UPRS Sodba I U 2328/2018-14

Jedro

Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1 sicer lahko v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, če bi zatrjevanje tožnika, da v Alžiriji ni imel kje bivati in ni imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, v primeru njegove vrnitve v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva. Slednje pa je odvisno od okoliščin primera. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,1 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo2, česar pa tožnik v konkretnem primeru niti ne uveljavlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je izvorno državo zapustil, ker mu je preko drugih oseb grozil mačehin brat, ki je terorist in upornik proti oblastem Alžirije. Od tožnika je zahteval, da zapusti vojsko, sicer ga bo ubil oziroma poškodoval. Med preostalimi razlogi za zapustitev izvorne države je navedel še, da ima že od otroštva zdravstvene težave duševne narave in zato jemlje zdravila, da v Alžiriji ni imel stalnega prebivališča, njegovo ekonomsko stanje pa je bilo slabo. V vojski je bil štiri leta od 2008 do 2012 oziroma od 2010 do 2014. Delal je v tankovski enoti. V Alžiriji sprejmejo v vojaško službo tudi osebe z zdravstvenimi težavami. Želel je ostati, v vojski so ga imeli radi, vendar je zaradi prejetih groženj vojsko zapustil. Iz Alžirije je odšel leta 2016, do takrat pa se je skrival po različnih krajih, saj ni imel dovolj denarja, da bi odšel prej. Delal je v kavarni, kjer je tudi spal. Za grožnje je povedal le prijateljem in sorodnikom, ne pa tudi nadrejenim v vojski niti policiji, saj se je bal, da bi bilo potem še slabše. Telesno ni bil nikoli ogrožen. Povedal je tudi, da se je zaradi duševnih težav zdravil že v Alžiriji, za kar je porabil ves denar, ki ga je zaslužil. V Alžiriji ne more živeti, saj ga ljudje, ki jih pozna, ne marajo in z njimi ne more bivati. Dvakrat je že poskusil storiti samomor, prvič leta 2009 v Alžiriji, drugič pa v Srbiji, v obeh primerih s preveliko količino zaužitih tablet.

2. Toženka v odločbi ugotavlja, da se tožnik za utemeljitev svoje prošnje ni zadostno potrudil. Njegovi odgovori na osebnem razgovoru so bili zmedeni, na določena vprašanja pa toženka meni, da tožnik ni hotel odgovarjati ali pa ni vseh podatkov povedal po resnici in točno (kot npr., kdaj so se začele njegove težave, v katerem časovnem obdobju je bil v vojski). Očita mu, da do izdaje odločbe ni predložil nikakršnih osebnih dokumentov, niti zaprosil za podaljšanje roka za njihovo predložitev, kar kaže na njegov odnos do postopka mednarodne zaščite. Predložil je zgolj zdravniško dokumentacijo, pridobljeno v Sloveniji. Zaradi zmedenih odgovorov na vprašanja ter razlik v izjavah, podanih ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, toženka dvomi v njihovo verjetnost. Ugotavlja, da so tožnikove izjave medsebojno neskladne in v neskladju s preučenimi informacijami o izvorni državi, zlasti v zvezi z obveznostjo in dolžino služenja vojaškega roka. Ker tožnik neskladnosti ni uspel zadovoljivo pojasniti niti po tem, ko je s strani toženke prejel informacije o izvorni državi, toženka ugotavlja, da je notranje neverodostojen. Za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo mogoče, saj je izvorno državo zapustil šele nekaj let po zatrjevanem preganjanju ter prečkal kar nekaj varnih držav, preden je v Sloveniji podal prošnjo. Ugotavlja, da je splošno neverodostojen. Njegove zatrjevane težave v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik ni ne zatrjeval ne izkazal vzročne zveze med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja. Zatrjevana dejanja niso dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča. Tožnik je namreč povedal, da nikoli ni bil telesno ogrožen, grožnje je prejemal preko posrednikov, policiji jih ni prijavil, poleg tega pa v drugih krajih v Alžiriji, kjer je živel vsaj dve ali pa štiri leta, teh težav ni imel. Kolikor bi navedel takšna dejanja, ki bi lahko pomenila preganjanje, bi to pomenilo, da ga preganja nedržavni subjekt. V tem primeru bi moral zatrjevati in izkazati, da ga izvorna država ni bila sposobna ali ni želela zaščititi, kar pa ni izkazoval. Tožnik je bil zdravljen že v izvorni državi, sicer pa se toženki glede na njegovo zdravstveno dokumentacijo poraja dvom v resničnost njegovih navedb, saj iz predložene zdravstvene dokumentacije izhaja njegova zasvojenost s pomirjevali. Ugotavlja, da mu ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda po 28. členu ZMZ-1. Nadalje ugotavlja, da iz preučenih informacij, ki jih je predložil tožnik o izvorni državi, sicer izhaja, da je terorizem na tem območju prisoten, a je tveganje za teroristične napade skoraj nepomembno, medtem ko druge predložene informacije sploh niso v zvezi s tožnikovim primerom (npr. „Raketni napad na alžirski plinski obrat“, „Potovalni nasveti za tujino“). Iz informacij toženka zaključuje, da se alžirske oblasti zavedajo terorizma in se proti njemu borijo. Varnostna situacija v Alžiriji ni takšna, da bi sama po sebi utemeljevala mednarodno zaščito. Poleg tega je Vlada RS tožnikovo izvorno državo uvrstila na seznam varnih izvornih držav, tožnik pa ni izkazal osebnih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko štelo, da ta zanj ni varna.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter dveh pripravljalnih vlogah izpodbija izdano odločbo zaradi zmotne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Uvodoma izpostavlja, da je toženka kršila pravila postopka s tem, ko o njegovi prošnji ni odločila v roku, ki ga določa ZMZ-1 v 47. členu, niti o zamudi in razlogih zanjo ni obvestila tožnika. Obenem mu je kršila pravico do izjave, saj njegovim pooblaščencem ni dovolila, da bi mu postavljali vprašanja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Poudarja, da že njegove trditve, da ni imel kje živeti in ni imel sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, lahko predstavljajo kršitev EKČP, posledice te kršitve pa resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zgolj splošna, toženka ni dovolj resno upoštevala njegovega zdravstvenega stanja ter dejstva, da je v postopku šibkejša stranka, ki dokaznega bremena pogosto ne zmore. Tožbi prilaga dokazilo o službovanju v vojski, iz katerega je razviden tudi pravilen datum tožnikovega rojstva, to je 18. 2. 1991 in ne 18. 2. 1989. Svoje identitete ni razkril zaradi strahu pred vrnitvijo v izvorno državo, iz istega razloga ob podaji prošnje tudi ni navedel pravilnega obdobja vojaškega službovanja. To je storil šele na osebnem razgovoru. Pojasnjuje, da ni bil na štiriletnem služenju vojaškega roka, pač pa je bil v vojski zaposlen. Dokazil o službovanju v vojski med upravnim postopkom ni predložil, saj ga je bilo strah kontaktirati z osebami v Alžiriji. Ko je vojaško službo zapustil zaradi groženj, je pričel delati kot natakar, a so ga ti, ki so mu prvotno grozili, pričeli novačiti za delo v Libiji, kjer bi moral uporabiti predhodno pridobljeno znanje vojaških veščin. Ker ga je bilo tega zelo strah, je državo zapustil. Maščevanja se boji še danes in se v Alžirijo noče vrniti. Dokument o delu v vojski je uspel pridobiti šele sedaj, saj DHL pošta ni želela sprejeti vojaške knjižice. Tako ima zgolj fotografijo vojaške knjižice. Za zdravstvene težave je povedal že na osebnem razgovoru, kjer je tudi pojasnil, da so ga že v otroštvu zdravili v bolnišnici za mentalne bolezni. Zaradi zdravil, ki jih je moral jemati, je postal od njih odvisen. Prav zato je bil v Sloveniji diagnosticiran kot zasvojenec s tabletami in ob podaji prošnje ni bil sposoben sodelovati, kot bi moral. Nedoslednosti v izjavah so posledica slabega duševnega stanja in strahu. Prošnjo za azil je podal šele v Sloveniji med drugim zato, ker je slišal, da drugje azila ne dobiš. V Alžiriji je zaradi groženj njegovo življenje še vedno ogroženo. Zanj v Alžiriji zdravstveno ni bilo tako poskrbljeno kot v Sloveniji, kjer je deležen psihoterapije. V Sloveniji je okreval in živi samostojno življenje s podporo družine osebe, ki mu pomaga in jo predlaga za zaslišanje. Izpostavlja, da iz zdravstvenih razlogov prebiva na zasebnem naslovu že od sredine leta 2018, kar gotovo pomeni, da uživa tudi visoko stopnjo zaupanja in da očitno njegova identiteta ni bila sporna. Če iz zdravstvenih razlogov že bivanje v azilnem domu zanj ni sprejemljivo, je še toliko manj vrnitev v Alžirijo. Predlaga postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj poda mnenje o tem, v kakšnem zdravstvenem stanju je sedaj, kakšno je bilo njegovo psihično stanje ob prihodu v Slovenijo in kakšno pred razselitvijo na zasebni naslov. Poda naj mnenje tudi o prognozi, če mu mednarodna zaščita ne bi bila podeljena in bi ostal brez ustreznega zdravljenja. Toženki očita, da ni v zadostni meri raziskala dejanskega stanja v Alžiriji glede možnosti brezplačnega zdravljenja.

4. Toženka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z očitkom tožnika, da ni odločila v roku, pojasnjuje, da je tožnika obveščala tako o zastoju kot razlogih zanj, kar izhaja iz dopisov v upravnem spisu. Prav tako zavrača, da pooblaščenec ni imel možnosti tožniku postavljati vprašanja. Iz prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da je imel tožnik možnost pojasniti razloge za prošnjo, pooblaščenec pa je imel priložnost postavljati dodatna vprašanja na osebnem razgovoru, a te možnosti ni izkoristil. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku ne izhajajo ne objektivni ne subjektivni elementi preganjanja. Prav tako ne izhaja, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državi grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada navkljub informacijam, ki jih je predložil. Poudarja, da je pri presoji prošenj vezana na trditveno podlago prosilca samega in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. V zvezi s tožnikovim pojasnjevanjem, da zaradi strahu ni razkril svoje identitete, pa ugotavlja, da je imel tožnik celoten postopek ustrezno pravno pomoč, zato njegovih tovrstnih navedb ne sprejema. Navaja še, da je „skeniran“ dokument brez dokazne vrednosti v smislu izkazovanja identitete ali pojasnjevanja neskladnosti. Pa tudi sicer je vložen prepozno. Če bi bil upošteven, pa bi še dodatno utrjeval prepričanje o tožnikovi neverodostojnosti, saj se tudi rojstni podatki ne ujemajo s podatki, danimi na zapisnik. Odgovarja očitkom v tožbi in navaja, da je tožnik med upravnim postopkom sam povedal, da se je v izvorni državi zaradi duševnih težav že zdravil. Ugotavlja, da med upravnim postopkom tožnik ni predlagal izvedenca ustrezne stroke, sama pa glede na potek postopka ni imela utemeljenega razloga, da bi ga postavila po uradni dolžnosti. Izjave tožnika so bile mestoma resda zmedene, kar pa ne zadošča za izvedbo v tožbi predlaganega dokaza, saj tudi iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da tožnik v postopku ne bi mogel sodelovati. Poudarja, da z odločbo o tožnikovi razselitvi na znani naslov ni bila seznanjena, saj te odločbe izdaja Urad Vlade RS. Tudi navedbe v tej smeri so tožbena novota.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. V zvezi z uvodnim tožbenim ugovorom, da je toženka ob odločanju o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito kršila rok za odločitev, kot ga določa prvi odstavek 47. člena ZMZ-1, sodišče pojasnjuje, da je ta rok zgolj instrukcijski, ki na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve toženke ne vpliva in odločba toženke zgolj iz tega razloga ni nezakonita. Ne glede na navedeno pa je (kot je razvidno iz priloženega upravnega spisa) toženka tožnika v zvezi z zamudo pri odločanju in o predvidenem roku odločitve (drugi odstavek istega člena) obvestila najprej z dopisom z dne 17. 1. 2018, ki so ga pooblaščenci tožnika prejeli dne 18. 1. 2018, kot izhaja iz vročilnice pripete navedenemu obvestilu, nato pa ponovno še dne 12. 6. 2018 (obvestilo so pooblaščenci tožnika prejeli dne 13. 6. 2018).

8. V zvezi z nadaljnjim tožbenim očitkom sodišče ugotavlja, da je sicer res, da pooblaščencu tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj tožniku, za to omejitev pa po mnenju sodišča ni bilo nobenih smiselnih razlogov. Vendar pa je bila ta možnost pooblaščencu tožnika dana v kasnejši in ključni fazi postopka, ko je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor. Poleg tega je bila tožniku tekom celotnega upravnega postopka zagotovljena pravna pomoč z zastopanjem po ustrezno usposobljenem pooblaščencu, ki pa možnosti postavljanja vprašanj ni izkoristil. Slednje bi lahko pomenilo, da je ta tudi sam ocenil, da je bilo tožniku že s postavljenimi vprašanji s strani toženke omogočeno, da se o okoliščinah, pomembnih za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, izjasni dovolj celovito. Sodišče tako ne more sprejeti tožnikovega očitka, da mu je bila s takšnim ravnanjem toženke kršena pravica do izjave.

