<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1339/2019-6

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1339.2019.6
Evidenčna številka:UP00040533
Datum odločbe:28.08.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Boštjan Zalar (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč (poroč.), Liljana Polanec
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - pospešeni postopek

Jedro

Sodišče sodi, da je toženka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne in preveč pavšalne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, ker mu očitno ne grozi preganjanje. Pri tem pa mora namreč organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo po presoji sodišča tudi storjeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ker prihaja iz varne izvorne države in ker so njegove navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi, po 1., 2. in 5. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Tožnik je iz Maroka, arabske narodnosti, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. V obrazložitvi odločbe toženka nato povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Kot razlog za mednarodno zaščito je navedel, da slovenska vlada ve, da v Maroku ni varno, pa čeprav je Maroko uvrstila na seznam varnih držav. Povedal je, da v Maroku ni pravic in sicer ni človekovih pravic, kar zlasti čutijo revni ljudje. Kljub pridobljeni izobrazbi se zaposliš le „po vezah“ oz. če plačaš podkupnino. V Maroku je želel delati kot učitelj, a ni mogel, nato je opravil teoretični del preizkusa za policista, vendar so kasneje od njega zahtevali plačilo podkupnine, zato službe policista ni dobil. Delal je „na črno“ kot gradbeni delavec, za to pa ni nikogar podkupil. V Maroku ima probleme tudi s sorodniki zaradi zapuščine. Med njimi je prišlo celo do uporabe hladnega orožja. Ob podaji prošnje je povedal, da zadeve policiji ni prijavil, ker bi se situacija zgolj poslabšala; ker je bil v Maroku psihično in fizično ogrožen, je bil prisiljen izvorno državo zapustiti. Če bi se zgolj preselil v drug kraj, bi se stanje še poslabšalo, saj bi potreboval denar za najemnino, plače pa so tam zelo nizke. V osebnem razgovoru je nato povedal, da je mešane narodnosti, saj so njegovi stari starši Berberi, v zvezi z zapuščinskim sporom pa, da je bil ta nekoč tako hud, da so morali posredovati celo reševalci, saj so bili udeleženi poškodovani na obeh straneh spora; tako eni kot drugi so spor prijavili tudi policiji. Ker so bili vsi ogroženi, je zapustil državo. V sam spor so se nato vmešali preostali sorodniki in umirili zadevo, zato sta obe strani prijavo na policiji umaknili. V državah, ki jih je prečkal, za azil ni zaprosil, ker mu tam ni bilo všeč. Stike ima zgolj z bratom, ki živi v Italiji. Brat je tisti, ki je posredoval pri družini v Maroku, da bi tožniku poslali osebne dokumente in dokumente v zvezi z zapuščinskim sporom; te naj bi mu poslali že do časa osebnega razgovora.

3. Toženka v odločbi pojasnjuje, da je tožniku na osebnem razgovoru določila rok za predložitev osebnih dokumentov, a je nato odločila še pred njegovim iztekom, saj meni, da predložitev osebnega dokumenta na presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ne more vplivati. Ugotavlja, da je tožnik navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna. Pred policijo je povedal, da je iz Maroka odšel, ker si želi boljšega življenja. Ne ob podaji prošnje in ne na osebnem razgovoru ni konkretiziral, izkazal in obrazložil splošnih navedb, da v Maroku ni pravic, zaposlitev pa je mogoča zgolj v primeru plačila podkupnine. Izpostavlja, da je kljub temu sam povedal, da je vendarle delal kot gradbeni delavec, za kar ni podkupil nikogar. Tudi navedbe v zvezi z družinskim sporom so preveč splošne in iz njih ne izhaja, da bi bil ogrožen prav tožnik sam. Pa tudi sicer so tovrstne navedbe nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Težav, ki jih navaja, ni mogoče povezati z razlogi preganjanja po ZMZ-1 niti te ne dosegajo praga resne škode. Navedel je sicer dogodek, v katerem je posredovala policija, a iz njega ni razvidno, da bi mu škoda grozila. Ugotavlja, da so izjave tožnika neskladne in neprepričljive, kot npr., da je pred policijo omenil brata, ki živi in dela v Italiji, ob podaji prošnje pa ne, da je ob podaji prošnje dejal, da spora s sorodniki ni prijavil policiji, kar je nasprotno od tega, kar je povedal na osebnem razgovoru, da v osebnem razgovoru ni omenil uporabe hladnega orožja v sporu z bratranci. Neskladnost v njegovih izjavah toženka ugotavlja tudi pri njegovih navedbah v zvezi z narodnostjo, saj je ob podaji prošnje povedal, da je Arabec, na osebnem razgovoru pa, da so njegovi stari starši Berberi in da je torej mešane narodnosti. Ob vsem navedenem toženka še ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Ob tem ugotavlja, da so izjave tožnika neprepričljive in kontradiktorne tudi v zvezi s policijo, saj je celo sam povedal, da se je policija odzvala in intervenirala, zato toženka ne dvomi, da Maroko lahko zagotavlja varnost in zaščito svojim državljanom.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5. Toženki očita absolutno bistveno kršitev postopka, ker je o njegovi prošnji odločila še pred iztekom roka za predložitev osebnih dokumentov. Pri tem pa tudi sicer iz poteka osebnega razgovora ni razvidno, ali je določila dodaten rok zgolj za predložitev osebnih dokumentov ali tudi dokazov v zvezi z družinskim sporom. Ker se je toženka ukvarjala tako s tožnikovo istovetnostjo kot tudi s tem, ali je tožnik osebne dokumente predložil ali ne, je slednje očitno štela za pomembno, zato njenega zaključka, da predložitev osebnih dokumentov na njeno odločitev ne more vplivati, ni mogoče preizkusiti, oziroma je vsaj preuranjen. Toženka ga je sicer seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države, vendar pa ga obenem ni seznanila, na podlagi katerih informacij je Slovenija razglasila Maroko za varno državo. S tem je kršeno načelo zaslišanja stranke, saj iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da Maroko zanj ni varen. Izpodbijane odločbe se zato v tem delu ne da preizkusiti, saj ni moč presoditi samih informacij, prav tako tožnik ni imel pravice, da bi se do njih, v kolikor obstajajo, opredelil. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2214/06 z dne 20. 9. 2007, izhaja, da sme toženka odločati v skrajšanem postopku zgolj, ko prosilec zatrjuje takšne dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Ker se je toženka spustila v ocenjevanje stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev - v konkretnem primeru ocenjevanje korupcije, stopnjo družinskega nasilja, bi morala odločati v rednem postopku, češ, da iz njegovih zatrjevanj izhaja, da je kot pripadnik družine A. ogrožen s strani družinskih članov pokojnega strica, dokazovanje slednjega pa mu je toženka onemogočila s tem, da mu na osebnem razgovoru ni postavila roka za predložitev dokazov, čeprav je povedal, da skuša pridobiti dokazila. V zvezi z očitki tožniku, da so njegove izjave neskladne in neprepričljive, tožnik poudarja, da je ob podaji prošnje govoril le o nasilju na splošno, na osebnem razgovoru pa v zvezi s konkretno policijsko prijavo, vendar v množini in ne v ednini. Meni, da namen osebnega razgovora ni v ponavljanju navedb iz prošnje. Prav tako je izjava v zvezi z narodno pripadnostjo, ki jo je podal na osebnem razgovoru, le bolj natančna, ne pa neskladna z navedbami iz prošnje.

6. V odgovoru na tožbo se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Dodatno še navaja, da izpodbijana odločba temelji na neutemeljenosti razlogov za mednarodno zaščito in ne na izkazanosti oz. neizkazanosti istovetnosti. Poudarja, da tožnik tudi do današnjega dne še ni predložil nobenih dokumentov. Tožnik je imel na dveh zaslišanjih možnost pojasniti vse razloge za mednarodno zaščito, vprašanja mu je smel postavljati tudi njegov pooblaščenec, zato zavrača, da bi bila tožniku kršena pravica do izjave. Tožnik svojih izjav v zvezi s korupcijo ter kršitvami človekovih pravic v Maroku ni uspel izkazati in jih je zatrjeval zelo posplošeno. Njegovih izjav ni mogoče povezati s kriteriji iz 20. člena ZMZ-1 niti mu v primeru vrnitve ne grozi resna škoda, saj nikoli ni zatrjeval, da bi bil prav on sam konkretno preganjan ali ogrožen, ali da bi ga kdo poškodoval. Sklicuje se na izpodbijano odločbo in tam ugotovljene neskladnosti. Dvomi v resničnost njegovih navedb in v resničnost obstoja razlogov za zapustitev izvorne države.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene na podlagi 1., 2. in 5. alineje 52. člena ZMZ-1. Na podlagi določil 1. - 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja) ali če so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz 8. in 9. alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (5. alineja).

9. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je toženka odločila, še preden je tožniku iztekel rok za predložitev osebnih dokumentov, sodišče meni, da ta tožbeni ugovor ni utemeljen do te mere, da bi bil izpodbijani akt nezakonit. Toženka je v izpodbijani odločbi dovolj jasno in prepričljivo obrazložila, da tožnikova identiteta na presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ne more vplivati ter svoje odločitve ni v ničemer oprla na izostanek njegovih osebnih dokumentov, kar torej na presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ni vplivalo, saj je toženka prošnjo tožnika zavrnila po presoji razlogov, ki jih je za mednarodno zaščito uveljavljal, pri čemer med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Maroko, ki je z Odlokom Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav določen kot varna izvorna država (1. člen).

10. Sodišče sodi, da je toženka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne in preveč pavšalne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017), ker mu očitno ne grozi preganjanje. Pri tem pa mora namreč organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo po presoji sodišča tudi storjeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se po zatrjevanih okoliščinah dovolj približalo zakonskim pogojem preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1.

11. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajata razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sledi bistvenemu delu utemeljitve izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi toženke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe. Sodišče zgolj poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik je sicer posplošeno zatrjeval nespoštovanje človekovih pravic in težave zlasti revnih prebivalcev z zaposlitvijo, vendar pa, kot pravilno ugotavlja že toženka, so njegove navedbe preveč pavšalne, da bi ravnanja, ki jih navaja, bilo mogoče šteti za dejanja preganjanja iz 26. člena ZMZ-1, niti ni tožnik izkazal takšnih osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajala potrebna podlaga (razlog) preganjanja. Tudi glede družinskega spora zaradi zapuščine sodišče ugotavlja, da gre za zasebno zadevo med tožnikovo družino in sinovi pokojnega strica brez potrebne povezave z razlogom za preganjanje določenem v Ženevski konvenciji in v ZMZ-1. Poleg tega toženka v zvezi z navedenim pravilno ugotavlja še, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bil on sam konkretno ogrožen, čeprav je sicer na izrecno toženkino vprašanje odgovoril pritrdilno, a ne da bi nadalje pojasnil oz. konkretiziral navedeno (stran 7 zapisnika o sprejemu prošnje za mednarodno zaščito z dne 15. 7. 2019). V tožbi tožnik navaja, da je ogrožen kot pripadnik družine A., dokazovanje slednjega pa naj bi mu toženka onemogočila s tem, ko mu roka za predložitev dokazov ni postavila. Sodišče ob tem ugotavlja, da so tožbene navedbe v zvezi z navedenim za presojo tožnikovih zatrjevanih okoliščin povsem pavšalne, saj tožnik o tem, zakaj bi slednje lahko vplivalo na upravičenost do mednarodne zaščite, ne pove nič. Kolikor v zvezi s tem tožnik zatrjuje, da gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, ni mogoče spregledati, da sta obe sprti družini podali prijavo policiji, kjer je postopek tekel dve ali tri leta (stran 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 1. 8. 2019), po posredovanju širše družine, pa sta obe prijavo pri policiji umaknili (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru), tako da že iz navedenega izhaja, da je policija delovala in ne gre za situacijo iz 3. alineje 24. člena ZMZ-1. Iz vseh navedenih razlogov po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje resne življenjske ogroženosti niti dejstva, da ga policija ni sposobna ali ne bi hotela zaščititi med razlogi za preganjanje. Iz enakih razlogov sodišče tudi meni, da tožnik ni uspel izkazati, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

12. V zvezi s tožnikovim očitkom, da ga toženka ni seznanila z informacijami, na podlagi katerih je Maroko razglasila za varnega, sodišče ugotavlja, da je toženka tožnika obvestila, da se Maroko nahaja na seznamu varnih izvornih držav po Odloku Vlade RS, pri tem pa mu tudi z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je bila tožniku tekom celotnega upravnega postopka zagotovljena pravna pomoč z zastopanjem po ustrezno usposobljenem pooblaščencu, vendar pa navedene okoliščine, ki jih tožnik uveljavlja kot razloge za zapustitev izvorne države oziroma priznanje mednarodne zaščite, ne predstavljajo podlage za priznanje le-te po določbah ZMZ-1, saj ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da bi bil tožnik preganjan zaradi katerega izmed razlogov iz 27. člena ZMZ-1, ki lahko predstavljajo podlago za status begunca. Tožnik v preteklosti ni bil žrtev preganjanja niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim strahom pred preganjanjem ali tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede tveganja resne škode namreč ni navedel nobenih dejstev glede relativne intenzivnosti dejanj, ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1.

13. V zvezi z ugotovitvijo toženke, da so izjave tožnika očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi (5. alineja 52. člena ZMZ-1), pa sodišče ocenjuje protislovja, na katera se toženka sklicuje v izpodbijani odločbi, kot manj pomembna, vendar meni, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odločitev toženke po 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1 dovolj utemeljena.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Pri tem je izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)1.

-------------------------------
1 Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 24, 26, 27, 28, 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzNTA3