UPRS Sodba I U 560/2020-14

Jedro

Izpodbijani sklep temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 334. člena ZBan-2 (na podlagi katerih je tožena stranka tožnike pozvala, da pomanjkljivosti zahteve odpravijo v roku 15 dni in ker tožniki pomanjkljivosti v danem roku niso odpravili, je tožena stranka njihovo zahtevo zavrgla), ki je tako v obravnavani zadevi pravilno uporabljen v postopku, ki je del skupnega postopka (z ECB), pri čemer gre za fazo, ki je prenesena na toženo stranko kot nacionalni organ in je v postopku pred toženo stranko pravilno uporabljeno relevantno nacionalno pravo kot del upoštevnega prava Unije. Del slednjega, torej upoštevnega prava Unije, so tako tudi določbe glede prekluzivnega 15 dnevnega roka iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Banka Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo vložnikov - tožečih strank za dopolnitev zahteve za pridobitev kvalificiranega deleža v A., d.d., (v nadaljevanju: A. ali hranilnica) z dne 7. 4. 2020 (1. točka izreka) ter zavrgla zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. z dne 18. 3. 2020 (v nadaljevanju: zahteva), in sicer za delež, ki je enak ali večji od 50% glasovalnih pravic ali kapitala navedene hranilnice (v nadaljevanju: kvalificirani delež).

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožena stranka 18. 3. 2020 prejela zahtevo tožnikov (po pooblaščeni odvetniški družbi) za izdajo dovoljenja za neposredno in posredno pridobitev kvalificiranega deleža, ki je enak ali večji od 50% glasovalnih pravic ali kapitala A.. Tožena stranka je na podlagi predhodnega preizkusa zahteve po prvem odstavku 334. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) ugotovila, da zahteva ne obsega vseh podatkov ter predpisanih listin. Zato je v skladu s tretjim odstavkom 334. člena ZBan-2 tožnikom izdala sklep o odpravi pomanjkljivosti ter jih pozvala, naj v 15 dneh zahtevo dopolnijo. Sklep o odpravi procesnih pomanjkljivosti je bil tožnikom vročen 23. 3. 2020. Tožena stranka je tožnikom poslala obvestilo v zvezi z Zakonom o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARSCoV-2 (COVIC-19) (v nadaljevanju: ZZUSUDJZ, tudi interventni zakon), s katerim je tožnike obvestila, da se roki ne prekinejo, ker gre za skupni postopek za odločanje, za katerega je pristojna Evropska centralna banka (v nadaljevanju tudi ECB). Tožniki so na sklep o odpravi pomanjkljivosti pravočasno odgovorili z dopolnitvijo zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v Hlon z dne 7. 4. 2020. Hkrati so podali prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve.

3. V prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve tožniki navajajo razloge, zaradi katerih menijo, da je rok, določen v sklepu o odpravi pomanjkljivosti, z ZZUSUDJZ prekinjen, saj se za ta del postopka uporablja nacionalno pravo. Tožena stranka navaja, da gre za skupni postopek, ki se obravnava kot enoten postopek, ki se je začel z vložitvijo zahteve in za katerega roki kljub ZZUSUDJZ nemoteno tečejo naprej. O tem je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZZUSUDJZ tožnike tudi ustrezno obvestila. Rok iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2 je prekluzivni zakonski procesni rok, ki ga tožena stranka ne more in ne sme podaljšati. Iz navedenega razloga se prošnja tožnikov za podaljšanje roka zavrne.

4. Pri presoji ali so tožniki z dopolnitvijo zahteve odpravili pomanjkljivosti, navedene v sklepu o odpravi pomanjkljivosti, je tožena stranka ugotovila, da tožniki niso izpolnili vseh zahtev iz omenjenega sklepa. Tožena stranka navaja podatke in listine (na straneh 4 do 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki jih tožniki niso predložili in s tem v navedenem delu niso odpravili pomanjkljivosti zahteve. Zato je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 334. člena ZBan-2 zavrgla zahtevo tožnikov za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A..

