UPRS Sodba I U 253/2019-15

Jedro

Toženka je navedla razumne in logične razloge, zaradi katerih tožnika pogojno ni odpustila s prestajanja kazni, tako da prosti preudarek ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je določen in tudi niso bile prekoračene njegove meje. Za sklepanje na tožnikovo ponovitveno dejavnosti zadostuje že ugotovitev, da zoper tožnika tečejo pred sodišči v Republiki Sloveniji še drugi kazenski postopki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika, ki ga je tam navedeno sodišče obsodilo na kazen 3 leta in 8 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Iz obrazložitve odločbe, izdane na podlagi 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izhaja, da tožnik formalni pogoj za pogojni odpust izpolnjuje, saj je 30. 10. 2018 prestal 80,9 odstotkov kazni, ni pa izpolnjen materialni pogoj iz petega odstavka 88. člen KZ-1, in sicer, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. V okviru ocene, ali izpolnjuje materialne pogoje, je kot razloge proti ponovitveni nevarnosti toženka upoštevala, da si tožnik prizadeva pri izobraževanju, da ima urejeno socialno mrežo, nastanitev in zaposlitev na prostosti. Kljub temu pa pri tožniku prevladajo razlogi, iz katerih izhaja njegova ponovitvena nevarnost, in sicer, da se znotraj zavoda ne vede v skladu z osebnim načrtom ter da zoper njega teče več kazenskih postopkov pred različnimi sodišči v Republiki Sloveniji. Poleg tega tožnikova stabilnost na prostosti še ni bila preverjena z dalj časa trajajočimi zunajzavodskimi ugodnostmi.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je odločba nezakonita in neustavna, ker toženka ni usposobljena, da ugotavlja, ali bo tožnik ponavljal kazniva dejanja. Zato predlaga, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da tožnik ni nagnjen k storitvi kaznivih dejanj. Poleg tega odprti kazenski postopki, ki so stari več kot štiri leta, niso ovira za odobritev pogojnega odpusta. Navaja razloge, iz katerih izhaja, da je zaupanja vreden in da se drži vseh navodil zavoda. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo toženke, da se ne vede v skladu z osebnim načrtom, kar pripisuje zavestnim dejanjem uslužbencev zavoda in njihovemu nevestnemu delu v službi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, in tožnika pogojno odpusti iz zavoda, toženki (in tam navedenim osebam) in tam navedenim osebam pa naloži plačilo odškodnine za škodo, nastalo z izdajo izpodbijanega akta, žalitev, hudih obtožb in blatenja ter povračilo pravdnih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih, ki izhajajo iz nje. Poudarja, da je pri izdaji odločbe upoštevala tudi dejstva in okoliščine, ki so tožniku v korist. Tožnikove tožbene navedbe, da se ni izjasnila do vseh pomembnih okoliščin pa ocenjuje kot pavšalne in nekonkretizirane. Predlaga zavrnitev tožbe ter zahteva povrnitev stroškov.

4. Tožba ni utemeljena.

5. KZ-1 v petem odstavku 88. člena določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

6. Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno z 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je sodišče ugotovilo, da je organ, katerega odločba se izpodbija, odločal na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in 88. člena KZ-1, ki tudi dajeta pravno podlago za odločanje, pri tem pa je pravilno uporabil namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi obrazložil.

