UPRS Sodba III U 14/2018-

Jedro

V postopku ni bilo izkazano, da je bila na območju, na katerem je deloval tožnik, na predpisan način aktivirana narodna zaščita, zato tožnik ni mogel delovati kot njen oborožen pripadnik. S svojim delovanjem med agresijo v letu 1991 je sicer lahko prispeval k obrambi RS, vendar pa je mogoče status vojnega veterana priznati le, če je izkazano, da so v zvezi s takšnim delovanjem izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za to določa zakon (ZVV), kar v obravnavanem primeru ni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo z dne 22. 8. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Upravna enota Tolmin zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov ter še odločila, da stroškov postopka ni bilo.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ povzame vsebino obravnavane tožnikove zahteve za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov po Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljevanju: ZVV). V zahtevi je tožnik navedel, da je bil v času osamosvojitvene vojne leta 1991 član Lovske družine (v nadaljevanju: LD) A.. Po navodilih republiške koordinacijske skupine je oborožen opravljal naloge narodne zaščite, ki so se nanašale na opazovanje in obveščanje, patruljiranje, postavljanje barikad in zasekovanje cest, ter ostale naloge, ki so jim bile takrat kot lovcem odrejene. Opravljali so jih, da so prekinili oskrbovalne poti med karavlami na območju ... ter varovali in nadzirali gibanje oseb po vaseh. Tožnik je predlagal, naj upravni organ pridobi dokument o aktiviranju narodne zaščite, v katero so bili vključeni lovci, št. 1731 z dne 6. 7. 1991, vpogleda usmeritve Lovske zveze Slovenije (v nadaljevanju: LZS) in Zveze lovskih družin (v nadaljevanju: ZLD) Gorica z dne 3. 7. 1991 ter kot priči zasliši B.B. in C.C.. Zahtevi je priložil telegrama, ki ju je predsednik skupščine LZS D.D. 3. 7. 1991 poslal ZLD Gorica in E.E., in dopis, št. 1731 z dne 6. 7. 1991, ki ga je republiška koordinacijska skupina poslala vsem upravnim organom za ljudsko obrambo. Ker tožnik ne razpolaga z javnimi listinami iz 26. člena ZVV, je prvostopenjski organ izpeljal ugotovitveni postopek in v njem zaslišal predlagani priči in tožnika; kot priče je zaslišal tudi F.F., G.G. in H.H.; Upravo za obrambo Postojna, Policijsko upravo Nova Gorica, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici ter Izpostavo Uprave RS za zaščito in reševanje v Novi Gorici pa zaprosil za podatke o tožnikovem sodelovanju pri obrambi RS.

