UPRS Sodba III U 15/2017-

Jedro

V obravnavanem primeru izpodbijana odločitev ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ni utemeljena tako, da bi zadoščala predpisanemu standardu. Obrazložitev upravnih organov je preskopa, tako z vidika dovolj natančne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin sporne gradnje v delu, ki je relevanten glede na izrek odločitve, pa tudi s pravnega vidika ni utemeljeno, zakaj gre za rekonstrukcijo v smislu ZGO-1, saj nenazadnje določb tega zakona, ki opredeljujejo rekonstrukcijo, niti prvo- niti drugostopenjski organ nista niti navedla. Predvsem pa se nista opredelila do vseh v upravnem postopku podanih tožnikovih ugovorov in listin, na katere se ti ugovori opirajo, zato je sodišče tožbi ugodilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odpravita se odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-204/2016/3 z dne 29. 11. 2016, v 1. točki izreka ter odločba gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, št. 06122-928/2016-6 z dne 8. 7. 2016, ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 06122-928/2016-6 z dne 8. 7. 2016 (v nadaljevanju: prvostopenjska odločba), je gradbeni inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) odločil, da mora tožnik ustaviti rekonstrukcijo objekta na zemljišču s parc. št. 944/9 k.o. A. (1. točka izreka), da mora do 11. 2. 2017 odstraniti dvokapno streho in medetažno konstrukcijo objekta tlorisnih dim. cca 13 m x 6,5 m (2. točka izreka), da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe te nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), da se za objekt iz 1. točke izreka prepovedujejo: vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njegova uporaba, promet z njim in sklepanje drugih pravnih poslov, kot je sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi (4. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ pri inšpekcijskem pregledu dne 21. 4. 2016 ugotovil, da je na zemljišču s parc. št. 944/9 k.o. A. bivalni objekt, tlorisnih dim. cca 13 m x 6,5 m, z dvokapno streho in leseno medetažno konstrukcijo. Prvostopenjski organ povzame, kaj je povedal pri pregledu prisoten tožnik, navaja, da si ta za rekonstrukcijo objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, kar je bilo preverjeno tudi na Upravni enoti (v nadaljevanju: UE) Tolmin. Pri pregledu na objekt nanašajočih se spisov na Geodetski upravi RS v Tolminu dne 25. 2. 2016 je bilo ugotovljeno, da je bil izdelan zapisnik, št. 22-1/2005 z dne 2. 3. 2005, o ugotovitvi vrste rabe, kjer je bila ugotovljena stanovanjska stavba, poprej pa je bilo to gospodarsko poslopje. Investitor (tožnik v tem upravnem sporu), ki je bil seznanjen z ugotovitvami in pozvan, da sporoči, katere listine si je pridobil za rekonstrukcijo in za spremembo namembnosti objekta, je predložil izjave prič, da je bil že pred letom 1967 to poslovno stanovanjski objekt, zato ni iskal spremembe namembnosti. Prav tako si ni pridobil gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta. Prvostopenjski organ pojasni, da je s pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja kršen prvi odstavek 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), po katerem se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Sklicuje se na določbe točke 12.1 prvega odstavka 2. člena, 26. člena in prvega odstavka 146. člena ZGO-1 ter navede, da sta 1. in 2. točka izreka odločbe utemeljeni s 152. členom ZGO-1. Ugotavlja, da v konkretnem primeru, ko sta bili nelegalno odstranjeni dotrajana medetažna konstrukcija in dotrajana strešna konstrukcija ter nelegalno zgrajeni nova medetažna konstrukcija in nova strešna konstrukcija, ni možna vzpostavitev prejšnjega stanja, zato je smiselna le odstranitev nelegalnih delov objekta. Opozorilo iz 3. točke izreka utemelji s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, prepovedi iz 4. točke izreka z določbami 158. člena ZGO-1, 5. točko izreka s tretjim odstavkom 146. člena ZGO-1, glede 6. točke izreka pa se sklicuje na peti odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

3. Ministrstvo za okolje in prostor je o tožnikovi pritožbi z odločbo, št. 0612-204/2016/3 z dne 29. 11. 2016 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), pod 1. točko izreka odločilo, da se prva in druga točka izreka prvostopenjske odločbe odpravita in nadomestita tako, da se glasita: "Inšpekcijski zavezanec B.B., mora takoj po vročiti odločbe prvostopnega organa ustaviti rekonstrukcijo objekta, to je gradnjo dvokapne strehe in medetažne konstrukcije objekta v tlorisni velikosti 13 m x 6,5 m na zemljišču s parcelno št. 944/9 k.o. A.. Inšpekcijski zavezanec B.B., mora do 11. 2. 2017 odstraniti rekonstruirano dvokapno streho in medetažno konstrukcijo objekta v tlorisni velikosti 13 m x 6,5 m na zemljišču s parcelno št. 944/9 k.o. A. in vzpostaviti prejšnje stanje." Pod 2. točko izreka drugostopenjske odločbe je bilo odločeno, da se v preostalem delu pritožba zavrne, pod 3. točko izreka pa, da stroškov postopka ni bilo.

