrarno zavrnjeno izplačilo njenega zahtevka. Tožeča stranka je v odgovoru toženi stranki ta svoja stališča predstavila, tožena stranka pa se do tega ni opredelila in zato njene odločitve v tem delu tudi ni mogoče vsebinsko preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 239. člena ZUP, s tem pa ji je bila tudi dejansko onemogočena izjava o bistvenih dejstvih v postopku .

14. Tožeča stranka pojasnjuje, da državni organi držav članic ne smejo bremena domnevnih napak prevaliti na občine oziroma druge upravičence do sofinanciranja, ki so se v dobri veri zanesli na navodila, potrditve in druga ravnanja pristojnih državnih organov. Tudi na te okoliščine je tožeča stranka opozorila v svoji vlogi, s katero se je izjavila o ugotovitvah tožene stranke, vendar pa se ta do tega ni vsebinsko izjavila in zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kar sta absolutni bistveni kršitvi postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 239. člena ZUP. V primerih, ko je domnevna nepravilnost posledica neodzivanja organa države članice, tudi glede na pravila prava EU nosi morebitno breme njenih lastnih opustitev sama, ne pa upravičenec do nepovratnih sredstev. Tako ravnanje je mogoče opredeliti kot nepravilnost v delovanju sistema in nadzora, med drugim tudi v primeru napačnega oziroma neustreznega svetovanja ali dajanja navodil upravičencem v vseh fazah izvedbe postopka sofinanciranja.

15. Tožena stranka je zaradi opisanih kršitev materialnega prava pomanjkljivo izvedla dokazni postopek. Poudarja, da je po razumevanju tožeče stranke inštitut upravne kazni v uredbah EU predviden le v zvezi z ugotovljenimi dejanskimi neskladji med zahtevkom in dejanskim stanjem pri pregledu na terenu, ne pa v upravno administrativnem pregledu. Tožeča stranka ves čas poudarja, da odmerjanje upravne kazni ni predpisano kot enostaven računski avtomatizem, brez upoštevanja drugih relevantnih dejstev. V tem smislu je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo ter posledično pomanjkljivo izvedla upravni postopek. Izrek upravne kazni bi bil dopusten le, kolikor bi lahko krivdo za nastanek konkretnih domnevnih nepravilnosti pripisali upravičencu. Tožena stranka v zvezi s tem ni izvedla dokaznega postopka, v katerem bi izvedla dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, in se s tem niti ni vsebinsko ukvarjala. V vseh vlogah je tožena stranka celo citirala določbo 63. člena Uredbe št. 809/2014/EU, ki določa, da se kazni ne uporabijo, če lahko upravičenec pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da ni kriv za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, ali če je pristojni organ drugače prepričan, da za to ni kriv zadevni upravičenec.

16. V obravnavanem primeru tožeča stranka za morebitne nepravilnosti ni kriva. Že več kot eno leto pred vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev ter ponovno še ob vložitvi zahtevka je pisno, z dopisom g. F.F. z dne 11. 7. 2014, I.I., to je pristojni osebi pri tožeči stranki sporočila, da je objekt v fazi finalizacije ter ga zaprosila, da si stanje objekta ogleda, kolikor bi imela tožena stranka še kakšne dodatne zahteve oziroma navodila. Ker se tožena stranka temu vabilu ni odzvala, je tožeča stranka utemeljeno domnevala, da nima nobenih ugovorov in je zato po dokončanju objekta v dobri veri vložila zahtevek za plačilo, v katerega je vključila le tiste postavke, za katere je upravičeno verjela, da so upravičene do sofinanciranja. To, da je bila ves čas v dobri veri glede pravilnosti zahtevka, izhaja tudi iz njenega dopisa z dne 1. 7. 2015, ko je pojasnila, da njen zahtevek za izplačilo zajema le tista dela, ki so upravičena, so zavedena v gradbeni knjigi, jih potrjujejo strokovni nadzorniki gradnje in odgovorni projektant ter da je že v fazi gradnje sporočala spremembe in vabila toženo stranko na ogled objekta. Če bi tožeča stranka menila, da izvedena dela iz kakršnegakoli razloga ne spadajo v sofinancirani del projekta, jih v svoj zahtevek zagotovo ne bi vključila. To bi tožena stranka lahko preverila, kolikor bi zaslišala predlagane priče. Očitno torej je, da ni mogoče govoriti o krivdi tožeče stranke, zato je odmera upravne kazni neupravičena. Tožeča stranka opozarja na sodbo Sodišča EU v zadevi Van der Ham in Van der Haj Teijersen van Buren, v kateri je pojasnjeno, da pojem "namenska neskladnost", poleg objektivnega elementa, ki je v kršitvi pravil, zahteva tudi izkazanost subjektivnega elementa. Kot pravi Sodišče EU, je ta v stremljenju k stanju neskladnosti s pravili, ki so bila kršena, ali vsaj v sprejemanju možnosti nastanka takega stanja s strani kršitelja. Minimalna procesna kavtela, ki jo je treba zagotoviti ob postavljenemu očitku namenske neskladnosti, je, da se domnevnemu kršitelju omogoči, da dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo namerno, vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka tega tožeči stranki ni omogočila niti v tej zvezi ni izvedla nobenih procesnih dejanj. Agencija bi torej morala, poleg izvedbe matematične operacije v zvezi z izračunom upravne kazni, v upravnemu postopku upoštevati tudi dejstva v zvezi s trditvami stranke, da na njeni strani ni podana krivda. Ker Agencija take napake v postopkih ponavlja, tožeča stranka sodišču predlaga, naj v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Njeno ravnanje ima za posledico obogatitev državnega proračuna na škodo proračunov lokalnih skupnosti, saj zadržuje evropska sredstva več let, njihova realna vrednost se zaradi inflacije zmanjšuje, upravičencem pa nastajajo tudi visoki stroški odvetniških storitev in stroški financiranja iz drugih virov. Po oceni tožeče stranke je zato utemeljeno, da Agencija nosi tiste stroške postopkov, ki jih povzroča sama s protipravnim postopanjem ter plača upravičencem tudi zakonske zamudne obresti od zadržanih zneskov. V tretjemu odstavku 7. člena Uredbe 809/2014/EU, na katero se sklicuje tožena stranka, je namreč navedeno, da obveznost povračila ne velja, če je prišlo do plačila zaradi napake pristojnih organov ali drugih organov in upravičenec te napake upravičeno ni mogel odkriti. Tožeča stranka namreč domnevnih napak ni mogla odkriti, saj je od pristojnih strokovnjakov ves čas dobivala informacije, da projekt poteka v redu, na svoja vabila pa s strani tožene stranke ni dobila nobenega odziva. Poleg tega še poudarja, da prag 10 % razlike, ki je formalni pogoj za uporabo upravne kazni, ne bi bil dosežen, kolikor bi Agencija pravilno pravno evidentirala naravo zanjo spornih presežnih/več del kot pogodbenih del.

17. Tožeča stranka je toženi stranki predlagala, naj glede vprašanja očitanih kršitev zasliši več prič, vendar pa ta ni izvedla nobenega od predlaganih dokazov, s čimer je tožeči stranki preprečila, da bi se v postopku izjavila. Agencija ni izvajala dokaznega postopka niti glede vprašanja obstoja očitanih kršitev niti glede vprašanja krivde tožeče stranke za domnevne kršitve, pač pa je vse njene trditve prezrla in predloženih dokazov ob nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni ni izvedla. Tožeča stranka se sklicuje na določbo 188. člena ZUP in ne loči med stranko postopka, torej pravno osebo Občino I., ki jo zastopa župan, in fizičnimi osebami, ki jih je predlagala za priče in niso stranke v postopku. Agencija pa bi morala v skladu s procesnimi pravili ZUP dati tožeči stranki možnost sodelovanja in izjave v postopku, vendar pa je pavšalno in ob vnaprejšnji dokazni oceni predlagane dokaze zavrnila. V upravnem postopku je upravni organ tudi sicer dolžan iskati materialno resnico, ne pa odločati po razpravnem načelu ter mora zato vsako za odločitev relevantno dejstvo raziskati. V postopku je tožena stranka ves čas dajala signale, da projekt poteka v redu. V izpodbijani odločbi je zapisala, da ob morebitnih neposrednih komunikacijah s strankami daje informacije o ukrepih izključno na podlagi pravnih pravil ter v skladu s pravnomočnimi odločbami, kar pa je nerazumljivo in ni mogoče z gotovostjo vedeti, na kaj se ta zapis nanaša, kar onemogoča preizkus izpodbijane odločbe.