3. Kot je navedeno v nadaljevanju obrazložitve, je priča C.C. povedal, da je bil v času agresije na RS leta 1991 in je še vedno pripadnik LD A.. Pripadniki LD A. so s svojim lovskim orožjem opazovali območje ..., ker so bile tam karavle Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju: JLA). Poleg tega so opazovali in nadzirali s svojim lovskim orožjem, ko so nekateri vaščani postavljali barikade iz podrtih dreves zaradi prekinitve dostopa po oskrbovalnih poteh do karavl. Naloge so opravljali po službi, predvsem popoldne, ponoči in ob vikendih. Priča C.C. je bil takrat zaposlen pri ..., tožnik pa v podjetju .... Omenjene naloge so opravljali neprekinjeno celotno obdobje agresije od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, lahko tudi kakšen dan pred in po tem. Poleg tega so lovci predvsem ponoči patruljirali po A., zaradi varovanja vasi pred morebitnimi posredovanji JLA. Kolikor se priča spominja, so navodila za ta dela prišla s Policijske postaje v Tolminu, ki bi jo v primeru nevarnosti ali sumljivih okoliščin tudi morali obvestiti. Naloge so opravljali po potrebi, ne vsakodnevno, v okviru zmožnosti vsakega posameznika, zanje so se medsebojno sproti dogovarjali na sestankih LD A., seznamov za delo niso imeli, prejeli niso nikakršnih pisnih navodil ali pisnih vpoklicev. Opisane naloge je opravljalo približno deset pripadnikov LD A., drugih funkcij (npr. kot pripadniki Teritorialne obrambe (v nadaljevanju: TO), občinskega štaba civilne zaščite) niso imeli. Povedano velja tudi za tožnika, saj so delovali skupaj kot pripadniki LD A.. Priča B.B. je prav tako povedal, da je bil v času agresije na RS leta 1991 član LD A., katere pripadniki so s svojim lovskim orožjem opazovali in nadzirali območje ..., ker so bile na tem območju, na katerem ni bilo pripadnikov TO, karavle vojske JLA. Bili so zraven in so nadzirali, ko so nekateri vaščani podirali drevesa zaradi postavitve barikad na oskrbovalnih poteh med Tolminom in karavlami. Naloge so opravljali po medsebojnem dogovoru znotraj LD A., neprekinjeno celotno obdobje agresije od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, skoraj vsakodnevno. Priča, ki tedaj ni bil zaposlen, je naloge opravljal predvsem popoldne, redko tudi ponoči. Poleg tega so nekateri lovci, med njimi tožnik, patruljirali po A.; B.B. pa je to delal po domači vasi I., na obhodu po tej vasi sta bila nekajkrat z njim tudi tožnik in C.C.; vse zaradi varovanja vasi pred morebitnimi posredovanji JLA. Opisane naloge je opravljalo približno 15 pripadnikov LD A., med najbolj aktivnimi so bili prav tožnik in obe priči. S čigave strani so prišla navodila za navedena dela, se priča B.B. ni spomnil, kolikor mu je znano, naj bi prišla od Krajevne skupnosti (v nadaljevanju: KS) A. in LD A.. Navodila jim niso bila dana poimensko, ampak so se sproti na sestankih medsebojno ustno dogovarjali in naloge opravljali po svojih zmožnostih, pisnih vpoklicev niso prejeli. Če bi prišlo do posredovanja ali nevarnosti s strani vojakov JLA, bi o tem morali obvestiti policijo.

4. V upravnem postopku kot stranka zaslišan tožnik je povedal, da je v času agresije na RS leta 1991 kot pripadnik LD A. opravljal določena dela zaradi varovanja območja in prebivalcev pred morebitnimi posredovanji pripadnikov JLA. Članom LD je bilo znano, da je s takratnega vrha države prišel ukaz, naj se v varovanje vključi tudi lovce s svojim lovskim orožjem, kolikor bi bilo to potrebno. O tem je dostavil dokumentacijo. V času začetka agresije so ga pripadniki policijske patrulje prosili, da bi člani LD A. s svojim lovskim orožjem nadzorovali območje nad A. (območje ...), na katerem so bile tri karavle JLA in ki so ga tako lovci s svojim orožjem morali z obhodi varovati pred morebitnimi sovražnimi posredovanji pripadnikov JLA. Poleg tožnika je te naloge v obdobju agresije opravljalo več kot deset pripadnikov LD A.. Tožnik je bil zraven tudi, ko so vaščani podirali drevesa zaradi postavitve barikad na poti med Tolminom in karavlami, da bi se prekinil dostop slednjih do Tolmina. Če bi prišlo do nevarnosti, bi morali obvestiti policijo, vendar do dejanskih nevarnosti ali oboroženih posredovanj JLA ni prišlo. O dogajanju so sproti ustno obveščali pripadnike policijske patrulje. Tožnik je nekajkrat obvestil policijo, ko so iz vojašnice v Tolminu zbežali vojaki JLA in prišli na območje A.. Zato so potem lovci LD A. varovali in delali obhode po A., predvsem zvečer in ponoči. Omenjene naloge so opravljali neprekinjeno celotno obdobje agresije med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991, in sicer tako, kot so se dogovorili v LD, po zmožnostih, upokojenci bolj dopoldne, zaposleni po službi, večinoma popoldne, nekaj tudi ponoči. Za naloge, ki jih je tožnik opravljal vsakodnevno, so se medsebojno dogovarjali, nihče jim ni dal pisnih navodil, niti niso prejeli pisnih vpoklicev. Tožnik ni bil pripadnik civilne zaščite (v nadaljevanju: CZ) občine in tudi v TO ni bil vpoklican.