4. V obrazložitvi svoje odločbe drugostopenjski organ povzame vsebino tožnikove pritožbe in meni, da ni utemeljena. Ugotavlja, da izrek prvostopenjske odločbe ni dovolj določen, zato je v tem delu izpodbijano odločbo odpravil in nadomestil. To pa ne vpliva na odločitev o stvari sami, saj je ključno, da se je rekonstrukcija sedaj stanovanjskega objekta v smislu zamenjave strehe in izvedbe medetažne konstrukcije v zgoraj navedeni tlorisni velikosti pred letom 2005 pričela brez ustreznega gradbenega dovoljenja, zato je prvostopenjski organ pravilno izrekel inšpekcijski ukrep po 152. členu in posebne prepovedi po 158. členu ZGO-1. V postopku je namreč ugotovil, da je bilo na predmetnem zemljišču pred letom 2005 zgrajeno gospodarsko poslopje, po tem letu pa se je objekt uporabljal za potrebe stanovanja. Gradnja je bila po podatkih GURS izvedena v letu 1900. Tožnik je pred letom 2005 na objektu izvedel gradbena dela, ki obsegajo izvedbo lesene strešne konstrukcije s streho in medetažno konstrukcijo brez ustreznega upravnega dovoljenja, zato je to nelegalna gradnja. Drugostopenjski organ citira prvi odstavek 3. člena, prvi odstavek 3.a člena in točko 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ter dodaja, da navede rekonstrukcije niti po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je veljala v času izvedbe del, niti po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, katerih gradnja se lahko prične brez gradbenega dovoljenja. Glede na pritožbene ugovore pojasnjuje, da je prvostopenjski organ tožnika pozval, naj predloži ustrezna upravna dovoljenja, vendar tožnik tega ni storil. Prvostopenjski organ je sam pri UE Tolmin preveril, da ta upravnih dovoljenj za sedaj stanovanjski objekt v zvezi s sporno gradnjo ni izdala. Iz uradnih podatkov je razvidno, da je UE Tolmin v zvezi z gradnjo pločevinaste kritine mediteran ter zamenjavo oken in vrat na gospodarskem poslopju na predmetnem zemljišču izdala odločbo o dovolitvi priglašenih del, št. 351-342/97 z dne 25. 9. 1997 tedanjemu investitorju C.C.. To odločbo je dopolnila z odločbo, št. 351-342/97 z dne 5. 1. 1998, tako, da so se investitorju na gospodarskem objektu na predmetnem zemljišču dovolila tudi dela, ki se nanašajo na zamenjavo dotrajanih elementov strešne konstrukcije. Z odločbo, št. 351-342/97-MB z dne 31. 7. 1998, je UE Tolmin spremenila odločbo z dne 25. 9. 1997 tako, da se namesto kritine mediteran na strehi gospodarskega objekta uporabi kritina iz nesvetleče pločevine. V zvezi z adaptacijo poškodovanega dimnika na gospodarskem poslopju pa je UE D. d.o.o., ki jo zastopa tožnik, izdala spremembo odločbe o dovolitvi priglašenih del, št. 351-342/97-MB z dne 26. 5. 2003. S sklepom, št. 351-149/97 z dne 4. 7. 1997, je UE ustavila postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti poslopja na predmetnem zemljišču v stanovanjske namene. Po navedenem toženka zaključi, da se dokumenti, kot jih navaja tožnik, v ničemer ne nanašajo na sporno rekonstrukcijo, zato tovrstni ugovori ne morejo vplivati na odločitev.

5. Tožnik je s tožbo v upravnem sporu izpodbija drugostopenjsko odločbo v 1. točki izreka ter prvostopenjsko odločbo. Sodišču predlaga, da odpravi drugostopenjsko odločbo v 1. točki izreka in prvostopenjsko odločbo ter inšpekcijski postopek ustavi, oziroma ugotovi, da sta navedeni odločbi nezakoniti, podrejeno pa, da odpravi drugostopenjsko odločbo v 1. točki izreka in prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrne v ponovni upravni postopek. Toženki naj tudi naloži v plačilo vse stroške tožnika v tem postopku.