7. V konkretnem primeru je oseba lahko pogojno odpuščena, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovila kaznivega dejanja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, kaj je upoštevala pri svoji odločitvi in zakaj se je odločila, da tožnika še ne more pogojno odpustiti. Sodišče šteje kot ključni razlog, ki je tudi dovolj razumen, da je tožena stranka odločila tako, kot je, ta, da je pri tožniku ugotovila več razlogov, ki kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na prostosti, kot proti. Med drugim tudi, da tožnik ugodnosti zunaj zavoda še ne koristi, zato njegova stabilnost še ni bila preverjena z dalj časa trajajočimi zunajzavodskimi ugodnostmi. Tožnikove navedbe in dokazi, glede več kot 5 prostih izhodov, ki naj bi imel, se ne nanašajo na obdobje pred izdaji izpodbijane odločbe, zato na odločitev ne morejo vplivati. Pri navedenem razlogu sodišče opozarja na to, da so kriteriji, po katerih skladno z 88. členom KZ-1 odloča komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu, v zakonu našteti le primeroma, kar pomeni, da sme toženka upoštevati tudi druge kriterije, ki sicer v tem določilu niso našteti, so pa vseeno relevantni za presojo, ali obstaja ponovitvena nevarnost, torej tudi, ali je bila tožnikova stabilnost že preverjena z zunajzavodskimi ugodnostmi.

8. Predvsem pa je toženka na tožnikovo ponovitveno nevarnost sklepala na podlagi ugotovitev, da se v času prestajanja kazni ne vede skladu z osebnim načrtom, in da zoper njega teče več kazenskih postopkov pred različnimi sodišči v Republiki Sloveniji, kar je v obrazložitvi odločbe natančno utemeljila na konkretnih podatkih, ki temeljijo na dokumentih, ki jih je pridobila (npr. na potrdilih Okrožnega sodišča v Ljubljani in Kopru, dokumentacije, pridobljene iz ZPKZ Ljubljana ZPKZ Dob pri Mirni, ZPKZ Maribor, ZPKZ Koper). Tožnikovi ugovori, da so navedene ugotovitve toženke glede tožnikovega vedenja napačne, so pavšalni in nekonkretizirani. Ugotovitvi, da zoper njega pred različnimi sodišči v Republiki Sloveniji teče več kazenskih postopkov, pa ne ugovarja, zatrjuje le, da niso utemeljeni in da ni nagnjen k storitvi kaznivih dejanj, kar naj bi izpovedale številne priče, katerih zaslišanje predlaga, izhajalo pa naj bi tudi iz različnih sodnih odločb. To pa so razlogi, primeroma našteti v petem odstavku 88. člena KZ-1, na podlagi katerih se sklepa na obsojenčevo ponovitveno nevarnost.

9. Pri tem želi sodišče izrecno poudariti, da se pravilno uporabo prostega preudarka pri tovrstnih primerih ugotavlja tako, da se presoja, ali so razlogi, s katerimi toženka utemeljuje tveganje, da bi obsojenec kaznivo dejanje morebiti lahko ponovil, razumni, in da se presoja, ali njena odločitev ni arbitrarna. Samo v tem obsegu sme sodišče presojati odločitve izdane po prostem preudarku, saj je - kot je bilo že omenjeno - obseg sodne kontrole v tovrstnih primerih zadržan in omejen zgolj na presojo, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1).

10. V obravnavani zadevi je toženka navedla razumne in logične razloge, zaradi katerih tožnika pogojno ni odpustila s prestajanja kazni, tako da prosti preudarek ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je določen in tudi niso bile prekoračene njegove meje. Ker za sklepanje na tožnikovo ponovitveno dejavnosti zadostuje že ugotovitev, da zoper tožnika tečejo pred sodišči v Republiki Sloveniji še drugi kazenski postopki, in da tožnikova stabilnost na prostosti pri prestajanju obravnavane kazni še ni bila preverjena, za katere kakšna posebna strokovna znanja niso potrebna, sodišče dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ki bi dokazovali, da tožnik ni nagnjen k storitvam kaznivih dejanj, da se drži navodil pristojnih ter da se vede v skladu z osebnim načrtom, ni izvedlo, saj njihova izvedba, glede na ugotovitve, ki niso sporne, in glede na naveden obseg presoje sodišča, v obravnavnem primeru ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev.

11. Ker je izpodbijana odločba iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega ostavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je za izdajo izpodbijanega akta odločilno, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1184/2016-9
• UPRS Sodba I U 359/2016-37
• UPRS Sodba I U 629/2021-13