5. Tožniki vlagajo tožbo zoper navedeni sklep. Uvodoma pojasnjujejo, da so 18. 3. 2020 pri toženi stranki vložili zahtevo za izdajo dovoljenja za neposredno in posredno pridobitev kvalificiranega deleža v A.. Tožena stranka jih je pozvala, da naj v 15 dneh od prejema poziva, to je do 7. 4. 2020 odpravijo pomanjkljivosti zahteve. Hkrati jim je tožena stranka z dopisom z dne 1. 4. 2020 poslala še obvestilo v zvezi z ZZUSUDJZ, ki naj se ne bi uporabljal v navedenem postopku. Tožniki so z vlogo z dne 7. 4. 2020 v delu dopolnili svojo zahtevo, hkrati pa toženo stranko obvestili, da ni bilo mogoče dobiti določene dokumentacije, ki jo je zahtevala. Z ločeno vlogo z dne 7. 4. 2020, ki so jo naslovili kot prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve z dne 17. 3. 2020, so tožniki nasprotovali materialnopravnemu naziranju tožene stranke, da se interventni zakon ne uporablja glede teka roka; podrejeno pa prosili za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve.

6. Tožena stranka je prošnjo tožnikov za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve zavrnila, pri čemer se je sklicevala, da je rok iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2 prekluzivni. Vlogo tožnikov za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. pa je zavrgla. Tožniki menijo, da je tožena stranka zmotno odločila, da se ne uporabljajo določbe ZZUSUDJZ. Za razliko od obvestila, kjer je zavzela stališče, da nacionalna zakonodaja ne more enostransko spremeniti ali odložiti postopkovnih rokov, ki jih določa zakonodaja EU, pa je v obrazložitvi sklepa odločila, da rok za dopolnitev pomanjkljive vloge ni določen v pravu EU. S tem je pritrdila stališču tožnikov, da rok za dopolnitev pomanjkljive zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža ni določen v pravu EU. To daje podlago za zaključek, da so navedeni roki določeni izključno z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru z določbo 334. člena v zvezi z drugim odstavkom 64. člena ZBan-2. Direktiva 2013/36/EU¹ ureja izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v banki ali hranilnici v 22. členu, ne ureja pa vprašanja popolnosti vloge in ne vprašanja dopolnitve pomanjkljive vloge, pač pa je to določeno v nacionalnem pravu (konkretno ZBan-2). Tožniki se ne strinjajo z obrazložitvijo tožene stranke, ki je v navedeni zadevi izključila uporabo ZZUSUDJZ z utemeljitvijo, da naj bi bila odprava pomanjkljivosti zahteve sestavni del skupnega postopka odločanja v smislu prvega odstavka 319. člena ZBan-2 in Uredbe 1024/2013². Slednja v 15. členu napotuje na uporabo nacionalnega prava. V konkretnem primeru se torej uporabljajo določbe ZBan-2 (členi 334, 64 in 319), v katere pa je posegel ZZUSUDJZ. Tudi sicer v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 postane postopek za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža skupen postopek pristojnega nacionalnega organa in Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB) šele, ko pristojni nacionalni organ oceni nameravano potrditev, kar je vsekakor dejanje po potrditvi popolnosti zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Tožniki tudi menijo, da ni relevantno obvestilo tožene stranke, da roki tečejo kljub ZZUSUDJZ, saj se tožena stranka ni oprla na nobenega od razlogov iz tretjega odstavka 6. člena ZZUSUDJZ, pri čemer dodajajo, da imajo zaradi epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19) težave pri pridobivanju podatkov in dokumentov, katerih predložitev jim je bila naložena s sklepom o odpravi pomanjkljivosti.

7. Tožniki tako zaključujejo, da tožena stranka ni imela ne pravne, ne dejanske podlage za zaključek, da se v postopku za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v banki ne uporablja določba prvega odstavka 6. člena ZZUSUDJZ o prekinitvi teka rokov za procesna dejanja v upravnih zadevah in drugih javnopravnih zadevah, za katere se uporablja ZUP. Tožena stranka je tako zmotno uporabila določbo 6. člena ZZUSUDJZ. Glede na to, da je toženka izdala sklep o odpravi pomanjkljivosti 20. 3. 2020, ki je bil tožnikom vročen 23. 3. 2020, je rok za odpravo pomanjkljivosti tekel do 28. 3. 2020, ko se je prekinil na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZUSUDJZ (ta se je uveljavil 29. 3. 2020). Glede na to, da Vlada RS še ni objavila sklepa iz 2. člena ZZUSUDJZ, se tek tega roka še ni nadaljeval; gotovo pa se rok za odpravo pomanjkljivosti ni iztekel pred 28. 4. 2020, ko je tožena stranka izdala izpodbijani sklep. Tožniki predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v nadaljnji postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka, ki jih priglašajo.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene in naložitev stroškov postopka v plačilo tožnikom. V odgovoru na tožbo opisuje potek postopka do vložitve tožbe. Navaja, da je tožnike z dopisom z dne 1. 4. 2020 opozorila, da interventni zakon ne vpliva na tek rokov v zvezi z zahtevo tožnikov za pridobitev kvalificiranega deleža, in sicer iz razloga, ker gre za t. i. „skupni postopek“ po Uredbi Sveta (EU) št. 1024/2013. Skupne postopke opredeljuje Uredba (EU) št. 468/2014³, za katere veljajo pravila zakonodaje Evropske unije (EU), na katere nacionalna zakonodaja ne more vplivati. Postopek „Sodelovanja v zvezi s pridobitvijo kvalificiranih deležev“ je urejen v členih 85 do 87 Okvirne uredbe o EMN, v katerih je med drugim določeno, da mora pristojni nacionalni organ o prejeti vlogi za pridobitev kvalificiranega deleža o tem uradno obvestiti ECB najpozneje pet delovnih dni po potrditvi prejema v skladu s členom 22 (2) Direktive 2013/36/EU, to je (upoštevaje implementacijo zahtev direktive v slovensko nacionalno zakonodajo) po izdaji sklepa o odpravi procesnih pomanjkljivosti ali potrdila o prejemu popolne zahteve v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 64. člena ZBan-2. Nadalje je v drugem in tretjem odstavku člena 85 Okvirne uredbe o EMN določeno, da mora pristojni nacionalni organ ECB redno obveščati tudi o morebitnem zadržanju roka v skladu s četrtim odstavkom 67. člena ZBan-2 ter o poteku roka iz prvega odstavka 67. člena ZBan-2. Tožniki v obravnavani zadevi z dopolnitvijo zahteve niso odpravili vseh njenih pomanjkljivosti, kot jim je bilo naloženo s sklepom o odpravi pomanjkljivosti, podaljšanje roka pa iz razloga, ker gre za prekluziven zakonski procesni rok, ni dopustno.

9. Tožena stranka navaja, da predmetni postopek primarno ureja zakonodaja EU. Sklicuje se na 15. člen Uredbe 1024/2013 ter na 319. člen ZBan-2, v skladu s katerim toženka opravlja procesna dejanja v postopkih, za katere je pristojna ECB. Direktiva 2013/36/EU je bila v slovenski pravni red prenesena z ZBan-2 (členi 67., 64. in 334.), ZZUSUDJZ pa je interventni zakon v okviru nacionalnih ukrepov, ki ni bil sprejet na podlagi oz. za potrebe prenosa zakonodaje EU in nanjo ne more vplivati. Tožena stranka poudarja, da so pri ECB postopki v zvezi z zahtevami za izdajo dovoljenj za pridobitev kvalificiranega deleža v kreditnih institucijah normalno tekli kljub epidemiji. Namen prava EU je enako zagotavljanje pravic v vseh državah članicah. Po stališču tožnikov bi bilo volji vsake posamezne države članice prepuščeno odločanje, kdaj bodo roki začeli ponovno teči. Tožniki pa so imeli in še imajo možnost kadarkoli vložiti novo vlogo, saj zavrženje prejšnje vloge za to ni ovira. Toženka še dodaja, da so tožniki v prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve z dne 7. 4. 2020 podali zgolj pavšalne navedbe. Izpodbijani sklep je tako pravilen.