5. Kot pojasni prvostopenjski organ, je tožnik predložil telegram, ki je bil s strani LZS dne 3. 7. 1991 poslan ZLD Gorica, in enak telegram, ki je bil istega dne poslan E.E.. Iz telegramov izhaja, da so lovske družine v Sloveniji dolžne po dogovoru s TO RS na območju svojega lovišča organizirati 24-urno dežurstvo s tem, da bi zasedle pomembne točke in prehode ter se povezale s TO in jim sporočale vse pomembne podatke. Zahtevi je tožnik priložil tudi dopis koordinacijske skupine RS z dne 6. 7. 1991, naslovljen na vse upravne organe za ljudsko obrambo glede aktiviranja narodne zaščite. Navedeni dokumenti pa ne dokazujejo, da bi lovci LD A., oziroma tožnik, opravljali naloge narodne zaščite med agresijo na RS. Poleg tega so bili, kot pripomni prvostopenjski organ, izdani v začetku julija 1991, medtem ko tožnik in priči navajajo, da naj bi kot pripadniki narodne zaščite začeli delovati že ob začetku agresije in nato celotno obdobje od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991.

6. Prvostopenjski organ je zaslišal še tri priče. F.F. je povedal, da je bil v času pred agresijo na RS organizator manevrske strukture narodne zaščite, in sicer kot občinski načelnik narodne zaščite za občino Tolmin (ki je obsegala območje sedanjih občin Tolmin, Kobarid in Bovec); od leta 1986 do 1992 je bil tudi komandir milice za občino Tolmin. Glede aktiviranja lovskih družin oziroma lovcev kot narodne zaščite na območju tedanje občine Tolmin za razne izredne naloge med agresijo na RS mu ni znano ničesar; če bi bilo kaj organizirano s strani policije oziroma takratne milice, bi vedel. Kolikor je bilo kakšno delovanje na tem območju, je bilo samoiniciativno ali preko kakšnih drugih poznanstev, organiziranega aktiviranja lovcev v narodno zaščito pa v tistem obdobju ni bilo. Tudi G.G. je povedal, da je bil v času pred agresijo na RS organizator manevrske strukture narodne zaščite, in sicer kot občinski načelnik narodne zaščite za tedanjo občino Tolmin, v času agresije na RS pa je bil zaposlen kot poveljnik pri TO. Z njihove strani lovci niso bili aktivirani zaradi sodelovanja pri obrambi RS v času agresije med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991, ve pa, da so nekaj delali samoiniciativno. Sekretariat za ljudsko obrambo pri občini Tolmin je takrat vodil pokojni J.J., ki ga je nasledil H.H., oni so imeli v rokah aktivacijo rezervistov TO in narodne zaščite. Priča H.H. je povedal, da je bil v času pred agresijo na RS zaposlen kot referent za naborne zadeve pri Ljudski obrambi občine Tolmin, v času agresije je bil odgovoren za zbirne centre in prebežnike iz JLA. Ljudska obramba je takrat skrbela tudi za mobilizacijo pripadnikov TO, glede mobilizacije narodne zaščite oziroma lovcev pa mu ni znano nič, ker niso bili za to pristojni.

