UPRS Sodba I U 128/2018-16

Jedro

Tožnica je obračunala in plačala trošarino za 10.0785 hl vol100% alkohola, dejansko pa bi morala obračunati in plačati trošarino za 12.0252 hl vol100% alkohola. Pri utemeljitvi navedene ugotovitve se je toženka sklicevala na evidence gibanja zaloge trošarinskih izdelkov in izdanih računov, pri čemer se je po njenih navedbah opirala na nazivno količino predpakiranega izdelka, to je po drugem odstavku 2. člena Pravilnika o količinah predpakiranih izdelkov masa ali prostornina, ki je označena na embalaži, to je količina izdelka, ki naj bi jo predpakirani izdelek vseboval, od katere se obračuna in plača trošarina.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici naložila za 1,9467 hl etilnega alkohola z vsebnostjo 100 vol% alk. plačilo trošarine po stopnji 1.320 EUR za 100 vol% alk/hl v znesku 2.571,71 EUR v 30 dneh po vročitvi odločbe na navedeni račun, sicer bodo zaračunane zamudne obresti in bo začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Naložila ji je še, da pred vložitvijo zahtevkov za uničenje trošarinskih izdelkov zaradi izgub, ki nastanejo v fazi proizvodnje, stekleničenja in polnjenja trošarinskih izdelkov v prodajno embalažo, predhodno obvešča nadzorni finančni organ, pri čemer mora v vlogi ločeno navesti posamezne količine trošarinskih izdelkov po vrsti nastanka: usedline, izhlapevanje ali razlitje (II. točka izreka), da vodi evidence proizvodnje in gibanja trošarinskih izdelkov na dnevni ravni, te pa morajo izkazovati dejansko stanje (III. točka izreka), da mora finančnemu organu predložiti dejanski normativ porabe surovega žganja za izdelavo borovničevca s 30 vol.% alkohola (IV. točka izreka), kar vse mora izpolniti takoj po vročitvi odločbe. Ugotovila je še, da tožnica povrnitve stroškov ni zahtevala in odločila, da stroški toženke bremenijo slednjo ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (V. in VI. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je pri tožnici opravila davčni nadzor, in ugotovila, da je nepravilno obračunavala in plačevala trošarino, vlagala nepopolne zahtevke za uničenje trošarinskih izdelkov, vodila napačne evidence trošarinskih izdelkov in predložila napačne normative porabe za izdelavo borovničevca s 30 vol% alkohola. Pri utemeljitvi I. točke izreka se sklicuje na definicijo nazivne količine, ki izhaja iz 2. člena Pravilnika o količinah predpakiranih izdelkov (Uradni list RS št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). Po pregledu evidence gibanja, zaloge trošarinskih izdelkov in izdanih računov od aprila 2015 do decembra 2015 toženka ugotavlja, da obstaja razlika med obračunano trošarino na podlagi dejanske količine trošarinskih izdelkov, sproščenih iz trošarinskega skladišča, in obračunano trošarino glede na izračun tožnice, za 1.9467 hl 100vol% alkohola v znesku 2.569,64 EUR. Pri utemeljitvi k II. točki izreka navaja, da je tožnica vlagala zahtevke za uničenje trošarinskih izdelkov, v katerih pa ni posebej navedla deleža posameznega trošarinskega izdelka, ki se polije, ki izhlapi in deleža usedline. Pri utemeljitvi k III. točki izreka navaja, da je pri kontroli evidenc (porabe in zaloge) po posameznih mesecih in kartičnih zalogah po posameznih trošarinskih izdelkih ugotovila, da mesečni popisi stanja zaloge, ki so bili predloženi organu, niso bili skladni z dejanskim stanjem zaloge, kar je konkretno prikazala v tabeli. Pojasnjuje, da je bila tožnica že opozorjena, da mora evidence voditi skladno s 3. točko prvega odstavka 22. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), v povezavi z 21. členom Pravilnika o izvajanju zakona o trošarinah, kar pomeni, da morajo jasno izkazovati proizvodnjo, porabo in zalogo vseh trošarinskih izdelkov na dnevni ravni, torej količino vhodne surovine z navedbo vsebnosti alkohola, količino končnega trošarinskega izdelka, danega v porabo, ter stanje zaloge trošarinskih izdelkov, skladno z dejanskim stanjem. Pri utemeljitvi k IV. točki izreka navaja, da je tožnica vložila zahtevek za dopolnitev trošarinskega dovoljenja in mu predložila normativ porabe za 30% borovničevec, in sicer 490,80 ml 50% surovega žganja za 1000 ml 30 % borovničevca. Dopolnitev dovoljenja je bila izdana z odločbo z dne 25. 2. 2014. Glede na tožničine izjave in pojasnila glede proizvodnega procesa ter pregleda evidenčnih kartic gibanja in stanja zaloge 50% surovega žganja in 30% borovničevca pa toženka ugotavlja, da je dejanski normativ porabe 50% surovega žganja pri proizvodnji 30% borovničevca 0,5 l 50% surovega žganja za liter 30% borovničevca.

3. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču smiselno predlaga, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. V tožbi med drugim navaja, da predpisi ne določajo, da bi se moralo na etiketo, poleg dejanskega alkohola (v tem primeru 30% alkohola), še dodatno označiti, delež vsebnosti 50% alkohola. Toženka ima dnevno vpogled v vse evidence, saj je vsakodnevna polnitev zapisana v evidenčne liste. Vse evidence se vodijo skladno z zahtevami meroslovnega in carinskega organa. Dosedanji inšpekcijski postopki nepravilnosti v zvezi z obračunavanjem trošarine niso pokazali oz. da na etiketi ni ustrezne označitve predpakiranja živil. Nasprotno, navodilo inšpektorja je bilo, da je treba za vse volumne steklenic izdelati izračun 50% alkohola v le-teh, sladkor in borovnice, novo navodilo pa je bilo, naj se izračun izdela na enoto posameznega produkta. Normativ porabe za 30% borovničev liker je 490,80 na enoto 50% žganja/1000 ml. Pojasnjuje postopek pridobivanja borovničevca, glede vlog za odpis inventurnega manjka pa pojasnjue, da je mogoče izhlapevanje na dnevni ravni meriti le s posebno aparaturo, ki jo imajo le specialni laboratoriji, pojasnjuje pa tudi, zakaj je oteženo merjenje polivanja na dnevni ravni. Zato dolg ni nastal. Predlaga, da sodišče postavi cenilca stroke »proizvodnja alkoholnih pijač, natančneje žganjekuha in pridobivanje likerjev na tradicionalen način staranja« ter zaslišanje direktorja B.B..

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb in predlaga njeno zavrnitev.

6. V pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2018 pa tožnica še pojasnjuje, da je ves čas delovala v skladu z navodili in zahtevami toženke, pridobila pa je tudi navedeno odločbo o dopolnitvi trošarinskega dovoljenja, skladno s katero je obračunavala in plačevala trošarino. Zato je izračun dolga, ki ga je ugotovila toženka, napačen. Pojasnjuje, da izpolnjuje, kar ji je z odločbo naloženo. Navaja, da upošteva normativ, čeprav ji je v škodo, kar pojasni. Dodaja, da toženko redno obvešča dva dni pred izpraznitvijo cisterne, ter pojasnjuje, zakaj je zahteva toženke, da bi se steklenice polnile med delovnim časom toženke, praktično neizvedljiva. Predlaga še zaslišanje A.A..

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek, kar pomeni, da mora v navedenem roku navesti tudi dejstva in dokaze, s katerimi jo utemeljuje. Sodišče se bo zato opredelilo le do navedb in dokazov, ki jih je tožnica navedla v tožbi. Do navedb in dokazov, ki jih je tožnica prvič navedela šele v pripravljani vlogi, ki jo je sodišče prejelo 6. 6. 2018, torej več mesecev po prejemu odločbe drugostopenjskega organa, se sodišče zato ne bo opredeljevalo.

9. I. točka izreka izpodbijane odločbe temelji na ugotovitvi toženke glede razlike med obračunano trošarino glede na tožničin izračun, in trošarino, obračunano na podlagi dejanske količine trošarinskih izdelkov, sproščenih iz trošarinskega skladišča, izraženih v vol. 100% alkohola, in sicer je tožnica obračunala in plačala trošarino za 10.0785 hl vol100% alkohola, dejansko pa bi morala obračunati in plačati trošarino za 12.0252 hl vol100% alkohola. Pri utemeljitvi navedene ugotovitve se je toženka sklicevala na evidence gibanja zaloge trošarinskih izdelkov in izdanih računov, pri čemer se je po njenih navedbah opirala na nazivno količino predpakiranega izdelka, to je po drugem odstavku 2. člena Pravilnika o količinah predpakiranih izdelkov (Uradni list RS št. 110/2002 in naslednji) masa ali prostornina, ki je označena na embalaži, to je količina izdelka, ki naj bi jo predpakirani izdelek vseboval, od katere se obračuna in plača trošarina.

10. Ker tožnica v tožbi konkretno ne pojasni, zakaj je navedena ugotovitev toženke, na kateri temelji I. točka izreka izpodbijane odločbe, nepravilna, sodišče tudi sicer povsem pavšalnega tožbenega ugovora, da ugotovljeni trošarinski dolg ne obstaja, ne more preizkusiti. V pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2018 sicer navaja, da naj bi do ugotovljene razlike prišlo, ker naj bi obračun opravila skladno z odločbo o dopolnitvi trošarinskega dovoljenja. Ker tožnica tega ugovora ni navedla že v pravočasni tožbi, ga sodišče kot prepoznega ni preizkušalo, pri čemer pa zgolj pripominja, je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožnici pojasnila, zakaj normativ iz te dopolnilne odločbe ne ustreza dejanskemu. Tožnica v tožbi tem ugotovitvam toženke konkretno ne oporeka, navedbe v dopolnitvi tožbe, iz katerih izhaja, da je tožnica dejansko preplačala trošarino, pa so dane po poteku roka za vložitev tožbe, zato jih sodišče prav tako ni preizkušalo.

11. Sporne ostajajo še II., III in IV. točka izreka izpodbijane odločbe, saj tožnica V. in VI. točke izreka vsebinsko ne izpodbija.

12. S tožbenimi navedbami, s katerimi tožnica oporeka smiselnosti ukrepa iz II. točke izreka, ni izkazala njegove nezakonitosti oz. neizvršljivosti. Pri tem sodišče pritrjuje navedbi toženke, da se količino polite in uničene pijače lahko izmeri, izhlapevanje pa predstavlja razliko do skupne količine pijače, ki je bila izdelana in skladiščena v cisterni. Da bi bili nezakoniti III. In IV. točka izreka odločbe, s katerim toženka tožnici nalaga vodenje evidence proizvodnje in gibanja trošarinskih izdelkov na dnevni ravni in da morajo le te izkazovati dejansko stanje, ter da finančnemu organu predloži dejanski normativ porabe surovega žganja za izdelavo borovničevca s 30 vol% alkohola, tožnica niti ne zatrjuje. Zgolj pojasnjuje, da ima toženka vsak dan možnost vpogleda v vse evidence, vsakodnevna polnitev je evidentirana in zapisana v evidenčne liste, vse evidence vodi v skladu z zahtevami, zato inšpektorji v predhodnih postopkih zvezi s tem nikoli niso imeli pripomb.

13. Tožnica je sicer v tožbi predlagala, naj sodišče postavi izvedenca stroke »žganjekuha in pridobivanje likerjev na tradicionalen način« ter zasliši njenega zakonitega zastopnika, v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2018 pa je predlagala še zaslišanje A.A., vendar ni pojasnila, katero pravno pomembno dejstvo se bo z navedenimi dokaznimi predlogi dokazovalo, kar pomeni, da so nesubstancirani. Poleg tega gre za dokaze, ki so nedovoljena tožbena novota, ki jih sodišče po 52. členu ZUS-1 ne sme upoštevati. Iz odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ne izhaja, da bi tožnica te dokazne predloge predlagala v upravnem postopku oz. pritožbi zoper izpodbijano odločbo, niti za to v tožbi ni navedla upravičenih razlogov.

14. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da tožnica navaja zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati, kar je predhodno pojasnjeno, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 228/2016
• VSL sodba I Cpg 132/2012
• VSRS Sklep X Ips 14/2021