18. Agencija je kljub opozorilom tožeče stranke napačno uporabila materialno pravo, saj ni upoštevala, da gre pri številnih postavkah, ki so za njo sporne, za več oziroma presežna dela, ki pa so bila potrebna za izpolnitev izvajalčeve pogodbene obveznosti opraviti gradbena dela na nekem objektu in so zato kot taka pogodbena dela. Tako stališče izhaja tudi iz kometarja OZ. Za ta dela tako ni mogoče trditi, da niso bila odobrena oziroma da niso bila v ponudbi. S tem, ko je bil odobren konkreten projekt (oziroma gradbena pogodba), so bila namreč kot pogodbena dela odobrena tudi ta vsa morebitna potrebna presežna dela. Tožena stranka torej ni identificirala ključne razlike med več/presežnimi deli, ki so pogodbena dela ter dodatnimi deli, ki niso del prvotne pogodbe ter je posledično zaradi napačne uporabe materialnega prava nepravilno in pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Tožeča stranka je Agencijo posebej obvestila, da je pristojne strokovnjake zaprosila za opredelitev do vseh posameznih spornih postavk, kot izhajajo iz tabel v pozivu. Agenciji je tako predložila pisna pojasnila B.B., nadzornika za gradbena in obrtniška dela, C.C., nadzornika za strojne inštalacije in D.D., nadzornika za elektro inštalacije. V njihovih dokumentih je po posameznih postavkah, kot izhajajo iz poziva Agencije, pojasnjeno, da gre pri veliki večini postavk za presežna/več del. Pri nekaterih posameznih primerih so ti strokovnjaki potrdili, da gre za vgrajene enakovredne materiale. Tožeča stranka je Agenciji tudi predlagala zaslišanje teh strokovnjakov, kar je ta spregledala, poleg tega tudi zaslišanje E.E., to je odgovornega projektanta pri zadevnem projektu, ki bi lahko pojasnil vse tehnične oziroma strokovne vidike v zvezi z zadevno gradnjo, ki so relevantni za pravilno odločitev v tej zadevi. Še dodatno pa je v tej zvezi predlagala zaposlene pri občini, to je F.F., operativnega vodjo projekta, G.G., ki je pripravljal dokumentacijo za tožečo stranko in H.H., vodjo oddelka za gospodarske javne službe pri tožeči stranki, ki je tudi sodelovala pri izvedbi projekta.

19. Tožeča stranka je tudi izpostavila, da so bila tudi sicer presežna (pogodbena) dela dogovorjena že v postopku izbire izvajalca, saj je bila dogovorjena cena na enoto vseh pogodbenih del, kar pomeni, da je izvajalec s predmetni deli zgolj izpolnil svojo prvotno pogodbo. Skladno z gradbeno pogodbo so bila vsa presežna dela tudi obračunana po dejansko izvedenih količinah. Pri tako celovitih in kompleksnih projektih, kot je bil predmetni, je tudi sicer nemogoče, da se ne bi pojavila določena odstopanja med izhodiščno ocenjenimi in dejansko realiziranimi količinami del. Tožeča stranka je ves čas projekta skrbela, da se je ta izvajal gospodarno in čim ceneje ter je zato natančno preverjala realizirane količine. Posamezne postavke so bile tako izvedene za nižjo vrednost od prvotno predvidenih, kar je razvidno tudi iz končnega povzetka - končne rekapitulacije, kar tožeča stranka predstavlja v tabeli. Zaključuje, da je bilo pri posameznih postavkah več količin/presežnih del izvedenih za 13.710,34 EUR manj od prvotne ocene, in sicer brez vključitve aneksa, ki se nanaša na predračune št. 357/A/2013, 358/2013 in 359/2013 z dne 20. 12. 2013, skupno z vključenim aneksom pa za 10.949,41 EUR več od prvotno načrtovanega.

20. Tožeča stranka meni, da je vse to Agencija vsebinsko nepravilno spregledala, namen in kvaliteta naložbe, ki je bila upoštevana v odločbi o pravici do sredstev, pa se do vložitve zahtevka za izplačilo ni v ničemer spremenila. Objekt, ki je bil predmet prenove, je bil obnovljen v popolnoma isti funkcionalnosti in kvaliteti, kot izhaja iz prijavne vloge. Iz izpodbijane odločbe izhaja stališče Agencije, da bi morala tožena stranka vsako še tako majhno spremembo prijaviti ter počakati na potrditev, vendar pa je tako administrativno tolmačenje predpisov v nasprotju z njihovim namenom in neživljenjsko. Tožeča stranka ni imela nobenega namena spreminjati izvajanje dejavnosti, vendar pa so se med obnovo starejšega objekta šele ob izvajanju del odkrile njegove lastnosti, ki jih zaradi povsem drugačne gradnje v preteklosti, ko je bil objekt zgrajen, ni bilo mogoče vnaprej predvideti, kar vse bi vedele izpovedati predlagane priče.

21. Agencija zaradi svojega dosedanjega napačnega odločanja že več let protipravno zadržuje sredstva, do katerih je tožeča stranka pridobila pravico z odločbo o pravici v letu 2013 in bi ji morala biti izplačana najkasneje z dnem 26. 10. 2015, ko je Agencija njen zahtevek prvič napačno zavrnila. Kljub vsem argumentom in dokaznim predlogom tožeče stranke Agencija vztraja pri očitno napačni uporabi materialnega prava. Ker gre po oceni tožeče stranke za očitno poskušanje izogibanja odločanju skladno z zakonom, sodišču predlaga, da izvede vse potrebne dokaze in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja samo meritorno odloči v zadevi, in sicer naj izpodbijani akt v 2. točki izreka spremeni tako, da se njenemu zahtevku za izplačilo zavrnjenega dela sredstev v višini 46.361,50 EUR ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani akt v 2. točki izreka odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

22. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. V uvodu kratko povzema potek postopka in pojasnjuje, da je ponovni postopek izvedla v skladu z navodili Upravnega sodišča, pri tem pa ugotovila določene nepravilnosti, zaradi katerih zahtevku ni bilo mogoče ugoditi v celoti. Glede ugovora tožeče stranke, da naj bi kršila materialno pravo, ker je pri izdaji izpodbijane odločbe odmerila upravno kazen, čeprav ni ugotovila nobene škode za državni proračun, pojasnjuje, da za izrek upravne kazni ni zahtevan nastanek dejanske škode, ampak v skladu z drugim odstavkom 2. člena Uredbe 2988/95/EU zadošča že možnost za nastanek škode, pri čemer lahko kot škoda štejejo tudi neupravičeni izdatki. Ne strinja se niti z ugovorom, da naj izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in da naj bi bila tožeči stranki kratena pravica do izjave. Četudi tožeča stranka trdi, da tožena stranka ni upoštevala njene vloge z dne 19. 7. 2018, v tožbi ni navedla katere konkretne navedbe iz te vloge naj bi tožena stranka prezrla in niti ni pojasnila, kako naj bi neupoštevanje posameznega dejstva ali dokaza vplivalo na materialno pravilnost izpodbijane odločbe. 9. člen ZUP, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se nanaša na pravico stranke do izjave in ne na obveznost organa, da se mora izreči o sleherni izjavi stranke. To izhaja iz 10. člena (prosta presoja dokazov) in 14. člena ZUP (ekonomičnost postopka), ki upravnemu organu omogočata, da pri odločanju ne upošteva dokazov in izjav, ki za končno odločitev niso pomembni. Tožena stranka se tako ni bila dolžna izrecno izjaviti glede vseh navedb iz vloge tožeče stranke z dne 19. 7. 2018, saj je lahko dejansko in pravno stanje zadeve ugotovila že na podlagi vseh ostalih dokazil, ki jih je navedla v obrazložitvi.

