UPRS Sodba I U 1584/2019-9

Jedro

Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožnici.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Izpodbijani sklep je prvostopenjski davčni organ izdal zaradi oprave davčne izvršbe dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 24. 4. 2019 skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški, 2.623,28 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri A. d.d. V izreku izpodbijanega sklepa so navedeni tudi izvršilni naslovi, na katerih temeljijo tožničine obveznosti. Gre za obračune različnih prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL, in sicer za obdobja od 1. 8. 2014 do 28. 2. 2015. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica v predpisanem roku obveznosti ni poravnala, zato je bilo treba začeti izvršbo, organ pa med drugim navaja tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, omejitve pri davčni izvršbi, vrstni red poplačila davka in pripadajočih dajatev.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi je med drugim navedel, da med terjatvami, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, sicer ni izrecno navedenih zamudnih obresti, vendar da so obresti po določbi četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek ter zato po mnenju pritožbenega organa delijo usodo glavnice, od katere so obračunane. Pritožbeni organ navaja, da so v konkretnem primeru terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, da pa ni razloga, da ne bi enako veljalo za zamudne obresti od takih prednostnih terjatev. Navaja, da se izterjava zamudnih obresti od prednostnih terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost doslej ni izkazala za sporno ter se ob tem sklicuje na sodbe tukajšnjega sodišča I U 993/2017 z dne 13. 2. 2018, II U 473/2016 z dne 28. 11. 2018 in II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019. Navaja, da so ostale nekatere prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, neporavnane, zaradi česar je po mnenju pritožbenega organa tožnica v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 dolžna plačati tudi zamudne obresti. Pojasnjuje, da začet stečajni postopek ne vpliva na tek zamudnih obresti, se pa obrestna mera, po kateri so se obrestovale terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, z začetkom stečajnega postopka spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri (prvi odstavek 256. člena ZFPPIPP).

3. Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 1. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je bil nad tožnico 19. 5. 2015 začet postopek osebnega stečaja, pri čemer je bil 25. 7. 2018 izdan sklep o odpustu obveznosti St 2555/2015, ki je postal pravnomočen 10. 8. 2018. Tožnica se sklicuje na drugi odstavek 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), v skladu s katerim odpust obveznosti ne učinkuje na prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP ter za taksativno naštete terjatve v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Navaja, da iz navedenih določil ZFPPIPP ne izhaja, da bi predstavljale prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne bi učinkoval, tudi terjatve iz naslova zamudnih obresti, zaradi neplačila prednostnih terjatev. Po tožničinem mnenju je zmotno tudi stališče pritožbenega organa, po katerem so obresti pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, ter da delijo usodo glavnice. Ob tem se sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča I U 2386/2017 z dne 22. 5. 2018. Sodna praksa, na katero se sklicuje davčni organ druge stopnje pa po tožničinem mnenju ne obravnava primerljivega dejanskega stanja. Tožnica meni, da je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na terjatve iz naslova zamudnih obresti nezakonit, saj odpust obveznosti, sprejet v postopku osebnega stečaja, zajema tudi zamudne obresti, nastale zaradi neplačila prednostnih terjatev. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi pravno relevantno dejansko stanje ni sporno. Prav tako ni sporno, da odpust obveznosti na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP v konkretnem primeru ni učinkoval na prednostne terjatve iz relevantnega drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP¹, to je na prednostne terjatve iz naslova nezavarovanih terjatev za plačilo prispevkov, ki so nastali v zadnjem letu pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Ostaja pa sporno pravno vprašanje, ali odpust obveznosti, sprejet v postopku osebnega stečaja, zajema tudi zamudne obresti, nastale zaradi neplačila prednostnih terjatev iz naslova nezavarovanih terjatev za plačilo prispevkov, nastalih v zadnjem letu pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.

7. Po sodni presoji se je pritožbeni organ v konkretnem primeru pravilno skliceval na četrti odstavek 3. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da so obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po mnenju sodišča navedeno pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožnici.

8. Sodišče po povedanem zavrača očitke nepravilne uporabne materialnega prava. Listine, ki jih tožnica navaja pod rubriko „dokazi“ in izvedbo katerih predlaga, pa so takšni, da gre med drugim za obvezne priloge k tožbi (to velja za izpodbijani sklep in odločbo drugostopenjskega davčnega organa), kar pomeni, da ne gre za dokaze v ožjem pomenu besede, torej listinske dokaze o spornem pravno relevantnem dejanskem stanju. V tem delu zato ni mogoče izvajati dokaznega postopka. V ostalem pa gre za listine iz upravnega spisa (pritožba tožnice zoper izpodbijani sklep) in za listine, ki se same po sebi ne nanašajo na nobena sporna dejstva v zadevi (izpis iz Ajpesa in sklep o odpustu obveznosti), saj gre v obravnavani zadevi le za spor o uporabi materialnega prava. Ti trije dokazni predlogi so zato nerelevantni.

9. Po presoji sodišča je tako izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen tudi iz razlogov, ki so navedeni v odločbi drugostopenjskega davčnega organa, in se sodišče nanje v tej sodbi tudi sklicuje v delu, kot jih je povzelo v obrazložitvi te sodbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

11. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč je sporno pravno vprašanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Upoštevaje določilo prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena ZFPPIPP-G, ki se uporablja od 26. 4. 2016 dalje, se določba novega drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja le za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi tega zakona.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 101/2020-10
• UPRS Sodba I U 1401/2019-13
• UPRS sodba II U 386/2015