UPRS Sodba III U 152/2017-11

Jedro

Pristojni organi so ugotovili, da predviden poseg nima vpliva na varstvene cilje varovanih območij in da okoljevarstveno soglasje ni potrebno. Tožeča stranka je zato vložila popolno vlogo. Res je sicer, da je sklep pristojnega organa, s katerim je bilo ugotovljeno, da okoljevarstveno soglasje ni potrebno, pridobila šele po oddaji zahtevka, vendar pa to še ne pomeni, da je oddala nepopolno vlogo. S sklepom, s katerim je ARSO zahtevo tožeče stranke zavrgel, se je namreč zgolj potrdilo, da je bil zahtevek za izplačilo sredstev tudi v spornem delu popoln.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-18/2008/299 z dne 2. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo, št. 33151-18/2008/127 z dne 12. 7. 2019, ter z odločbami o spremembi obveznosti z dne 14. 11. 2012, 21. 11. 2013 in 25. 3. 2013, tožeči stranki odobrila prvi načrt izvedbenih projektov za leto 2012 v višini 413.105,62 EUR, od tega za sofinanciranje projekta "..." iz naslova ukrepa "Izvajanje lokalnih razvojih strategij" v višini 197.256,67 EUR. Tožeča stranka je dne 30. 1. 2015 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 69.303,50 EUR. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo takemu zahtevku delno ugodila v višini 44.605,20 EUR, del zahtevka v višini 24.698,30 EUR pa zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnila, da so se tožeči stranki sredstva odobrila po načelu pristopa LEADER, in to po postopku in pod pogoji, kot jih določa Uredba o ukrepih 1., 2. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011 do 2013 (v nadaljevanju Uredba). Ob odločanju o zahtevku tožeče stranke je izhajala iz določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Pri administrativnem pregledu zahtevka je ugotovila, da nekateri računi, ki jih je tožeča stranka priložila zahtevku, niso upravičeni do sofinanciranja, ali so le delno upravičeni. Uvodoma je tožena stranka te račune predstavila tako, da je v razpredelnici za vsak račun navedla njegovo skupno vrednost, nepriznani del računa in priznani del račun, ki ga je nato pomnožila z 85%, dobljeni rezultat pa upoštevala kot znesek sofinanciranja. Tožena stranka je tožeči stranki zavrnila znesek v skupni višini 9.986,15 EUR (znižanje neupravičenih stroškov 11.748,42 EUR x delež sofinanciranja 85% = 9.986,15 EUR), nato pa upoštevala še sankcijo za znižanje. Pojasnila je tudi, da je tožeča stranka presegla dovoljeno vrednost upravičenih stroškov za koordinacijo in vodenje. Ti stroški smejo znašati največ 10% od skupaj upravičenih stroškov celotnega projekta, medtem ko je tožeča stranka priglasila stroške v višini 11,2% skupnih upravičenih stroškov projekta. Tožena stranka je nato predstavila še matematični izračun stroškov, ki jih je priznala tožeči stranki kot upravičene stroške financiranja.

3. Glede računov št. 13, 20, 23, 40, 41, 42, 43, 48, 51, 52, 54 in 60, ki jih je tožena stranka štela kot neupravičene, je pojasnila, da se ti nanašajo na postavitev 50 označevalnih tabel pred naravne in kulturne znamenitosti v zaledju Mestne občine Koper. Tožečo stranko je dne 17. 7. 2015 pozvala, naj zahtevek v tem obsegu dopolni z naravovarstvenim soglasjem za postavitev tabel na parcelah, ki sodijo v območje Natura 2000. Tožena stranka je dne 22. 3. 2017 in dne 24. 4. 2017 tožečo stranko ponovno pozvala na dopolnitev zahtevka za izplačilo sredstev, tožeča stranka pa ji je nato dne 11. 4. 2017 ter dne 15. 5. 2017 poslala odgovora na poziv ter k odgovorom priložila tudi sklep Mestne občine Koper, št. 35620-325/2017-2 z dne 2. 2. 2017, o zavrženju njene vloge za izdajo naravovarstvenega soglasja za postavitev informativnih tabel.

4. Tožena stranka je v nadaljevanju izpodbijane odločbe navedla, da morajo biti v skladu z navodili za izpolnjevanje zahtevkov in v skladu z drugim odstavkom 102. člena Uredbe pred vložitvijo zahtevka za izplačilo pridobljena vsa dovoljenja in soglasja. Tožeča stranka je sicer priložila sklep z dne 2. 2. 2017, ki pa je bil izdan po oddaji zahtevka za izplačilo, zato je stroške, ki se nanašajo na identifikacijo oziroma postavitev označevalnih in informativnih tabel (skupaj 50 tabel) pred naravne in kulturne znamenitosti v zaledju Mestne občine Koper ter na oblikovanje oziroma lektoriranje vsebine teh tabel štela za neupravičene. V nadaljevanju se je opredelila do stroškov na podlagi predloženih računov A.A. s.p., št. 4/2014, št. 6/2014, št. 17/2014, št. 18/2014, št. 25/2014, št. 26/2014, po katerih tožeči stranki ni priznala stroškov za koordinacijo pri postavitvi informativnih tabel, zato je od skupne vrednosti računa, ki znaša 1.122,00 EUR, odštela 493,68 EUR saj je bilo od 50-ih tabel neupravičeno postavljenih 22 tabel. V nadaljevanju je izračunala upravičen znesek izplačila in presežek stroškov dela za koordinacijo in vodenje projekta, kot to določa 1. točka dvanajstega odstavka 102. člena Uredbe, ki pa presega 10% skupnih upravičenih stroškov, ter zato na podlagi 36. člena Uredbe 809/2014/EU izračunala še sankcijo v višini 24.698,30 EUR. Upravičeno izplačilo znaša po upoštevanju sankcije 44.605,20 EUR.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zahtevku tožeče stranke v uveljavljani višini 69.303,50 EUR v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožeča stranka v tožbi najprej povzame celoten potek dosedanjega postopka, v nadaljevanju pa navaja, da je odločitev tožene stranke, da ni upravičena do sofinanciranja 50-ih informativnih tabel, za katere naj se ne bi pridobila naravovarstvenega soglasja, nepravilna in nezakonita.

7. Od teh tabel se jih 22 nahaja na parcelah v območju Natura 2000, zato je upravni organ tožečo stranko pozval na dopolnitev zahtevka s predložitvijo naravovarstvenega soglasja glede postavitve tabel. Tožeča stranka je pravočasno dopolnila zahtevek, vendar naravovarstvenega soglasja ni mogla predložiti, saj Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) ne predvideva izdaje takega soglasja za postavitev informativnih tabel. Iz predhodnega mnenja Zavoda RS za varstvo narave z dne 20. 11. 2015 izhaja, da postavitev tabel nima (negativnega) vpliva na varstvene cilje varovanih območij, niti na naravne vrednote in ekološko pomembna območja. V ponovljenem postopku je tožeča stranka Agencijo Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) zaprosila za izdajo naravovarstvenega soglasja za postavitev spornih tabel. Vloga tožeče stranke je bila s sklepom ARSO, št. 35620-325/2017-2 z dne 2. 2. 2017, zavržena z obrazložitvijo, da ne gre za poseg v prostor, za katerega je s predpisom določeno, da je za njegovo izvedbo potrebno pridobiti naravovarstveno soglasje. Tožena stranka je od tožeče stranke zahtevala nekaj, česar ni bila dolžna in tudi ni mogla pridobiti. V nobenem predpisu pa tudi sicer ni določeno, da bi bilo za konkreten poseg treba pridobiti odločbo ARSO, da pridobitev naravovarstvenega soglasja ni potrebna.