23. Tožena stranka izpostavlja, da tožeča stranka navaja, da je šlo pri stroških, ki jih tožena stranka šteje za neupravičene, za presežna dela, ki so bila nujno potrebna za izpolnitev pogodbe, in ne za dodatna dela, za katera bi bilo treba pridobiti soglasje tožene stranke. Tako stališče je v nasprotju s 54. členom ZKme-1, ki določa postopek spremembe obveznosti stranke, nobeden veljavni pravni predpis pa ne ureja izjeme od tako določenih pravil. To pomeni, da je vedno treba pridobiti soglasje za spremembo obveznosti, pa četudi gre za dela, ki jih domnevno ni bilo mogoče vnaprej predvideti. Enako to velja v primerih, ko se potrjene elemente zamenja z drugimi cenejšimi elementi domnevno enake kakovosti. Ker tožeča stranka ni vložila zahtevka za spremembo obveznosti, bi se morala držati tistih obveznosti, kot so bile prvotno določene z odločbo o pravici do sredstev. S tem, ko je od teh obveznosti odstopala, je storila kršitev, ki jo je treba upoštevati pri odločanju o odmeri upravne kazni. Odgovornost za izpolnjevanje obveznosti je na strani tožeče stranke in ta ne more svoje odgovornosti prevaliti na toženo stranko z zahtevami za sprotno nadzorovanje njene investicije. Očitno pa se je tožeča stranka že med izvajanjem investicije zavedala pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti pri izvedbi projekta, saj v nasprotnem primeru ne bi prosila tožene stranke za izvedbo ogledov na nepremičnini.

24. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi tudi obširno opredelila glede zavrnitve dokaznih predlogov tožeče stranke. Ti namreč v ničemer ne bi pripomogli k razjasnitvi zadeve, saj v tej zadevi ne gre za dejansko vprašanje narave nastalih stroškov, ampak za pravno vprašanje glede obveznosti tožeče stranke stranke za vložitev zahteve za spremembo po 54. členu ZKme-1, česar pa ni storila. Prav tako tožena stranka zavrača očitke tožeče stranke glede nepravilno izvedenega postopka dokazovanja krivde pri odmeri upravne kazni. Dokazno breme za oprostitev odgovornosti je primarno in praviloma na strani upravičenca (stranke), le izjemoma pa lahko pristojni organ odloči v njegovo korist, če je drugače prepričan, da za to ni kriv zadevni upravičenec. Omenjena izjema se nanaša na položaje, ko lahko organ že na podlagi splošno znanih (nespornih) dejstev ugotovi, da stranka ni kriva za kršitev, ne nalaga pa ta izjema upravnemu organu dolžnosti za izvajanje dodatnih posebnih postopkov za ugotavljanje stanja in iskanje okoliščin, ki bi bile stranki v korist. Tožeča stranka je kot edina dokazila v tej smeri predlagala zaslišanja prič, s katerimi pa je, kot je sama navedla v dokaznih predlogih, predvsem želela dokazati svojo interpretacijo glede potrebnosti del, kar pa za odločanje o oprostitvi krivde ni relevantno. Tožeča stranka bi morala namreč v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za presežna ali dodatna dela, vložiti zahtevek za spremembo obveznosti, česar pa ni storila. Drugih dokazil v tej smeri tožeča stranka ni predložila in zato tožena stranka ni imela možnosti za uporabo izjeme ter je morala tožeči stranki odmeriti upravno kazen zaradi neupravičeno vključenih stroškov.

25. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2019, obenem pa modificirala svoj tožbeni zahtevek. Poudarila je, da ne drži navedba tožene stranke, da za določitev sankcije zadošča že možnost nastanka škode. Odmerjanje upravne kazni ni računski avtomatizem, kot si ga zamišlja tožena stranka. Tožeča stranka vztraja, da se inštitut upravnih kazni po 63. členu Uredbe 809/2014/EU, na katero se sklicuje tožena stranka, uporabi, ko organ ugotovi kršitve pri ogledu na kraju samem, ki ga določa 49. člen, ne more pa kazni uporabiti arbitrarno za domnevno neupravičen znesek, katerega je kot takega določila na podlagi upravnega pregleda, kot ga ureja 48. člen te Uredbe. Tožeča stranka ne more razumeti, zakaj tožena stranka ne more sprejeti stališča, da obstoji pravna razlika med več (presežnimi) in dodatnimi deli. Kolikor bi Agencija pravilno pravno evidentirala že samo naravo zanjo spornih presežnih/več del kot pogodbenih del, bi že iz tega razloga ne bil dosežen prag 10 % razlike, ki predstavlja prvi formalni pogoj za uporabo upravne kazni. Tožeča stranka se med izvajanjem investicije ni zavedala sedaj zatrjevanih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti pri izvedbi projekta, saj je tožena stranka postopek izvedla po tem, ko je naslovno sodišče njeno protipravno izhodišče odpravilo. Agencija je v skladu s pravili ZUP dolžna stranki dati možnost sodelovanja in izjave v postopku, česar pa ob vnaprejšnjih dokaznih ocenah dokaznih predlogov tožeče stranke, ki jih ni izvedla, ni storila. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS, št. I U 1369/2017.

26. Tožeča stranka poudarja, da Agencija zaradi svojega dosedanjega napačnega odločanja v dani zadevi že več let protipravno zadržuje sredstva, do katerih je tožeča stranka pridobila pravico z odločbo o pravici v letu 2013 in bi ji morala biti izplačana najkasneje z dnem 26. 10. 2015, ko je tožena stranka njen zahtevek prvič napačno zavrnila. Po njenem vedenju so pristojni organi v upravnih postopkih doslej zavrgli zahtevke upravičencev po plačilu zakonskih obresti, pri čemer so se sklicevali, da za odločanje o tem niso pristojni. Upravno sodišče RS je v sodbi in sklepu št. I U 1369/2017 do tega zavzel drugačno stališče. Zato sodišču predlaga, da dopusti modifikacijo tožbenega zahtevka tako, da se izpodbijana odločba in sklep spremenita tako, da se zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev v zavrnjenem delu ugodi, toženi stranki pa naloži, da mora tožeči stranki plačati 46.361,50 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 do plačila ter zamudne obresti od plačanega zneska v višini 132.555,51 EUR od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 do 26. 11. 2018. Kolikor pa sodišče ne bo odločalo v sporu polne jurisdikcije, pa naj izvede vse potrebne dokaze ter odloči tako, kot izhaja iz tožbe.

27. Tožena stranka je v vlogi z dne 18. 2. 2019 modifikaciji tožbenega zahtevka nasprotovala. Primarno sodišču predlaga, naj modificirani tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno, naj ga zavrne. Uvodoma pojasnjuje, da je zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva plačilo zamudnih obresti, preuranjen in posledično ni dovoljen. Sodišče namreč odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, tožeča stranka pa je zoper sklepa v 3. in 4. točki izreka izpodbijanega akta, torej glede zamudnih obresti in stroškov postopka, vložila pritožbo, ki je bila odstopljena v pristojno reševanje Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. To o pritožbi zaenkrat še ni odločilo, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na zamudne obresti, preuranjen.