6. V tožbi tožnik ugovarja, da upravni organ ni ugotovil dejanskega stanja v zadevi. To je razvidno že iz izreka obeh odločb, saj je tožniku naloženo, da mora takoj po vročitvi prvostopenjske odločbe ustaviti dela, ki so bila zaključena že pred letom 2005. Meni, da v konkretnem primeru ni odločilno, ali se objekt uporablja za stanovanjske namene ali ne. Nasprotuje tudi zahtevi po vzpostavitvi prejšnjega stanja: če bi se mu naložilo namestitev dotrajanih elementov, bi se zelo verjetno streha vdrla, v tej zvezi poudarja, da so bili njegovi posegi tudi zaradi varnosti nujni. Sicer pa ugovarja, da dela, ki jih je izvedel, ne pomenijo rekonstrukcije objekta, ampak je šlo zgolj za vzdrževalno investicijska dela (s katerimi ni bilo poseženo v konstrukcijo objekta, z njimi se ni spremenila zunanjost, zmogljivost in velikost objekta, prav tako ne situacija na zemljišču) oziroma za dela, za katera so bila predhodno izdane ustrezne upravne odločbe. Tako je pristojna UE Tolmin glede strehe izdala odločbe z dne 25. 9. 1997, 5. 1. 1998 in 31. 7. 1998 ter odločbo z dne 26. 5. 2003 za obnovo poškodovanega oziroma porušenega dimnika. Tožnik izpostavlja tudi odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 356-02-05-267/97 z dne 27. 11. 2001, s katero je bila za nično izrečena odločba urbanistične inšpekcije omenjenega organa, št. 356-02-05-267/97 z dne 29. 9. 1999, ker je investitor dokazal, da sta že v času, ko je bil objekt zgrajen, obstajala dva dimnika. To pa je pomembno, ker je s tem obenem izkazano, da predmetni objekt, ki stoji na tem mestu v enakih gabaritih že več desetletij (zgrajen je bil pred letom 1967) tudi predhodno ni predstavljal zgolj gospodarskega poslopja. Tožnik je le izboljšal bivalne razmere ter izvedel določena vzdrževalna oziroma obnovitvena dela, vendar na podlagi ustreznih odločb UE Tolmin.

7. Kot navaja tožnik, je zamenjal določene dotrajane elemente strešne konstrukcije, ki je bila že predhodno zgrajena, kar nenazadnje dokazuje odločba UE Tolmin z dne 5. 1. 1998. Dvokapno streho in strešno konstrukcijo je saniral skladno z izdano odločbo, pri tem je uporabil stare lege in tramove, le dotrajane je zamenjal z novimi, je pa vse lesene elemente pooblal in prebarval. Inšpektor bi pri natančnem opravljanju nadzora to lahko videl, v primeru dvoma pa bi to lahko ugotovil ustrezen izvedenec. Sicer pa tožnik predlaga, da sodišče opravi ogled na kraju samem za ugotovitev, ali so bila izvedena dela skladna z izdanimi upravnimi odločbami. Navedeno dokazujejo tudi fotografije, ki so sestavni del inšpekcijskega zapisnika z dne 21. 4. 2016. Da so bila dela izvedena skladno z odločbami, je tožnik opozarjal ves čas inšpekcijskega postopka, kar je razvidno iz zapisnika z dne 21. 4. 2016 in tožnikovega dopisa z dne 29. 6. 2016. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb se ne da jasno razbrati, katera dela naj bi pomenila nelegalno gradnjo. Prvostopenjski organ tožniku očita več izvedenih del, vendar se izrek odločb nato nanaša le na gradnjo dvokapne strehe in medetažne konstrukcije objekta. Pri tem ni ustrezno obrazloženo, katera dela naj bi bila izvedena nezakonito oziroma katera dela je razumeti pod pojmom rekonstrukcija objekta. Tožnik ima, kot rečeno, za izvedena dela več pravnomočnih odločb. Kljub temu drugostopenjski organ popolnoma neutemeljeno meni, da se zadevne odločbe ne nanašajo na sporno rekonstrukcijo, pri čemer takšnega svojega stališča ne pojasni. Te ugotovitve so protispisne, saj se vse odločbe nanašajo na predmetni objekt, ki stoji na pare. št. 944/9 k.o. A.. Če organ cilja na spremenjeno namembnost, tožnik pojasnjuje, da je bila predmetna nepremičnina predhodno sicer evidentirana kot gospodarsko poslopje, čeprav se je vseskozi, več kot 100 let uporabljala kot poslovno stanovanjski objekt. To potrjuje že dejstvo, da sta na objektu obstajala dva dimnika, en za potrebe ogrevanja gostinskih in bivalnih prostorov, drugi pa za črno kuhinjo, v kateri se je prideloval sir, kar izhaja iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 27. 11. 2001, pa tudi iz izjav prič z dne 10. 5. 2016, ki so bile predložene prvostopenjskemu organu, vendar jih ta ni upošteval, tudi drugostopenjski organ pa te nepravilnosti ni odpravil. Izpodbijani odločbi nista ustrezno obrazloženi, kar pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka.

8. Kot predlagane dokaze tožnik navede prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo, zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 21. 4. 2016, fotografije št. 1-4, svoj dopis z dne 29. 6. 2016, izjave prič z dne 10. 5. 2016, pritožbo z dne 14. 7. 2016 in njeno dopolnitev z dne 26. 8. 2016, odločbe UE Tolmin z dne 25. 9. 1997, 5. 1. 1998, 31. 7. 1998 in 26. 5. 2003, odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 27. 11. 2001, odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Uprave RS za varstvo narave, št. 35410-14/00 z dne 23. 4. 2001, predlaga tudi svoje zaslišanje, ogled na kraju samem in po potrebi postavitev izvedenca gradbene oz. druge ustrezne stroke.

9. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

10. Z vlogo z dne 11. 12. 2018 je tožnik sodišču predložil odločbo UE Tolmin, št. 351-286/2018 z dne 14. 11. 2018, ki je postala pravnomočna 4. 12. 2018, ter navedel, da je z njo tožniku izdano dovoljenje za objekt daljšega obstoja za enostanovanjsko stavbo na zemljišču s parc. št. 944/9 k.o. A., to je za isti objekt, ki je predmet tega postopka in v zvezi s katerim sta bili izdani izpodbijani odločbi. Po mnenju tožnika navedeno dovoljenje le še dodatno dokazuje, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

K I. točki izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Izpodbijani odločbi temeljita na določbah ZGO-1. Po 152. členu tega zakona v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po določbi točke 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

13. Glede na tožbeni ugovor, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti že zato, ker se tožniku nalaga, da mora takoj po vročitvi prvostopenjske odločbe ustaviti dela, ki so bila zaključena že pred letom 2005, sodišče pojasnjuje, da ima naložitev ustavitve nelegalne gradnje podlago v citirani določbi 152. člena ZGO-1 in zajema tudi ustavitev morebitnega nadaljevanja takšne gradnje. Iz tega razloga torej odločitev ni nezakonita. Sodišče pa pripominja, da drugostopenjski organ, kolikor je štel, da je 1. točka izreka prvostopenjske odločbe tako pomanjkljiva, da jo je odpravil in nadomestil s svojo odločitvijo (iz prvega pododstavka 1. točke izreka drugostopenjske odločbe), v tej določenega roka ne bi smel vezati na vročitev prvostopenjske odločbe, ker to pomeni, da je za nazaj določil rok, ki je že potekel. Drugostopenjski organ nadalje ni z ničemer obrazložil, zakaj je, ne glede na ugotovitev prvostopenjskega organa, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna, s svojo odločbo (drugi pododstavek 1. točke izreka) tožniku naložil tudi, da mora vzpostaviti prejšnje stanje. Ko tožnik sprejeti odločitvi v tem delu ugovarja, je torej sodišče ne more preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

14. Tudi sicer tožnik upravičeno opozarja, da je obrazložitev izpodbijane odločitve pomanjkljiva. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima takšne vsebine, sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni že omenjeno absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP; stranki pa je s tem odvzeta možnost, da odločitev učinkovito izpodbija, zaradi česar se lahko z uspehom sklicuje na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V obravnavanem primeru izpodbijana odločitev tudi po presoji sodišča ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ni utemeljena tako, da bi zadoščala predpisanemu standardu. Obrazložitev upravnih organov je preskopa, tako z vidika dovolj natančne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin sporne gradnje v delu, ki je relevanten glede na izrek odločitve (glede izvedene dvokapne strehe in medetažne konstrukcije objekta), pa tudi s pravnega vidika ni utemeljeno, zakaj gre za rekonstrukcijo v smislu ZGO-1, saj nenazadnje določb tega zakona, ki opredeljujejo rekonstrukcijo, niti prvo- niti drugostopenjski organ nista niti navedla. Predvsem pa se nista ne prvostopenjski organ, dovolj konkretno obrazloženo pa tudi ne drugostopenjski organ, opredelila do vseh v upravnem postopku podanih tožnikovih ugovorov in listin, na katere se ti ugovori opirajo, kar obenem pomeni, da se tožnik na kršitev pravice iz 22. člena Ustave lahko sklicuje tudi v smislu kršitve pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

15. Kot ugovori, ki bi lahko bili pomembni in ki bi jih bilo zato treba obrazloženo presoditi, se kažejo zlasti ugovori, da so bila dela glede strehe izvedena na podlagi izdanih upravnih odločb. Drugostopenjski organ je zgolj povzel izreke odločb UE Tolmin in navedel, da se ti dokumenti v ničemer ne nanašajo na sporno rekonstrukcijo in da zato ne morejo vplivati na odločitev, ne da bi to svoje stališče (dovolj) jasno utemeljil. Upravna organa se tudi nista opredelila, kakšen je sploh pomen izjav prič, ki jih je že v postopku na prvi stopnji predložil tožnik. Pri čemer je iz predloženega upravnega spisa razvidno, da je prvostopenjski organ sam po izdaji drugostopenjske odločbe postopek dopolnil tako, da je 21. 7. 2017 pri UE Tolmin vpogledal določene spise na ime C.C., prejšnjega lastnika predmetne nepremičnine, ter pridobil listine, povezane zlasti s spremembo namembnosti zadevnega objekta, in o tem sestavil zapisnik z dne 21. 2. 2017, ki ga tožniku ni vročil; pridobil pa je tudi dodatne podatke o stanju objekta oziroma fotografije le-tega iz leta 1997, ki bi lahko bile pomembne za odločitev.

16. Iz povedanega izhaja, da so bila pri izdaji izpodbijanih odločb bistveno kršena pravila postopka v smislu določb 7. (pa tudi 3.) točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločitve. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo, da se tožbi ugodi in se odpravita izpodbijani drugostopenjska odločba v 1. točki izreka in prvostopenjska odločba ter se zadeva, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.

17. Glede predložene odločbe UE Tolmin, št. 351-286/2018 z dne 14. 11. 2018, s katero je bilo tožniku in E.E. izdano dovoljenje za objekt daljšega obstoja, sodišče dodaja, da so za presojo izpodbijane odločitve v upravnem sporu načeloma pomembne dejanske okoliščine in pravno stanje v času njene izdaje. Pač pa bo odločba z dne 14. 11. 2018 relevantna za vodenje ponovnega postopka: kolikor bo prvostopenjski organ po preveritvi vseh okoliščin zaključil, da je bila za izvedeni objekt, ki je predmet obravnavanega postopka, izdana odločba v skladu s V. poglavjem Gradbenega zakona (GZ), bo namreč moral v skladu s tretjim odstavkom 106. člena tega zakona predmetni inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti ustaviti.

18. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in s tem brez izvajanja dokazov, za kar ima podlago v določbi 1. alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločitev odpraviti, stranski udeleženec z nasprotnim interesom pa v upravnem sporu ni sodeloval.

19. Tožnikovemu predlogu, naj v sporu polne jurisdikcije samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Pri tovrstnem odločanju, ki ga ureja prvi odstavek 65. člena ZUS-1, gre zgolj za možnost, ki pomeni izjemo od temeljnega koncepta upravnega spora kot sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov uprave in ki se zato uporabi le izjemoma. V obravnavani zadevi ugotovitve postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločitev, zanesljive podlage za takšno odločanje ne dajejo. Tožnik pa tudi ni niti zatrjeval, da bi mu ponovni postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo, ampak je tudi sam kot zanj sprejemljivo obliko sodnega varstva navedel odpravo izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek. Pri čemer sodišče dodaja, da mora prvostopenjski organ v zadevi odločiti v roku 30 dni od prejema te sodbe in pri tem upoštevati pravno mnenje ter stališča sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

20. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja na prvi stopnji, vključno z materialnimi, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

21. Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 267/2018-8
• UPRS Sodba III U 1/2018-8
• UPRS Sodba III U 64/2018-8