10. Tožniki v pripravljalni vlogi vztrajajo pri tožbi in uveljavljalo nedopustnost navedb toženke v odgovoru na tožbo, s katerimi toženka dopolnjuje razloge iz obrazložitve sklepa, pa tudi sicer se s stališči toženke ne strinjajo. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je zelo skopa, odgovor tožene stranke na tožbo pa zelo obsežen, pri čemer tožniki opozarjajo na ustaljeno stališče sodne prakse, da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov izpodbijanega akta. Tožniki se v tožbi tako niti niso mogli izjaviti o razlogih za odločitev toženke, s tem pa jim je bila odvzeta pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Tožniki navajajo razloge, zaradi katerih menijo, da ne drži argumentacija toženke, da naj bi šlo v konkretnem primeru, to je v fazi predhodnega preizkusa zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, za skupni postopek, ki naj bi ga urejala zakonodaja EU.

11. Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri pravilnosti izpodbijanega sklepa. Zavrača navedbe tožnikov, da naj bi z odgovorom na tožbo dopolnjevala razloge za izpodbijani sklep, saj ni širila dejanske ali pravne podlage za sprejeto odločitev. Gre zgolj za dodatno pojasnjevanje že predstavljenih razlogov, pri čemer so tožniki podali obsežne navedbe najprej v tožbi in v pripravljalni vlogi. Tožena stranka tudi opozarja, da je ravnanje tožnikov, tj. vlaganje dodatne vloge z obsežnimi navedbami, ki zgolj zavlačuje postopek, hkrati pa tožniki niti ne vložijo (nove) vloge za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. niti ne odsvojijo deleža tretji osebi, škodljivo za A.. Tožniki namreč na tak način onemogočajo, da se njeno lastniško stanje uredi. Toženka je bila zaradi ne-pridobitve dovoljenja za kvalificiran delež primorana ukrepati zoper tretjo tožnico z odredbo o odsvojitvi delnic in kasneje še z odločbo o prepovedi uresničevanja vseh pravic iz delnic (o tem teče postopek pred naslovnim sodiščem pod I U 492/2020). Trenutno stanje v hranilnici je torej takšno, da največji delničar (tretja tožnica) ne sme izvrševati pravic iz delnic, prva tožnica, ki ji je tretja tožnica delnice odsvojila s prodajno pogodbo pod več odložnimi pogoji, pa je skupaj z drugimi tožniki sicer vložila (nepopolno) zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, vendar je ni niti pravočasno dopolnila niti je ni po zavrženju ponovno vložila. Ob upoštevanju, da so se tožniki v postopku sklicevali na epidemijo COVID-19 kot razlog za prekinitev teka roka oziroma za prošnjo za podaljšanje roka, je ta razlog že prenehal (tudi roki, prekinjeni po ZZUSUDJZ, so ponovno začeli teči s 1. 6. 2020), pa tožniki še niso storili ničesar v zvezi z vlogo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Toženka navedeno pojasnjuje iz razloga, ker takšna dejanja tožnika kažejo na zlorabo pravic tožnikov v predmetnem postopku. Tožena stranka zavrača tudi ostale navedbe tožnikov.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep o zavrženju zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

14. V obravnavani zadevi je toženka zavrnila prošnjo tožnikov za dopolnitev zahteve za pridobitev kvalificiranega deleža v A. z dne 7. 4. 2010 ter zavrgla njihovo zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. z dne 18. 3. 2020 in sicer za delež, ki je enak ali večji do 50% glasovalnih pravic ali kapitala navedene hranilnice.

