UPRS Sodba III U 194/2019-14

Jedro

Že samo okoliščina, da so se proti tožniku vodili tudi drugi kazenski postopki, lahko pripelje do sklepa, da ne gre pričakovati, da po pogojnem odpustu tožnik ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju: komisija) odločila, da se tožnik, kateremu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. II Ks 47088/2017 z dne 14. 12. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. I Kp 47088/2017 z dne 5. 3. 2018, izrečena kazen 5 let zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik navedeno zaporno kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: ZPKZ) Dob pri Mirni nastopil 26. 4. 2018 (pred tem je, kot izhaja iz spisa zadeve, kazen prestajal v Srbiji). Dne 12. 3. 2019 je bil iz varnostnih razlogov premeščen v ZPKZ Koper; kazen se mu v celoti izteče 7. 8. 2021. Ob sklicevanju na določbe 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) in 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) komisija pojasni, da je vpogledala tožnikovo prošnjo za pogojni odpust z dne 2. 5. 2019 in poročilo ZPKZ Koper, št. 720-814/2018/85 z dne 13. 5. 2019, katerih vsebino tudi povzame. Upoštevaje 111. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 42/16) je tožniku tudi dopustila prisotnost na seji komisije do glasovanja o prošnji. Komisija je namreč zadevno tožnikovo prošnjo obravnavala na redni seji 12. 6. 2019 in odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti.

3. Pri utemeljitvi odločitve se komisija sklicuje na določbe 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), po katerih mora biti za pogojni odpust najprej izpolnjen formalni pogoj, to je določen delež že prestane kazni, ki ga tožnik izpolnjuje. Peti odstavek 88. člena KZ-1 nadalje opredeljuje, kdaj je obsojenec (ob izpolnjevanju formalnih pogojev) lahko pogojno odpuščen. To je mogoče, če komisija lahko utemeljeno pričakuje, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, pri čemer zakon primeroma določa okoliščine, ki se upoštevajo pri tej presoji. Komisija je upravičena, da o prošnji odloča po prostem preudarku. V tem okviru je kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da ima tožnik urejene pogoje za bivanje na prostosti, pa tudi, da svoja dejanja sprejema in priznava. Kljub temu pa je komisija presodila, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Tožnik je namreč večkratni splošni povratnik, ima čakajočo zaporno kazen, njegovo vedenje med prestajanjem kazni ni bilo ustrezno, saj je kršil hišni oziroma dnevni red ter je bil iz varnostnih razlogov premeščen v drug ZPKZ. Prav tako tožniku še niso bile podeljene zunajzavodske ugodnosti, zato njegovega ravnanja na prostosti ni bilo moč preveriti. Tožnik svoja kazniva dejanja sprejema in priznava, razloge zanje pa pripisuje slabi finančni situaciji. Navaja, da bo zaradi zdravstvenega stanja po odpustu težko pridobil zaposlitev, kar pa glede na prej povedano ni dober znak, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede na vse navedeno komisija ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivih dejanj. Zaključno komisija poudarja, da pogojni odpust ni pravica, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Tega pa komisija v tožnikovem primeru (še) ni ugotovila in je zato sprejela izpodbijano odločitev.

4. Tožnik navedeno odločbo komisije izpodbija s tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da je poročilo ZPKZ Koper z dne 13. 5. 2019 napisal A.A., nosilec tožnikovega primera, ki pa se tožniku maščuje iz osebnih interesov, ga izsiljuje, šikanira in zlorablja svoj nadrejen položaj, zato tožnik z njim ne želi sodelovati. Zoper A.A. je podal tudi kazensko ovadbo. Drži, da je bil tožnik iz ZPKZ Dob v ZPKZ Koper premeščen zaradi varnostnih razlogov, vendar je to posledica konflikta z vodjo četrtega bloka ZPKZ Dob, B.B., ki je kršil človekove pravice tožnika. Ta je bil tudi sicer s strani osebja ZPKZ Dob večkrat šikaniran, diskriminiran in zlorabljen, tako da je moral poiskati strokovno pomoč. Po odpustu namerava živeti z bratom in sestro na bratovi kmetiji, saj potrebujeta pomoč. Tožnik še navaja, da nima čakajoče zaporne kazni, da bi bil v Sloveniji obsojen na nižjo zaporno kazen, kot je bil v Srbiji, in da sedaj ne bi niti pomislil več na kaj podobnega, se pravi, da je kazen dosegla svoj namen. V dopolnitvi tožbe podrobneje opisuje konflikt z B.B., ki tožniku ni pustil na očetov pogreb, niti se ni smel udeležiti zapuščinske obravnave. Na takšno kršenje človekovih pravic se je seveda burno odzval. Opisuje tudi prevoz iz Kopra v Maribor, ko je bil pet ur na vročini, vklenjen brez vode in hrane ter prisiljen poslušati zelo glasno glasbo. Tožnik je tožbi priložil izpodbijano odločbo, drugih dokazov za svoje navedbe v upravnem sporu ni predlagal.

5. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in ponavlja ključne razloge zanjo: tožnik je povratnik, njegovo vedenje med prestajanjem kazni ni bilo ustrezno, predvsem pa mu še niso bile podeljene zunajzavodske ugodnosti in posledično še ni bila preverjena njegova stabilnost zunaj zavoda. Še zlasti obsojence na daljše zaporne kazni je treba preverjati skozi daljše časovno obdobje, tako znotraj kot zunaj zavoda. Tudi iz poročila ZPKZ Koper izhaja, da zavod pogojenega odpusta ne predlaga. Tožnikovo navajanje, da bi ga slovensko sodišče obsodilo na krajšo zaporno kazen od srbskega, ni relevantno za to odločitev. Toženka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo pusti v veljavi in tožbo kot neutemeljeno zavrne, podrejeno pa, da odloči, da se tožnika pogojno ne odpusti.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet tega upravnega spora je izključno presoja s tožbo izpodbijane odločbe toženke. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu. Kolikor iz nadaljevanja te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožnikove navedbe pa dodaja:

8. Prvi odstavek 88. člena KZ-1 določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni pod pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V drugem, tretjem in šestem odstavku 88. člena KZ-1 so določene nadaljnje zahteve glede deleža kazni, ki je mora obsojenec prestati, da je lahko pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora. Med strankama ni sporno, da te pogoje tožnik izpolnjuje.

9. Peti odstavek 88. člena KZ-1 določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

10. Glede na opisano zakonsko ureditev pogojni odpust ni pravica, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Kot izhaja iz citiranega besedila petega odstavka 88. člena KZ-1, je upravni organ (komisija) pooblaščen, da odloča po prostem preudarku. V takšnem primeru sodišče v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 v upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

11. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je torej pooblastilo komisije za odločanje po prostem preudarku vezano na ugotovitev, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Zakon zgolj primeroma našteva ("se upoštevajo predvsem") okoliščine, ki jih komisija upošteva pri svoji odločitvi glede pogojnega odpusta. Komisija pa sme upoštevati tudi druge relevantne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obsojenčevem ravnanju na prostosti. Že če ena od upoštevnih okoliščin ne omogoča zaključka o utemeljenem pričakovanju, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil, je to zadostna podlaga za zavrnitev prošnje za pogojni odpust.

12. Postopek odločanja o pogojnem odpustu ureja ZIKS-1 (105. člen in sledeči, v zvezi s četrtim odstavkom 88. člena KZ-1). O pogojnem odpustu odloča komisija, in sicer na predlog obsojenca ali z njegovo pisno privolitvijo, na prošnjo ožjih družinskih članov, ali pa na predlog direktorja zavoda (prvi odstavek 106. člena ZIKS-1). Zavod za prestajanje kazni zapora, v katerem se nahaja obsojenec, pripravi poročilo, v katerem opredeli razloge in poda oceno glede ponovitvene nevarnosti obsojenca ter poda predlog glede rešitve prošnje za pogojni odpust (četrti odstavek 106. člena ZIKS-1).

13. Na navedeni podlagi je ZPKZ Koper pripravil poročilo z dne 13. 5. 2019, iz katerega je med drugim razvidno, da je tožnik večkratni splošni povratnik in da zaporno kazen prestaja že tretjič, da je med prestajanjem te kazni v ZPKZ Dob kršil pravila hišnega oziroma dnevnega reda in da je bil zaradi varnostnih razlogov premeščen v ZPKZ Koper. V poročilu z dne 13. 5. 2019 je navedeno tudi, da ima tožnik čakajočo zaporno kazen, ker je bil 16. 4. 2019 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe obsojen na kazen 4 mesece zapora. Nadalje je iz poročila razvidno, da tožnik odklanja sodelovanje z zavodom in da zunajzavodskih ugodnosti še nima. Komisija se je s poročilom ZPKZ Koper seznanila ter mu je v vsem bistvenem sledila. Ocenila je, da je tožnik že imel možnost spremeniti svoj način življenja, pa tega ni storil. Njegove predhodne kršitve hišnega oziroma dnevnega reda kažejo, da je potrebno nadaljnje preverjanje tožnikove stabilnosti znotraj zavoda. Ker mu zunajzavodske ugodnosti še niso bile podeljene, tudi še ni bilo mogoče preveriti njegovega delovanja zunaj zavoda. Komisija je upoštevala, da ima tožnik sicer urejene pogoje za bivanje na prostosti in da priznava svoja kazniva dejanja, vendar ni mogla spregledati, da razloge za ta dejanja pripisuje prav slabi finančni situaciji, zato njegove navedbe o slabih možnosti za zaposlitev po odpustu niso dober znak za prognozo, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Ob upoštevanju vsega povedanega je komisija zaključila, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo več ponovil kaznivih dejanj. Opisana presoja komisije je smiselna in logična ter ji sodišče lahko sledi. Že vsaka posamezna od izpostavljenih okoliščin je lahko razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust, vse skupaj pa tudi sodišče prepričajo, da je odločitev komisije utemeljena.

14. Glede na tožnikovo pojasnjevanje, zakaj je prišlo do njegovih kršitev in premestitve, oziroma navedbe o sporih z vodjo četrtega bloka ZPKZ Dob, B.B., ter navedbe, zakaj ni želel sodelovati z nosilcem primera v ZPKZ Koper, A.A., sodišče ugotavlja, da te navedbe ostajajo na ravni splošnih očitkov, tožnik prav tako ni ponudil nobenih dokazov zanje. Tudi sicer pa presoja upravičenosti izrečenih (disciplinskih) ukrepov ni predmet postopka odločanja o pogojnem odpustu. Obsojenec ima možnost uveljavljati varstvo svojih pravic, kot to predvideva že ZIKS-1 (glej 83. člen in sledeče), pritoži se lahko tudi na morebitno odločbo o disciplinski kazni (93. člen ZIKS-1). Za odločitev v tej zadevi tudi ni relevantno tožnikovo mnenje, da bi bil pred slovenskimi sodišči obsojen na milejšo kazen, kot je bil v Srbiji. Kot je pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo, odločitev komisije o pogojnem odpustu ne pomeni drugačne odmere kazni, ki jo je pravnomočno izreklo sodišče, vpliva le na način izvrševanja te kazni, kar pa je mogoče le, če ugotovljene okoliščine dajejo podlago za sklep o utemeljenem pričakovanju, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil.

15. Ker tožnik v tožbi ugovarja, da nima čakajoče kazni, saj mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, II 47088/2017 z dne 30. 5. 2019, izrečena enotna zaporna kazen 5 let in 3 mesece, sodišče dodaja, da je v poročilu ZPKZ Koper z dne 13. 5. 2019 navedeno, da tožnik ima čakajočo zaporno kazen, pri čemer je bilo upoštevano stanje ob pripravi poročila. Ta kazen naj bi bila po tožnikovem zatrjevanju pred sejo komisije in izdajo izpodbijane odločbe s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici združena v enotno kazen. V tej zvezi pa tožnik z ničemer ne izkaže, da bi že na seji komisije 12. 6. 2019 konkretno navedel to dejstvo in ga podkrepil z dokazi, in tudi ne obrazloži, da in zakaj tega že takrat ne bi mogel storiti. Čim je tako, gre pri tej navedbi za tožbeno novoto, ki je sodišče v upravnem sporu ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Tudi sicer pa ta ugovor za drugačno presojo izpodbijane odločitve ne more zadoščati. Glede na predhodno obrazloženo namreč že okoliščina, da so se proti tožniku vodili tudi drugi kazenski postopki, lahko pripelje do sklepa, da ne gre pričakovati, da po pogojnem odpustu ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Sam način določitve kazni, torej ali je izrečenih več posameznih kazni ali ena enotna, pri tem ne more imeti bistvene vloge. Predvsem pa je pomembno, da je toženka ustrezno presodila, da proti pogojnemu odpustu govori tudi več drugih relevantnih okoliščin (tožnikovo povratništvo, neustrezno vedenje med prestajanjem kazni, tožnik nima zunajzavodskih ugodnosti).

16. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, komisija je pri njeni izdaji prosti preudarek uporabila v mejah in na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

17. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave. V upravnem sporu namreč niso bila navedena nova dejstva, ki bi jih sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 lahko upoštevalo pri odločitvi, oziroma ki bi glede na zavzeta stališča sodišča bila pomembna za odločitev, prav tako niso bili predlagani nobeni novi dokazi (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep II U 413/2017-10
• UPRS Sodba I U 293/2018-8
• UPRS Sodba I U 503/2018-12