UPRS Sodba III U 84/2019-12

Jedro

Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve utemeljeno opozoril na že sprejeta stališča Sodišča EU glede tolmačenja pojma "višje sile". Evropska komisija je že v oktobru 1988 sprejela definicijo koncepta višje sile v evropskem kmetijskem pravu (Obvestilo C(88) 1696), tako da je pojasnila, da se višja sila ne omejuje le na popolno nezmožnost izvršitve obveznosti, pač pa mora biti razumljena v smislu neobičajnih okoliščin, ki so zunaj nadzora uvoznika in se jim kljub skrbnosti ne more izogniti oziroma se bi jim lahko izognil le s prekomernimi žrtvami. Sodišče EU se je do koncepta "višje sile" opredelilo v kasnejših sodbah, na katere se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje drugostopenjski organ. Sodišče soglaša z zaključkom tožene stranke, da tožeča stranka v svoji zahtevi za preklic uvoznih dovoljenj in za sprostitev varščine ni izkazala subjektivnega elementa za priznanje višje sile, to je, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi obveznost po uvoznih dovoljenjih izpolnila, ne da bi bili ukrepi, ki bi jih pri tem uporabila, prekomerni. Dokazno breme je bilo na tožeči stranki, kot je to pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, vendar pa je zgolj splošno in nekonkretizirano opisovala okoliščine svojih prizadevanj. Neizkazana zatrjevanja pa tudi po presoji sodišča obstoja subjektivnega elementa višje sile ne dokazujejo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožeči stranki ter družbam A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., v aprilu in oktobru 2017 izdala več uvoznih dovoljenj za uvoz perutninskega mesa v skladu z Uredbo 616/2007¹. Tožeča stranka je dne 25. 4. 2018 pri Okrožnem sodišču v ... objavila pripojitev vseh prej navedenih družb in zato prvostopenjski organ ugotavlja, da se od tega dne dalje vse štejejo kot ena, in sicer tožeča stranka, ki so ji bila izdana dovoljenja za uvoz perutninskega mesa.

2. Tožeča stranka je pravočasno dne 27. 7. 2018 izdana uvozna dovoljenja vrnila prvostopenjskemu organu in obenem vložila zahtevke za preklic neizkoriščenih uvoznih dovoljenj za uvoz proizvodov iz perutninskega mesa iz Brazilije, ki jih je prvostopenjski organ v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združil v en postopek (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Sklicevala se je na višjo silo, to je veterinarsko opozorilo in prepoved uvoza proizvodov iz perutninskega mesa iz proizvodnih obratov v Braziliji.

3. Prvostopenjski organ je zahtevek tožeče stranke za preklic dovoljenj za uvoz proizvodov perutninskega mesa, ki so ostala neizkoriščena v skupni količini 178.439 kg v okviru kvote 09.4211, zavrnil (2. točka izreka izpodbijane odločbe), ob tem pa določil, da mora tožeča stranka v roku 30 dni od prejema izpodbijane odločbe plačati zapadlo varščino v višini 17.843,90 EUR (3. točka izreka). Gotovinska varščina v višini 5.577,20 EUR se ji zaseže (4. točka izreka), tožeča stranka pa mora razliko med odmerjenim zneskom varščine in zaseženo gotovinsko varščino v skupni višini 12.266,70 EUR poravnati na račun prvostopenjskega organa, naveden v izpodbijani odločbi (6. točka izreka). Prvostopenjski organ je še določil, da bo, kolikor ta znesek ne bo poravnan, unovčil bančne garancije v tej višini (7. točka izreka); ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (8. točka izreka). Določil je tudi, da v postopku posebni stroški niso nastali (9. točka izreka).

4. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je tožeča stranka svoje zahtevke pojasnila v vlogi z dne 27. 7. 2018, v kateri je opisala svoje delovanje na področju uvoza mesa iz Brazilije in nastanek afere "carne fraca", ki so ji sledile preiskave v proizvodnih obratih v Braziliji. Do tega je prišlo po izdaji zadevnih uvoznih dovoljenj, nanje pa, kot je navajala, ni mogla vplivati. Tožeča stranka je v vlogi nadalje pojasnila, da je zahtevo za izdajo uvoznih dovoljenj vložila tudi v preteklem letu za več ton proizvodov in jih ustrezno uvozila, kar kaže, da je pozorna pri načrtovanju uvoza. Afera v Braziliji je imela velik odmev v medijih Evropske Unije (v nadaljevanju EU), posledično pa so kupci zavračali nakupe proizvodov iz Brazilije. Novih dobaviteljev ni bilo mogoče najti, saj je bil trg ohromljen zaradi afere. Brazilski obrati niso imeli več dovoljenja za izvoz, uvozna dovoljenja pa so veljala samo za uvoz iz Brazilije. Tožeča stranka je, kot pojasnjuje prvostopenjski organ, v svojem zahtevku nadalje navajala, da je v marcu 2018 izbruhnila nova afera glede brazilskih analiznih laboratorijev, ki je potrdila goljufije v zvezi z neustreznimi laboratorijskimi certifikati mesa za EU. Posledica tega je bil izbris obratov družb E. d.d. in F. d.d. iz seznama obratov iz katerih je dovoljen izvoz v EU. Družba E. d.d. je sicer svetovno največja proizvajalka in izvoznica perutninskega mesa, ki deluje v več kot 150 državah. V Braziliji ima 35 proizvodnih obratov, v tujini 12 obratov, po svetu pa 27 komercialnih podružnic. Ta družba je pred afero več let dobavljala perutninsko meso v države EU. Da bi se izognili zaprtju trgovanja z EU, so se brazilske oblasti odločile, da prekinejo izvoz iz vseh obratov, ki so bili vpleteni v škandalu, vendar pa so odkrite pomanjkljivosti sanitarnih razmer v smislu zanesljivosti in jamstva izvedenih pregledov v Braziliji imele za posledico, da se je EU odločila, da dokončno prepove uvoze iz številnih obratov v Braziliji, in sicer s sprejemom Uredbe EU št. 2018/700². Tožeča stranka je, kot navaja prvostopenjski organ, svoj zahtevek zaključila z utemeljitvijo, da je opisana situacija višja sila, saj je bila nepredvidljiva in nanjo ni imela možnosti vpliva, uvoznih dovoljenj pa ni bilo mogoče koristiti drugače, saj so se ta lahko koristila le za uvoz proizvodov brazilskega izvora.

5. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je skladno z vloženim zahtevkom tožeče stranke in njegovo utemeljitvijo preučil neizkoriščena dovoljenja AGRIM A007659, AGRIM A007662, AGRIM A007664, AGRIM A007665, AGRIM A007700, AGRIM A007701, AGRIM A007702, AGRIM A007703, AGRIM A007726, AGRIM A007727, AGRIM A007728, AGRIM A007729 in AGRIM A007730. Priznanje višje sile je obravnaval skladno z določbo 16. člena Izvedbene Uredbe Komisije (EU) 2016/1239³, katere prvi odstavek v nadaljevanju citira. Primer višje sile je opredeljen v drugem odstavku 2. člena Uredbe 1306/2013⁴ v zvezi s 3. členom Uredbe 1308/2013⁵. Te določbe kot višjo silo in izjemne okoliščine določajo zlasti smrt upravičenca, dolgotrajno nezmožnost upravičenca za delo, hudo naravno nesrečo, ki resno prizadene kmetijsko gospodarstvo, uničenje objektov za živino na kmetijskem gospodarstvu zaradi nesreče, epizootsko bolezen ali bolezen rastlin, ki prizadene del ali vso živino oziroma kmetijske rastline upravičenca, razlastitev celotnega ali velikega dela kmetijskega gospodarstva, če te razlastitve ni bilo mogoče pričakovati na dan predložitve vloge.

6. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so bila tožeči stranki uvozna dovoljenja izdana v obdobju od 24. 4. 2017 do 23. 10. 2017, vsa z veljavnostjo do 30. 6. 2018. V tem času je imela možnost koristiti uvoz proizvodov perutninskega mesa iz kateregakoli obrata v Braziliji. V juliju 2017 je tožeča stranka prvostopenjskemu organu predložila 4 izkoriščena dovoljenja po kvotni številki 09.4211 s skupno količino 13.003 kg uvoženega perutninskega mesa. Na podlagi izdanih uvoznih dovoljenj je tožeča stranka lahko uvozila proizvode iz perutninskega mesa iz proizvodnih obratov iz seznama, ki ga je objavila Evropska Komisija v skladu z 12. členom Uredbe 854/2004⁶. V času veljavnosti uvoznih dovoljenj so se v zadevnih proizvodnih obratih v Braziliji začeli postopki preverjanja skladnosti z zahtevami EU in postopki odpravljanja odkritih nepravilnosti, in to po tem, ko so bili ugotovljeni primeri goljufij v zvezi laboratorijskim certificiranjem za meso in mesne proizvode, izvožene v EU. Ker ni bilo zadostnih jamstev, da obrati podjetij E. d.d. in F. d.d., ki so imeli dovoljenja za izvoz mesa in mesnih proizvodov v EU, še izpolnjujejo ustrezne zahteve EU, so bili odstranjeni s seznama obratov, iz katerih je dovoljen uvoz mesa in mesnih proizvodov v EU. Iz tega seznama je bilo v skladu z Uredbo št. 2018/700, ki je bila objavljena dne 14. 5. 2018, izbrisanih 20 obratov v Braziliji, na dan 16. 5. 2018 pa je bilo na posodobljenem seznamu 57 obratov, iz katerih je bil še vedno dopusten uvoz proizvodov iz perutninskega mesa iz Brazilije v EU. Tožeča stranka je v svojem zahtevku sicer navajala, da je družba E. d.d. največja proizvajalka in izvoznica perutninskega mesa, vendar pa ni pojasnila svojih ukrepov za izvedbo uvoza takega mesa iz drugih obratov, ki so ostali na seznamu EU.

7. Prvostopenjski organ je tožečo stranko seznanil s svojimi ugotovitvami, obenem pa jo zaradi poteka veljavnosti nekaterih bančnih garancij pozval k zamenjavi z ustrezno varščino, kar je tožeča stranka dne 5. 10. 2018 tudi storila z gotovinskim pologom v višini 5.577,20 EUR.

8. Tožeča stranka je na poziv prvostopenjskega k izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah pojasnila, da je imela z dobavitelji v Braziliji dolgoročen dogovor. Z drugimi dobavitelji takega dogovora ni imela, ti pa so ponujali blago visoko nad tržno ceno, poleg tega pa tudi niso razpolagali s količinami blaga, ki bi zadostila njenim zahtevam. Ker se glede cen in količin s temi dobavitelji ni uspela uskladiti, pogajanja pa so, tako kot je v Braziliji običajno, potekala po telefonu, do podpisa pogodb ni prišlo. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožeča stranka za te svoje trditve ni predložila nobenih dokazov. Meni, da si je sicer lahko prizadevala za izpeljavo uvoza, vendar pa do tega ni prišlo, četudi bi to po presoji prvostopenjskega organa lahko storila. Uvozna dovoljenja namreč določajo le izvor perutninskega mesa in količino, ki jo stranka lahko uvozi na podlagi uvoznega dovoljenja, ne določajo pa dobaviteljev. Res je sicer v izdanih uvoznih dovoljenjih obstajala omejitev na proizvode brazilskega izvora, ni pa bilo nobenih omejitev glede izbire obratov ali nabavne cene. Afera s perutninskim mesom v Braziliji in posledično izbris obratov iz seznama je okoliščina, ki je nedvomno vplivala na poslovanje tožeče stranke, vendar pa je na seznamu EU bilo še vedno 57 proizvodnih obratov z dovoljenji za izvoz v EU, s tem da so postopki z afero trajali dlje časa, izdana uvozna dovoljenja pa so bila veljavna več mesecev. Prvostopenjski organ zato okoliščin, na katere se sklicuje tožeča stranka v zahtevku za preklic dovoljenj, ne šteje za višjo silo oziroma za izjemno okoliščino in je zato njen zahtevek zavrnil.

9. Skupna neizkoriščena količina proizvodov iz perutninskega mesa v okviru kvote št. 09.4211 po uvoznih dovoljenjih, ki so bila izdana tožeči stranki, znaša 178.439 kg. Tožeča stranka zato ne izpolnjuje pogojev za sprostitev celotne varščine. V skladu z drugim odstavkom prve točke 7. člena Uredbe 2016/1237⁷ se v primeru, da znaša uvožena ali izvožena količina manj kot 5% količine, navedene na dovoljenju, varščina zaseže v celoti. Skladno s tem je prvostopenjski organ odločil, da se tožeči stranki zasežejo vse varščine, položene za koriščenje izdanih uvoznih dovoljenj oziroma za katere so bile izdane bančne garancije, v skupni višini 17.843,90 EUR. Ker ji je zasegel tudi gotovinsko varščino, ki je bila položena zaradi poteka ene od bančnih garancij, v znesku 5.577,20 EUR, je skladno s tem odločil, da mora tožeča stranka razliko do celotne varščine v višini 12.266,70 EUR poravnati na njen račun, naveden v izreku izpodbijane odločbe, sicer bo unovčil še veljavne bančne garancije.

10. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 33081-1/2018-2 z dne 15. 2. 2019, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino pritožbe tožeče stranke, dopolnitev te pritožbe ter ključne poudarke iz obrazložitve prvostopenjskega organa, ki se jim pridružuje. Pojasnjuje, da je med strankama sporno, ali gre v obravnavani zadevi za primer višje sile v smislu določbe 2. člena Uredbe 1306/2013 v zvezi s 3. členom Uredbe 1308/2013. Drugostopenjski organ soglaša s tožečo stranko, da primeri višje sile v teh določbah niso določeni taksativno ter dodaja, da gre za višjo silo v primeru nepredvidljivega in neobičajnega dogodka, ki je neodvisen od posameznikovega ravnanja in ta na dogodek ne more vplivati. Sklicuje se na stališče Evropske komisije iz Obvestila C(88) 1696 glede višje sile v evropskem kmetijskem pravu. Po tem stališču je višja sila izjema od splošnega pravila, da se morajo veljavna pravila strogo spoštovati, zato jo je treba interpretirati in uporabljati restiktivno. Sodišče EU je v zadevah Internationale Handelsgesellschaft (zadeva C-11/70, točka 23) in SGS Belgium NV (sodba C-218/09, točka 44) poudarilo, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem "višje sile" razumeti v smislu okoliščin, ki so tuje tistemu, ki se nanje sklicuje, ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ni mogoče izogniti, razen za ceno čezmernega žrtvovanja. Nadalje izpostavlja še sodbo C-314/06, v kateri se je Sodišče EU postavilo na stališče, da pojem "višja sila" obsega objektivni element, ki zadeva neobičajne okoliščine, na katere subjekt nima vpliva, in subjektivni element, ki od subjekta zahteva, da se zaščiti pred posledicami neobičajnega dogodka, s tem da sprejme potrebne ukrepe brez prekomernih žrtev.

11. Drugostopenjski organ poudarja, da je v skladu s 50. členom Uredbe 908/2014 breme dokazovanja okoliščin, ki naj bi se štele za višjo silo, v celoti na tistem, ki se na primer višje sile sklicuje, to je v konkretnem primeru na tožeči stranki. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka zahtevi za preklic dovoljenja predložiti vsa dokazila glede okoliščin, ki po njenem mnenju predstavljajo višjo silo, k čemur jo je pozval tudi prvostopenjski organ. Drugostopenjski organ meni, da je s stališča objektivnega elementa koncepta višje sile mogoče izbris nekaterih brazilskih obratov iz seznama EU presojati kot izjemno okoliščino, na katero tožeča stranka ni mogla imeti vpliva. Ker gre za seznam EU, je imela tožeča stranka legitimna pričakovanja, da ti obrati izpolnjujejo vse standarde EU. V luči presoje subjektivnega elementa koncepta višje sile pa drugostopenjski organ poudarja, da je bila tožeča stranka dolžna sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi do uvoza sporne količine proizvodov iz Brazilije kljub neobičajnemu in nepredvidljivemu dogodku vseeno prišlo. Tožeča stranka bi torej morala izkazati, da je sprejela primerne ukrepe, s katerimi se je trudila da bi prišlo do uvoza, vendar pa o tem ni predložila nobenega dokaza, prav tako tudi ne dokaza za svoje navedbe o poskusih sklenitve pogodb s preostalimi dobavitelji iz seznama. Po mnenju drugostopenjskega organa je zato treba šteti, da tožeča stranka ni dokazala, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, da bi uvozila sporne količine proizvodov iz Brazilije. Podobno stališče je sprejelo Upravno sodišče RS v sodbi št. IV U 165/2012. Za razliko do prvostopenjskega organa, ki je navajal, da si je tožeča stranka sicer lahko prizadevala za uvoz perutninskega mesa iz Brazilije, vendar pa tega ni izpeljala, četudi bi ga lahko, drugostopenjski organ pojasnjuje, da bi za uveljavitev višje sile zadoščalo že, če bi tožeča stranka dokazala prizadevanje za izpeljavo uvoza, ki ne bi preseglo njegovega čezmernega žrtvovanja. Morebitne odločitve upravnih organov drugih držav članic, konkretno italijanskih organov, na katere se tožeča stranka sklicuje v pritožbi, pa niso podlaga za odločanje v postopku.

12. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter določi, da se ji povrne znesek zasežene varščine v višini 5.577,20 EUR, zahtevek za plačilo varščine v višini 12.266,70 EUR pa zavrne, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje, svojega materialno pravnega stališča pa ni obrazložila, pač pa se le sklicevala na Uredbe (ES), četudi v teh materialno pravnih odločbah ni pravne podlage za njeno odločitev. Tožena stranka tudi ne navaja lastnih vsebinskih argumentov oziroma sklepanj, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi pravilnost sprejete odločitve. Izpodbijana odločba torej ni obrazložena, kar je bistvena kršitev določb postopka.

13. Tožeča stranka poudarja, da zaradi višje sile ni imela objektivnih možnosti za uvoz perutninskega mesa in je zato pravočasno vložila zahtevo za preklic neizkoriščenih uvoznih dovoljenj za uvoz proizvodov iz perutninskega mesa, skladno z Uredbo (ES) 1301/2006. Dovoljenje za uvoz proizvodov iz perutninskega mesa v okviru kvote št. 09.4211 je pridobila na podlagi Uredbe 616/2003, in sicer izključno za uvoz takega mesa iz Brazilije. Vse doslej je skladno z uvoznimi dovoljenji uvozila za več ton proizvodov perutninskega mesa. V letu 2017, in toliko bolj v letu 2018, pa je na območju Federativne republike Brazilije izbruhnila afera "carne fraca". Ugotovljene so bile nepravilnosti pri proizvodnji in distribuciji perutninskega mesa, in sicer glede roka trajanja mesa, ki je bilo nepravilno datirano, to pa prikrito s kemikalijami za zatiranje videza in vonja mesa, kar je povzročilo ohromitev celotnega trga. Sledile so številne obtožbe podkupovanja tamkajšnjih inšpektorjev in politikov, kar je povzročilo izredno stanje in ohromitev izvoza mesnih izdelkov v celotni Braziliji. Brazilija v svetovnem merilu pokriva približno 7,2 % potrošnje mesa in je največja izvoznica govejega in perutninskega mesa. Dve leti trajajočo preiskavo je izvajala brazilska zvezna policija, ki je odkrila številne nepravilnosti in goljufije mesnopredelovalnih podjetij pri proizvodnji ter poznejši distribuciji oziroma izvozu. Četudi so skrajno sporne postopke menda odkrili samo v 21 brazilskih mesnopredelovalnih obratih, je strah, da bi se sporno brazilsko meso v prihodnje še lahko pojavljalo na naših trgovinskih policah povsem upravičen. Pogosto se je zato dogajalo, da so kupci, to je podjetja in trgovine v EU, zavračali mesne proizvode brazilskega porekla.

14. V mesecu marcu 2018 je ponovno izbruhnila afera, in sicer glede brazilskih analiznih laboratorijev, ki je potrdila goljufije v zvezi z neustreznimi laboratorijskimi certifikati mesa za EU. Posledica nove afere je bil med drugimi tudi izbris obratov družb E. d.d. in F. d.d. iz seznama obratov za izvoz v EU. Družba E. d.d. je svetovno največja proizvajalka in izvoznica perutninskega mesa in je pokrivala večji del uvoza perutninskega mesa iz Brazilije v EU. Kljub naporom Brazilije, da afera ostane pod nadzorom, so se vedno znova pojavljale nepravilnosti in je zato EU odločila, da prepove uvoz perutninskega mesa iz večine obratov iz Brazilije, in sicer s sprejemom Uredbe EU št. 2018/700. Tožeča stranka ob tem opozarja, da je bilo zaradi množičnega upada ponudbe perutninskega mesa v Braziliji, ki ga je bilo dopustno uvoziti v EU, nemogoče najti dobavitelja, ki bi imel na voljo perutninsko meso za izvoz, cene pa so bile daleč nad tržnimi cenami.

15. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbo 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 1306/2013. Iz tega člena izhaja, da gre za primeroma naštete okoliščine, ki se štejejo kot višja sila in ne za taksativno naštete primere. Tudi preambula iste uredbe govori o neizčrpnosti seznama primerov višje sile ter hkrati določa, da se mora pravni standard "višja sila" razlagati širše in samostojno za vsak primer posebej. Tožena stranka zato napačno razlaga standard višje sile, ko v obrazložitvi navaja, da bi bila višja sila lahko le izbris vseh proizvodnih obratov iz seznama obratov, iz katerih je dovoljen uvoz perutninskega mesa iz Brazilije v EU.

16. Pravni standard "višja sila" je tako v praksi kot v teoriji opredeljen kot okoliščina, ki je nepredvidljiva in neobičajna ter se zgodi neodvisno od posameznikovega ravnanja, ključno pa je, da posameznik na tako okoliščino ne more vplivati. Takšno stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 1128/2014. Kolikor bi imela EU namen določiti drugačne pogoje, bi bilo to v Uredbi zapisano. Prvostopenjski organ svojega materialno pravnega stališča do vprašanja višje sile ni obrazložil, pač pa se zgolj sklicuje na posamezne uredbe, ne da bi povzel njihovo vsebino. To pomeni, da njegova stališča niso obrazložena in zato niso jasna.

17. Tožeča stranka poudarja, da svojih obveznosti uvoza ni mogla izpolniti zaradi objektivnega dejstva. Dobavitelj s katerim je sodelovala je imel prepoved proizvodnje, distribucije in izvoza mesnih izdelkov in zato ni smela in mogla uvoziti količine mesa v skladu s predhodno pridobljenimi uvoznimi dovoljenji. Šlo je za več ton perutninskih mesnih izdelkov. V kratkem časovnem obdobju približno treh mesecev tudi ni uspela najti novega dobavitelja, ki bi zagotovil neoporečno perutninsko meso in hkrati omogočil izvoz v EU. Potrebno je tudi razumeti, da dobavitelji perutninskih izdelkov v Braziliji ne izvažajo le v območje EU, pač pa Brazilija meso izvaža v več kot 150 različnih držav povsod po svetu. EU velja kot območje z najvišjo stopnjo regulative, različnih zahtev ter certifikatov, ki jih mora dobavitelj upoštevati in zagotavljati pri proizvodnji in distribuciji mesa in zato v EU izvažajo le nekateri dobavitelji. Celoten trg je bil v tistem obdobju preobremenjen in ohromljen in zato ni bilo mogoče najti ustreznega dobavitelja. Poleg tega je bil ves čas prisoten dvom ali je bilo s trga odstranjeno vse sporno meso, saj so raziskave takrat še vedno potekale. Kolikor bi tožeča stranka uvozila na kakršenkoli način sporno meso, bi bila krivdno in odškodninsko odgovorna. Zato ni primerno, da tožena stranka od nje zahteva, da bi na vsak način in za vsako ceno uvozila določeno količino mesa, pri tem pa ne bi bila z gotovostjo zagotovljena varnost končnih potrošnikov. V konkretnem primeru je šlo za ponarejanje veterinarskih poročil, napačno datiranje rokov veljavnosti izdelkov, ipd., kar je vse predstavljalo visoko stopnjo tveganja v primeru uvoza mesa. Vse to so razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka vložila zahtevek za preklic uvoznih dovoljenj. Seznami, na katere se sklicuje tožena stranka, so bili objavljeni šele 16. 5. 2018, ni pa bilo določeno, da bi šlo za končne sezname. Upoštevati tudi velja, da so preko podružnic brazilskih dobaviteljev v Evropi v konkretnem obdobju potekala pogajanja, večinoma preko telefonskih pogovorov, kar je ustaljena praksa, zaradi afere pa sta bila zaprta dva največja obrata, ki sta izvažala perutninsko meso v EU.

18. Tožeča stranka tožbi prilaga odločbo Ministrstva ekonomskega razvoja Republike Italije, iz katere izhaja, da je dne 25. 7. 2018 skupaj z drugimi 28 družbami vložila pritožbo v zvezi z uporabo Uredbe 616/2007, v kateri so te družbe zahtevale priznanje obstoja višje sile v zvezi s subvencioniranim uvozom perutnine iz Brazilije. Italijansko ministrstvo je presodilo, da zgoraj opisana dejstva utemeljujejo obstoj višje sile v skladu s 16. členom Uredbe 2016/1239 in pritožbi vseh 28 družb ugodilo. Takšna pravnomočna odločba organa druge države članice EU je dokaz, da je v konkretnem primeru afere »carne fraca« dejansko podan obstoj višje sile. Drugačna odločitev v istem primeru bi zato pomenila drugačno obravnavo slovenskih uvoznikov mesa v primerjavi s tujimi ter diskriminacijo s področja konkurenčnih pravil, in sicer protipravno omejevanje konkurence.

19. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do varščine, ki jo je tožeča stranka položila za pridobitev uvoznih dovoljenj za uvoz proizvodov iz perutninskega mesa iz Brazilije v okviru kvote 09.4211, pač pa le citira določbo 1. točke 7. člena Uredbe 2016/1237. Pri tem pa ni upoštevala, da v konkretnem primeru ni prišlo do uvoza z uvoznimi dovoljenji dogovorjene količine proizvoda izključno iz razloga višje sile. Relevantna Uredba 1306/2013 v 1. in 2. točki 66. člena izrecno določa, da se varščina, dana za primer neizpolnitve dogovorjenega, v primeru višje sile ne zaseže. To pomeni, da mora tožena stranka celotno položeno varščino, dano iz naslova pridobitve uvoznih dovoljenj za uvoz proizvodov iz perutninskega mesa iz Brazilije v okviru kvote 09.4211, vrniti na račun tožeče stranke.

20. Tožeča stranka še poudarja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj se prvostopenjski organ ni pojasnil zakaj meni, da zahtevek tožeče stranke za preklic uvoznih dovoljenj ni upravičen. Navaja le, da je preučil okoliščine primera in da meni, da bi tožeča stranka lahko našla novega dobavitelja perutninskih izdelkov v Braziliji, ne da bi pojasnila, zakaj ima tako stališče. Prav tako je prvostopenjski organ zgolj povzel navedbe tožeče stranke, ne da bi se do njih opredelil. Več kot očitno pa je, da je šlo v konkretnem primeru za izredno stanje na trgu, ki ima vse lastnosti pravnega standarda "višja sila". Tožena stranka ni preverila kakšno je bilo stanje na trgu, predvsem pa ni seznanjena s postopki sklenitve pogodb za uvoz in izvoz živil iz tretjih držav. Ker odločba ni obrazložena oziroma je obrazložena pomanjkljivo, gre za bistveno kršitev pravil postopka, tožena stranka pa je s tem kršila tudi določbo 22. člena Ustave RS. Obveznost, da se navedejo razlogi za sprejeto odločitev, nalaga sodiščem in organom tudi 6. člen Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah in temeljnih svoboščin.

21. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih za sprejeto odločitev, kot so pojasnjeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi št. IV U 165/2012, ki je podobna obravnavani, tožena stranka pa ji je pri odločanju v predmetni zadevi tudi sledila.

K točki I izreka:

22. Tožba ni utemeljena.

23. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v relevantnih materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil ključne razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača njen očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

24. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno, četudi tožeča stranka uveljavlja tudi ta tožbeni razlog. Prvostopenjski organ je tožeči stranki (in družbam, ki so bile nato dne 25. 4. 2018 pripojene k njej) dne 24. 4. 2017 in 23. 10. 2017 izdal uvozna dovoljenja za uvoz proizvodov iz perutninskega mesa iz Brazilije skupne mase 178.439 kg, z veljavnostjo do 30. 6. 2018. Tožeča stranka je ta uvozna dovoljenja pravočasno dne 27. 7. 2018 vrnila in obenem vložila zahtevke za preklic neizkoriščenih uvoznih dovoljenj, ki so navedena v izreku izpodbijane odločbe. Pri tem se je sklicevala na višjo silo, povzročeno zaradi veterinarskega opozorila in prepovedi uvoza proizvodov iz perutninskega mesa iz proizvodnih obratov v Braziliji, kar je podrobneje povzeto v predhodnih točkah te obrazložitve in čemur tožena stranka tudi ne oporeka. Dejansko stanje zadeve torej med strankama ni sporno, sporno pa je, ali so okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, višja sila, zaradi katere ni uspela izpolniti uvoza blaga po izdanih uvoznih deklaracijah. Med strankama je torej sporna uporaba materialnega prava.

25. Izdajo uvoznih dovoljenj za uvoz perutninskih proizvodov porekla iz Brazilije ureja Uredba 616/2007, ki določa tarifne kvote, odprte za uvoz teh proizvodov, prav tako določa, da se zaradi ustreznega upravljanja kvot pri izdaji dovoljenj določijo varščine (7. točka preambule). Varščina za dovoljenje se sprosti, če so bile izpolnjene obveznosti iz dovoljenja, pri čemer se pravica do sprostitve proizvodov v prosti promet šteje za izvršeno in ustrezno obveznost za izpolnjeno na dan, ko je zadevna carinska deklaracija sprejeta v obdobju veljavnosti dovoljenja in če se proizvodi dejansko sprostijo v prosti promet (1. in 2. točka 14. člena Uredbe 2016/1239). Pristojni organ države članice, ki je izdala dovoljenje, lahko prizna primer višje sile, pri čemer upošteva 50. člen Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 908/2014, in sprejme odločitev o: (a) preklicu obveznosti sprostitve proizvodov in količine, navedenih na dovoljenju, v prosti promet ali njihovega izvoza v obdobju veljavnosti dovoljenja, kot je navedeno v členu 14(1) te uredbe, in sprostitvi varščine ali podaljšanju obdobja veljavnosti dovoljenja za največ 180 dni po izteku izvirnega obdobja veljavnosti dovoljenja, pri čemer upošteva okoliščine primera, ali (b) podaljšanju obdobja za predložitev dokaza o sprostitvi v prosti promet ali izvozu iz člena 14(6) te uredbe v okviru omejitev iz navedene določbe brez delnega zasega varščine. Po določbi 2. točke 2. člena Uredbe 1306/2013, ki se v skladu s 3. členom Uredbe 1308/2013 uporablja tudi v tej uredbi, so za namene financiranja, upravljanja in spremljanja skupne kmetijske politike lahko "višja sila" in "izjemne okoliščine" zlasti priznane v naslednjih primerih: smrt upravičenca; dolgotrajna nezmožnost upravičenca za delo; huda naravna nesreča, ki resno prizadene kmetijsko gospodarstvo; uničenje objektov za živino na kmetijskem gospodarstvu zaradi nesreče; epizootska bolezen ali bolezen rastlin, ki prizadene del ali vso živino oziroma kmetijske rastline upravičenca; razlastitev celotnega ali velikega dela kmetijskega gospodarstva, če te razlastitve ni bilo mogoče pričakovati na dan predložitve vloge. V skladu z 2. točko 50. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 908/2014 zahteva za priznavanje višje sile ni sprejemljiva, če jo pristojni organ prejme več kot 30 koledarskih dni po končnem datumu za predložitev ponudb v okviru razpisa v tretji državi, če je ponudba vezana na potrdilo o vnaprejšnji določitvi za izvozna nadomestila. V konkretni zadevi ni sporno, da je tožeča stranka svoj zahtevek vložila pravočasno. Izvajalci pristojnemu organu zagotovijo dokazila o okoliščinah, za katere menijo, da so višja sila, v 181 koledarskih dneh po izteku roka, v katerem je bilo treba obveznost izpolniti v celoti; izvajalcem se lahko odobri več časa, če v navedenem roku ne morejo zagotoviti dokazil, čeprav so ravnali z vso potrebno skrbnostjo, da bi jih dobili in posredovali (3. točka 50. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 908/2014). Skladno s tem sodišče ugotavlja, da je breme dokazovanja okoliščin, ki se štejejo za višjo silo, na tistem, ki se na višjo silo sklicuje.

26. Sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve utemeljeno opozoril na že sprejeta stališča Sodišča EU glede tolmačenja pojma "višje sile". Kot je pravilno opozorila tožena stranka, je Evropska komisija že v oktobru 1988 sprejela definicijo koncepta višje sile v evropskem kmetijskem pravu (Obvestilo C(88) 1696) tako, da je pojasnila, da se višja sila ne omejuje le na popolno nezmožnost izvršitve obveznosti, pač pa mora biti razumljena v smislu neobičajnih okoliščin, ki so zunaj nadzora uvoznika in se jim kljub skrbnosti ne more izogniti oziroma se bi jim lahko izognil le s prekomernimi žrtvami. Ugotovila je, da se Sodišče EU do izdaje tega obvestila do pojma višja sila še ni opredelilo, da pa se ta koncept lahko uporabi le ob striktnem upoštevanju veljavnih predpisov, interpretirati in uporabljati pa ga je treba restriktivno. Sodišče EU se je do koncepta "višje sile" opredelilo v kasnejših sodbah, na katere se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje drugostopenjski organ. V sodbi C-314/06, ki se sklicuje na predhodne odločitve, je poudarilo, da pojem "višja sila" ni omejen na absolutno nezmožnost, temveč ga je treba razumeti v smislu okoliščin, ki so subjektu tuje, so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti. Sodišče EU je ob tem sprejelo stališče, da pojem "višja sila" obsega objektivni element, ki zadeva neobičajne okoliščine, na katere subjekt nima vpliva, in subjektivni element, ki od subjekta zahteva, da se zaščiti pred posledicami neobičajnega dogodka, s tem da sprejme potrebne ukrepe brez prekomernih žrtev.

27. Na opisana izhodišča se je v svoji odločitvi oprla tudi tožena stranka, in to tako v izpodbijani kot tudi v drugostopenjski odločbi, v kateri je svojo odločitev še podrobneje argumentirala. Sodišče soglaša z zaključkom tožene stranke, da v obravnavanem primeru izbris nekaterih brazilskih obratov iz seznama obratov, iz katerih je bil ob izdaji predmetnih uvoznih dovoljenj dovoljen uvoz perutninskega mesa iz Brazilije v EU (Uredba 854/2004), pomeni izpolnitev objektivnega elementa višje sile. Gre namreč za okoliščino, za katero tožeča stranka ob izdaji uvoznih dovoljenj ni mogla vedeti in na katero tudi ni imela vpliva, iz seznama pa so se brisali obrati, iz katerih je uvažala perutninsko mesto in imela z njimi sklenjene dolgoročne dogovore. Ne gre pa prezreti, da je na seznamu ostalo 57 brazilskih obratov, iz katerih je bil še vedno dovoljen uvoz v EU. Sklicevanje tožeče stranke, da je bilo zaradi afere v Braziliji v zvezi s perutninskim mesom okrnjeno zaupanje v ustreznost proizvodov iz tega mesa in da se je porajal dvom tudi v ustreznost proizvodov iz obratov, ki so ostali uvrščeni na seznam, je sicer lahko razumljivo, vendar pa prav dejstvo, da so ti ostali na seznamu, ki ga je sprejela EU, kaže, da je tožeča stranka lahko upravičeno pričakovala, da so pogoji glede ustreznosti proizvodov za prodajo na evropskem trgu izpolnjeni.

28. Kljub opisanim splošno znanim dejstvom glede afere "carne fraca", ki jih potrjuje tudi tožena stranka in ugotavlja, da nanje tožeča stranka ni mogla vplivati, kar pomeni, da je izkazan objektivni element višje sile, pa sodišče soglaša z zaključkom tožene stranke, da tožeča stranka v svoji zahtevi za preklic uvoznih dovoljenj in za sprostitev varščine ni izkazala subjektivnega elementa za priznanje višje sile, to je, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi obveznost po uvoznih dovoljenjih izpolnila, ne da bi bili ukrepi, ki bi jih pri tem uporabila, prekomerni. Tožeča stranka se sklicuje, da se je skušala dogovoriti z drugimi brazilskimi izvozniki, ki so bili uvrščeni na seznam EU, da je bila pri tem neuspešna, da je bil problem najti velike količine perutninskih izdelkov, kot so bile predvidene po uvoznih dovoljenjih ter da so bile cene neoporečnega perutninskega mesa v takratnem času zaradi afere z mesom bistveno višje od tržnih cen. Sodišče ne more izključiti možnosti, da se je tožeča stranka trudila izpolniti svoje obveznosti, vendar pa za take svoje trditve ni predložila nobenega dokaza, niti po tem, ko jo je prvostopenjski organ seznanil s svojimi ugotovitvami niti takih dokazov ni priložila k pritožbi ali tožbi in tej ugotovitvi tudi ne oporeka. Šele kolikor bi take dokaze predložila, bi bilo mogoče presojati ali je izvršila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi izpolnila svoje obveznosti, ne da bi bili ti ukrepi taki, da bi bili prekomerni. Dokazno breme je bilo na tožeči stranki, kot je to pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, vendar pa je zgolj splošno in nekonkretizirano opisovala okoliščine svojih prizadevanj. Neizkazana zatrjevanja pa tudi po presoji sodišča obstoja subjektivnega elementa višje sile ne dokazujejo.

29. Skladno z vsem navedenim sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila zahtevek tožeče stranke za preklic neizkoriščenih uvoznih dovoljenj za 178.439 kg proizvodov iz perutninskega mesa v okviru kvote št. 09.4211, utemeljena. Na tej odločitvi temelji tudi odločitev, da mora tožeča stranka poravnati odmerjeno varščino, oziroma razliko med odmerjeno varščino ter že položeno varščino, ki jo je zasegla tožena stranka. V skladu s 1. točko 7. člena Uredbe 2016/1237 je sprostitev varščine lahko delna, sorazmerno s količino proizvodov, za katero je bilo predloženo dokazilo o izpolnjevanju obveznosti uvoza ali izvoza, vendar pa navedena količina ne sme biti manjša od 5 % skupne količine, navedene v dovoljenju; če pa znaša uvožena ali izvožena količina manj kot 5 % količine, navedene v dovoljenju, se varščina zaseže v celoti. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da so bila tožeči stranki izdana uvozna dovoljenja za skupno 5.124.210 kg perutninskega mesa nasoljenega v slanici, od tega pa je uvozila 178.439 kg, kar je manj kot 5 % in je zato tožena stranka tožeči stranki varščino zasegla v celoti, razloge za to pa tako v izpodbijani kot v drugostopenjski odločbi pojasnila. Ker tem podatkom tožeča stranka ne oporeka, sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke o celotnem zasegu varščine utemeljena.

30. Glede na opisane zaključke, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev je sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), pravna stališča pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Dejansko stanje zadeve med strankama, ni sporno, kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, sporna pa je uporaba materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče zato presoja, da za učinkovito sodno varstvo v zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna, izvedbe glavne obravnave pa tudi ni predlagala nobena od strank postopka.

K točki II izreka:

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Uredba Komisije (ES) št. 616/2007 z dne 4. junija 2007 o odprtju in upravljanju tarifnih kvot Skupnosti v sektorju za perutnino s poreklom iz Brazilije, Tajske in drugih tretjih držav
² Izvedbena Uredba Komisije (EU) 2018/700 z dne 8. maja 2018 o spremembi seznamov obratov tretjih držav, iz katerih je dovoljen uvoz navedenih proizvodov živalskega izvora, glede določenih obratov iz Brazilije
³ Izvedbena Uredba Komisije (EU) 2016/1239 z dne 18. maja 2016 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj, nazadnje spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/1964 z dne 17. avgusta 2017
⁴ Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799198, (ES) št. 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008, nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) 2017/2393 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2017
⁵ Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007, nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) 2017/2393 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2017
⁶ Uredba Evropskega parlamenta in sveta (ES) št. 854/2004 z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi, nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (EU) 2015/2285 z dne 8. decembra 2015
⁷ Delegirana Uredba Komisije (EU) 2016/1237 z dne 18. maja 2016 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede pravil za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj, dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede pravil o sprostitvi in zasegu varščin, položenih za takšna dovoljenja, spremembi uredb Komisije (ES) št. 2535/2001, (ES) št. 1342/2003, (ES) št. 2336/2003, (ES) št. 951/2006, (ES) št. 341/2007 in (ES) št. 382/2008 ter razveljavitvi uredb Komisije (ES) št. 2390/98, (ES) št. 1345/2005, (ES) št. 37612008 in (ES) št. 507/2008, nazadnje spremenjena z Delegirano Uredbo Komisije (EU) 2017/1965 z dne 17. avgusta 2017

Datum zadnje spremembe:

24.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cpg 64/2021
• Sodba III Ips 64/2004
• VSL Sklep IV Cpg 720/2018