UPRS Sodba III U 8/2018-18

Jedro

Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

Bistveno enaki položaji se morajo obravnavati enako in zakonodajalec mora, v kolikor take položaje ureja različno, za to razlikovanje najti razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj zakona, ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v ..., Bpp 3009/2016 z dne 14. 12. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi napotnice, Bpp 3009/2016 z dne 9. 2. 2017, v skupni višini 8.551,79 EUR (to je 7.009,66 EUR, povečano za 22 % DDV), višji zahtevek pa je zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo, Bpp 3009/2016 z dne 9. 2. 2017, upravičencu A.A. dodeljena redna BPP od 23. 11. 2016 dalje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v ... X K 3724/2015, vodenem zaradi več kaznivih dejanj; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Ta je toženki pravočasno vrnil napotnico in predlagal, da se mu za opravljeno delo prizna skupaj 18.692,64 EUR. Toženka je predlogu delno ugodila. Tožniku kot odvetniku je priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po kateri je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Toženka je tako po tar. št. 10/4 v zvezi s tar. št. 10/9 OT tožniku priznala nagrado za zastopanje in zagovor upravičenca kot obtoženca na osemnajstih nadaljnjih narokih za glavno obravnavo v skupni višini 4.500 točk (250 točk za vsak narok) in po tar. št. 10/4 OT za zastopanje na zadnjem naroku nagrado 500 točk. Po drugem odstavku 7. člena OT mu je priznala 100 % povečanje nagrade zaradi obrambe upravičenca zaradi trinajstih kaznivih dejanj v višini 5.000 točk. To povečanje po mnenju toženke ne velja za nagrade, ki so časovno ovrednotene (urnina in odsotnost iz pisarne), ker bi tako prišlo do njihove podvojitve. Po prvem odstavku 6. člena OT je tožniku priznala nagrado za urnino v višini 1.550 točk (62 x 25 točk za vsake začete nadaljnje pol ure trajanja petnajstih narokov nad eno uro) ter po četrtem odstavku 6. člena OT nagrado za odsotnost iz pisarne v času vožnje na devetnajst narokov v skupni višini 760 točk (38 x 20 točk za vsako vožnjo v eno smer v trajanju do ene ure), pri čemer je upoštevala spletne podatke AMZS, po katerih vožnja po najbližji cestni povezavi med ... in središčem ... traja 53 minut v eno smer. Tožniku ni bila priznana nagrada za čakanje na narok 21. 4. 2017, ker se v skladu z drugim odstavkom 6. člena OT prizna le za čakanje nad 15 minut. Po 11. členu OT mu je toženka priznala pavšalne izdatke za fotokopiranje ter PTT storitve v višini 256,2 točke, ki jih je skladno z ustaljeno sodno prakso odmerila od polne nagrade po OT (brez zmanjšanja za polovico) v višini 24.620 točk. Priznanje izdatkov v pavšalnem znesku izključuje njihovo priznanje tudi v dejanski priglašeni višini 4,00 EUR za fotokopije. Skupaj je to 12.566,2 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 5.767,89 EUR. Tožniku je toženka po 10. členu OT priznala še izdatke iz naslova kilometrine za devetnajst voženj iz ... na Okrožno sodišče v ... in nazaj v višini 1.124,80 EUR (19 x 160 km x 0,37 EUR, ob upoštevanju, da po spletnih podatkih AMZS najbližja cestna razdalja med središčem ... in središčem ... v eno smer znaša 80 km) ter izdatke iz naslova parkirnin v višini 116,97 EUR na podlagi sedemnajstih priloženih fotokopij parkirnih lističev. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupni znesek 7.009,66 EUR po drugem odstavku 12. člena OT priznano še 22 % povečanje za DDV v višini 1.542,13 EUR.

3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo, v kateri sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni kazenski zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 8.551,79 EUR, prizna še nagrada v skupni višini 9.444,89 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi povzame vsebino stroškovnika, ki ga je z napotnico predložil toženki, in vsebino njene odločitve. Pri odmeri je toženka nagrade za zastopanje na narokih, urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne prepolovila na podlagi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je po tožnikovem mnenju v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če jih ureja različno, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Tožnik navaja, da mu je poznano stališče iz odločbe Ustavnega sodišča, U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, da imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status agentov države, saj opravljajo pozitivne naloge države, ki jih za to plača, in stališče iz predloga ZOdv-D, kjer je v zvezi s plačilom polovične nagrade izpostavljeno, da odvetniku, ki izvaja BPP, ni treba iskati strank. Vendar po tožnikovem mnenju odvisnost od finančnih sredstev ne sme biti urejena, kot to določa peti odstavek 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so do povračila stroškov za svoje delo v kazenskem postopku upravičeni tudi izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so tudi agenti države, ker se brez njih postopek ne bi mogel začeti, voditi oziroma zaključiti, vendar jim za delo pripada celotna nagrada in ne le polovica, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so prav tako plačani iz proračuna. Tudi v zadevi X K 3724/2015 so bili na podlagi odločbe kazenskega sodišča v postopek pritegnjeni izvedenec in tolmača, ki jim je sodišče priglašeno nagrado in stroške v celoti priznalo in izplačalo iz proračuna, medtem ko je tožniku nagrada na podlagi 17. člena ZOdv prepolovljena. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev, pri čemer razumen razlog za to, ki bi izhajal iz narave stvari, ne obstaja. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede opravljanja poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

5. Tožnik še navaja, da tako kot država s plačevanjem navedenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, tako s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, država zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave; s plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov in honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, pa zagotavlja pravico do šolanja iz 57. člena Ustave. Kot agenti države torej nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorano plačani zunanji sodelavci. Za svoje delo so, čeprav strank ne iščejo na prostem trgu, v celoti plačani iz proračuna. Položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, je njihovemu položaju v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik predlaga, da sodišče prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe.

6. Kot nadalje ugovarja tožnik, je toženka v izpodbijanem sklepu nepravilno uporabila določbe OT, ker pri urnini in nadomestilu za odsotnost iz pisarne ni upoštevala 100 % povišanja po drugem odstavku 7. člena OT. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: OZS), ki je pristojen za razlago OT, je glede identične določbe Odvetniške tarife iz leta 2003 dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in ki so tarifirane v posebnem ali splošnem delu odvetniške tarife. Zmotno je stališče, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne pomenita nagrade iz 7. člena OT. Urejena sta v splošnem delu OT in tako v skladu s sklepom OZS vključena v skupno vrednost storitve, zato je tudi pri teh postavkah tožnik upravičen do 100 % povečanja nagrade, in sicer je, kot navede, upravičen do urnine v višini 6.200 točk ter do nadomestila za odsotnost iz pisarne v višini 3.800 točk.

7. Tožnik toženki še očita, da je pri odmeri nadomestila za odsotnost iz pisarne zmotno ugotovila dejansko stanje, ko je upoštevala, da je za potovanje iz ... v ... na obravnave porabil 53 minut namesto priglašene ene ure in pol. To je utemeljila s spletnim podatkom AMZS, da potovanje iz centra ... v center ... traja 53 minut, kar pa je nenatančen, če ne nepomemben podatek. Tožnik je namreč iz svoje odvetniške pisarne, ki je na ... v ..., moral prispeti na Okrožno sodišče v ... na ... Po spletnih podatkih AMZS pot med tema naslovoma traja 57 minut. Tožnik se ni pripeljal neposredno v razpravno dvorano, ampak je moral avtomobil parkirati v parkirni hiši v neposredni bližini sodišča, kar je izkazano tudi s parkirnimi listki. Nemogoče je, da bi parkiral in na sodišče prišel v treh minutah, za začete pol ure nad 60 minut pa tožniku že pripade spornih 20 točk nagrade. Poleg tega toženka pri ugotavljanju za potovanje porabljenega časa ni upoštevala vpliva splošno znanih del na avtocesti med Ravbarkomando in Uncem, ki so se izvajala v času zadevnih obravnav. Dela so bila obsežna in dolgotrajna, zaprt je bil en vozni pas in je zato promet na avtocesti zastajal. Prav tako toženka ni upoštevala, da so bile obravnave razpisane ob 9:00 uri, kar pomeni, da je tožnik v ... prihajal v času prometne konice, ko na obvoznici in mestnih prometnicah nastajajo zastoji, zaradi katerih se čas potovanja podaljša, o čemer pogosto poročajo tudi mediji - v tej zvezi prilaga članka s spletnega portala siol.net. Izpostavlja tudi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, II K 10696/2010 z dne 16. 8. 2011 in II K 73996/2010 z dne 11. 3. 2015, iz katerih je razvidno, da mu je omenjeno sodišče za vožnjo na relaciji ... - ... priznalo nadomestilo za odsotnost za čas ure in pol.

8. Kot predlagane dokaze tožnik v tožbi navede: odločbo toženke, št. Bpp 3009/2016 z dne 9. 2. 2017, napotnico z dne 9. 2. 2017 s stroškovnikom z dne 14. 9. 2017, izpodbijani sklep, vpogled v spis Okrožnega sodišča v ... X K 3724/2015, sklep Upravnega odbora OZS z dne 16. 3. 2004, izračun AMZS glede časa potovanja med ... in ..., članka s spletnega portala siol.net "Gneča in zastoji v Ljubljani načenjajo živce. Kje so rešitve?" in "S kakšnimi ukrepi nad gnečo v Ljubljani", tožbi pa je priložil tudi zgoraj navedena sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani.

9. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Navaja, da se po ustaljeni sodni praksi povečanje nagrade po drugem odstavku 7. člena OT ne priznava za odvetniške storitve iz splošnega dela OT, ki so časovno ovrednotene, torej tudi za urnino na narokih in za odsotnost iz pisarne. S tem, ko je tožnik obdolženca branil zaradi več kaznivih dejanj, so posamezni naroki trajali dlje in mu je bila zato priznana nagrada po prvem odstavku 6. člena OT. Po mnenju toženke tudi nagrade za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT ni mogoče povečati, ker čas vožnje ni povezan s tem, za koliko kaznivih dejanj je tekel kazenski postopek. Povečanje po drugem odstavku 7. člena OT velja samo za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ki niso časovno ovrednotene. Tudi sicer toženka vztraja pri razlogih glede priznane nagrade za odsotnost iz pisarne. Res je sicer, da navedeno velja za trajanje vožnje v običajnih okoliščinah, vendar je odmera nagrade, ki temelji na javno dostopnih spletnih podatkih, pravilna in zakonita. Kot neutemeljene zavrača tudi ostale tožbene navedbe.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2020 vztraja pri tožbenih ugovorih in navaja, da se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik se ne strinja s stališčem, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Plačilo za delo odvetnikov je predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je torej opravljanje odvetniškega poklica. Iz 15. člena OT izhaja, da odvetnik pri opravljanju tržne dejavnosti ni vezan na določbe posebnega dela OT, skladno s 17. členom OT se s stranko lahko pisno dogovori tudi za nižje plačilo odvetniških stroškov, kot so določeni po tarifi. Posebni del OT je namenjen sodiščem in drugim državnim organom, ki odločajo o odvetniški nagradi v raznih postopkih (drugi odstavek 14. člena OT), in ne za tržno dejavnost, kot zmotno meni Vrhovno sodišče. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno in ne primerljivo, poleg tega pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik še pojasnjuje, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je vse od leta 2010 dalje za izvedence, cenilce in tolmače veljal enak pravilnik. To kaže na sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka. Opisano slabšanje tožnikovega pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, krha načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).

11. Kot nadaljuje tožnik, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Npr. odvetnik je za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob tedanji vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku (kar bi lahko bilo enako odvetnikovi nagradi za narok), nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, trej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (6. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39, točka 2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Glede na navedeno peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave, poleg tega tožnik ni bil deležen poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 6. člen EKČP. Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je tudi nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

12. Sodišče je tožbo, odgovor toženke na tožbo in tožnikovo vlogo, glede na 19. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), vročilo tudi A.A., ki je kot upravičenec do BPP stranka z interesom v tem upravnem sporu, vendar ta svojega odgovora ni podal.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo za delo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavo.

15. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT). Tej določbi je sledila tudi toženka v konkretnem primeru.

16. Sodišče pritrjuje tožniku, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, kolikor zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi je treba povedati, da je že predlagatelj Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), s katerim je bila v ZOdv vključena citirana določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Navedel je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Izhajal je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi, U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj zakona je poudaril, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

17. Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je Vrhovno sodišče izrekalo v sodbi, X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tam navedenim razlogom tukajšnje sodišče sledi in jih zato v nadaljevanju v bistvenih točkah povzema. Že na tem mestu pa še dodaja, da je določba 22. člena Ustave, torej pravica do enakega varstva pravic, poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Iz te določbe izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih (česar tožnik v konkretnem primeru niti ne zatrjuje), zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi sta temelj nepristranskega in poštenega postopka. Po sodni praksi Ustavnega sodišča je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja (glej L. Šturm in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 238 - 239), kar pomeni, da je omenjeno enakopravnost treba razumeti kot zagotavljanje enakopravnega procesnega položaja strank v posameznem postopku.

18. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 pojasnilo, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

19. Vrhovno sodišče je nadalje pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti, kot je navedlo Vrhovno sodišče, zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejajo plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.

20. Enak zaključek je po presoji tega sodišča treba napraviti v obravnavanem upravnem sporu. V tožnikovih navedbah ni podlage za to, da sodišče ne bi sledilo stališču Vrhovnega sodišča o naravi OT ter Pravilnika SIC in Pravilnika ST na drugi strani. OT (ki jo sprejme OZS po predhodnem soglasju ministra za pravosodje) ureja plačilo odvetnikom, ki opravljajo odvetništvo kot (sicer regulirano) pridobitno dejavnost na trgu, na način, kot je to (plačilo) določeno v OT. Povedanega ne spremeni možnost, da se odvetnik in stranka s pogodbo dogovorita za drugačno oziroma nižje plačilo (15. in 17. člen OT), in ne dejstvo, da se določbe OT uporabljajo tudi pri odločanju o stroških oziroma njihovem povračilu v različnih postopkih. Navedena pravilnika (ki ju je izdal sam minister za pravosodje) pa že v izhodišču urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem oziroma tolmačem za dejavnost, ki temelji na naročilu njihovega dela s strani sodišča v konkretnem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu.

21. Po stališču Vrhovnega stališča bi tožnik moral zatrjevati in utemeljiti, da vse navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel in da po vsebini urejajo plačilo za delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Za to zgolj splošna trditev, da je tako oziroma da bi naj bilo tako, ne zadošča. Ko tožnik izpostavlja posamezne postavke, pa ne utemelji, da gre za bistvene postavke, in ne, da se tudi sicer (tudi ob upoštevanju drugih postavk) plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev ureja na bistveno enak način. Če to ni storjeno oziroma če tega ni mogoče storiti, pa to lahko kaže le, da dela oziroma položajev glede plačila primerjanih poklicev ni mogoče enačiti. Sodišče zgolj še pripominja, da tudi pri sklicevanju, da so bili v konkretni kazenski zadevi tolmačema in izvedencu priznani stroški v celoti, tožnik ostane na splošni ravni. S splošnim dokaznim predlogom za vpogled v spis predmetne kazenske zadeve svojemu predhodno opisanemu trditvenemu bremenu ne more zadostiti. Ker kot primerjano kategorijo omenja tudi vročevalce, sodišče dodaja, da je bil zanje v času izdaje izpodbijanega sklepa relevanten Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, vendar pa tožnik v tej zvezi ni podal nobenih konkretnih navedb.

22. Stališča, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena in 22. členom Ustave, tožnik prav tako ne more utemeljiti z navajanjem, da ni razloga za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo BPP, ter plačili izvajalcem gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev in zunanjih sodelavcev. Gre namreč za različne situacije oziroma poklice, ki so neprimerljivi s položajem odvetnikov, ki izvajajo BPP. Ne izvajalci gradbenih del, ne zdravniki koncesionarji, niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah niso udeleženci sodnih postopkov, ampak so na različne načine udeleženi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja. Tožnik še omenja, da gre za slabšanje njegovega pravnega položaja brez stvarnega razloga v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, kar da krha načelo zaupanja v pravo, vendar pa ne utemelji, da bi izpodbijana odločitev, sprejeta na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, nedopustno posegala v zatečeno, še nezaključeno razmerje, kar bi bilo podlaga za presojo z vidika 2. člena Ustave.

23. Ker glede na navedeno po mnenju sodišča določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

24. Tožnik v tožbi nadalje ugovarja, da je toženka, ker mu ni priznala 100 % povišanja nagrade pri vseh tako uveljavljanih postavkah, zmotno uporabila drugi odstavek 7. člena OT. Pri tem med strankama ni sporno, da je tožnik upravičenca zagovarjal v kazenskem postopku, ki se je zoper upravičenca vodil zaradi očitane storitve trinajstih kaznivih dejanj. Sporno je, ali je omenjeno povišanje treba uporabiti tudi za postavki urnine na narokih ter odsotnosti iz pisarne. Toženka meni, da je povišanje dopustno le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ki niso časovno ovrednotene, in se pri tem sklicuje na ustaljeno sodno prakso. Tožnik temu oporeka in se sklicuje na sklep Upravnega odbora OZS z dne 16. 3. 2004. V tej zvezi je treba pojasniti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). Drugega odstavka 19. člena OT (ki določa, da so v okviru procesnih predpisov sodišča dolžna upoštevati pojasnila in razlage, ki jih daje upravni odbor OZS) kot podzakonskega predpisa brez podlage v zakonu zato sodišča niso dolžna upoštevati. Stališče, da sodišče ni dolžno upoštevati obvezne razlage OT, ki jo sprejme le OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu, je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbah v zadevah I Ips 345/2005 in I Up 996/2005. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da toženka izpodbijane odločitve z vidika izpostavljenega vprašanja ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti ter potrditi kot pravilno in zakonito. Po določbi drugega odstavka 7. člena ZOdv se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %. Glede na navedeno je torej ključno vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". Odvetniško storitev OT opredeljuje v 2. členu, in sicer kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa (torej tudi organa za BPP). V skladu z drugim odstavkom istega člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Glede na odločitev toženke je sklepati, da je urnino na narokih ter plačilo za odsotnost iz pisarne štela kot (plačilo za) izdatke in ne za storitev. Iz njenih razlogov pa ni videti pravne podlage za takšno stališče in tudi ne, ali je oziroma kako je pri tem upoštevala 9. člen OT, ki opredeljuje izdatke, potrebne za izvršitev storitve (in ki določa, da so takšni izdatki: potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje in prepisovanje ter drugi stroški). Toženka tudi ni konkretno navedla sodne prakse o tem vprašanju, na katero se (zgolj pavšalno) sklicuje. Zaradi pomanjkljive utemeljitve njene odločitve s tega vidika tako ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP.

25. Tožnik se tudi sicer ne strinja z višino priznanega nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne, ki ga ureja četrti odstavek 6. člena OT (ta določa, da za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk). Toženka je tožniku za odsotnost iz pisarne zaradi vožnje na devetnajst narokov priznala skupaj 760 točk (19 x 2 x 20 točk), torej za vsako vožnjo trajanje (do) ene ure v vsako smer, pri čemer je, kot je navedla, upoštevala, da po spletnih podatkih AMZS vožnja po najbližji cestni povezavi med ... in središčem ... traja 53 minut v eno smer. Tožnik temu oporeka z ugovori, ki so razvidni iz povzetka tožbe. Po presoji sodišča pa je utemeljeno, če toženka kot izhodišče pri odločanju o postavki iz četrtega odstavka 6. člena OT vzame podatke o času trajanja vožnje, razvidne s portala AMZS kot enega od javno dostopnih spletnih portalov za izračun razdalj in časov vožnje med kraji. Kolikor gre za odstopanje od takšnih podatkov (uveljavljanje daljšega trajanja odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja), bi moral tožnik to konkretno specificirati in izkazati v svojem predlogu, oziroma vsaj navesti, kje so bili dejanski oziroma podaljšani časi voženj objavljeni. Zgolj splošno sklicevanje na zastoje oziroma dela na avtocesti še ne izkazuje dejanskega trajanja konkretne vožnje. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tudi tožnikov predlog za dokazovanje s člankoma spletnega portala siol.net "Gneča in zastoji v Ljubljani načenjajo živce. Kje so rešitve?" in "S kakšnimi ukrepi nad gnečo v Ljubljani". Prav tako ni relevantno tožnikovo sklicevanje na sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, II K 10696/2010 z dne 16. 8. 2011 in II K 73996/2010 z dne 11. 3. 2015, saj že iz njunih datumov izhaja, da se ne nanašata na časovno obdobje zadevnih tožnikovih voženj (ki so bile, glede na v tožbi povzeti stroškovnik, opravljene od decembra 2016 do septembra 2017), izkazano pa tudi ni, da bi bila lokacija obravnav ista. Samo po sebi niti tožnikovo sklicevanje na predloženi izračun AMZS z dne 15. 1. 2018 o času potovanja za razdaljo med ... v ... in ... na odločitev ne more vplivati, saj tožnik sam navede, da po tem izračunu vožnja od naslova njegove pisarne do Okrožnega sodišča v ..., kjer je imel obravnave, traja 57 minut, torej v okviru do ene ure, odsotnost v takšnem trajanju pa mu je toženka tudi priznala. Ker tožnik poudarja, da je moral še parkirati svoje vozilo v bližnji parkirni hiši, sodišče pripominja, da podatkov o tem, kakšno je bilo točno trajanje poti od naslova tožnikove pisarne preko parkirne hiše do sodišča, kjer je imel obravnave, tožnik sodišču ni predložil. Pavšalno zatrjevanje oziroma nekonkretizirano sklicevanje na parkirne listke pa za drugačno sodno presojo ne zadošča.

26. Po vsem navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 iz razlogov, razvidnih iz 24. točke te obrazložitve (ki obenem kažejo na možnost, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo), tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. Pri ponovnem odločanju mora toženka upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1.

27. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo na seji senata, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker tožnik v upravnem sporu ni navedel takšnih novih dejstev in dokazov, ki bi glede na zavzeta pravna stališča sodišča bili pomembni za odločitev. Odločba, št. Bpp 3009/2016 z dne 9. 2. 2017, o dodelitvi BPP upravičencu ter napotnica z dne 9. 2. 2017 s stroškovnikom z dne 14. 9. 2017 sodijo med spise zadeve, ki so bili pravilno presojeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Že iz predhodne obrazložitve pa je razvidno, zakaj na odločitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na sklep Upravnega odbora OZS z dne 16. 3. 2004, zakaj tožnik ne more uspeti s splošnim dokaznim predlogom za vpogled v spis Okrožnega sodišča v ... v zadevi X K 3724/2015, zakaj ni relevantno njegovo sklicevanje na predložena članka s portala siol.net in ne sklicevanje na sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, II K 10696/2010 z dne 16. 8. 2011 in II K 73996/2010 z dne 11. 3. 2015, kot tudi, zakaj predloženi izračun AMZS za razdaljo med ... in ..., do drugačne odločitve ne more pripeljati.

K II. točki izreka:

28. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, sodišče v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Pavšalni znesek vključuje vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Ker ni izkazano, da bi bil tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV (v vlogah navedena identifikacijska številka za DDV je tožnikova in ne pooblaščenčeva), sodišče uveljavljanega 22 % DDV od zneska za odvetniške storitve pooblaščenca ni priznalo. Toženka mora prisojeni znesek povračila stroškov tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

29. Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 411/2018-10
• UPRS Sodba III U 157/2018-25
• UPRS Sodba I U 1156/2020-9