UPRS Sodba III U 297/2018-16

Jedro

Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost. Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je kmetijska inšpektorica Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ugotovila, da zavezanec A.A. (v nadaljevanju zavezanec ali tožnik), ki mu je bilo z odločbo prvostopenjskega organa, št. 0611-2799/2014-10 z dne 18. 3. 2015, naloženo, da na parc. št. 7928 k.o. ... odstrani šotorišče v celoti, tudi v naknadnem roku, določenem v 3. točki sklepa 0611-2799/2014-79 z dne 6. 10. 2017, ki ga je izdal isti organ, ni izpolnil (1. točka izreka). Odločila je, da je zavezanec dolžan denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom 0611-2799/2014-79, plačati v roku 8 dni od vročitve tega sklepa na tam določen transakcijski račun. Kolikor zavezanec denarne kazni ne bo plačal, bo ta prisilno izterjana (2. točka izreka). Nadalje je odločila, da mora zavezanec zahteve iz 1. točke izreka odločbe, št. 0611-2799/2014-10 z dne 18. 3. 2015, izpolniti v celoti, v roku 20 dni od prejema tega sklepa in o tem takoj obvestiti kmetijsko inšpektorico, sicer bo opravljena izvršbo s prisilitvijo z novo denarno kaznijo v višini 1.000 EUR in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe (3. in 4. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel, da je bila zavezancu s sklepom 0611-2799/2014-97 zagrožena denarna kazen v znesku 1.000 EUR, če ne bo izvršil naložene obveznosti iz 1. točke izreka odločbe, št. 0611-2799/2014-10 z dne 18. 3. 2015, v roku do 31. 12. 2017. Zavezanec ni sporočil, da je zahtevo iz odločbe izpolnil, kakor mu je bilo naloženo v 3. točki izreka navedenega sklepa, iz česar upravni organ zaključuje, da odločba ni izpolnjena. Izrek nove denarne kazni je skladen z drugim odstavkom 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec med tem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok poteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo višjo denarno kaznijo. V skladu s tretjim odstavkom 292. člena ZUP pritožba zoper ta sklep ne zadrži njene izvršbe.

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 0611-2302/2018/2-VN z dne 19. 9. 2018, pritožbi tožeče stranke delno ugodil tako, da je napačno navedeno številko EMŠO v 2. točki izpodbijanega sklepa nadomestil s pravilno številko EMŠO zavezanca, v ostalem delu pa zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo. V zvezi z nesorazmernostjo zagrožene denarne kazni je navedel, da je bila zavezancu s sklepom, št. 0611-2799/2014-59 z dne 30. 5. 2017, zagrožena denarna kazen v znesku 900,00 EUR, če ne bo izvršil naložene obveznosti iz izreka odločbe, št. 0611-2799/2014-59 z dne 18. 3. 2015 v roku 90 dni, ker zavezanec naložene obveznosti ni izpolnil, mu je bil v skladu z 298. členom ZUP zagroženo z novim prisilnim ukrepom, v katerem je bila zagrožena višja denarna kazen v dovoljenem znesku 1.000 EUR.

4. Tožnik v tožbi izpodbija odločbo prvostopenjskega organa. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ napačno ocenil ali so izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe. V 2. točki izpodbijanega sklepa z dne 4. 9. 2018 se mu nalaga plačilo denarne kazni, zagrožene v sklepu, št. 0611-2799/2014-79, s katerim je bila izrečena kazen, zagrožena v sklepu, št. 0611-2799/2014-7, zoper katerega je podal predlog za odlog izvršbe, ki je bila zavrnjena s sklepom, št. 0611-2799/2014-76, pritožba zoper slednjega pa zavrnjena s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 0611-2800/2017-2 (z dne 23. 2. 2017). Prvostopenjski organ je pri odločanju o odlogu izvršbe kršil tretji odstavek 293. člena ZUP, saj je napačno ocenil nepopravljivo škodo. V samo ureditev zemljišča je vložil 300.000 EUR, zato bi realizacija izvršbe imela hude posledice zanj in za njegovo družino, katere del sta dva nepreskrbljena mladoletna otroka. Opravljanje dopolnilne dejavnosti na njihovi kmetiji je zanj in za njegovo družino bistvenega pomena. Ukinitev šotorišča pa bi imela negativne posledice tudi za turizem v ... in v Sloveniji. Z naložitvijo denarne kazni v najvišji višini je bilo tudi kršeno načelo sorazmernosti iz tretjega odstavka 7. člena ZUP. Izpolnitveno dejanje, to je odstranitev spornega šotorišča, zadeva odstranitev enostavnih objektov, ki niso trajno nameščeni oziroma spojeni z zemljiščem in kot taki ne predstavljajo degradacijo zemljišča. Časovni odlog izpolnitve odstranitve spornih objektov tako nikakor ne povečuje domnevne škode na teh zemljiščih, po drugi strani pa bi odstranitev objektov nujno vodila v prekinitev dejavnosti, ki jo opravlja in bi povzročila težko popravljivo škodo z vidika trajne okrnitve ugleda in prepoznavnosti projekta.

5. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno uporabil določbe ZUP, pravilno uporabil materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje v zadevi. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov pa je navedla, da v skladu s prvim odstavkom 292. člena ZUP v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, in ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa, dopolnjeni z odločbo upravnega organa druge stopnje in razlogov za svojo odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

9. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 289. člena določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug ali če narava izvršbe to terja, ali če je izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Organ ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec med tem kaj takega kar nasprotuje njegovi obveznosti ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo denarno kaznijo (drugi odstavek 298. člena ZUP). Prva denarna kazen izrečena za prisilitev po drugem odstavku 298. člena ne sme presegati 1.000,00 EUR, prav tako pa tudi ne vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev (tretji odstavek 298. člena ZUP).

10. V zadevi ni sporno, da je odločba prvostopenjskega organa št. 0611-2799/2014-10 z dne 18. 3. 2015 s katero je bilo bilo tožniku naloženo, da odstrani šotorišče izvršljiva in pravnomočna, prav tako ni sporno, da tožnik v danem in naknadno določenem roku šotorišča ni odstranil. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je prvostopenjski organ tožeči stranki zaradi neizpolnitve obveznosti izdal več sklepov o dovolitvi izvršbe, prvi 30. 5. 2016 v katerem mu je naložil izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe št. 0611-2799/204-10 ter odločil, da bo v kolikor bo tožnik ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 500,00 EUR. V nadaljevanju je prvostopenjski organ, kot izhaja iz upravnega spisa in med tožnikom in toženo stranko ni sporno, izdal še pet sklepov o izvršbi v katerih je postopoma višal denarne kazni do zgornje meje. Glede na trdovratno zavračanje izvršitve pravnomočne inšpekcijske odločbe je tako po mnenju sodišča zagrožena kazen sorazmerna, saj se z nižjimi kaznimi ni doseglo želenega učinka.

11. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To jasno izhaja tudi iz prvega ostavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena zgolj pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki so jo izvršuje.

12. Predmet odločanja v tem upravnem sporu pa tudi ni odločanje o predlogu za odložitev izvršbe, kakor zmotno meni tožeča stranka. Vrednost del, ki jih je vložil tožnik v nezakoniti poseg na kmetijsko zemljišče ter izguba dohodka zaradi odstranitve, na samo odločitev ne morejo vplivati glede na to, da je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da gre za nezakoniti poseg v kmetijsko zemljišče, ki ga inšpekcijska odločba-pravni naslov, ki se izvršuje, sanira. Predmet izvršilnega postopka je izključno izvršitev obveznosti, kot izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izhaja.

13. Upoštevaje navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo zavrnilo kot neutemljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na seji, saj dejstva, ki so ključna za odločitev med tožnikom in toženo stranko niso sporna in so bila ugotovljena že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, tožnik teh odločilnih dejstev ne prereka in ne predlaga izvedbe novih dokazov, prav tako pa v tožbi tudi ni predlagal, da se v zadavi opravi glavna obravnava (prvi odstavke 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

24.11.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep II U 110/2022-8
• UPRS Sodba I U 1692/2016-13
• UPRS Sodba IV U 111/2018-12