28. Tožena stranka pa spremenjenemu delu tožbenega zahtevka nasprotuje tudi iz vsebinskih razlogov, saj glede na materialni zakon tožeča stranka v obravnavani zadevi ne more biti upravičena do zahtevanih obresti. Po določbi 378. člena OZ dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. ZKme-1 za dodeljevanje sredstev določa dvofazni postopek. Prvi korak je odločanje o vlogi stranke za sofinanciranje projekta, na podlagi katere upravni organ izda odločbo o pravici do sredstev, ki je urejena v 53. členu ZKme-1. Z odločbo o pravici do sredstev stranka še ne pridobi pravice do izplačila sredstev, ampak se ji zgolj določi časovno dinamiko za vlaganje zahtevkov za izplačilo ter določi najvišji znesek denarnih sredstev, ki ji bodo lahko izplačana na podlagi pravočasnih in popolnih zahtevkov za izplačilo. Z izdajo odločbe o pravici do sredstev tožeča stranka torej ni zavezana k nobenemu izplačilu. Za dejansko upravičenje do sredstev in njihovo izplačilo mora stranka vložiti zahtevek za izplačilo sredstev v skladu s 56. členom ZKme-1 in šele na podlagi zahtevka, ki izpolnjuje vse zahtevane pogoje, je možno stranki sredstva izplačati. Tožeča stranka zagovarja stališče, da ji pripadajo sredstva in ima pravico do njih že na podlagi odločbe o pravici do sredstev in je odločanje o zahtevku za izplačilo sredstev zanjo zgolj formalnost. Takšno stališče bi dejansko pomenilo, da predstavlja dokončna in pravnomočna odločba o pravici do sredstev pravno podlago za prisilno poplačilo v skladu zakonom, ki ureja izvršbo in bi torej tožeča stranka lahko že pred časom vložila predlog za izvršbo zapadle in neplačane denarne terjatve, kar pa seveda ni mogoče. V obravnavanem primeru vtoževana denarna obveznost tožene stranke za plačilo 46.361,50 EUR še ni nastala in zato tudi ni mogoče govoriti o kakršnikoli zamudi tožene stranke z izpolnitvijo take obveznosti. Zgolj nekoliko drugačna situacija je glede drugega sklopa vtoževanih obresti, ki se nanašajo na zamudne obresti od zneska v višini 132.555,51 EUR, ki je bil tožeči stranki odobren z izpodbijanim aktom. V tem delu je terjatev tožeče stranke že dejansko nastala, vendar pa je bila tudi v celoti in pravočasno poplačana dne 26. 11. 2018. Izpodbijani akt je bil izdan dne 4. 10. 2018, glede na vročilnico v spisu ga je tožeča stranka prevzela dne 19. 11. 2018, šele z njegovim prevzemom pa so nastopile pravne posledice izpodbijanega akta. Razpisna dokumentacija v obravnavani zadevi ni določala nobenega roka za izplačilo obveznosti na podlagi pozitivno rešenih zahtevkov za izplačilo, tožeča stranka pa tudi ni podala nobene posebne zahteve za takojšnjo izpolnitev v smislu 289. člena OZ. Odobreni znesek je bil tožeči stranki izplačan v roku tedna dni po prevzemu izpodbijane odločbe. Glede na navedeno ni jasno, kako naj bi tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom te terjatve.

29. Tožeča stranka je v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2019 vztrajala pri postavljenem zahtevku in njegovi utemeljitvi, v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2019 pa na novo modificirala tožbeni zahtevek. Pojasnila je, da je dne 10. 4. 2019 prejela sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33123-1/2019/2, z dne 27. 3 .2019, s katerim je to zavrglo njeno pritožbo zoper 3. in 4. točko izpodbijanega akta. Iz tega razloga zato razširja tožbeni zahtevek še na ti dve točki izpodbijanega akta. Glede zamudnih obresti, ki jih uveljavlja, se sklicuje na razloge, ki jih je že navedla v predhodnih pripravljalnih vlogah. Poudarja, da so obresti stranska terjatev, ko je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Tožeči stranki bi morala biti sredstva izplačana najkasneje z dnem 26.10. 2015, ko je Agencija njen zahtevek v tej zvezi napačno zavrnila. Obrestni zahtevek je zato oblikovan od tega obdobja dalje, kar pa nima povezave z odločbo o pravici do sredstev iz leta 2013. Obresti od zneska 46.361,50 EUR tečejo od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 do plačila, od plačanega zneska v višini 132.555,51 EUR pa so tekle od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 do 26. 11. 2018, ko ji je bil ta znesek plačan. Stroškovni zahtevek je tožeča stranka prav tako že podrobno substancirala v tožbi in prvi ter drugi pripravljalni vlogi. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in tega postopka je upravičena skladno z načelom krivde, saj so ji nastali zato, ker je izpodbijani akt vseboval napačen pravni pouk.

30. Tožeča stranka je glede na vse navedeno tožbeni zahtevek modificirala tako, da sodišču predlaga, da izpodbijani akt v 2. točki izreka spremeni, v 3. in 4. točki pa odpravi ter odloči, da mora tožena stranka tožeči stranki izplačati še preostalih 46.361,50 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 do plačila ter zamudne obresti od plačanega zneska v višini 132.555,51 EUR od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 do 26. 11. 2018. Podrejeno predlaga, naj sodišče na enak način odloči tudi o sklepu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, s katerim je bila zavržena njena pritožba zoper 3. in 4. točko izreka izpodbijanega akta. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške tega postopka.

31. Tožena stranka na dopolnitev tožbe oziroma razširitev tožbenega zahtevka ni odgovorila.

K točki I in II izreka:

32. Postopek za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja, ki ga ureja ZKme-1, je dvofazni postopek (tako Vrhovno sodišče RS, npr. v sodbah št. X Ips 20/2014 in X Ips 404/2016). V prvi fazi postopka izda pristojni organ strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, odločbo o pravici do sredstev (53. člen ZKme-1). Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ki ji pristojni organ z odločbo ugodi, če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki pravica do sredstev dodeljena (prvi in drugi odstavek 54. člena ZKme-1). V drugi fazi postopka pristojni organ na podlagi zahtevka stranke odloči o izplačilu sredstev. Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun; če pa zahtevku ni v celoti ugodeno, o zahtevku odloči z odločbo. Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne (56. člen ZKme-1). Glede na navedeno sodišče poudarja, da izdaja odločbe o pravici do sredstev še ne pomeni, da bo stranka sredstva brezpogojno pridobila v odobreni višini, pač pa je do teh sredstev upravičena le, kolikor njen zahtevek za izplačilo teh sredstev izpolnjuje vse pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Odločitev o pravici do sredstev do določene višine je namreč odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej odločitev o obstoju pravice, ki pri vlagatelju ustvari upravičeno pričakovanje, da mu bo za naložbo v odobreni predmet podpore povrnjen vsaj del z izvedbo nastalih upravičenih stroškov. Ugotovitev o obstoju pravice pa na drugi strani utemeljuje dolžnost Agencije, da sredstva izplača le, če vlagatelj glede nastalih in uveljavljanih stroškov izpolni predpisane zahteve, dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 337/2017). Če pristojni organ na podlagi opravljene kontrole zahtevka presodi, da zahtevku, ki pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev ne izpolnjuje, ni mogoče ugoditi, oziroma mu je mogoče ugoditi le delno, s tem torej ne poseže v pravico stranke do nepovratnih sredstev, kot to smiselno zatrjuje tožeča stranka.

33. Tožeči stranki je tožena stranka z odločbo o pravici do sredstev z dne 23. 8. 2013 odobrila nepovratna sredstva v višini do 219.466,45 EUR iz programa razvoja podeželja za sofinanciranje iz ukrepa 322: "Obnova in razvoj vasi", ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razpisalo z Javnim razpisom. Tožeči stranki so bila sredstva odobrena za naložbo: "Vaški dom A.", in sicer v postopku in pod pogoji, ki jih določa Uredba PRP. Po zaključku projekta je tožeča stranka pri toženi stranki vložila zahtevek za izplačilo sredstev, ki ga je ta najprej zavrnila, po tem, ko je bila ta odločitev s sodbo sodišča, št. III U 313/2015 z dne 18. 12. 2017, odpravljena, pa mu je z izpodbijanim aktom ugodila le delno v višini 132.555,51 EUR, zahtevek v višini 46.361,50 EUR pa zavrnila. Vsebino svoje odločitve tožena stranka opira na določbe Uredbe PRP, ZKme-1 in Javnega razpisa, izhaja pa tudi iz vloge tožeče stranke, s katero se je ta prijavila na Javni razpis ter iz odločbe o pravici do sredstev.

34. Za tožečo stranko je sporna odločitev tožene stranke, ki je kot neupravičene stroške štela priglašene stroške po postavkah, za katere je ugotovila, da tožeči stranki niso bile odobrene z odločbo o pravici do sredstev, oziroma zanje ni pridobila soglasja Agencije, kar vse je tožena stranka ugotovila pri upravnem pregledu, te stroške pa navedla v tabelah na 3., 4. in 5. strani izpodbijanega akta. Prav tako so sporni tudi stroški strojnih instalacij, za katere je tožena stranka pri kontroli na kraju samem ugotovila, da je v nekaterih postavkah v končni situaciji naveden drugačen tip opreme od dejansko nameščene, četudi bi se moral popis del v zahtevku za izplačilo ujemati s popisom del v projektni dokumentaciji. Gre za stroške, ki jih je tožena stranka navedla v tabeli na 6. in 7. strani izpodbijane odločbe. Tožeča stranka navedenim ugotovitvam ne oporeka, torej ne oporeka, da sporne postavke niso bile navedene v popisu del ob izdaji odločbe o pravici do sredstev, meni pa, da je tožena stranka v zvezi s temi stroški zmotno uporabila materialno pravo in posledično nepopolno oziroma napačno ugotovila dejansko stanje. V teh primerih naj namreč ne bi šlo za dodatna dela, pač pa za presežna/več dela, ki so bila potrebna za izpolnitev izvajalčeve pogodbene obveznosti, to je obveznosti zaključiti s pogodbo prevzeta obnovitvena dela na objektu. Po njenem prepričanju so sporna dela torej pogodbena dela, medtem ko gre v primeru strojnih instalacij za nadomestitev prvotno predvidene opreme s cenovno ugodnejšo, vendar pa z enako uporabnostjo. Sodišče takemu stališču tožeče stranke ne sledi, pač pa se pridružuje odločitvi in obrazložitvi tožene stranke ter se nanjo sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Obenem še ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta pojasnila vse ključne razloge za svojo odločitev in zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna in nejasna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu.

35. Tožena stranka je pojasnila, da je pri presoji o upravičenosti spornih stroškov izhajala iz VII. poglavja Javnega razpisa, ki je v prvem odstavku tega poglavja določil, da so v skladu s prvim odstavkom 84. člena Uredbe PRP do sofinanciranja upravičeni izbrani projekti, katerih vloge izpolnjujejo pogoje Uredbe PRP ter javnega razpisa in razpisne dokumentacije. Med strankama ni sporno, da v popisu del ni bilo tistih del, ki so navedena v tabeli na 3., 4. in 5 strani izpodbijane odločbe in jih je tožeča stranka uveljavljala v zahtevku za izplačilo, kar utemeljuje z navedbo, da je šlo za dela, ki jih ni bilo mogoče predvideti vnaprej, pač pa so se kot nujna pokazala šele takrat, ko se je pričelo z delom na objektu ter da jih je izvajalec moral opraviti zato, da je izpolnil prevzete pogodbene obveznosti. Meni namreč, da so bila s tem, ko je bil odobren konkreten projekt, odobrena tudi vsa morebitna presežna/več dela, potrebna za zaključek projekta. Sodišče ne dvomi, da je povsem mogoče, da se je pri izvedbi projekta tožeča stranka srečala s potrebo po izvedbi del, ki jih v času prijave na razpis ni predvidela. Ker je objekt, ki ga je obnavljala, starejši in zato ni bilo mogoče predvideti vseh njegovih lastnosti oziroma načina gradnje v preteklosti, je razumljivo, da se je lahko šele z izvajanjem del pokazala potreba po dodatnih ali drugačnih delih od predvidenih, da je bilo mogoče projekt zaključiti. Ne glede na to, pa bi bila povrnitev stroškov teh del upravičena le, če bi, še preden jih je tožeča stranka izvedla, o njih obvestila toženo stranko ter pri njej pridobila soglasje za ta dela. V obravnavanem primeru namreč z odločbo o pravici do sredstev tožena stranka tožeči stranki ni zgolj odobrila izvedbe projekta in ji odobrila določeno višino sredstev sofinanciranja, pač pa je tožeča stranka s tem, ko se je prijavila na javni razpis, tudi prevzela obveznost, da bo projekt izvedla v skladu z odobrenim popisom del. Vprašanje ali bi lahko izvajalec s takim popisom del predvideni projekt izvedel in s tem izpolnil pogodbene obveznosti ter ali pa so bila zaradi izpolnitve teh obveznosti potrebna več/presežna dela, je vprašanje razmerja med tožečo stranko in izvajalcem ter za presojo v tej zadevi ni relevantno. Kolikor so se za zaključek projekta taka dela pokazala kot potrebna, bi namreč tožeča stranka morala za izvedbo teh del predhodno pridobiti soglasje tožene stranke, česar pa, kar v zadevi ni sporno, ni storila.

36. Opisano ravnanje stranke, ki uveljavlja izplačilo sredstev na podlagi predhodno odobrene odločbe o pravici do sredstev v primeru, ko se med izvajanjem del pojavi potreba po spremembi z odločbo odobrenih del, zahteva določba 54. člena ZKme-1, ki v prvem odstavku določa, da lahko stranka po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev; pristojni organ pa temu ugodi, če so tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev. Tej zakonski določbi je smiselno sledil tudi Javni razpis, ki je v točki b) četrtega odstavka XI. poglavja določil, da se določbe o vračanju sredstev v primeru neizpolnitev in kršitev obveznosti ne uporabijo, če upravičenec ravna v skladu s prej opisano določbo prvega odstavka 54. člena ZKMe-1. Za obravnavano zadevo je po presoji sodišča torej bistveno, da je tožeča stranka s tem, ko se je prijavila na razpis, tudi sprejela tam določena pravila, vključno s pravilom, kako mora ravnati v primeru nepredvidenih, a za izvedbo investicije nujno potrebnih del, ta zahteva Javnega razpisa pa ima podlago v ZKme-1. Enako to velja tudi za strojne inštalacije, torej za namestitev drugačnega tipa opreme od predvidenega (tabela na 6. in 7. strani izpodbijane odločbe). Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pojasnilo tožeče stranke, da je bil njen cilj, da investicijo izvede varčno, gospodarno in da kljub temu doseže zaželeni rezultat, vendar pa bi morala, enako kot v primeru presežnih ali več del, pred namestitvijo drugačne opreme o tem obvestiti Agencijo in v skladu s prvim odstavkom 54. člena ZKme-1 za to pridobiti njeno soglasje.

37. Skladno z navedenim sodišče ugotavlja, da predmet obravnave ni presoja ali so bile spremembe del, ki jih je glede na odločbo o pravici do sredstev izvedla tožena stranka, oziroma namestitev drugačne opreme strojnih inštalacij od odobrene, smotrne in utemeljene po vsebini glede na cilj investicije, to je obnovo Vaškega doma A.. Pogoji razpisa so namreč, kot že povedano, dopuščali uveljavitev takih stroškov kot upravičenih le takrat, kolikor je upravičenec z obrazloženim zahtevkom pri toženi stranki predlagal spremembo obveznosti, prevzetih z odločbo o pravici do sredstev in je Agencija tako spremembo tudi odobrila. Ker tega tožeča stranka v primeru del, navedenih v tabeli na 3., 4. in 5. strani izpodbijanega akta ter v primeru namestitve drugačne opreme strojnih inštalacij, navedene v tabeli na 6. in 7. strani izpodbijanega akta, ni storila, do izplačila teh stroškov tudi po presoji sodišča ni upravičena. Sodišče ne sledi tožeči stranki, ki meni, da bi morala tožena stranka ugotavljati ali je zaradi sprememb, ki jih je vnesla v projekt obnove vaškega doma, nastala škoda za proračun ter da je šele nastanek take škode pogoj za zavrnitev izplačila nepovratnih sredstev oziroma za izrek sankcije. Uredba PRP v prvem odstavku 122. člena namreč določa, da se neizpolnjevanje obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1, ta dva predpisa pa za določitev izplačila sredstev oziroma za izrek sankcije v primeru odstopanj od odobrenega projekta glede na odločbo o pravici do sredstev ne določata pogoja nastanka škode za proračun, pač pa izračun temelji na podlagi ugotovitev ob administrativnem pregledu ter razlik med zahtevki za izplačilo in takimi ugotovitvami. Po presoji sodišča se tožeča stranka tudi ne more sklicevati na njeno pogodbeno razmerje z izvajalcem del in njegovo obveznost, da dela zaključi, s čimer smiselno utemeljuje, da o spremembah del in opreme ni bila dolžna obveščati tožeče stranke, saj naj bi šlo za izpolnitev pogodbenih obveznosti izvajalca s končnim ciljem dokončanja odobrenega projekta. Dolžnost stranke namreč je, da o vsaki spremembi obvesti pristojni organ, medtem ko je ocena ali je taka sprememba bistvena in ali je taka sprememba utemeljena, v pristojnosti presoje pristojnega organa.

38. Ker tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da za dela, navedena v tabelah na 3., 4. in 5. strani izpodbijane odločbe, te ni zaprosila za odobritev teh del v skladu z določbo 54. člena ZKme-1, kot tudi ne oporeka, da tega ni storila v primeru namestitve drugačne opreme strojnih inštalacij od predvidene v odločbi o pravici do sredstev, prav tako pa ne oporeka vrednosti teh del oziroma opreme, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da ne zasliši prič, ki jih je predlagala tožeča stranka (B.B., nadzornika za gradbena in obrtniška dela, C.C., nadzornika za strojne inštalacije, D.D., nadzornika za elektro inštalacije, E.E., odgovornega projektanta, G.G., ki je pripravljal dokumentacijo za tožečo stranko in H.H., vodjo oddelka za gospodarske javne službe pri tožeči stranki), utemeljeno, svojo odločitev pa je tožena stranka tudi pojasnila in argumentirala (prvi odstavek na 10. strani izpodbijanega akta). S tem, ko tožena stranka ni izvedla dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, torej zaslišala predlaganih prič, po presoji sodišča ni kršila njene pravice do izjave v postopku. V skladu z določbo 165. člena ZUP namreč uradna oseba, ki vodi postopek, presodi ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne in ali tako dejstvo lahko vpliva na odločitev, dokazi pa se izvedejo praviloma po tem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati. Upravni organ torej ni dolžan izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka v postopku, pač pa lahko izvedbo dokazov tudi zavrne, pri čemer pa mora svojo odločitev, da določenega dokaza ne bo izvedel, vsebinsko argumentirati, kar je tožena stranka v konkretnem primeru tudi storila. Sodišče se pridružuje mnenju tožene stranke, da predlagane priče, glede na listinsko dokumentacijo, ki kaže, da tožeča stranka za spremembe na projektu ni pridobila prehodnega soglasja Agencije, te za zadevo ključne ugotovitve, ki med strankama tudi sicer ni sporna, ne bi mogle dodatno razjasniti. Enako to velja za pisne izjave nadzornikov projekta B.B., C.C. in D.D., ki jih je tožeča stranka predložila v upravnem postopku. Po presoji sodišča tožena stranka s tem stališčem ni zavzela vnaprejšnje dokazne ocene, kot to navaja tožeča stranka. Četudi bi priče nedvomno lahko opisale, kakšna so bila sporna dela, zakaj so bila za izvedbo obnove potrebna, kako so vplivala na obnovo ter zakaj je bila namestitev drugačne ter cenejše opreme smotrna, je za odločitev ključno zgolj dejstvo, da sprememb pri izvedbi projekta glede na popis del ob izdaji odločbe o pravici do sredstev tožeča stranka pri toženi stranki ni priglasila in za te spremembe tudi ni pridobila njenega soglasja, in zgolj zaradi tega, ne glede na vsebino sprememb, do sredstev za neodobrena dela ter za drugačno opremo od predvidene zato ni upravičena.

39. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, da je tožena stranka pri izračunu zahtevka neupravičeno uporabila upravno kazen (sankcijo). Svojo trditev prvenstveno gradi na predpostavki, da so sporna dela oziroma stroški opreme, kot so navedeni v tabelah na 3. do 7. strani izpodbijane odločbe, upravičeni, do česar pa se je sodišče opredelilo že v prejšnjih odstavkih in temu ne sledi. Podlago za izrek sankcije je imela tožena stranka tudi v Javnem razpisu. Ta je v 2. točki XI.2 poglavja določal, da Agencija sredstva izplača šele po vseh opravljenih kontrolah, ki so predvidene z Uredbo 65/2011/ EU (to je po administrativnem pregledu in pregledu na terenu), s kontrolami pa se preveri znesek, ki se izplača upravičencu ter izrečejo morebitne sankcije ali znižanja, kot je to opredeljeno v 122. členu Uredbe PRP in 57. členu ZKme-1. Skladno s tem je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno upoštevala znesek predloženih računov višini 363.563,27 EUR, ki brez DDV znašajo 298.195,02 EUR ter nato od tega odštela neupravičene stroške v višini 38.634,58 EUR, ob upoštevanju deleža sofinanciranja 60 %. Ugotovljeni upravičeni stroški tako znašajo 259.560,44 EUR, oziroma ob upoštevanju deleža sofinanciranja 155.736,26 EUR. Skladno z opisanimi ugotovitvami je tožena stranka na podlagi 63. člena Uredbe 809/2014/EU zneske, upravičene za podporo izračunala tako, da je: a) določila znesek, ki ga je treba plačati tožeči stranki na podlagi zahtevka za plačilo in odločbe o nepovratnih sredstvih ter b) določila znesek, ki ga je treba plačati tožeči stranki po preučitvi upravičenosti izdatkov v zahtevku za plačilo. Ker je ugotovila, da znesek, določen s točko a) za več kot 10 % (12,96 %) presega znesek, določen v s točko b), je višino tega zneska uporabila kot upravno kazen. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da se takega znižanja ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo. Dokazno breme je torej obrnjeno, saj je na strani upravičenca, organ, ki vodi postopek, pa mu mora zato dati možnost dokazovanja, da za neupravičen znesek v zahtevku ni odgovoren.

40. Sodišče se pridružuje ugotovitvi tožene stranke, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala zaslišanje prič, ki so navedene v 38. točki te obrazložitve, vendar je tožena stranka izvedbo teh dokazov po presoji sodišča utemeljeno zavrnila, enako tudi pisne izjave nadzornikov o nujnosti izvedenih del. Kot je že bilo pojasnjeno v navedeni točki obrazložitve, bi priče lahko sicer povedale, da so bile spremembe na projektu nujne in namestitev drugačne opreme ekonomična in racionalna, vendar pa je v zadevi ključno dejstvo, da bi morala tožeča stranka za vse te spremembe v skladu s 54. členom ZKme-1 zaprositi za prehodno soglasje Agencije, česar pa ni storila. Opustitev te obveznosti ter nato vključitev spornih zneskov v zahtevek za izplačilo, je torej za odločitev ključna in med strankama tudi ni sporna. Prav tako tožeče stranke njene odgovornosti za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek ne more opravičevati njeno navajanje, da je Agencijo vabila na oglede pred zaključkom projekta ter da je zato, ker se ta ni odzvala, štela, da je projekt v redu. Odgovornost za izvedbo investicije v skladu z izdano odločbo o pravici do sredstev je bila namreč na tožeči stranki in te ne more prevaliti na tožečo stranko z zatrjevanjem, da se ta ni odzvala na njena vabila na ogled objekta. Tožeča stranka je namreč s tem, ko se je prijavila na razpis, sprejela tam določene obveznosti, tudi to, da mora v zahtevku za izplačilo uveljavljati le upravičene stroške, torej stroške, ki so ji bili odobreni z odločbo o pravici do sredstev, oziroma v primeru predlaganih sprememb dovoljeni z ustrezno odločbo (soglasjem) Agencije, česar pa, kot je že bilo pojasnjeno, ni storila in je zato uporaba upravne sankcije utemeljena.

41. Tožeča stranka je s pripravljalnimi vlogami, nazadnje v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2019, svoj tožbeni zahtevek razširila (spremenila) tako, da je izpodbijala še 3. in 4. točko izpodbijanega akta, to je odločitev tožene stranke o njeni zahtevi za izplačilo zamudnih obresti ter stroškov upravnega postopka. Ob smiselni uporabi 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, je zadnjo pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri je dokončno modificirala tožbeni zahtevek, vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in zato šteje, da je v spremembo tožbe privolila. Sodišče je spremembo tožbe dopustilo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, spremembo pa utemeljuje tudi narava razširjenega zahtevka. Tako zamudne obresti kot stroški postopka so namreč akcesorne terjatve in zato "delijo usodo" glavne terjatve, v konkretnem primeru zahtevka za izplačilo sredstev. Tožeča stranka je zoper 3. in 4. točko izreka izpodbijanega akta v skladu s pravnim poukom sicer najprej vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s sklepom, št. 33123-1/2019/2 z dne 27. 3. 2018, zavrglo. Ugotovilo je namreč, da glede na določbo 56. člena ZKme-1 pritožba ni dovoljena zoper odločbo, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo sredstev, s tem tudi ne za odločitev o akcesornih terjatvah ter da je bil zato pravni pouk v izpodbijanem aktu napačen. Sodišče ugotavlja, da je zaradi takega napačnega pravnega pouka treba spremembo tožbe šteti kot pravočasno. Po določbi četrtega odstavka 215. člena ZUP namreč ravnanje stranke po napačnem pravnem pouku zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic in zato prične rok za vložitev tožbe v primeru, ko pritožba ni bila dovoljena in je bila o tem stranka napačno poučena, v skladu s sedmim odstavkom tega člena teči od dneva vročitve odločbe, s katero je bila taka pritožba stranke zavržena (tako tudi ustaljena sodna praksa, primeroma v sodbah Upravnega sodišča RS, št. I U 1579/2013, I U 1580/2013, I U 1847/2014). Ker je tožeča stranka spremembo tožbe vložila v tako določenem roku, jo sodišče šteje za pravočasno. Tožeča stranka z modificiranim tožbenim zahtevkom, poleg zahteve, da naj sodišče odobri plačilo zavrnjenega dela zahtevka za izplačilo sredstev (2. točka iz reka izpodbijanega akta), zahteva še, da ji tožena stranka od tega zneska, torej od zneska 46.361,50 EUR, izplača zamudne obresti od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 do plačila ter zamudne obresti od plačanega zneska v višini 132.555,51 EUR od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 do 26. 11. 2018, prav tako pa naj ji tudi povrne vse stroške, ki jih je imela v upravnem postopku.

42. Tožena stranka je v 3. točki izreka izpodbijanega akta zavrgla zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti, ki jih tožeča stranka zahteva od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015, ko ji je bila izdana prva odločba, s katero je bil njen zahtevek zavrnjen (od zavrnjenega dela zahtevka v višini 46.361,50 EUR od tega dne do plačila, od po izpodbijanem aktu izplačanega zneska 132.555,51 EUR pa od tega dne do dne njegovega izplačila dne 26. 11. 2018). Odločitev je oprla na določbo prvega odstavka 129. člena ZUP in navedla, da plačilo zamudnih obresti ni upravna zadeva ter da za odmero zamudnih obresti tudi nima materialne podlage v predpisih, ki urejajo izvajanje ukrepov razvoja podeželja. Tožeča stranka v tožbi navaja, da taka odločitev ni utemeljena, saj so zamudne obresti akcesorna terjatev, podlaga za njihovo izplačilo pa temelji na dejstvu, da tožena stranka zaradi napačnega odločanja v predmetni zadevi zadržuje sredstva, do katerih je tožeča stranka upravičena, saj je pravico do sredstev pridobila z odločbo o pravici do sredstev.

43. Sodišče ne soglaša s stališčem tožene stranke, da odločanje o zamudnih obrestih ni upravna zadeva. Četudi so zamudne obresti ter način njihovega izračuna urejeni v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), sodišče ne vidi razloga, da ta ureditev ne bi veljala tudi za obveznosti, določene v upravnem postopku. Po določbi prvega odstavka 378. člena OZ je do zamudnih obresti upravičen upnik, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti; v zamudo pa pride, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Iz tega razloga je zato odločitev o zahtevanih zamudnih obrestih lahko del odločitve upravnega organa, te pa tečejo od dneva po poteku paricijskega roka, torej roka za izpolnitev obveznosti (smiselno enako v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 254/2008 in tudi v sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 835/2012, na katero se sklicuje tožeča stranka). Odločitev tožene stranke, ki je zahtevek tožeče stranke za izplačilo zamudnih obresti zavrgla iz formalnih razlogov (ker ne gre za upravno zadevo) torej ni pravilna.

44. Ne glede na to pa sodišče meni, da zahteva tožeče stranke po izplačilu zamudnih obresti ni utemeljena po vsebini. Kot je ugotovilo v predhodnih točkah, izdaja odločbe o pravici do sredstev še ne pomeni, da bo stranka sredstva tudi pridobila (torej gre le za upravičeno pričakovanje), pač pa je do teh sredstev upravičena le, kolikor njen zahtevek za izplačilo sredstev izpolnjuje vse pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Podlaga za izplačilo je torej ugotovitev tožene stranke, da so ti pogoji izpolnjeni, kar pa ugotovi na podlagi opravljenega pregleda, kot smiselno določa 56. člen ZKme-1. Temu je sledil tudi Javni razpis, ki je v prvem odstavku IV.3. poglavja določil, da se nepovratna sredstva izplačajo na podlagi zahtevka upravičenca za izplačilo sredstev; v enajstem odstavku pa še, da se v skladu z osmim odstavkom 127. člena Uredbe PRP sredstva izplačajo na podlagi popolnega zahtevka za izplačilo sredstev na transakcijski račun upravičenca po opravljenem nadzoru iz 126. člena te uredbe ter da nakazilo pomeni, da je zahtevku ugodeno v celoti, sicer pa se v nasprotnem o zahtevku odloči z odločbo. Razumljivo torej je, da prične rok za izplačilo nepovratnih sredstev v primeru, če je o njih odločeno z odločbo, teči šele po tem, ko je taka odločba izdana ter vročena stranki, in to v roku, ki ga ta določa.