7. Tožnik je bil z dopisom z dne 12. 6. 2017 seznanjen, da prvostopenjski organ po preučitvi vseh navedenih dejstev in zbranih dokazil ocenjuje, da ni zadostne podlage za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, ter pozvan, naj predloži dodatna dokazila, ker bo sicer zahteva zavrnjena. V vlogi z dne 18. 6. 2019 je ugovarjal, da mu ni znano, katera druga dokazila so bila zbrana, ter vztrajal, da je kot član LD A. opravljal naloge oboroženega pripadnika narodne zaščite. Skliceval se je na ukaz republiške koordinacijske skupine z dne 6. 7. 1991, na (vlogi z dne 18. 6. 2019 priloženi) telegram, ki ga je takratni tajnik LD A., K.K. prejel 3. 7. 1991, in še na knjigi: "Njim vsem pripada slava" in "Trdna mreža".

8. Uprava za obrambo Postojna je prvostopenjskemu organu z dopisom z dne 26. 6. 2017 sporočila, da ne razpolagajo s podatki o sodelovanju tožnika kot pripadnika TO RS ali občinske enote za zveze v vojni leta 1991. Tudi v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica, kot je razvidno iz njihovega dopisa z dne 27. 6. 2017, ne hranijo podatkov v zvezi z aktiviranjem lovcev ali narodne zaščite na območju kraja A.. Policijska uprava Nova Gorica je z dopisom z dne 5. 7. 2017 sporočila, da tožnika ne vodijo v evidencah oseb, ki so sodelovale pri obrambi RS v času oborožene agresije leta 1991; prav tako nimajo drugih podatkov o njegovem sodelovanju pri obrambi RS v času med oboroženo agresijo. Tožnik je bil 1. 8. 2017 pri prvostopenjskem organu seznanjen z vso dotlej pridobljeno dokumentacijo, kot tudi, da telegram, priložen vlogi z dne 18. 6. 2019, brez poimenskega seznama oseb, ki naj bi delovale pri obrambi RS v času agresije na RS leta 1991, in tudi brez vednosti organizatorjev narodne zaščite, ni zadosten dokaz za priznanje statusa vojnega veterana. To velja tudi za knjige, na katere se je skliceval tožnik, saj gre v njih za splošne navedbe brez konkretnih poimenovanj. Tožnik je na to vztrajal, da so delali skladno s telegrami, ki so bili na LD A. poslani s strani predsednika skupščine LZS in ZLD Gorica po predhodnih navodilih koordinacijske skupine RS in v dogovoru s TO. Izpostava Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje v Novi Gorici je z dopisom z dne 7. 8. 2017 sporočila, da tožnik v času osamosvojitvene vojne leta 1991 ni bil član občinskega štaba CZ ali specializiranih enot CZ.

9. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe prvega odstavka 1. člena ter 6. alineje in h) točke 7. alineje 2. člena ZVV. Obrazloži, da je po 67. členu Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91, v nadaljevanju: ZOZ), ki je veljal v času agresije na RS, narodno zaščito lahko aktiviral načelnik narodne zaščite, poslovodni ali njemu enak organ ali predsednik sveta KS v soglasju z upravnim organom, pristojnim za obrambne zadeve. V konkretnem postopku iz zbranih dokazil izhaja, da narodna zaščita v vasi A. ni bila aktivirana, zato tožnik ni mogel delovati kot njen oboroženi pripadnik. Ugotovljeno je bilo tudi, da v času agresije leta 1991 ni sodeloval pri obrambi RS kot pripadnik TO RS ali občinske enote za zveze ali policije ter da v času osamosvojitvene vojne ni bil član občinskega štaba CZ ali specializiranih enot CZ. Tožnik tako ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana, zato je prvostopenjski organ njegovo zahtevo zavrnil. Pri čemer je, kot dodaja, upošteval tudi odločitev iz sodbe tega sodišča v zadevi III U 303/2009 z dne 2. 4. 2010. Sklepno citira še določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 26. člena ZVV.

10. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti s svojo odločbo z dne 19. 12. 2017 zavrnilo. Drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe in ugotavlja, da ni utemeljena. Citira 6. alinejo 2. člena ZVV in pojasni, da je tožnik v postopku sicer dokazal, da je oborožen kot član LD v času agresije na RS opravljal določena dela z namenom varovanja območja in prebivalcev. Vendar mu ni mogoče pritrditi, da je te naloge opravljal kot oborožen pripadnik narodne zaščite in da je ta bila aktivirana na celotnem območju RS. Čeprav je z listinami, na katere se sklicuje, naročeno, naj se v narodno zaščito vključuje zlasti lovce in druge državljane z lastnim orožjem, je namreč v postopku treba ugotoviti, ali je bila narodna zaščita aktivirana na konkretnem območju. Drugostopenjski organ ne sledi stališču, da sklicevanje na ZOZ glede na takratne okoliščine ni primerno. Poudarja, da je v letu 1991 veljavni predpis natančno določal, kdo in kako aktivira narodno zaščito, ter da se je v skladu s predpisanim narodna zaščita med vojaško agresijo na RS tudi dejansko aktivirala, in sicer so jo aktivirale za to pristojne osebe in organi v določenih občinah, krajevnih skupnostih, podjetjih in drugih organizacijah. Tožnik je kot pripadnik LD sicer opravljal določene naloge zaščite prebivalcev in s tem tudi prispeval k obrambi RS. Vendar iz dokumentov, ki jih je predložil, ne izhaja, da je bila na zadevnem območju, v KS A., aktivirana narodna zaščita in vanjo vključeni lovci LD A.; to tudi ni bilo ugotovljeno z zaslišanjem prič ali drugimi dokazili.

11. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v zadevi samo odloči tako, da tožnikovi zahtevi za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Toženki naj tudi naloži plačilo tožnikovih stroškov tega postopka.

12. V tožbi poudarja, da mu upravna organa ne oporekata udeležbe v osamosvojitvenih aktivnostih kot članu LD, vendar nepravilno menita, da mu statusa vojnega veterana na podlagi ZVV ni mogoče priznati. Prvostopenjski organ se sklicuje na 67. člen v letu 1991 in zaključi, da skladno z njim v kraju A., kjer je deloval tožnik, narodna zaščita ni bila aktivirana in zato tožnik ni mogel delovati kot njen oboroženi pripadnik. Tak zaključek je napačen. Upoštevati je treba, da je bila takrat vojna, ko so razmere drugačne kot v mirnem času in se tudi odločitve sprejemajo drugače ter za pisna navodila in sklepe ni časa, pa tudi koordinacija aktivnosti poteka drugače. Predsedstvo RS je 18. 3. 1991 ustanovilo operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, to je republiško koordinacijo, ki je koordinirala vse vojne operacije. Ta je 6. 7. 1991 vsem upravnim organom za ljudsko obrambo naročila, da v narodno zaščito - ki je bila na tak način aktivirana za območje celotne RS - vključijo zlasti lovce in druge državljane z lastnim orožjem, in sicer za varovanje manj pomembnih objektov ter pokrivanje terena. S tem v zvezi je LZS že s telegrami (z) dne 3. 7. 1991 vsem zvezam lovskih družin in lovskim družinam naložila, da na območju svojega lovišča organizirajo 24-urno dežurstvo s tem, da bi zasedle vse pomembne točke in prehode, se povezale s TO svojega območja in takoj sporočale vse za obrambo pomembne podatke. Takšen telegram je prejela tudi LD A., katere član je bil tožnik. Tako naložene naloge je opravljal, kot je opisal pri zaslišanju v upravnem postopku in kar sta zaslišana potrdila še dva lovca LD A., ki sta opravljala enake naloge v zvezi z narodno zaščito. Poleg ostalega so po odredbi policije opravljali naloge v zvezi s postavljanjem in varovanjem barikad in drugih ovir. Zato bi moral biti tožniku status vojnega veterana priznan že na podlagi d) točke 7. alineje 2. člena ZVV. Kot so navedli tožnik in oba zaslišana lovca, so navodila za delo prejemali s strani Policijske postaje Tolmin, ki so jo tudi morali obveščati o nevarnostih in sumljivih okoliščinah. Takratni komandir policije F.F. je sicer povedal, da mu o aktiviranju lovskih družin ni nič znano, vendar je bilo njegovo zaslišanje nepotrebno, saj je bil v času osamosvojitvene vojne le formalni komandir, dejansko pa v bolniškem staležu in odsoten ter mu tako glede aktivnosti nič ni moglo biti znano. Za zadevo je nepomembno tudi zaslišanje G.G., saj je govoril (le) o manevrski strukturi narodne zaščite, ki pa v času osamosvojitvene vojne ni več obstajala. Narodna zaščita je bila s strani republiške koordinacije aktivirana za območje celotne RS in torej tudi za območje, kjer so delovali člani LD A.. Kot oboroženi pripadnik narodne zaščite je tako deloval tudi tožnik. Takšno aktiviranje je bilo skladno s 67. členom ZOZ.

13. Tožnik meni, da sta upravna organa neustrezno uporabila določbe ZVV in ZOZ ter mu zato nista priznala pravic po zakonu. Tako sta ga postavila v neenak položaj v primerjavi z drugimi udeleženci, ki so v vojaški agresiji na RS opravljali ista opravila v zvezi z obrambo, predvsem drugimi lovci v RS, ki jim je status vojnega veterana priznan na podlagi identičnih dokazov, kot so bili izvedeni v obravnavanem postopku. Ti lovci so bili aktivirani na enak način in so opravljali iste naloge kot tožnik. Drugostopenjski organ je te pritožbene navedbe spregledal. Tožnik v tožbi kot dokaze predlaga: spis zadeve št. 130-1/2017, zahtevo z dne 30. 12. 2016, dopis prvostopenjskega organa z dne 12. 6. 2017, svoj dopis oziroma vlogo z dne 18. 6. 2017, izpodbijano prvostopenjsko odločbo, pritožbo zoper to odločbo, drugostopenjsko odločbo, dopis koordinacijske skupine z dne 6. 7. 1991 in tri telegrame z dne 3. 7. 1991, predlaga svoje zaslišanje, kot tudi, da sodišče opravi poizvedbe pri Upravni enoti Tolmin o članih LD L., ki jim je status vojnega veterana priznan, in vpogleda v njihove spise.

14. Toženka je sodišču predložila spise obravnavane zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi dajale podlago za njeno odpravo. Sodišče v vsem bistvenem lahko sledi razlogom, s katerimi sta odločitev utemeljila oba upravna organa. Njune razloge je tudi izčrpno povzelo in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

17. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožniku prizna status vojnega veterana po določbah ZVV. Tožnik, glede na podane navedbe, uveljavlja, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po 6. alineji 2. člena ZVV, v tožbi pa se izrecno sklicuje še na določbo d) točke 7. alineje 2. člena tega zakona.

18. Materialnopravno podlago za odločanje v zadevi torej pomenijo določbe ZVV. Kot izhaja iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na RS opravljala za obrambo RS vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti RS, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne JLA, oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike opravljala naloge, povezane z vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec ali delavka carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine, in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. V 2. členu ZVV je nato določeno, da je vojni veteran, med drugim, pripadnik TO RS, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze Republike in občin, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi RS (6. alineja 2. člena). Vojni veteran je tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala dela ali dolžnosti pri obrambi RS kot oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir (d) točka 7. alineje 2. člena ZVV).

19. V času agresije na RS v letu 1991 veljavni ZOZ je v 64. členu določal, da je narodna zaščita organizirana oblika delovanja državljanov za opravljanje določenih varnostnih nalog in za vključevanje državljanov v oborožen boj ter druge oblike odpora. Organizirajo jo poslovodni ali njim enaki organi tistih podjetij, zavodov ter drugih organizacij ter sveti tistih KS, ki jih določi izvršni svet občinske skupščine. Da bi izvršni svet občinske skupščine takratne Občine Tolmin kot organizacijo v smislu citirane določbe določil tudi LZS ali LD A., tožnik konkretizirano ni niti zatrjeval. V 67. členu je ZOZ določal, da narodno zaščito lahko aktivira načelnik narodne zaščite, poslovodni ali njemu enak organ ali predsednik sveta KS (prvi odstavek) ter da o aktiviranju narodne zaščite v večjem obsegu odloča izvršni svet občinske skupščine (drugi odstavek). Iz določb 67. člena ZOZ torej jasno izhaja, kdo in kako je lahko aktiviral narodno zaščito. Glede na navedene zakonske določbe to ni mogla biti republiška koordinacijska skupina za območje celotne RS, kot zatrjuje tožnik. Sodišče tako zgolj pripominja, da kaj takega (da bi republiška koordinacijska skupina aktivirala narodno zaščito za območje celotne RS) ne izhaja niti iz vsebine dopisa koordinacijske skupine, št. 1731 z dne 6. 7. 1991¹, na katerega se sklicuje tožnik. Glede na citirane določbe ZOZ do z zakonom skladnega aktiviranja narodne zaščite na območju A., na katerem je deloval tožnik, tudi ni moglo priti s telegramom oziroma telegrami predsednika skupščine LZS, poslanimi 3. 7. 1991 ZLD, E.E. in K.K., ki je bil takrat, kot navaja tožnik, tajnik LD A..

20. Sodišče dodaja, da je bila ureditev iz ZOZ predvidena (prav oziroma tudi) za primer razmer, kot so nastopile v obdobju agresije na RS v letu 1991, zato tožnikovemu stališču, da ni relevantna, ker je šlo za povsem drugačne razmere kot v mirnem času, očitno ni mogoče slediti. Da bi bila na predpisan način v A. aktivirana narodna zaščita, tudi iz drugih v upravnem postopku izvedenih dokazov ne izhaja. Obrazložitvi prvostopenjskega organa, zakaj se tožnik na knjigi, ki jih je omenil v vlogi z dne 18. 6. 2017, ne more z uspehom sklicevati, tožnik niti ne ugovarja. Katere druge dokaze naj bi še izvedel prvostopenjski organ, pa tožnik konkretno tudi ne navede. Pri čemer je treba povedati, da je trditveno in dokazno breme, če naj s svojo zahtevo uspe, primarno na njem. Po vsem navedenem je torej utemeljen zaključek, da v postopku ni bilo izkazano, da je bila na območju, na katerem je deloval tožnik, na predpisan način aktivirana narodna zaščita, in posledično zaključek, da zato tožnik ni mogel delovati kot njen oborožen pripadnik. Kot pravilno izhaja iz razlogov obeh upravnih organov, zlasti drugostopenjskega, tožnik je sicer s svojim delovanjem med agresijo v letu 1991 lahko prispeval k obrambi RS, vendar pa je mogoče status vojnega veterana priznati le, če je izkazano, da so v zvezi s takšnim delovanjem izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za to določa zakon (ZVV), kar v obravnavanem primeru ni.

21. Tožnik (šele) v tožbi tudi (izrecno) navaja, da bi mu moral biti status vojnega veterana priznan že na podlagi določbe d) točke 7. alineje 2. člena ZZV. Ta predpisuje, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala dela ali dolžnosti pri obrambi RS kot oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Izpolnjevanja tega zakonskega pogoja tožnik ni uspel izkazati. V tej smeri podane navedbe v njegovih vlogah ter izjavah tožnika in prič ob zaslišanjih v upravnem postopku so zgolj splošne. Poleg tega iz izpovedbe samega tožnika ob zaslišanju 7. 3. 2017 izhaja, da v času in na območju, na katerem je izvajal aktivnosti, oboroženih spopadov ni bilo, saj je izrecno povedal, da do dejanskih nevarnosti ali oboroženih posredovanj JLA tam ni prišlo.

22. Glede tožbenih navedb, da sta upravna organa tožnika postavila v neenak položaj v primerjavi z drugimi udeleženci, ki so v vojaški agresiji na RS opravljali ista opravila v zvezi z obrambo, predvsem drugimi lovci v RS, ki da jim je bil predmetni status priznan na podlagi identičnih dokazov, oziroma ki so bili aktivirani na enak način in so opravljali iste naloge kot tožnik, sodišče ugotavlja, da ti ugovori premalo konkretizirani. Tožnik le splošno predlaga, naj sodišče opravi poizvedbe pri Upravni enoti Tolmin o članih LD L., ki jih je bil priznan status vojnega veterana, in vpogleda v njihove spise, ni pa konkretno navedel nobenega takšnega primera, še manj je izkazal, da bi bila takšna stališča (torej drugačna od zavzetih v tožnikovi zadevi) potrjena ob sodni presoji. Iz sodne prakse izhaja nasprotno, namreč, da je to sodišče v podobnem primeru zavrnilo tožbo zoper odločitev o zavrnitvi predloga stranke (lovca iz L.) za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov (sodba v zadevi III U 303/2009 z dne 2. 4. 2010). Tudi sicer je v zvezi s tovrstnimi ugovori treba pojasniti, da je ustavna določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Spoštovanje načela enakosti pri izdajanju posamičnih aktov v postopkih pred upravnimi in sodnimi organi pomeni, da je veljavne pravne predpise treba uporabljati do vseh na enak način, vendar pa prejšnje protipravno ravnanje ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Povedano drugače, zahteva po ponovitvi morebitne napake s sklicevanjem na načelo enakega obravnavanja ne more biti utemeljena (tako tudi Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2010, str. 178).

23. Sodišče je po vsem navedenem presodilo, da je tožba neutemeljena, in jo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

24. V tem upravnem sporu je sodišče odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj niti tožnik niti toženka v upravnem sporu nista navajala novih dejstev ali novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ugotovitve, na katere je oprta izpodbijana odločitev, temeljijo na dokazih, ki so bili, kot izhaja iz te obrazložitve, izvedeni in ustrezno presojeni že v upravnem postopku. Že v upravnem postopku je bil kot stranka zaslišan tudi tožnik, ki v tožbi ne pojasni, katera (nova) dejstva naj bi se dokazovalo z njegovim (ponovnim) zaslišanjem v upravnem sporu in zakaj tega ne bi mogel navesti ter izpovedati že v upravnem postopku. Zakaj do drugačne odločitve ne more voditi splošno podani predlog, naj sodišče opravi poizvedbe pri Upravni enoti Tolmin o članih LD L., ki jih je bil priznan status vojnega veterana, in vpogleda v njihove spise, pa je razvidno že iz 22. točke te obrazložitve.

K II. točki izreka:

25. Izrek o stroških tega upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Z dopisom, št. 1731 z dne 6. 7. 1991, naslovljenim na vse upravne organe za ljudsko obrambo, le-tem republiška koordinacijska skupina (1.) v zvezi z aktiviranjem narodne zaščite naroča, da se v narodno zaščito vključuje zlasti lovce in druge državljane z lastnim orožjem, in sicer za varovanje manj pomembnih objektov ter pokrivanje terena, pri čemer naj se pripadnikom narodne zaščite ne nalaga borbenih nalog, temveč naj o vseh odkritih sovražnih aktivnostih obveščajo organe za notranje zadeve oziroma pristojna poveljstva v TO ter (2.) da se v vsakem upravnem organu za ljudsko obrambo določi koordinatorja, ki bo skrbel za organiziranost in usklajenost delovanja narodne zaščite z organi za notranje zadeve in štabi za TO. Iz besedila dopisa je torej razvidno le navodilo, koga naj se v primeru aktivacije narodne zaščite zlasti vključuje vanjo in kako naj se skrbi za usklajenost njenega delovanja z organi za notranje zadeve in štabi TO.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• sodba U 169/2009
• UPRS Sodba III U 303/2009-6
• UPRS Sodba III U 63/2019-10