15. Za postopek sodnega varstva proti odločbam Banke Slovenije, se uporabljajo določbe ZUS-1, če ni z ZBan-2 določeno drugače (prvi odstavek 354. člena ZBan-2). Tožniki so na podlagi petega odstavka 356. člena ZBan-2 in v skladu s pravnim poukom v izpodbijanem sklepu pravočasno, v roku 15 dni, vložil tožbo zoper predmetni sklep (prvi odstavek 358. člena ZBan-2). Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZBan-2 sodišče preizkuša izpodbijani akt v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi. Po uradni dolžnosti pa sodišče pazi na bistvene kršitve določb postopka oz. na kršitve, navedene v določbi drugega odstavka 360. člena ZBan-2.

16. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je toženka po prejemu obravnavane zahteve tožnikov v postopku predhodnega preizkusa zahteve ugotovila, da je zahteva pomanjkljiva. Zato je tožnikom v skladu s tretjim odstavkom 334. člena ZBan-2 izdala sklep o odpravi procesnih pomanjkljivosti in določila rok 15 dni za odpravo pomanjkljivosti. V postopku ni sporno, da je bil tožnikom sklep o odpravi pomanjkljivosti vročen 23. 3. 2020 in da se je 15 dnevni rok, določen za odpravo pomanjkljivosti, iztekel 7. 4. 2020. Tožniki so 7. 4. 2020 podali prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve, saj vseh pomanjkljivosti nepopolne vloge niso odpravili. Toženka pa je z izpodbijanim sklepom njihovo zahtevo zavrgla, pri čemer je kot pravno podlago navedla tretji in četrti odstavek 334. člen ZBan-2.

17. Iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2 izhaja, da če Banka Slovenije ugotovi, da procesne predpostavke za odločanje o zahtevi niso izpolnjene in je pomanjkljivosti mogoče odpraviti, pozove vložnika, da pomanjkljivosti odpravi v roku, ki ne sme biti krajši od osmih in ne daljši kot 15 dni. Iz četrtega odstavka 334. člena ZBan-2 pa izhaja, da če vložnik pomanjkljivosti v roku, določenem s sklepom o odpravi pomanjkljivosti, ne odpravi, Banka Slovenije s sklepom zavrže zahtevo.

18. V obravnavani zadevi je sporno, ker tožniki menijo, da bi tožena stranka morala upoštevati, da je v relevantnem obdobju začel veljati ZZUSUDJZ, ki bi se moral upoštevati v navedeni zadevi in z uveljavitvijo katerega menijo, da so roki nehali teči, posledično tudi v obravnavani zadevi, zaradi česar naj bi rok, dan za dopolnitev zahteve tožnikov, nehal teči in se je prekinil ter se tako 7. 4. 2020 (še) ni iztekel. Po stališču tožene stranke v relevantnem obdobju sprejeti ZZUSUDJZ na obravnavani postopek ne vpliva in se v navedenem postopku ne uporablja ter posledično nima vpliva na tek roka iz 334. člena ZBan-2. Z navedenim stališčem tožene stranke se strinja tudi sodišče, ugovore tožnikov, ki se s tem ne strinjajo, pa zavrača.

19. Tudi po presoji sodišča so v obravnavani zadevi relevantne določbe 334. člena ZBan-2, ki so bile tudi pravilno uporabljene. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je rok iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2 prekluzivni rok. Prav tako se strinja s stališčem toženke, da v obravnavani zadevi ne gre za postopek, v katerem bi bilo potrebno uporabiti ZZUSUDJZ.

20. Stališče tožene stranke in stališče tožnikov se v obravnavani zadevi razlikuje glede vprašanja, za kakšen postopek gre v primerih, ko so vložene zahteve za pridobitev kvalificiranega deleža, o katerih je pristojna za odločanje ECB. Po stališču toženke gre za skupen postopek z ECB, za katerega velja zakonodaja EU, toženka pa v tem postopku opravlja procesna dejanja, na podlagi pravil, ki so prenesena na nacionalno pravo – v konkretnem primeru v ZBan-2, v katerega je prenesena Direktiva 2013/36/EU. Po stališču tožnikov pa v fazi predhodnega preizkusa zahteve, to je tudi v primeru, ko zahteva še ni popolna, še ne gre za skupen postopek z ECB, pač pa za postopek, za katerega velja (zgoj) nacionalno pravo. Zato menijo, da bi ob upoštevanju nacionalnega prava tožena stranka morala v obravnavani zadevi upoštevati ZZUSUDJZ, po katerem v času njegove uveljavitve roki niso tekli.

21. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da gre v obravnavani zadevi za skupni postopek, za katerega velja zakonodaja EU. Skupne postopke opredeljuje Okvira uredba o ENM (členi 85 do 87), kjer je opredeljeno sodelovanje v zvezi s pridobitvijo kvalificiranih deležev med nacionalnimi organi in ECB. Slednje je opredeljeno v členu 22 Direktive 2013/36/EU. Iz 15. člena Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 pa izhaja, da tožena stranka opravlja procesna dejanja v postopkih, za katere je pristojna ECB, pri čemer navedeno določilo napotuje na „zahteve upoštevnega nacionalnega prava na podlagi aktov, navedenih v prvem pododstavku člena 4(3).“ Iz pododstavka člena 4(3) pa izhaja, da ECB za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, in s ciljem zagotavljanja visokih standardov nadzora uporablja vse upoštevno pravo Unije in nacionalno zakonodajo, s katero s so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije. Direktiva 2013/36/EU je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZBan-2. Navedeni zakon v 64. členu ureja zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, v 67. členu pa določa rok za odločitev o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža ter v 334. členu procesne predpostavke za odločanje.

22. V konkretnem primeru izpodbijani sklep temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 334. člena ZBan-2 (na podlagi katerih je tožena stranka tožnike pozvala, da pomanjkljivosti zahteve odpravijo v roku 15 dni in ker tožniki pomanjkljivosti v danem roku niso odpravili, je tožena stranka njihovo zahtevo zavrgla), ki je tako v obravnavani zadevi pravilno uporabljen v postopku, ki je del skupnega postopka (z ECB), pri čemer gre za fazo, ki je prenesena na toženo stranko kot nacionalni organ in je v postopku pred toženo stranko pravilno uporabljeno relevantno nacionalno pravo (ZBan-2, v katerega je implementirana že omenjena direktiva) kot del upoštevnega prava Unije. Del slednjega, torej upoštevnega prava Unije, so tako tudi določbe glede prekluzivnega 15 dnevnega roka iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2.

23. Iz pojasnjenih razlogov sodišče zavrača ugovore tožnikov, ki nasprotujejo stališču tožene stranke, da v fazi predhodnega preizkusa zahteve (še) ne gre za skupni postopek, zaradi česar menijo, da naj bi se uporabljajo (zgolj) nacionalno pravo ter da bi ob uporabi slednjega tožena stranka morala kot del nacionalnega prava upoštevati tudi interventni zakon. Sodišče se strinja s toženo stranko, da interventni zakon ni del prava EU in da se zato v obravnavani zadevi, ko gre za postopek, v katerem je za odločanje pristojna ECB, ne uporablja.

24. Sodišče zavrača tudi ugovore tožnikov, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo dopolnjevala razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče se strinja s toženo stranko, da so obsežne navedbe tožene stranke odgovor na navedbe tožnikov, ki so jih tožniki podali v tožbi in nato še v pripravljalnih vlogah. Tožniki so tudi imeli možnost izjasniti se o stališčih tožene stranke, kar so tudi storili, sodišče pa se je do stališč obeh strani tudi opredelilo.

25. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z določbo prvega odstavka 354. člena ZBan-2.

26. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2 odločilo v zadevi brez glavne obravnave, ker dejansko stanje ni sporno, sporna je razlaga materialnega prava.

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (v nadaljevanju Direktiva 2013/36/EU)
² Uredba Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (v nadaljevanju Uredba Sveta (EU) št. 1024/2013)
³ Uredba (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke z dne 16. aprila o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med Evropsko centralno banko in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi (okvirna uredba o EMN, v nadaljevanju tudi Uredba (EU) št. 468/2014)

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 25/2021
• UPRS Sodba I U 2156/2018-5
• VSRS Sklep X DoR 309/2020