<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba III U 268/2019-10

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:III.U.268.2019.10
Evidenčna številka:UP00040887
Datum odločbe:30.04.2020
Senat, sodnik posameznik:Lea Chiabai (preds.), Valentina Rustja (poroč.), Jasna Šegan
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
Institut:brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - (ne)pristojnost slovenskih sodišč

Jedro

Organ za BPP je dolžan presoditi okoliščine in dejstva o zadevi, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V okvir te presoje spada tudi presoja okoliščin in dejstev zadeve z vidika, ali so sploh izpolnjene procesne predpostavke za vodenje postopka, med katerimi je tudi predpostavka, da je za postopek pristojno slovensko sodišče.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, navedeno v uvodu sodbe, je toženka kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo z dne 30. 8. 2019 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji ter v obsegu založitve drugih stroškov sodnega postopka v nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici II N 71/2019.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navede listine, ki sestavljajo obravnavano prošnjo, in pojasni, katere podatke oziroma listine je pridobila sama po uradni dolžnosti, med drugim je vpogledala v spis zadeve II N 71/2019. Poudari, da morajo biti v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) za dodelitev BPP izpolnjeni tako finančni (materialni) kot tudi vsebinski pogoji, določeni zlasti v 24. členu ZBPP. Sklicuje se na določbe prvega v zvezi s tretjim odstavkom tega člena, ki nalagajo zavrnitev prošnje v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh. Toženka mora torej v okviru predpisanega pravnega standarda opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve. Kot ugotavlja, iz spisa II N 71/2019 izhaja, da se zadeva vodi zaradi dodelitve mld. A.A. v varstvo in vzgojo, določitve preživnine zanjo in ureditve stikov. Tožnica je predlog v zadevi vložila 6. 6. 2019 (dopolnjen je bil 19. 8. 2019) ter v njem predlagala: da se mld. A.A. zaupa v varstvo in vzgojo tožnici (kot materi), da se na novo uredijo stiki in da nasprotni udeleženec B.B. (oče A.A.) od 1. 6. 2019 dalje plačuje višjo mesečno preživnino, to je 700,00 EUR na mesec. V predlogu je tožnica sama navedla (to pa izhaja tudi iz vpisniških podatkov), da je bilo o zaupanju mld. A.A. v varstvo in vzgojo ter določitvi stikov z očetom in preživnine že odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, P 400/2008 z dne 10. 3. 2009, s katero je bila mld. A.A. (že) dodeljena v varstvo in vzgojo tožnici (novejših sodnih odločb glede tega ni evidentiranih). Iz podatkov centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju: CRP) je razvidno, da sta tožnica in mld. A.A. 29. 5. 2019 odjavili vsakršno formalno prebivališče in tudi naslov za vročanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) ter sta z navedenim dnem dalje prijavljeni v Republiki Avstriji. Iz navedb v tožničinem predlogu tudi izhaja, da mld. A.A. izraža navdušenje nad življenjem v Avstriji, kjer si je že našla nove prijateljice, da se je naučila nemščine, v Linzu obiskuje osnovno šolo, tožnica pa je tam redno zaposlena.

3. Toženka ugotavlja, da gre glede na navedeno za spor oziroma nepravdno zadevo z mednarodnim elementom, zato je treba preveriti, ali je izpolnjena procesna predpostavka pristojnosti sodišča RS. Ob upoštevanju, da sta RS in Republika Avstrija članici Evropske unije (v nadaljevanju: EU), je treba uporabiti Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2002 (v nadaljevanju: Uredba Bruselj II bis) ter Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (v nadaljevanju: Preživninska uredba). Glede na določbe 12. točke preambule, 8., 9., 10., 12. in 17. člena Uredbe Bruselj II bis ter 3. in 10. člena Preživninske uredbe je po presoji toženke očitno, da je za zadevo odločanja o varstvu, vzgoji in stikih mld. A.A., ki skupaj s tožnico ob vložitvi predloga običajno prebiva v Republiki Avstriji, po 8. členu Uredbe Bruselj II bis pristojno sodišče Republike Avstrije, isto avstrijsko sodišče pa je pristojno tudi za odločanje o zvišanju preživnine, in sicer po točki (d) 3. člena Preživninske uredbe, ker gre za povezane postopke. Pri sporih o razmerjih med starši in otroki je otrokovo običajno prebivališče osrednja navezna okoliščina in nobeno drugo sodišče v EU ne more biti pristojno. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo toženka navede ter obrazloži, kako se razlaga pojem običajnega prebivališča. V tej zvezi izpostavlja, da sta mld. A.A. in tožnica, ki ju na RS veže zgolj državljanstvo in dejstvo preteklega običajnega bivanja, ob vložitvi predloga v zadevi II N 71/2019 izkazovali stalno prebivališče v Avstriji, pri čemer sta v RS formalno pretrgali vsakršno vez prebivanja, vključno z naslovom za vročanje. Do slednjega je sicer prišlo le en teden pred vložitvijo predloga, vendar pa ni moč spregledati, da si je, kot izhaja iz listin spisa, tožnica, ki ji je mld. A.A. zaupana v varstvo in vzgojo, življenje na območju Linza organizirala že pred tem časom, saj so razvidni podatki o njeni zaposlitvi (prejemanje plače pri avstrijskem delodajalcu) in odprtje avstrijskega TRR že (vsaj) od januarja 2019 dalje. Že v predlogu z dne 6. 6. 2019 tožnica tudi navaja, da je mld. A.A. navdušena nad življenjem v Avstriji, kjer že ima nove prijateljice, zdravnika, naučila se je jezika in obiskuje osnovno šolo; v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2019 pa govori o popolni integraciji. Ob tovrstnih navedbah je jasno, da je mladoletni otrok integriran v novo okolje že v času vložitve predloga, da je preselitev trajnejšega značaja (tudi ob uveljavljanju preživnine tožnica upošteva stroške, ki se nanašajo na najemniški trg in ostale izdatke v Avstriji), da je bivanje in šolanje v kraju preselitve redno ter da so se v novem okolju spletle tudi že nove socialne vezi otroka z okolico. Gre za kraj, ki ga je tožnica kot skrbnica mladoletnega otroka obenem določila za kraj svojega bivanja in v katerem ima svoje življenjske interese. Po naravi stvari je nesmiselno, da bi kraj njenega preteklega bivališča bil merodajen pri odločanju o zadevnih bodočih pravnih razmerjih. Glede na povedano bi se moralo (nepravdno) sodišče RS na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), ob smiselni uporabi 17. in 18. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 17. členom Uredbe Bruselj II bis, po uradni dolžnosti izreči za nepristojno in tožničin predlog zavreči. Kot dodaja toženka, takšni razlagi sledi tudi (ob izdaji izpodbijane odločbe sicer še nepravnomočen) sklep, II N 71/2019 z dne 22. 10. 2019, s katerim se je Okrožno sodišče v Novi Gorici tudi izreklo za nepristojno. Ker torej za vodenje postopka, za katerega se uveljavlja dodelitev BPP, ni pristojno sodišče RS, bi bilo za ta postopek tožnici (ki v njem nima kakršnih koli izgledov za uspeh, njeno pričakovanje je v očitnem v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago) očitno nerazumno dodeliti BPP, zato je toženka prošnjo zavrnila.

4. Tožnica navedeno odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu, in sicer zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitev določb postopka ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Kot zmoten zavrača zaključek, da za postopek II N 71/2019 ni pristojno slovensko sodišče. Navaja, da omenjeni postopek traja že šest mesecev, sodišče je opravilo predhodni preizkus in se ni izreklo za nepristojno, tožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, v postopku je bilo več vlog, s čimer je tožnica imela stroške. Meni, da organ za BPP ni pristojen oziroma nima pooblastila, da bi vsebinsko presojal postopek in se pred razpravljajočim sodnikom izrekel o nepristojnosti. Tožnica navaja, da je njen mož, ki ga toži v zadevi II N 71/2019, dne 1. 2. 2019 pri istem slovenskem sodišču vložil tožbo zaradi varstva in vzgoje mld. A.A., v kateri je navedel svoj naslov: v Sloveniji (kljub temu, da naj bi takrat že imel začasno bivališče v Švici) in slednjega tekom pravdnega postopka IV P 36/2019 ni nikoli problematiziral. Sodišče se v postopku IV P 36/2019 ni izreklo za nepristojno. Toženec v zadevi II N 71/2019 vso pošto sprejema tudi v Sloveniji na gornjem naslovu v ..., kjer je lastnik stanovanja in kamor se relativno pogosto vrača in ima začasno bivališče. Navedba naslova strank je po 105. členu ZPP obligatorna sestavina vloge, iz česar izhaja, da je omenjeni naslov vsaj začasen, če ne že stalen. RS pa je tudi kraj, kjer ima začasno prebivališče tožnica, zaradi česar ne gre za razmerje z mednarodnim elementom in je Okrožno sodišče v Novi Gorici stvarno in krajevno pristojno.

5. Kolikor bi se njena vloga presojala po pravilih iz Uredbe Bruselj II bis, tožnica poudarja, da je v sporu glede starševske odgovornosti pristojno sodišče po kriteriju običajnega prebivališča otroka v času, ko je začelo postopek. Pojem običajnega prebivališča je treba opredeliti ob upoštevanju okvira, v katerega so umeščene določbe Uredbe Bruselj II bis, in njenega cilja, razvidnega zlasti iz uvodne izjave 12. Pojem običajnega prebivališča iz 8. člena te Uredbe je treba razlagati tako, da ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi (tako sklep v zadevi Cp 1054/2018). Za odločitev o pristojnosti so pravno pomembne samo tiste dejanske okoliščine, ki so obstajale v času vložitve tožbe, torej 29. 5. 2019, po tem nastalih dejstev in dokazov zanje se ne upošteva. Običajno prebivališče mld. A.A., glede katere teče postopek II N 71/2019, je bilo v času vložitve tožbe v Sloveniji, tam je živela več kot 10 let, hodila v šolo, imela vse prijatelje in znance ter obšolske dejavnosti. V Avstriji je na dan vložitve tožbe živela zgolj nekaj mesecev občasno, kar ne more predstavljati običajnega prebivališča. Zadnje skupno prebivališče strank in mladoletnega otroka je bilo v Sloveniji, zato je pristojno slovensko sodišče. Slednje je stvarno pristojno tudi za odločitev o preživnini za otroka, saj je ta pristojnost vezana na državljanstvo strank (67. člen Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, v nadaljevanju: ZUKZ), stranki in mladoletni otrok imajo slovensko državljanstvo (glej tudi sklep II Ips 409/96). Torej je za postopek II N 71/2019 pristojno slovensko sodišče.

6. Tožnica ugovarja, da ji je, ker ji za zaprošeno zadevo ni bila odobrena BPP, kršena ustavna pravica do sodnega varstva in pravica, da o njenih pravicah odloči nepristranski organ. Nenazadnje je A.A. mladoletna, brez lastnega dohodka in vsakega premoženja, zato bi nujno potrebovala BPP za postopek zaradi plačila oziroma zvišanja preživnine, tožnica kot njena mati pa ima minimalen dohodek. Iz tožbe izhaja še ugovor, da je tožnica z izpodbijano odločbo diskriminirana v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci do BPP, ki jim je v celoti odobrena BPP in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, če izpolnjujejo materialni in vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Tožnica je zaradi svojega stanu bila očitno diskriminirana pri odločanju o pravici do BPP, s tem ji je kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije v povezavi s 1. členom ZBPP, po katerem je ZBPP namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakosti pred zakonom, kar pomeni, da prosilec za BPP ne sme biti diskriminiran zaradi nobene osebne okoliščine, torej tudi ne zaradi stanu, kateremu pripada (da je kmet).