45. V konkretnem primeru gre za dva različna zahtevka za izplačilo zamudnih obresti, in sicer od zavrnjenega zneska zahtevka za izplačilo ter od priznanega zneska tega zahtevka. Kot je bilo pojasnjeno že v predhodnih točkah te obrazložitve, so zamudne obresti akcesorna terjatev in se presojajo glede na glavni zahtevek. Ker je tožena stranka zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 46.361,50 EUR zavrnila, sodišče pa v predmetni zadevi temu pritrjuje, saj je presodilo, da je taka odločitev pravilna in utemeljena na zakonu, to pomeni, da zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti od tega zneska ni utemeljen. Sodišče nadalje ugotavlja, da prav tako tudi ni utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti od priznanega in že izplačanega zneska zahtevka, torej od zneska 132.555,51 EUR. Tožeča stranka namreč zahteva, da se ji od tega zneska izplačajo zamudne obresti od poteka 30 dnevnega roka od dne 26. 10. 2015 (datum izdaje prve odločbe, s katero je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen) do 26. 11. 2018 (dan izplačila). Kot je že bilo navedeno, prične rok za izplačilo nepovratnih sredstev teči po tem, ko je stranki določba o izplačilu vročena in v roku, ki ga ta določa. V konkretnem primeru je bil izpodbijani akt tožeči stranki vročen dne 19. 11. 2018, kar pomeni, da je šele s tem dnem pričel teči rok za izpolnitev obveznosti iz tega akta in ne po poteku 30 dnevnega roka od izdaje prve odločbe v zadevi. Sodišče po podatkih upravnega spisa ugotavlja, da je tožena stranka odobreni znesek zahtevka tožeči stranki izplačala dne 26. 11. 2018 (kar potrjuje tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke), torej teden dni po tem, ko ji je bil vročen izpodbijani akt. V konkretnem primeru sicer niti v izpodbijani odločbi niti v Javnem razpisu ni bil določen rok za izplačilo odobrenih sredstev. OZ v drugem odstavku 299. člena za take primere določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožeča stranka ni izkazala, da bi od tožene stranke zahtevala izpolnitev obveznosti po izpodbijanem aktu, kar pomeni, da ta z izpolnitvijo tudi ni prišla v zamudo. Svojo zahtevo za izplačilo zamudnih obresti sicer tožeča stranka utemeljuje z navedbo, da naj bi ji zaradi odločanja tožene stranke (zavrnitve zahtevka za izplačilo) nastajala škoda in da naj bi bila država s tem, ko neutemeljeno zadržuje sredstva, neupravičeno obogatena, vendar pa sodišče pojasnjuje, da je za odločanje o teh zahtevkih (odškodninskih in zahtevkih zaradi neupravičene pridobitve) pristojno sodišče splošne pristojnosti in ne gre za zahtevke, ki bi se obravnavali v upravnem postopku in posledično v sodnem postopku upravnega spora.

46. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev tožene stranke, da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka izpodbijanega akta) ter zahteva, da ji tožena stranka povrne vse stroške, ki jih je imela od izdaje prve odločbe, ki je bila nato odpravljena, dalje, kot tudi stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe zaradi napačnega pravnega pouka. S sklepom Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33123-1/2019/2 z dne 27. 3. 2019, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavržena, je bila namreč zavrnjena njena zahteva za povrnitev stroškov v zvezi z vloženo pritožbo.

47. Sodišče najprej ugotavlja, da je bila odločitev Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, utemeljena. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo namreč stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, to pa je v obravnavanem primeru tožeča stranka. Povrnitev teh stroškov, kot tudi stroškov s postopkom, ki se je vodil od izdaje prve odločitve tožene stranke dalje, prav tako ni mogoča na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZUP. Po tej določbi namreč stroške postopka, kadar jih povzroči kakšen udeleženec v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, krije ta udeleženec sam. Tožena stranka pa ni udeleženec v postopku, pač pa je organ, ki ji zakon daje pristojnost za odločanje v upravni zadevi, udeleženci v postopku pa so stranke (42. do 45. člen ZUP), kot tudi druge osebe, ki sodelujejo v postopku (npr. priče, izvedenci). Kot je razumeti iz tožbe tožeče stranke, ta meni, da naj bi tožena stranka poravnala njene stroške postopka zato, ker naj bi po njeni presoji namenoma odločala v nasprotju z zahtevkom tožeče stranke in ji s tem namerno povzročala stroške. Taka zahteva tožeče stranke je po svoji vsebini odškodninske narave in jo mora zato uveljavljati v postopkih pred sodiščem splošne pristojnosti.

48. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 izpodbijani akt v 3. točki izreka, torej v delu, kjer je tožena stranka odločila, da se zahtevek tožeče stranke za izplačilo zamudnih obresti zavrže, odpravilo ter ga nadomestilo z novo 3. točko, v kateri je odločilo, da se ta zahtevek zavrne. Navedena določba namreč sodišču dopušča, da samo odpravi upravni akt in s sodbo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo zamudnih obresti zavrže, nepravilna, obenem pa je na podlagi razlogov, ki so navedeni v predhodnih točkah ugotovilo, da tak zahtevek ni utemeljen in ga je zato zavrnilo. V vsem preostalem pa je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo in to iz razlogov, navedenih v tej obrazložitvi.

49. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata. Tožeča stranka je sicer sodišču predlagala, naj izvede vse potrebne dokaze in ugotovi dejansko stanje, kar sodišče razume kot predlog za izvedbo glavne obravnave, vendar pa temu predlogu ni sledilo. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003), vendar pa zgolj zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost te izvedbe še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave RS namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, ki je sredstvo za izvajanje dokazov, kar pa pomeni, da mora biti strankin predlog za razpis glavne obravnave obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

50. Tožeča stranka je s tožbo predlagala izvedbo dokazov z vpogledom v izpodbijani akt in celoten upravni spis zadeve (s tem tudi v revizijsko poročilo, dopisa tožeče stranke z dne 11. 7. 2014 in 1. 7. 2015, njena vabila Agenciji na ogled objekta), v nadaljnjih vlogah pa tudi izvedbo dokazov z vpogledom v sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, s katero je bila njena pritožba zoper 3. in 4. točko izreka izpodbijanega akta zavržena ter vpogled v sodno prakso in materialne predpise ter nekatere odločitve tako rednih sodišč kot upravnega sodišča. Sodišče ugotavlja, da so bili vsi dokazi, katerih izvedbo predlaga tožeča stranka, že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta (drugi odstavek 51. člena ZUS-1); pravna stališča, materialni predpisi (tako nacionalni kot predpisi EU) in sodna praksa, na katere se sklicuje, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Tožeča stranka je sicer grajala odločitev tožene stranke, ki ni zaslišala prič, kot ji je to predlagala v upravnem postopku, ni pa predlagala izvedbe teh dokazov v postopku pred sodiščem. V postopku pred sodiščem mora namreč vsaka od strank navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo pa nato odloči sodišče (212. in 213. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče torej dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti, pač pa mora njihovo izvedbo stranka predlagati in utemeljiti njihovo relevatnost za predmetno zadevo. To obenem pomeni, da če je stranka predlagala izvedbo dokazov v upravnem postopku, ne pa tudi v sodnem postopku, ni mogoče šteti, da je z vložitvijo tožbe obenem predlagala tudi izvedbo takih dokazov, kolikor tega izrecno ne zahteva. Ker torej tožeča stranka izvedbe drugih dokazov, razen prej navedenih listinskih dokazov, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni predlagala, sodišče glavne obravnave ni izvedlo, pač pa je odločilo na seji senata (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki III izreka:

51. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Odločitev o tem, kdo je dolžan poravnati stroške postopka, je odvisna od uspeha v postopku. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, ki ga določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, prisojene stroške pa poravna tožena stranka; če pa sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (tretji in četrti odstavek 25. člena ZUS-1). V konkretnem primeru je sodišče tožbi delno ugodilo, in sicer v delu, kjer je tožena stranka odločila, da se zahtevek tožeče stranke za izplačilo zamudnih obresti zavrže, saj je v tem delu odločitev odpravilo ter samo odločilo tako, da je zahtevek tožene stranke zavrnilo. V vsem preostalem je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Sodišče (ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) ocenjuje, da s tem, ko je 3. točko izreka izpodbijanega akta odpravilo, niso nastali posebni stroški v postopku, tožena stranka pa, gledano na vsebino odločitve, tudi v tem delu zahtevka ni bila uspešna. Skladno s tem ter ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 je zato sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 210/2018-9
• UPRS sodba III U 198/2014
• UPRS sodba II U 81/2014