8. Tožeča stranka v nadaljevanju ugovarja tudi dejanskemu stanju v zvezi z izračunom stroškov koordinacije in vodenja projekta. Tožena stranka je povsem arbitrarno odločila, katere stroške bo štela kot strošek dela za izvedbo projekta in katere kot strošek za koordinacijo in vodenje projekta, pri tem pa ni pojasnila pravne podlage za takšno odločitev. Tožeča stranka v nadaljevanju podaja konkretne ugovore glede posameznih postavk v spornih računih A.A. s.p., št. 4/2014, 6/2014, 17/2014, 18/2014, 25/2014 ter računa B.B. s.p., št. 2014-31 in predlaga dokaze, iz katerih je razvidno, da izvajalca A.A. s.p. in B.B. s.p. nista opravljala storitev, ki bi jih lahko opredelili kot storitve koordinacije in vodenja projekta, temveč sta opravljala izključno storitve izvajanja projektne aktivnosti. Tožena stranka je glede na navedeno neutemeljeno zavrnila izplačilo zneska 2.363,00 EUR z upoštevanim deležem sofinanciranja, glede na to, da je kot neupravičene štela stroške v višini 2.780,00 EUR, to pa pomeni, da tudi ni bila presežena vrednost 10% skupnih upravičenih stroškov. Glede na navedeno, je tožena stranka tudi napačno obračunala sankcijo in neutemeljeno zavrnila izplačilo zneska v višini 24.698,30 EUR.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. V zadevi ni sporno, da je podlaga za odločanje o zahtevkih za dodelitev nepovratnih sredstev 56. člen ZKme-1. Po tej zakonski določbi se zahtevek stranke za dodelitev sredstev odobri, kolikor je skladen z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, sicer pa se v delu, ki temu ne ustreza, zavrne. Ni sporno, da so bila tožeči stranki sredstva odobrena po načelih pristopa LEADER, po postopku in pogojih Uredbe. Med tožečo in toženo stranko pa je sporno, ali je tožeča stranka v celoti izpolnila pogoje Uredbe, tako kot zatrjuje v tožbi, ali pa le delno, kot v izpodbijani odločbi ugotavlja tožena stranka. Sporno je, ali bi tožeča stranka morala za postavitev označevalnih tabel na območju Natura 2000 pridobiti naravovarstveno soglasje. Sporno pa je tudi izplačilo nepovratnih sredstev iz naslova stroškov koordinacije in vodenja projektov tožeče stranke.

12. Tožeča stranka je v zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev uveljavljala stroške za postavitev 50 označevalnih tabel, od katerih se jih 22 nahaja v območju Natura 2000. Po zatrjevanju tožeče stranke, in kot izhaja iz predloženih dokazov, tabli v k.o. C. nista bili postavljeni na novo, tabla, ki stoji na parc. št. 3409 k.o. D., pa je pritrjena na zid tako, da za postavitev te table ni bila potrebna konstrukcija. Po oceni sodišča, ne glede na razloge, navedene v nadaljevanju, pri obnovi grafike obstoječih tabel v istem obsegu in gabaritih ne gre za poseg v naravo, za katerega bi bilo treba pridobiti posebno naravovarstveno soglasje ali dovoljenje za poseg, saj se stanje v naravi ni spreminjalo (ob upoštevanju 2. točke prvega odstavka 108. člena ZON).

13. Po oceni sodišča je, glede na v dosedanjem postopku ugotovljeno dejansko stanje in relevantno pravno podlago, tožeča stranka upravičena tudi do sofinanciranja postavitve informativnih tabel, ki se nahajajo na območju Nature 2000.

14. Uredba v drugem odstavku 102. člena določa, da mora biti pred vložitvijo posameznega zahtevka za izplačilo sredstev zaključen projekt, na katerega se zahtevek za izplačilo sredstev nanaša oziroma zaključena njegova faza in plačani vsi računi. Navedeno pomeni, da morajo biti pred vložitvijo zahteve za izplačilo pridobljena tudi vsa potrebna dovoljenja in soglasja. Kakor je sodišče že pojasnilo v točki 15. sodbe, št. III U 340/2015-13 z dne 19. 11. 2015, izdane v isti zadevi, je pri presoji, ali je naravovarstveno soglasje pri postavitvi označevalnih tabel potrebno ali ne, treba izhajati iz določb Uredbe o posebnih varstvenih območij (območje Natura 2000). Uredba je ta področja določila z namenom, da se tu dosegajo varstveni cilji ter varstvene usmeritve za ohranjanje ali doseganja ugodnega stanja prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov ter habitatnih tipov, katerih ohranjanje je v interesu Evropske unije in druga pravila ravnanja za ohranjanje teh območij. Nobenega dvoma torej ni, da gre za posebej varovano območje, ukrepe za njegovo zaščito pa določa ZON.

15. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da tožena stranka od nje ne more zahtevati nečesa, kar ni dolžna predložiti, v konkretnem primeru naravovarstvenega soglasja, če to za poseg v prostor ni potrebno. V zadevi je sporno, ali je bilo, ob upoštevanju določb 105. in 105.a člena ZON, za poseg, ki je predmet sofinaniranja na območju Natura 2000, treba pridobiti naravovarstveno soglasje. Kakor izhaja iz obrazložitve sklepa pristojnega soglasodajalca ARSO, št. 35620-325/2017-2 z dne 2. 2. 2017, izdanega v zadevi izdaje naravovarstvenega soglasja po 105. členu ZON, je ta po pregledu dokumentacije ugotovila, da pri predvidenem posegu ne gre za poseg v naravo, za katerega je s predpisom določeno, da je za njegovo izvedbo treba pridobiti naravovarstveno soglasje. ARSO je zato vlogo tožeče stranke za izdajo naravovarstvenega soglasja za postavitev spornih informativnih tabel oziroma zamenjavo dotrajanih tabel, na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgla. Iz prehodnega mnenja o postavitvi spornih tabel Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave Območna enota Piran (v nadaljnjem besedilu Zavod), št. 7-II-143/1-O-15/BV z dne 20. 11. 2015, ki ga je izdal na podlagi pooblastila iz 16. točke prvega odstavka in 3. točke drugega odstavka 117. člena ZON, izhaja, da so na podlagi lestvice iz 25. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo posledice učinkov posega na varstvene cilje varovanih območij v konkretni zadevi uvrščene v razred A, to je, da poseg nima vpliva. Glede na to, da so pristojni organi ugotovili, da predviden poseg nima vpliva na varstvene cilje varovanih območij in da za predmetni poseg v prostor okoljevarstveno soglasje ni potrebno, je tožeča stranka izpolnila pogoje iz drugega odstavka 102. člena Uredbe. Po oceni sodišča je zato tožeča stranka vložila popolno vlogo. Res je sicer, da je sklep pristojnega organa, s katerim je bilo ugotovljeno, da okoljevarstveno soglasje za predmetni poseg ni potrebno, pridobila šele 2. 2. 2017, to je po oddaji zahtevka, vendar pa to po mnenju sodišča še ne pomeni, da je oddala nepopolno vlogo. S sklepom, s katerim je ARSO zahtevo tožeče stranke zavrgel, se je namreč zgolj potrdilo, da je bil zahtevek za izplačilo sredstev, h kateremu je tožeča stranka po pozivu priložila predhodno mnenje Zavoda, da poseg nima vpliva na okolje, tudi v spornem delu popoln.

16. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, napačno uporabila materialno pravo in je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi tožeče stranke ugodilo in že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo.

17. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala slediti pravnemu mnenju sodišča glede popolnosti vloge in to upoštevati, posledično pa tudi ponovno ugotoviti upravičenost tožeče stranke do sofinanciranja stroškov "koordinacija in vodenje" in pri tem dodatno odgovoriti na ugovore tožeče stranke v zvezi z posameznimi postavkami spornih računov A.A. s.p. in B.B. s.p., navedenih v III. točki tožbe. Obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu ni popolna in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. To kršitev bo morala tožena stranka v ponovnem postopku odpraviti tako, da bo dejansko stanje glede spornih računov popolno ugotovila in toženi stranki še pred odločitvijo dala možnost, da se o ugotovitvah izjavi.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, je izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

19. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22% DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 63/2014
• UPRS Sodba III U 329/2018-17
• UPRS sodba III U 340/2015