9. Tožnik v tožbi nadalje opozarja, da če oseba nima kje živeti in nima sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre lahko za kršitev 3. člena EKČP, posledice te kršitve pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1 sicer lahko v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, če bi zatrjevanje tožnika, da v Alžiriji ni imel kje bivati in ni imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, v primeru njegove vrnitve v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva. Slednje pa je odvisno od okoliščin primera. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,¹ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo², česar pa tožnik v konkretnem primeru niti ne uveljavlja.

10. Zgolj pavšalno in nekonkretizirano zatrjevano pomanjkanje dobrin po presoji sodišča ne spada pod omenjeni pravni okvir, zato toženka tudi ni imela obveznosti, da bi slednje stanje preverjala z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščenca že v upravnem postopku, tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito.

11. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku na ustrezen način, to je z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tožbeno navedbo, da toženka ni zadostno upoštevala tožnikovega slabega zdravstvenega stanja in napravila napačen sklep, da je tožnik podal le splošne navedbe, ki jih ni konkretiziral in izkazal, sodišče ugotavlja, da je za zavrnitev tožnikove tožbe bistvena predvsem ugotovitev toženke ki izhaja iz obrazložitve na strani 8 in 9 izpodbijane odločbe. Toženka je v četrtem odstavku 8. strani ocenila, da zatrjevane težave tožnika oziroma posredne grožnje, zdravstvene težave in težave s prebivališčem v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kakor ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1. Med razlogi in dejanji preganjanja mora biti podana vzročna zveza. Sodišče v tem delu v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na toženkino utemeljitev. V zvezi s tem se sodišče tudi ne bo dodatno še posebej opredeljevalo, ali novo predložena dokazila o službovanju v vojski upoštevati ali ne, saj že razlogi, iz katerih tožnik uveljavlja svojo upravičenost do mednarodne zaščite, niso utemeljeni. Sodišče zgolj poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, da je Alžirijo zapustil šele nekaj let po prejemu groženj, ki jih je prejel posredno, vsaj dve ali štiri leta pa živel v drugih krajih v Alžiriji, kjer težav ni imel, in tam tudi služboval. Čeprav morebiti tožnik svoje težave (strah pred grožnjami in zdravstvene težave) dojema kot preganjanje, pa ti nimajo značilnosti preganjanja, kot ga določa Ženevska konvencija in ZMZ-1, saj ti dogodki niso niti dovolj resne narave niti dovolj ponavljajoči. V skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo dejanja: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali; - predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1). Tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi ni podano dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1.

12. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik zatrjuje preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz tožnikovih navedb ne izhaja, da državni organi tožnika ne bi bili sposobni zaščititi. Sodišče v celoti sprejema tudi nadaljnje razlogovanje toženke na 9. strani izpodbijane odločbe, zlasti drugega in tretjega odstavka na 9. strani, kjer toženka ugotavlja, da tudi kolikor bi bilo moč slediti tožnikovim navedbam v zvezi s preganjanjem, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ne zatrjeval in še manj izkazoval, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali ne bi hoteli nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (25. člen ZMZ-1). Kot je pravilno pojasnila že toženka, zgolj na podlagi tožnikovega zatrjevanega strahu, da se težave ne bi povečale, ni prijavil zatrjevanih groženj, ni mogoče sklepati, da mu je bil dostop do subjektov zaščite onemogočen ali pa da mu ti zaščite ne bi mogli ali ne hoteli nuditi, kar tožnik niti ni zatrjeval.

13. Ob vsem navedenem sodišče ugotavlja, da je toženka navedla jasne in prepričljive razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite, sodišče pa se tem razlogom pridružuje.

14. Tožnik v tožbi še dodatno navaja, da so ga po tem, ko je odšel v drug kraj Alžirije, kjer se je preživljal kot natakar, pričeli ljudje, ki so mu prvotno grozili, novačiti za delo v Libiji, kjer bi moral uporabiti svoje predhodno pridobljeno znanje vojaških veščin. Najprej jim je zagotavljal, da bo za njih delal, a le zato, da bi se jih rešil, nato pa je Alžirijo zapustil. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa pri tem obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. V nadaljevanju citirano določilo ZUS-1 še določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

15. Po pregledu spisa, zlasti zapisnika o podaji prošnje z dne 17. 7. 2017 in zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 9. 2017, sodišče ugotavlja, da so navedbe tožnika v tem smislu nova dejstva, ki pa so obstajala že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Poleg tega so te tožnikove navedbe preveč pavšalne ter v nasprotju s tem, kar je povedal ob podaji prošnje (da je po zapustitvi vojske delal v drugih krajih Alžirije, da ga tam A. ne bi našel, da ga v drugih krajih niso našli in je bilo varno), stran 6 zapisnika, in na osebnem razgovoru (da po zapustitvi vojske s A. ni imel več težav, da je odšel v drug kraj v Alžiriji in tam težav ni bilo, tja je odšel, da ne bi vedel, kje je), stran 5 zapisnika. Obenem pa tudi ni navedel razlogov, zaradi katerih teh navedb ne bi mogel podati že v postopku pred upravnim organom. Zato jih sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 šteje kot neupoštevno tožbeno novoto.

16. Tožnik v tožbi še opozarja, da toženka ni zadostno upoštevala njegovega zdravstvenega stanja, tako kot razlog, ki ga uveljavlja za mednarodno zaščito, kot tudi razlog, zaradi katerega v postopku ni mogel sodelovati, kot bi moral.

17. Procesna sposobnost je sposobnost stranke samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja. Sodišče (oz. upravni organ) mora med postopkom na procesno sposobnost stranke ves čas paziti po uradni dolžnosti. Glede na potek upravnega postopka ter predložena dokazila o zdravstvenem stanju tožnika, se tudi sodišču ne poraja sum o pomanjkanju njegove procesne sposobnosti. Iz predložene zdravstvene dokumentacije izhaja prav nasprotno od tega. Iz spis. priloge A5, pregled tožnika opravljen dne 26. 7. 2017 pri dr. D.D., izhaja, da je tožnik umirjen, spontan, čustveno primerno razgiban, da je sicer navajal anksiozno simptomatiko, ki pa na pregledu ni bila ugotovljena, tudi brez znakov psihoze. Znakov psihoze oz. drugih razpoloženjskih duševnih motenj ni zaznal niti dr. E.E., ki je tožnika pregledal dne 14. 8. 2017 (spis. priloga A6), prav tako ne dr. F.F. na pregledu 13. 10. 2017 (spis. priloga A7). Glede na to, da se procesna sposobnost stranke predpostavlja, se tekom postopka pred upravnim organom glede na navedeno, očitno ni porodil dvom, da tožnik lahko sam opravlja dejanja v postopku.

18. Prav tako navajano slabo zdravstveno stanje tožnika (psihične težave) ob danih navedbah (da je sicer v Alžiriji imel dostop do zdravljenja, ki pa je drago in ni na takšnem nivoju kot v Sloveniji), ne zadošča za mednarodno zaščito. Nedostopnost do zdravstvene oskrbe v izvorni državi sicer lahko pomeni podlago za subsidiarno zaščito, vendar samo pod pogojem, da to ni zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države³ in če gre torej za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe⁴, na kar pa se tožnik, kot že povedano, ne sklicuje. Iz tega razloga na presojo utemeljenosti tožbe tudi ne more vplivati ugotovitev, v kakšnem zdravstvenem stanju je sedaj tožnik, kakšno je bilo njegovo psihično stanje ob prihodu v Slovenijo in kakšno pred razselitvijo na zasebni naslov. Prav zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti pričanje predlagane priče B.B. o tem, da se je njegovo psihično počutje izboljšalo, odkar živi v Sloveniji.

19. Toženka je na podlagi preučenih informacij tudi dovolj natančno obrazložila, da varnostna situacija v Alžiriji ni takšna, da bi sama po sebi utemeljevala mednarodno zaščito ob upoštevanju dejstva, da je Vlada RS tožnikovo izvorno državo uvrstila na seznam varnih izvornih držav (Odlok Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav, Ur. l. RS, št. 13/16 in 38/19), tožnik pa ni izkazal osebnih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko štelo, da ta zanj ni varna.

20. Iz vseh navedenih razlogov po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje resne življenjske ogroženosti, niti dejstva, da ga policija v Alžiriji ne bi bila sposobna zaščititi ali mu ne bi hotela nuditi ustrezne zaščite. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

21. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V navedeni zadevi je sicer tožnik predlagal svoje zaslišanje ter postavitev izvedenca psihiatra in zaslišanje priče B.B., vendar, pa kot je sodišče že obrazložilo, slednje na presojo upravičenosti do mednarodne zaščite glede na zatrjevana dejstva ne more vplivati.

-------------------------------
¹ Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.
² Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.
³ Sodba Sodišča EU v zadevi M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 35.
⁴ Ibid. odst. 36.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1590/2019-7
• UPRS Sodba I U 151/2020-7
• UPRS Sodba I U 1282/2023-13