UPRS Sodba I U 1808/2019-7

Jedro

Skladno s 67. členom ZUP, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva (enako pa velja tudi za listinsko dokumentacijo), je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči (oziroma dokazov ne upoštevati). Organ mora v roku 5 delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Če tega vložnik v danem roku ne bi storil, bi šele organ lahko vlogo zavrgel (oziroma listinske dokumentacije ne upošteval). Navedeno je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-814/2016/91 (1312-03) z dne 30. 10. 2019 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vložen 8. 10. 2019. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 15. 4. 2016. Toženka je navedeno prošnjo s sklepom z dne 25. 4. 2019 zavrgla zaradi predaje Republiki Hrvaški - odgovorni članici za obravnavo njegove prošnje. Tožnik je pred predajo pobegnil, 18. 9. 2018 pa ga je Norveška na podlagi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije predala Sloveniji, kjer je do 20. 9. 2019 prestajal zaporno kazen.

2. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z istimi navedbami kot v prošnji za mednarodno zaščito¹. V zahtevku tožnik navaja, da bo v 10 dneh dobil dokaze, dva videoposnetka in dokumentacijo o poskusu uboja in jih predložil. 22. 10. 2019 ji je sicer posredoval skene medicinske dokumentacije, mornarske izkaznice in dopisov iz leta 1999, ki jih zaradi slabe kvalitete ni moč prevesti. Predložil pa ni videoposnetka in dokumentacije o poskusu uboja. Ugotavlja, da mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo postopek in pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ker so tožnikove navedbe v zahtevku pavšalne, trditve nepodkrepljene in poenostavljene, navedel ni nič takega, kar ne bi povedal že v prošnji za mednarodno zaščito, niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je toženka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

3. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vse treh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da bi morala toženka v okviru postopkovnih jamstev po 4. členu ZMZ -1 zagotoviti prevode dokumentacije, ki jo je tožnik predložil. Zaključek toženke, da je navedena dokumentacija tako slabe kvalitete, da je ni moč prevesti, je laičen, saj gre za dokumentacijo, izdano v arabskem in del v francoskem jeziku. Toženka nima potrebnega jezikovnega znanja, da bi lahko in smela ugotavljati, če se da dokumentacijo prevesti oziroma da se je zaradi slabe kvalitete ne da. Pravno upoštevno izjavo o nemožnosti prevajanja dokumentacije bi lahko dal le sodni tolmač. Če pa je toženka v postopku pridobila izjavo kompetentnega sodnega tolmača, bi morala tožnika pozvati, da v določenem primernem roku predloži dokumentacijo ustrezne kvalitete. Sicer pa lahko vsak povprečen človek vidi, da dokumentacija ni tako slabe kvalitete, da ne bi bilo moč zagotoviti prevoda, vsaj dela, ki je dobro viden in čitljiv. Neupoštevanje predložene dokumentacije predstavlja bistveno kršitev postopka in predstavlja pomanjkljivo presojo dokazov ob izostanku vestnosti in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Toženka bi morala ugotoviti resnično dejansko stanje, skladno z načelom materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Ker predložene dokumentacije ni obravnavala, izpodbijani sklep ni zakonit in pravilen. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se po odpravi izpodbijanega akta zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu ter še navaja, da tožnikova predložena dokumentacija tudi v berljivem delu ne izkazuje novih in relevantnih dejstev v konkretnem primeru. Toženka je vpogledala v predloženo dokumentacijo, vendar je ugotovila, da je ne more upoštevati pri svoji odločitvi. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

7. Sodišče ne sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1, ker tožnik ni predložil novih dokazov.

8. Med strankama je nesporno, da se je tudi v zadevnem postopku tožnik skliceval na trditve, ki jih je že podal v prošnji za mednarodno zaščito, tako nedvomno v zadevnem postopku ni podal novih trditev. Sodišče pa ugotavlja, da se toženka v upravnem postopku sicer ni opredelila do dokazov, ki jih je v postopku predložil tožnik (saj je ugotovila, da jih ni moč prevesti zaradi slabe kvalitete, do dokazov se opredeljuje šele v odgovoru na tožbo, tj. prepozno) in ki se sicer nahajajo v upravnem spisu.

9. Po presoji sodišča predstavljajo ti dokazi nove dokaze, saj je tožnik v zvezi z njimi (četudi naj bi nastali leta 1999 in naj bi tako obstajali že v času postopka v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito) pojasnil, da jih predhodno ni mogel predložiti, saj je šele sedaj uspel prepričati starše, da mu pošljejo dokaze.² Navedenemu toženka ni ugovarjala, zato tem trditvam sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in zato navedene dokaze skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 šteje za nove dokaze³.

10. Toženka je sicer napačno uporabila prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, češ da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive⁴ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive⁵ ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)⁶. Tožnik mora sam predlagati nove dokaze in navesti nova dejstva. Skladno s 67. členom ZUP, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva (enako pa velja tudi za listinsko dokumentacijo), je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči (oziroma dokazov ne upoštevati). Organ mora v roku 5 delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Če tega vložnik v danem roku ne bi storil, bi šele organ lahko vlogo zavrgel (oziroma listinske dokumentacije ne upošteval).⁷ Navedeno je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP.

11. V konkretnem primeru pa toženka ni tako ravnala. Tožnik je predložil dokumentacijo, za katero toženka meni, da je neberljiva (četudi ni zatrdila, da bi to izjavil sodni tolmač, ki bi mu dokumentacijo predala v prevajanje). Vendar tožnika ni niti pozvala, naj jo predloži v lažje berljivem izvodu, kakor je tudi ni predala v prevajanje sodnemu tolmaču, temveč navedene dokumentacije sploh ni upoštevala in se do nje ni opredelila (kot že navedeno, je opredelitev do te dokumentacije v odgovoru na tožbo prepozna), pač pa le ugotavlja, da tožnik s svojimi pavšalnimi, nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati pomembnega povečanja verjetnosti izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Kot izhaja iz upravnega spisa, je del predložene dokazne dokumentacije tožnika tudi v berljivi francoščini, pa vendar navedenega toženka ni prevedla oziroma, če je že prevedla, s prevodom ni seznanila tožnika, predvsem pa ni pojasnila, zakaj ne sledi tožniku, da naj bi z navedenimi dokazili v francoskem jeziku izkazal svoje navedbe.

12. Ponovni postopek se uvede pod izrecno navedenimi pogoji iz 64. člena ZMZ-1, med drugim tudi, če tožnik v postopku predloži nove dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Vendar pa toženka predloženih dokazov sploh ni upoštevala, saj jih ni niti dala prevesti. Če pa naj bi bili neberljivi, ni pozivala tožnika na predložitev bolj berljivega izvoda predložene dokumentacije. S tem se njene ugotovitve, da tožnik ni podal dokazov, ki bi lahko pomembno povečevali tožnikovo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, ne da preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

13. Ker je tako tožnik podal nove dokaze v predlogu za uvedbo ponovnega postopka, skladno s 64. členom ZMZ-1, toženka pa navedenega ni vsebinsko presojala, ker je menila, da navedeni dokazi zaradi neberljivosti niso upoštevni (oziroma je pavšalno ocenila, da tožnik s svojimi trditvami ni uspel izkazati, da pomembno povečujejo verjetnost, da bistveno izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite) ter je tožnikov zahtevek skladno s 65. člena ZMZ-1 zavrgla, je sodišče posledično tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (4. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Toženka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ V prošnji je tožnik navajal, da je leta 2011 demonstriral pred parlamentom, bil član skupine in skladatelj. V pesmi, ki jo je napisal, je kritiziral kralja. Posneli so video, zažgali kraljevo sliko in po njej urinirali. Pevca skupine sta zaprta. To se je dogajalo 2013, tožnik pa je Maroko zapustil 29. 11. 2015. Bil je na očeh obveščevalnih služb in bil dvakrat zaprt. Iz zapora so ga izpustili, ker je oče plačal. Če bi se vrnil v Maroko, bi ga zaprli za celo življenje. Policisti so streljali nanj in ga ranili v nogo, ker je pred tem protestiral pred parlamentom proti kralju.
² V zvezi s tem je še navajal, da jih predhodno ni mogel pridobiti, ker mu jih starši niso hoteli poslati. Sedaj pa se je večkrat pogovarjal s starši, tudi sestra, ki živi v Franciji. Zadnjič, ko se je pogovarjal z mamo, mu je dejala, da mu bo sedaj poslala vse dokaze.
³ Novi so tisti dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oz. ki so obstajali že prej, pa jih stranka brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).
⁴ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
⁵ Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.
⁶ Glej sodbo ESČP v zadevi MD et MA c. Belgique, odst. 66; glej tudi: Asylum Procedures and the Principle of Non-Refoulement: Judicial Analysis, EASO Professional Development Series for Members of Courts and Tribunals, produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, razdelka 5.2.2.4. in 6.4.2.3.
⁷ Primerjaj sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 3700/2009 z dne 16. 12. 2009.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 508/2019-8
• UPRS Sodba I U 166/2020-8
• UPRS Sodba I U 1287/2019-4a