7. Kot dokaze za svoje navedbe v tožbi tožnica predlaga: izpodbijano odločbo, svoje zaslišanje, poizvedbe pri Upravni enoti Nova Gorica in Finančni upravi RS o tem, da ima tožnica prebivališče v Sloveniji in da je tudi rezidentka Slovenije, ter vpogled v postopek IV P 3612019, kjer se Okrožno sodišče v Novi Gorici za postopek med istima strankama ni izreklo za nepristojno. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljenem naroku in zaslišanju prič tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni oziroma podredno odpravi in odloči, da se v celoti ugodi njeni prošnji za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev stroškov sodnega postopka II N 71/2019, kot izbranega odvetnika se določi odvetnika C.C.. Tožnica zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Zavrača očitek, da je prejudicirala odločitev sodišča, in poudarja, da mora po zakonu opraviti presojo v okviru pravnega standarda, opredeljenega v 24. členu ZBPP. Pristojnost (slovenskega) sodišča je temeljna procesna predpostavka za vodenje postopka, zato ugotovitev, da ni podana, pomeni okoliščino, ki z vidika 24. člena ZBPP utemeljuje zaključek o očitni nerazumnosti prošnje. Tožnica je tudi očitno spregledala, da se je samo nepravdno (družinsko) sodišče v postopku, za katerega uveljavlja BPP, s sklepom z dne 22. 10. 2019 izreklo za nepristojno in predlog zavrglo. Toženka izpostavlja v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedene dejanske okoliščine, iz katerih izhaja, da je otrokovo običajno prebivališče ob vložitvi predloga v Republiki Avstriji, ter pripominja, da iz sklepa N 71/2019 z dne 22. 10. 2019 izhaja celo, da se otrok, skupaj s sestro in tožnico, nahaja v Avstriji že od poletja 2018. Glede na uporabljeno pravno podlago (pravo EU) je nerelevantno tožničino sklicevanje na ZUKZ iz leta 1982, ki je tudi sicer bil razveljavljen in se je prenehal uporabljati že z 28. 7. 1999 na podlagi končne določbe 118. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP). Irelevantni so po mnenju toženke tudi podatki o prebivališču nasprotnega udeleženca oziroma sklicevanje na dopustnost tožbe v drugem sodnem postopku (IV P 36/2019, v katerem sta sicer v času vložitve tožbe obe stranki imeli evidentirano prebivališče v RS). Tožbene navedbe v smeri utemeljevanja drugačnega običajnega prebivališča otroka v času vložitve predloga v zadevi II N 71/2019 so protispisne (glede na tožničine navedbe v predlogu z dne 6. 6. 2019). Dokaz v smislu predlagane poizvedbe pri UE Nova Gorica in FURS, da ima tožnica prebivališče v RS, je bil izveden že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (list. št. 7 do 11 Bpp spisa), kaže pa nasprotno od tistega, kar naj bi po tožničinih navedbah, in sicer, da tožnica skupaj z mladoletnim otrokom od 29. 5. 2019 ni več evidentirana v registru prebivalstva RS niti kot začasno prebivajoča. Ker je toženka prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja vsebinskega pogoja, ni presojala dohodkovno-premoženjskega položaja tožnice, zato ni jasno, zakaj se ta sklicuje na diskriminacijo zaradi napačne presoje materialnega položaja (obravnave otroških dodatkov, subvencij). Glede na pristojnost sodišča Republike Avstrije je tožnici omogočeno sodno varstvo, po principu enakopravnosti ne glede na socialni položaj, saj so države članice EU zavezane k vzpostavitvi BPP za sodne postopke, ki se vodijo pred njihovimi sodišči.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbi in svojih stališčih. Navaja, da ji tudi v primeru, da živi v Avstriji (in je sicer državljanka RS), pripada BPP na podlagi načela vzajemnosti, saj RS tujim državljanom priznava pravico do BPP pod pogojem, da se našim državljanom omogoča BPP. V postopku, za katerega je uveljavljala BPP, je bila tožnica v celoti oproščena plačila taks. BPP (Verfahrenshilfe) v Avstriji odobravajo tudi slovenskim državljanom. Toženka je spregledala, da ima tožnica in njena hčerka še več naveznih okoliščin na Slovenijo, še vedno ima davčno rezidentstvo in tu plačuje vse davke, njeni ekonomski interesi so v Sloveniji, kamor se s hčerko tudi vrača, zato bi bilo pristojno slovensko sodišče. Vztraja tudi pri navedbah, povzetih v 8. točki te obrazložitve.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku njene izdaje pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi dajale podlago za odpravo odločbe. Sodišče lahko sledi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na ugovore tožnice v tem upravnem sporu pa dodaja:

12. Tožnica je z obravnavano prošnjo uveljavljala dodelitev BPP za nepravdni postopek, voden pod št. II N 71/2019 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, in sicer je BPP uveljavljala v obliki in obsegu, kot je (skladno z vsebino njene prošnje) opredeljen v izreku izpodbijane odločbe.

13. Za dodelitev BPP morajo biti izpolnjeni vsi z zakonom (ZBPP) predpisani pogoji, poleg tistih, ki se nanašajo na materialni položaj prosilca, tudi t.i. vsebinski oziroma objektivni, ki se nanašajo na zadevo, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se namreč pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, kot izhaja iz 1. alineje te zakonske določbe, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Namen (Z)BPP namreč ni v tem, da bi se BPP dodeljevala za očitno nerazumne zadeve oziroma zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh.

14. Po zakonu je torej organ za BPP dolžan ugotoviti, ali je izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 1. alineje prvega odstavka (v zvezi s tretjim odstavkom) 24. člena ZBPP, in v tem smislu presoditi okoliščine in dejstva o zadevi, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V okvir te presoje spada tudi presoja okoliščin in dejstev zadeve z vidika, ali so sploh izpolnjene procesne predpostavke za vodenje postopka, med katerimi je tudi predpostavka, da je za postopek pristojno slovensko sodišče. Če namreč katera od procesnih predpostavk ni podana, za vodenje postopka oziroma vsebinsko odločanje v njem ni podlage, kar utemeljuje zaključek, da je zadeva, za katero se uveljavlja BPP, očitno nerazumna oziroma da prosilec v njej nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej postopka ni razumno začeti oziroma se ga udeleževati.

15. Toženka je v okviru opisane zakonske ureditve v izpodbijani odločbi obrazložila, da za zadevo II N 71/2019 ni pristojno sodišče RS, zaradi česar pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP ni izpolnjen. Navedla je dejanske okoliščine, ki jih je upoštevala, in obrazložila, da je glede na takšne okoliščine za zadevo (tudi z vidika ugotavljanja pristojnega sodišča) relevantno pravo EU, konkretno Uredba Bruselj II bis in Preživninska uredba.

16. Kot izhaja iz 12. uvodne izjave Uredbe Bruselj II bis, so temelji pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti v tej Uredbi oblikovani tako, da kar najbolj upoštevajo interese otroka, zlasti kriterij povezanosti. To pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče, z izjemo nekaterih primerov spremembe otrokovega prebivališča ali v skladu s sporazumom med nosilcema starševske odgovornosti. Splošno pristojnost v zadevah varstva in vzgoje ter stikov ureja 8. člen Uredbe Bruselj II bis, po katerem so sodišča države članice pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek. Od tega so možna odstopanja, npr. v primeru ugrabitve otroka (10. člen omenjene Uredbe), dogovora o pristojnosti (12. člen), kot tudi v primeru nadaljevanja pristojnosti po kraju otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča - ta izjema se nanaša na situacijo, ko v primeru otrokove zakonite preselitve in pridobitve novega običajnega prebivališča v drugi državi članici, sodišče države članice prejšnjega otrokovega običajnega prebivališča še tri mesece po preselitvi obdrži pristojnost spremeniti sodno odločbo o pravici do stikov, ki je bila izdana v tej državi članici, a le, kadar ima nosilec pravic do stikov z otrokom svoje običajno prebivališče v državi članici otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča (9. člen Uredbe Bruselj II bis, prvi odstavek). Uredba Bruselj II bis v 17. členu sodišču nalaga obveznost preizkusa pristojnosti ter zahteva od sodišča, ki mu je predložena zadeva, za katero po tej Uredbi ni pristojno in za katero je po njej pristojno sodišče druge države članice, da se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno. Splošno pristojnost sodišč držav članic v preživninskih zadevah pa opredeljuje Preživninska uredba v 3. členu, in sicer je po točki (a) tega člena pristojno sodišče kraja običajnega prebivališča toženca, po točki (b) sodišče običajnega prebivališča upravičenca, po točki (c) sodišče, ki odloča o statusnih zadevah, če so te povezane z vprašanjem preživnine, po točki (d) pa je v preživninskih zadevah pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za postopke v zvezi s starševsko odgovornostjo, če je zahtevek glede preživnine povezan s tem postopkom. Tudi po Preživninski uredbi (10. člen) se mora sodišče države članice po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, če se pred njim začne postopek v zadevi, za katero po tej Uredbi ni pristojno.

17. Kot je pojasnila toženka, je za zadevo, na katero se nanaša prošnja za BPP, to je za odločanje o varstvu in vzgoji ter stikih mld. A.A., ker ima ta skupaj s tožnico ob vložitvi predloga v zadevi II N 71/2019 običajno prebivališče v Avstriji, po 8. členu Uredbe Bruselj II bis pristojno sodišče Republike Avstrije, isto avstrijsko sodišče pa je pristojno tudi za odločanje o zvišanju preživnine, in sicer po točki (d) 3. člena Preživninske uredbe, ker gre za povezane postopke. To obenem pomeni, da nobeno drugo sodišče v EU ne more biti pristojno. Takšna razlaga izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) v zadevi C-499/15 z dne 15. 2. 2017 (po kateri se 8. člen Uredbe Bruselj II bis in 3. člen Preživninske uredbe razlagata na način, da sodišča tiste države članice, ki so sprejela odločbo o starševski odgovornosti in preživninskih obveznostih v zvezi z mladoletnim otrokom, ki je postala pravnomočna, niso več pristojna za odločanje o predlogu za spremembo določb, sprejetih s to odločbo, če je običajno prebivališče otroka na ozemlju druge države članice), ter sodbe SEU v zadevi C-184/14 z dne 14. 4. 2014 (po kateri je zahtevek glede preživnine, ki se nanaša na mladoletnega otroka, v smislu člena 3(d) Preživninske uredbe akcesoren in neločljivo povezan z zadevo v zvezi s starševsko odgovornostjo, saj je sodišče, ki odloča v zvezi s starševsko odgovornostjo (o stikih) v najboljšem položaju, da konkretno presodi podrobnost zahtevka glede preživninske obveznosti za mladoletnega otroka; enako sklep Višjega sodišča v Celju, Cp 67/2019 z dne 21. 2. 2019). Pojem običajnega prebivališča iz 8. člena Uredbe Bruselj II bis se razlaga v okviru prava EU in skladno z merili SEU. Pri tem ne gre za enačenje s pojmom stalnega prebivališča, temveč, kot sledi iz sodbe SEU v zadevi C 523/07 z dne 2. 4. 2009, za kraj, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje, pri čemer je v ta namen treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, razmere bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev, državljanstvo otrok, kraj in razmere šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v državi preselitve. Toženka je pri zaključku, da je običajno prebivališče mld. A.A. ob začetku postopka (vložitvi tožničine tožbe oziroma predloga) v zadevi II N 71/2019 (to je 6. 6. 2019) bilo v Republiki Avstriji, upoštevala opisano opredelitev pojma običajnega prebivališča in kriterije za njegovo ugotavljanje ter navedla in celostno presodila dejanske okoliščine konkretnega primera. Pri tem se je oprla primarno na navedbe, ki jih je podala sama tožnica v svojih vlogah, in tudi na podatke uradnih evidenc. Ti razlogi toženke so prepričljivo navedeni v 6. in 8. točki obrazložitve izpodbijane odločbe (ter povzeti v 3. in 4. točki obrazložitve te sodbe), zato jih sodišče ne ponavlja.

18. Glede na tožbene ugovore sodišče dodaja, da so po opisani pravni ureditvi za določitev pristojnosti pomembne okoliščine, ki so obstajale v času začetka postopka, pri čemer se je postopek v zadevi II N 71/2019, za katero je tožnica uveljavljala BPP, začel z dne 6. 6. 2019 vloženo tožničino vlogo. V tej vlogi je tožnica sama izrecno poudarila, da tako ona kot mld. A.A. živita v Linzu v Avstriji, kjer je tožnica zaposlena, A.A. pa tam obiskuje osnovno šolo, naučila se je jezika in ima nove prijateljice. Pojma običajnega prebivališča, kot izhaja tudi iz razlogov izpodbijane odločbe, ni mogoče enačiti s prijavljenim prebivališčem, ampak je navedbo toženke, da sta tožnica in mld. A.A. z dnem 29. 5. 2019 v RS odjavili vsako formalno prebivališče, vključno z naslovom za vročanje, in da sta z navedenim dnem dalje prijavljeni v Republiki Avstriji, razumeti kot eno od okoliščin, ki jih je upoštevala toženka v smislu presoje trajnosti preselitve v zvezi z ugotavljanjem običajnega prebivališča mld. A.A.. Za določitev pristojnosti je relevantno običajno prebivališče mladoletnega otroka, torej tožbene navedbe, da ima tožnica v RS (začasno) prebivališče (na naslovu ...) in da je rezidentka Slovenije, same po sebi niso bistvene. Že zato sodišče ni sledilo predlogu, naj se o tem opravijo poizvedbe pri Upravni enoti Nova Gorica in FURS. Sklicevanje toženke na navedbo o popolni integraciji mld. A.A. v tožničini pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2019 ni ključno za napravljeno presojo toženke, ampak zanjo zadoščajo že ostali razlogi, ki jih je navedla. Iz predhodno predstavljene pravne ureditve EU, ki je relevantna za obravnavani primer, tudi jasno izhaja, da zgolj to, da sta stranki postopka II N 71/2019 in mld. A.A. slovenski državljani, za drugačno odločitev ne zadošča. Kot je navedla že toženka v odgovoru na tožbo, se tožnica ne more z uspehom sklicevati na ZUKZ (že zato ne, ker je prenehal veljati že pred izdajo izpodbijane odločbe), pač pa je za zadevo relevantno pravo EU, to je Uredba Bruselj II bis in Preživninska uredba.

19. Kot je v izpodbijani odločbi tudi že nakazano, so od pravila iz 8. člena Uredbe Bruselj II bis sicer možna odstopanja, med drugim v primeru iz prvega odstavka 9. člena te Uredbe, ki pa se nanaša situacijo, ko v primeru otrokove preselitve in pridobitve običajnega prebivališča v drugi državi članici sodišče države članice prejšnjega otrokovega prebivališča še tri mesece po preselitvi obdrži pristojnost spremeniti sodno odločbo o pravici do stikov, ki je bila izdana v tej državi članici, vendar le, kadar ima nosilec pravic do stikov z otrokom (v konkretnem primeru B.B.) svoje običajno prebivališče v državi članici otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča. Tožnica v tožbi očitno skuša utemeljiti, da naj bi šlo v konkretnem primeru za takšno situacijo, vendar njene navedbe zadostne podlage za to ne dajejo. Sklicevanje na postopek IV P 36/2019 za obravnavano zadevo ni odločilno, saj so za vprašanje pristojnosti pomembne okoliščine (ob začetku) vsakega posameznega postopka (konkretno ob začetku postopka II N 71/2019, na katerega se nanaša prošnja za BPP). Zgolj navedbe, da toženec oziroma nasprotni udeleženec v zadevi II N 71/2019 vso pošto sprejema tudi v Sloveniji na naslovu ..., kjer je lastnik stanovanja in kamor se relativno pogosto vrača ter da ima tam začasno bivališče, še ne zadoščajo za zaključek, da ima omenjeni običajno prebivališče (v predhodno opisanem smislu) v RS, tožnica pa tudi ni ustrezno predlagala nobenega dokaza zanje. V tožbi zgolj splošno podaja predlog za svoje zaslišanje, ne da bi opredelila, katera konkretna dejstva naj bi se tako dokazovala. Povsem splošno je predlagan tudi vpogled v postopek IV P 36/2019 Okrožnega sodišča v Novi Gorici, in to iz razloga, ker da se sodišče za omenjeni postopek med istima strankama ni izreklo za nepristojno, kar pa glede na predhodno povedano za vprašanje pristojnosti v postopku II N 71/2019 ni bistveno. Sodišče tako le še dodaja, da je tožnica v 6. 6. 2019 vloženi vlogi, s katero se je začel postopek II N 71/2019, sama jasno navedla, da se je B.B. s svojo novo družino preselil v Švico, da tam živi s svojo družino in da bi selitev k njemu v Švico za mld. A.A. pomenila velik stres.

20. Tožnici ni mogoče slediti, ko ugovarja, da ji je zaradi izpodbijane odločbe onemogočen dostop do sodnega varstva. Sodno varstvo ima tožnica na voljo pred pristojnim sodiščem v Republiki Avstriji. Tam, kot sama navede v pripravljalni vlogi, BPP odobravajo tudi slovenskim državljanom. Da bi se tožnici odobrila BPP po določbah ZBPP za postopek pred tujim sodiščem, v ZBPP (glej 1. člen) ni podlage. V tem smislu se tožnica kot slovenska državljanka ne more sklicevati niti na načelo vzajemnosti oziroma na določbo (3. točke prvega odstavka 10. člena) ZBPP, po kateri so upravičenci po ZBPP tudi tujci pod pogojem vzajemnosti. Sodišče po navedenem kot neutemeljen zavrača tudi ugovor, da je tožnici kršena ustavna pravica do sodnega varstva in pravica, da o njenih pravicah odloči nepristranski organ.

21. Obravnavana prošnja za dodelitev BPP je bila zavrnjena (že) zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, zato so navedbe o materialnem stanju tožnice in mld. A.A. za odločitev nebistvene. Takšni so zato - tudi sicer povsem pavšalni - očitki, da je tožnica z izpodbijano odločbo diskriminirana v primerjavi z drugimi upravičenci do BPP, ki se jim v dohodek ne štejejo otroški dodatki in kmetijske subvencije, s čimer da je kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave v zvezi s 1. členom ZBPP.

22. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

23. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj tožnica v tožbi ni navajala novih dejstev oziroma novih dokazov, ki bi jih sodišče skladno z zakonom lahko upoštevalo oziroma ki bi bili pomembni za odločitev v tej zadevi (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kot rečeno, tožnica v tožbi predlaga svoje zaslišanje, ne da bi pojasnila, katera za odločitev relevantna konkretna dejstva naj bi se tako dokazovala. Iz predhodne obrazložitve je tudi razvidno, zakaj sodišče ni sledilo predlogu za opravo poizvedb pri Upravni enoti Nova Gorica in FURS ter predlogu za vpogled v postopek IV P 36/2019. Katere priče naj bi sodišče zaslišalo v tem upravnem sporu, tožnica konkretno ni navedla.

K II. točki izreka:

24. Odločitev o stroških tega upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

25. Sodna taksa v tem upravnem sporu se glede na določbo četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno prakso tega sodišča, ki ji sledi tudi Vrhovno sodišče, ne plača. Ker je torej tožnica plačila sodne takse oproščena že na podlagi samega zakona, sodišče o tem, oziroma o tožničinem predlogu za taksno oprostitev v tem upravnem sporu, ne bo (s sklepom) odločalo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzNzA2