UPRS Sodba III U 179/2020-9

Jedro

V odločbi, s katero je odrejeno pridržanje (kar predstavlja tudi nastanitev v Center), morajo biti konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, uporaba takšnega ukrepa za namen odstranitve pa mora biti omejena, pri tem se mora upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve in le, če ni možno uporabiti drugih milejših prisilnih ukrepov. Glede na navedeno mora policija že pri omejevanju svobode gibanja vedno opraviti tudi presojo, ali bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom oziroma vedno utemeljiti, zakaj je za dosego legitimnega cilja nujno pridržanje. Obveznost policije, da presodi možnost uporabe milejšega ukrepa, se ne nanaša le na nadaljnji tek izvrševanja ukrepa, temveč že na trenutek odreditve ukrepa omejitve gibanja. Takšna presoja mora biti torej narejena in obrazložena že v odločbi, kot je izpodbijana, v kateri mora biti tudi sicer jasno obrazloženo, katere dejanske okoliščine konkretnega primera in, katere pravne določbe so podlaga za sprejeto odločitev (kot to zahteva tudi prvi odstavek 214. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255-82/2019/69 (3E651-32) z dne 29. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Policija, in sicer Policijska postaja za ... (v nadaljevanju: PPIU), tožniku kot tujcu, rojenemu 17. 8. 1984, državljanu ..., ki ne poseduje potne listine, je brez dokumentov in je v postopku odstranitve, odredila od 29. 9. 2020 od 21.45 do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce v Velikem Otoku 44/z v Postojni (v nadaljevanju: Center), ker obstaja nevarnost pobega.

2. Toženka se v uvodu izpodbijane odločbe sklicuje na prvi odstavek 76. člena in prvi odstavek 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), v obrazložitvi pa poudarja, da se tožnika nastani v Centru, ker obstaja nevarnost pobega in ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Pojasnjuje, da so policisti 29. 9. 2020 ob 19.15 na Masarykovi v Ljubljani izvedli postopek ugotavljanja identitete s tožnikom. S preverjanjem evidenc Policije je bilo ugotovljeno, da je PPIU Ljubljana predhodno tožniku izdala odločbo o vrnitvi št. 2255-82/2019/52 (3E6S1-03) z dne 15. 12. 2019 (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi), s katero mu je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa za dobo 6 mesecev; odločba je postala dokončna 19. 12. 2019. Tožnik je bil z odločbo o nastanitvi št. 2255-82/2019/53 (3E651-03) dne 15. 12. 2019 nastanjen v Centru, kjer pa mu je bila nato na podlagi 73. člena ZTuj-2 izdana odločba o dovolitvi zadrževanja v RS št. 2253-818/2019/34 (216-08) z dne 18. 3. 2020 (v nadaljevanju: odločba o dovolitvi zadrževanja) z veljavnostjo od 18. 3. 2020 do 18. 9. 2020, saj odstranitev ni bila možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti. Z navedeno odločbo mu je bilo določeno javljanje vsak torek ob 13.00 v pisarni Centra na Vodnikovi 43 v Ljubljani. Tožnik je povedal, da ni vedel, da mu je odločba o dovolitvi zadrževanja potekla in ni kontaktiral Centra, kjer bi podal vlogo za podaljšanje dovolitve zadrževanja; obveznost javljanja je upošteval v prvem mesecu, kasneje ne. Toženka citira določbe šestega odstavka 73. člena in 74. člena ZTuj-2 ter navaja, da je skladno s prvim odstavkom 69. člena ZTuj-2 tujec v postopku odstranitve, z odločbo o vrnitvi mu je bila določena tudi prepoved vstopa v državo. Čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZTuj-2 ne more biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let. Pri določitvi prepovedi vstopa v državo je upoštevana predvsem vrsta in teža prekrška nezakonitega vstopa in bivanja v RS, pri tujcu pa se kaže očiten namen, da odločbe o prostovoljni odstranitvi ne bi spoštoval in zapustil RS, saj so izkazane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega iz 1., 2. in 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tujca ni bilo mogoče takoj odstraniti, zato je na podlagi izpodbijane odločbe nastanjen v Center. V nadaljevanju obrazložitve toženka povzame posamezne določbe ZTuj-2, ki se navezujejo na nastanitev v Center.

3. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da po opravljeni obravnavi in izvedenih dokazih razsodi, da se z izpodbijano odločbo izrečena nastanitev v Centru odpravi, podrejeno pa, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4. V tožbi se sklicuje na določbe Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju) ter izpostavlja stališča, ki jih je Upravno sodišče zavzelo v sodbi I U 392/2015 z dne 6. 3. 2015. Ugovarja, da se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila, zakaj v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti milejšega ukrepa nastanitve izven Centra, kar pomeni, da je napačno uporabila prvi odstavek 76. člena ZTuj- 2, ki ga je treba razlagati skladno s pravom EU in sodno prakso Sodišča EU (zadeva Mahdi). Odločba je bistveno pomanjkljivo obrazložena z vidika načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa. Sicer pa tožnik poudarja, da ne obstaja nevarnost njegovega pobega in da sodeluje s policijo. Dne 9. 10. 2019 je vložil prošnjo za prostovoljno vračanje v matično državo; ker si v danem 30-dnevnem roku za prostovoljno vračanje ni mogel urediti poti domov, je zaprosil za podaljšanje tega roka. Kljub temu mu je bila odrejena omejitev gibanja in je bil 15. 12. 2019 nameščen v Center. Omejitev gibanja je bila odpravljena z odločbo o dovolitvi zadrževanja (z) dne 18. 3. 2020. Tožnik je bil v času, ko se je vsa država umaknila v karanteno zaradi ukrepov za preprečevanje širitve virusa COVID-19, prepeljan v Ljubljano, postavljen je bil v zelo težko situacijo, ker ni imel bivališča niti mu ni pripadala kakršnakoli institucionalna pomoč. Zanj so se zavzeli prijatelji in mu omogočili nastanitev. Naročeno mu je bilo javljanje vsak teden ob ponedeljkih ob 13.00 na Vodnikovi 43 v Ljubljani. V drugem tednu javljanja, kamor je prišel skupaj s še enim iz Centra izpuščenim tujcem in znancem A.A., so bili policisti šokirani nad prihodom, zaustavili so jih nekaj metrov pred ograjo in rekli, da je karantena in naj se ne približujejo, A.A. pa čez ograjo podali žig, da je lahko sam ožigosal datum javljanja. Še isti teden je tožnikova pooblaščenka B.B. (v nadaljevanju: pooblaščenka) klicala v Center, kjer so ji povedali, da tožniku glede na situacijo ni več treba hoditi na tedenska javljanja in da ga bodo obvestili, ko bo to spet obvezno, kar pa se ni zgodilo, čeprav ima policija telefonsko številko tožnika in pooblaščenke. Če bi ga obvestili o ponovnih javljanjih, bi prišel.

5. V nadaljevanju tožbe tožnik opisuje, da je bil v noči s 4. 7. na 5. 7. 2020 žrtev napada v Ljubljani, v katerem mu je nekdo z nožem prerezal sapnik. Zdravniki so mu komaj rešili življenje, nekaj tednov je ležal na intenzivnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (v nadaljevanju: UKC), prestal dve operaciji in dolgotrajno okrevanje, saj je bil dolgo časa brez glasu in ni mogel jesti hrane. Vmes so ga večkrat obiskali policisti in kriminalisti, ki so preiskovali incident, na razgovor v tej zvezi je bila na policijo poklicana tudi pooblaščenka. Ko je bil tožnik v UKC, je tja prihajala tudi njegova pošta. Tudi po tem je imel več stikov s policisti, policija ima njegovo telefonsko številko, na kateri je bil ves čas dostopen, ter kontakt njegovega odvetnika in pooblaščenke. Tožnik je mislil, da ga bodo, ko bo čas, poklicali na razgovor, vendar se to ni zgodilo do izdaje izpodbijane odločbe o omejitvi gibanja, ki je bilo odrejeno brez razgovora in preveritve vseh aktualnih okoliščin. Tožnik je priča in oškodovanec v sodnem postopku zaradi napada nanj in si v omenjenem postopku želi sodelovati, zato je vložil prošnjo za začasno zadrževanje. Dodaten dokaz, da ni begosumen, je, da pripravlja svojo fotografsko razstavo, ki bo doživela otvoritev ... oktobra v eni od ljubljanskih galerij. Nekaj dni pred nastanitvijo v Center se je prijavil tudi na natečaj ..., če bo sprejet, bo lahko imel samostojno razstavo fotografij v Kinu Šiška. Tožnik predlaga, da sodišče kot pričo zasliši njegovo pooblaščenko B.B., v dokaz svojih navedb pa tožbi prilaga še prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljno vračanje z dne 25. 11. 2019, fotografijo pošiljke, ki mu je bila vročana v UKC, ter prošnjo za začasno zadrževanje z dne 29. 9. 2020.

6. Toženka je sodišču predložila spise postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. V odgovoru na tožbo uvodoma izpostavlja dvom v pravočasnost tožbe in v obstoj pooblastila za zastopanje tožnika. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožniku omejila gibanje na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 zaradi nevarnosti pobega. Dovoljeno zadrževanje po odločbi z dne 18. 3. 2020 mu je prenehalo 18. 9. 2020, postopka za dovolitev zadrževanja pa ni ponovno uvedla, ker tožnik ni izpolnjeval obveznosti rednega javljanja po omenjeni odločbi. Toženka nadalje navaja, da je s strani Centra, ki je pristojen za realizacijo tožnikovega vračanja v matično državo, pridobila določena dodatna dejstva in okoliščine. Tožnik je bil 15. 12. 2019 prvič nastanjen v Center. V razgovorih je bil večkrat pozvan, naj predloži kakšen osebni dokument; vedno je zatrdil, da bo to storil, a se to ni zgodilo. Kljub temu je toženka 14. 1. 2020 na Veleposlaništvo ... poslala zaprosilo za potrditev tožnikove identitete in izdajo začasnega potovalnega dokumenta. Po več urgencah je odgovor prejela šele 23. 9. 2020. Zaradi situacije s COVID-19 in zapore zračnih, vodnih in kopenskih linij po Evropi je bilo tožniku dovoljeno zadrževanje v RS od 18. 3. 2020 do 18. 9. 2020 (8. alineja prvega odstavka 73. člena ZTuj-2). Ob tem je bilo tožniku določeno javljanje vsak torek ob 13.00 v pisarni Centra v Ljubljani. Naknadno ga je toženka, preko telefonskega pogovora z njegovo pooblaščenko, obvestila, da zaradi zajezitve širjenja COVID-19 obveznost javljanja začasno preneha do 1. 7. 2020. Po tem datumu pa obveznost ponovno stopi v veljavo. Dne 23. 9. 2020 je toženka prejela obvestilo Veleposlaništva RS v Budimpešti, kateremu je Veleposlaništvo ... sporočilo, da C.C. ni znan ... oblastem. ... konzul je nato po telefonu Veleposlaništvu RS pojasnil, da so prejeli uradno obvestilo, da imenovani ni ... državljan. Menil je, da bi lahko bil maroški ali tunizijski ali državljan katere koli severnoafriške države, ker so si priimki oz. akcenti zelo podobni. Po tem, ko je bil tožnik 29. 9. 2020 ponovno nastanjen v Center, je bil z njim 30. 9. 2020 opravljen razgovor, na katerem je bil seznanjen o obvestilu ... veleposlaništva, vendar je vztrajal, da je državljan .... Povedal je, da so mu starši skušali urediti biometrični potni list, vendar brez prstnega odtisa to ni bilo mogoče. Na poziv, naj predloži kopijo kakršnegakoli dokumenta, je odvrnil, da tega nima. Telefonskih številk staršev, ki bi bile posredovane ... veleposlaništvu, v bistvu ni hotel povedati. Rekel je, da z ... konzulom ne bi govoril po telefonu, ampak naj se uredi njegov prihod v Center. Kot dokaze za te navedbe v odgovoru na tožbo toženka predlaga zaslišanje D.D. iz Centra ter elektronsko korespondenco "odgovor na Request for identification". Iz zadnjega in preteklih razgovorov je razvidno, da tožnik noče sodelovati pri potrditvi svoje identitete. Zato mu z odločbo o dovolitvi zadrževanja ni dodelila pravice do osnovne oskrbe. Toženka tako sporoča, da poleg razloga nevarnosti pobega pri tožniku obstoji še dodatni razlog za omejitev gibanja, ki je njegova neznana identiteta. Predlaga, da sodišče tožbo kot prepozno oziroma nedovoljeno zavrže, podrejeno pa kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je bila tožniku odrejena nastanitev v Centru od 29. 9. 2020 od 21.45 do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, ker obstaja nevarnost pobega.

9. ZTuj-2 v prvem odstavku 76. člena določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev. Ta določba se uporablja tudi v primerih, ko ni znana istovetnost tujca (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Namestitev tujca v center ali izven centra (kot tudi bivanje v centru pod strožjim policijskim nadzorom) policija odredi z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe; tožba ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). Pojem "nevarnost pobega", oziroma okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, so primeroma opredeljene v 68. členu ZTuj-2. V 81. členu ZTuj-2 pa je določeno, da lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev slednjega v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev iz države (prvi odstavek); na tej podlagi lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja (drugi odstavek); v primeru tega ukrepa lahko policija tujcu z odločbo omeji gibanje samo na kraj bivanja in mu določi obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji (tretji odstavek 81. člena ZTuj-2). Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija pod pogoji, ki so določeni v 79. členu ZTuj-2, tujcu omejitev gibanja podaljša. V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Na tej podlagi se uporabljajo tudi pravila, ki določajo standard obrazložitve upravne odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP).

10. Z določbami ZTuj-2 je, kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel (oziroma je imel namen prenesti) tudi pravo Evropske unije, med drugim Direktivo o vračanju. Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in da mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti ter da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V prvem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je določeno, da razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve; obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno. Iz drugega odstavka istega člena Direktive o vračanju pa med drugim izhaja, da mora biti odredba o pridržanju pisna in da morajo biti v njej navedeni dejanski in pravni razlogi ter da se, če je pridržanje nezakonito, zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti.

11. ZTuj-2 je treba razlagati skladno z Direktivo o vračanju. Iz predhodno citiranih določb izhaja, da morajo biti že v odločbi, s katero je odrejeno pridržanje (kar je tudi nastanitev v Center) konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, uporaba le-tega za namen odstranitve pa mora biti omejena, pri tem se mora upoštevati načelo sorazmernosti (prim. tudi tretji odstavek 7. člena ZUP). Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve in le, če ni možno uporabiti drugih milejših prisilnih ukrepov. Glede na navedeno mora policija že pri omejevanju svobode gibanja vedno opraviti tudi presojo, ali bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom, oziroma mora vedno utemeljiti, zakaj je za dosego legitimnega cilja nujno pridržanje. Obveznost policije, da presodi možnost uporabe milejšega ukrepa, se ne nanaša le na nadaljnji tek izvrševanja ukrepa, temveč že na trenutek odreditve ukrepa omejitve gibanja. Takšna presoja mora biti torej narejena in obrazložena že v odločbi, kot je izpodbijana, v kateri mora biti tudi sicer jasno obrazloženo, katere dejanske okoliščine konkretnega primera in katere pravne določbe so podlaga za sprejeto odločitev (kot to zahteva tudi prvi odstavek 214. člena ZUP). Opisana stališča izhajajo tudi iz že oblikovane sodne prakse (ne le sodba tega sodišča I U 392/2015 z dne 6. 3. 2015, pač pa tudi npr. sodbe I U 1051/2016 z dne 20. 7. 2016, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, III U 250/2017 z dne 11. 12. 2017 in III U 94/2020 z dne 18. 6. 2020).

12. Po predstavitvi relevantne pravne ureditve v obravnavanem primeru sodišče, glede na ugovore toženke, najprej pojasnjuje, da je tožba zoper izpodbijano odločbo vložena pravočasno, v 3-dnevnem roku iz prvega odstavka 78. člena ZTuj-2. Izpodbijana odločba je bila namreč, kot izhaja iz predložene vročilnice, tožniku vročena 29. 9. 2020, tožba pa je bila vložena 2. 10. 2020, s tega dne priporočeno po pošti poslano poštno pošiljko. Tožbi je bilo priloženo pooblastilo, ki je bilo po podatkih sodnega spisa hkrati s tožbo in drugimi prilogami poslano tudi toženki, pri čemer pa sodišče dodaja, da bi tudi sicer ugovor glede pooblastila lahko uveljavljal kvečjemu tožnik, ne toženka.

13. Kot nesporno izhaja iz navedb obeh strank, je bila tožniku 15. 12. 2019 izdana odločba o vrnitvi, s katero mu je izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa za dobo šest mesecev, ki je dokončna. Prav tako ni spora, da je bila tožniku 15. 12. 2019 izdana odločba o nastanitvi v Centru, na podlagi katere je bil tudi nastanjen v Centru, kjer pa mu je bila nato 18. 3. 2020 izdana odločba o dovolitvi zadrževanja v RS z veljavnostjo od 18. 3. 2020 do 18. 9. 2020. Sporno pa je, ali je policija z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito odredila (ponovno) nastanitev v Centru (med katero je njegovo gibanje omejeno na območje Centra v smislu devetega odstavka 76. ZTuj-2) od 29. 9. 2020 od 21.45 do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, ker obstaja nevarnost njegovega pobega.

14. Iz vsebine izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka pri njeni izdaji upoštevala vse relevantne določbe zakona in Direktive o vračanju. Izpodbijana odločba je z dejanskega in pravnega vidika bistveno pomanjkljivo obrazložena. V odločbi ni jasno obrazloženo, na podlagi katerih konkretnih okoliščin je toženka napravila zaključek, da obstaja nevarnost tožnikovega pobega (na kar je, kot navaja v izreku in obrazložitvi, oprla sprejeto odločitev). V odločbi je sicer zapisala, da tožnik ne poseduje potne listine oziroma da je brez dokumentov, pri čemer pa ni utemeljila, da in zakaj bi ta okoliščina kazala na nevarnost njegovega pobega. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka nadalje splošno zaključila, da so izkazane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega iz 1., 2. in 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, pri čemer pa ni navedla vsebine teh določb, niti ni jasno razvidno, ali je toženka pri tem le povzela utemeljitev odločbe o vrnitvi ali pa je ob izdaji izpodbijane odločbe napravila ponovno presojo razlogov glede nevarnosti tožnikovega pobega in katere konkretno ugotovljene okoliščine je pri tem upoštevala. Pri čemer je treba dodati, da pri presoji v konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da je toženka sama 18. 3. 2020 tožniku izdala odločbo o dovolitvi zadrževanja v RS in ga izpustila iz Centra, zato bi v izpodbijani odločbi morala pojasniti, katere po tem nastale okoliščine so takšne, da kot nujno zahtevajo njegovo ponovno nastanitev v Centru.

15. Ker toženka v upravnem sporu navaja, da je dodatni razlog za omejitev gibanja v tem, da ni izkazana istovetnost tujca, sodišče dodaja, da po ustaljeni sodni praksi z odgovorom na tožbo bistveno pomanjkljive obrazložitve odločitve ni mogoče dopolnjevati, ampak mora že izdana upravna odločba vsebovati vse za odločitev ključne razloge. To izhaja ne le iz splošne ureditve po ZUP (prvi odstavek 214. člena), ampak za primer, kot je obravnavani, tudi iz specialne določbe Direktive o vračanju, ter je zrcalna slika obveznosti, ki jih tožniku glede navajanja dejstev in dokazov nalaga 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V tej zvezi sodišče izpostavlja, da toženka sama navede, da je obvestilo Veleposlaništva RS o odgovoru Veleposlaništva ... prejela že 23. 9. 2020. S tem povezana dejstva in dokaze je torej imela možnost uporabiti že ob izdaji izpodbijane odločbe. Kolikor se toženka sklicuje na vsebino razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 30. 9. 2020, pa je treba povedati, da se izpodbijana odločba presoja po stanju ob njeni izdaji in da z naknadno nastalimi okoliščinami oziroma dokazi izdaje odločbe ni mogoče utemeljevati.

16. Izpodbijane odločbe tudi sicer ni mogoče potrditi kot pravilne in zakonite, saj iz odločbe ni razvidno, da bi toženka ob njeni izdaji opravila presojo možnosti za izrek milejšega ukrepa. Obrazložitve v tem pogledu izpodbijana odločba nima, kar nasprotuje tudi pravu in sodni praksi Sodišča EU. Tudi če so podani razlogi iz prvega oziroma drugega odstavka 76. člena ZTuj-2, bi namreč morala toženka glede na načelo sorazmernosti utemeljiti, zakaj je nujen prav izrečeni ukrep, oziroma obrazložiti, da in kako je opravila tehtanje o tem, ali bi bilo mogoče zasledovati cilj doseči z uporabo milejšega ukrepa, kar je treba v vsakem primeru posebej proučiti in obrazložiti glede na vse konkretno ugotovljene okoliščine posameznega primera. Glede na predhodno opisano pravno ureditev je namreč tujcu mogoče gibanje omejiti ne le v Centru, ampak tudi ob nastanitvi izven njega, z morebitnimi obenem naloženimi dodatnimi obveznostmi, kot je obveznost javljanja. V tej zvezi se toženka ne more zgolj splošno sklicevati, da tožnik takšne obveznosti predhodno, po odločbi o dovolitvi zadrževanja, ni izpolnjeval, glede na to, da iz njenih lastnih navedb izhaja, da naj bi mu sama ustno to do 1. 7. 2020 dopustila, in ne da bi v tej zvezi presodila tudi okoliščine glede zdravstvenega stanja in morebitnih siceršnjih stikov tožnika s policijo po omenjenem datumu. Sodišče na tem mestu dodaja, da tožbeni ugovor, da je bila izpodbijana odločba izdana brez razgovora s tožnikom, ni utemeljen; v spisih zadeve je namreč zapisnik o tožnikovem zaslišanju z dne 29. 9. 2020, vendar pa njegova vsebina v izpodbijani odločbi ni v celoti niti povzeta niti presojena, zato ni jasno, ali je toženka v odločbo nepovzete dele tožnikovih navedb štela kot pomembne ali ne in zakaj.

17. Sklepno pa sodišče še opozarja, da bi bilo treba v konkretnem primeru pri oblikovanju izreka odločbe, kot je izpodbijana, upoštevati, da je bil tožnik v Centru nastanjen že na podlagi predhodne odločbe z dne 15. 12. 2019 in da skupno obdobje namestitve na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 ne sme trajati več kot šest mesecev. Čez to obdobje se namestitev oziroma pridržanje v Centru namreč lahko podaljša le z novo odločbo ob izpolnjenih (deloma drugačnih) pogojih iz 79. člena ZTuj-2.

18. Ker iz navedenih razlogov izhaja, da je izpodbijana odločba oziroma njena obrazložitev bistveno pomanjkljiva, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, obenem pa povedano kaže tudi na nepravilno uporabo materialnega prava, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. S sprejeto odločitvijo o tožbi je po navedeni določbi ZUS-1 zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila pred izdajo izpodbijane odločbe. Ker je sodba tega sodišča pravnomočna, to, glede na pravnomočno odpravo izpodbijane odločbe, pomeni, da mora toženka oziroma Center že takoj po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep nastanitve oziroma pridržanja tožnika v Centru.

19. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov, in sicer na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

20. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V tej zvezi sodišče ponavlja, da mora že v odločbi, s katero sprejme ukrep, ki pomeni omejitev gibanja, navesti vse bistvene dejanske in pravne razloge za takšno odločitev. Tožniku pa je treba pojasniti, da izdana odločba o vrnitvi, ki je dokončna, pomeni, da za tujca obstaja obveznost zapustiti RS, ki jo bo torej tožnik moral izpolniti.

Datum zadnje spremembe:

24.11.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 236/2020-10
• UPRS Sodba in sklep I U 959/2018-13
• UPRS Sodba in sklep I U 1524/2021-19