UPRS Sodba I U 521/2019-12

Jedro

Davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012.

Zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ, finančni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo davčnemu zavezancu A., s.p., iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti odmerila razliko v akontaciji dohodnine za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 6.179,78 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 1.840,56 EUR ter za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 v višini 49.021,00 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 11.055,91 EUR. Naložila mu je, da morajo biti odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 68.097,25 EUR plačani v 30 dneh od vročitve odločbe (I. točka izreka), po poteku tega roka bo začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da davčni zavezanec ni podal vloge za povrnitev stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba pa ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri davčnemu zavezancu A. s.p., opravil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 in od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. O ugotovitvah v postopku je davčni organ izdal zapisnik z dne 15. 6. 2017, na katerega je davčni zavezanec podal pripombe, ki pa jih davčni organ ni upošteval. Davčni organ je iz Nemčije prejel informacijo, da je omenjeni davčni zavezanec v navedenem obdobju opravljal svojo dejavnost tudi v Nemčiji in sicer, da je za opravljene storitve izdajal račune družbi B. (v nadaljevanju B.). Ugotovljeno je bilo, da je davčni zavezanec brat dveh družbenikov tuje družbe B., C.C. in D.D.. Ugotovil je, da davčni zavezanec niti v svoji poslovni dokumentaciji niti v obračunu davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 2012 in 2013 ni izkazal vseh prihodkov iz naslova opravljanja gradbene dejavnosti v Nemčiji. Davčni organ se sklicuje na določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in ugotavlja, da je davčni zavezanec povezana oseba z dvema družbenikoma B., za katero je davčni zavezanec opravljal gradbene storitve v Nemčiji. Davčni zavezanec – rezident Slovenije, ki dosega dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti, ki imajo vir izven Slovenije, je zavezanec na plačilo dohodnine od teh dohodkov v skladu z ZDoh-2.

3. Davčni zavezanec je v postopku pojasnil, da ni izkazal vseh računov (ni jih zavedel v poslovnih knjigah med svojimi prihodki), ki so bili izdani v Nemčji, ker so bili namenjeni poplačilu škode, ki je nastala zaradi malomarnega dela njegovih delavcev v Nemčiji že leta 2011, to je takoj, ko je tam začel opravljati gradbene storitve. Zato teh računov ni predal računovodji v Sloveniji, saj so bili tudi izpisani v Nemčiji. Davčni zavezanec je davčnemu organu prinesel dopise, ki jih je sestavila družba B., ki davčnega zavezanca terja za stroške delavcev, uporabo orodja in odškodnino. Vsi trije dopisi so v nemškem jeziku in naj bi se nanašali na že plačano odškodnino s strani A.A. za leta 2011, 2012 in 2013. Davčnemu zavezancu je bilo pojasnjeno, kaj mora predložiti v zvezi z navedbami, da je bila narejena napaka pri gradnji in da je potrebno plačati odškodnino za napako. Na podlagi ugotovljenih nepravilnosti je davčni organ zaključil, da davčni zavezanec v poslovnih knjigah ni pravilno izkazal zneskov prihodkov in odhodkov ter s tem ugotovil, da davčni obračun davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013 temelji na nepopolnih oziroma neresničnih podatkih.

4. Davčni zavezanec je v davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 izkazal prihodke v višini 131.200,00 EUR. Iz poslovne dokumentacije izhaja, da je davčni zavezanec izdal devet računov za opravljene gradbene storitve v Nemčiji. Davčni organ pa je ugotovil neevidentiran prihodek v navedenem obdobju, ki izhaja iz storitev, opravljenih na gradbiščih v Nemčiji in na podlagi računov, izdanih v Nemčiji (tabela na 6. strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Davčni organ razpolaga z računi, ki jih je prejel preko izmenjave podatkov iz Nemčije, pri čemer je bilo ugotovljeno, da skupni znesek izdanih računov v letu 2012 znaša 169.370,25 EUR. Davčni zavezanec je imel v letu 2012 blokiran transakcijski račun, zato je vsa plačila dobival v gotovini, na roke. Pri primerjavi izdanih računov je davčni organ ugotovil, da se računi, ki jih je davčni zavezanec upošteval med prihodki za leto 2012 razlikujejo od izdanih računov, ki jih je davčni zavezanec naknadno predložil davčnemu organu. Davčni organ je upošteval prihodke, ki jih je izkazal davčni zavezanec v višini 131.200,00 EUR v obračunu davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2012, ki jih je povečal za razliko, ki izhaja iz predloženih nemških računov, katerih skupna vrednost znaša 169.370,25 EUR. Prihodke davčnega zavezanca je davčni organ tako povečal za 38.170,25 EUR. Pri tem je upošteval davčno priznane odhodke v višini 126.159,73 EUR, ki jih je izkazal, ne pa tudi vseh stroškov, ki jih je v postopkku uveljavljal davčni zavezanec zaradi napak pri gradnji (stroški delavcev, odškodnina naročniku del), saj za to tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije. Od teh stroškov mu je priznal (le) odhodke v višini 6.081,50 EUR za uporabo orodja (na podlagi računa, ki ga je izdala družba B.). Glede na novo ugotovljeno davčno osnovo v višini 27.693.96 EUR znaša obveznost doplačila akontacije 6.179,78 EUR.

5. Davčni zavezanec je v davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 izkazal prihodke v višini 63.700,00 EUR. Iz poslovne dokumentacije izhaja, da je davčni zavezanec izdal devet računov za opravljene gradbene storitve v Nemčiji. Davčni organ pa je ugotovil neevidentiran prihodek v navedenem obdobju, ki izhaja iz storitev, opravljenih na gradbiščih v Nemčiji in na podlagi računov, izdanih v Nemčiji (tabela na 12. strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Davčni organ razpolaga z računi, ki jih je prejel preko izmenjave podatkov iz Nemčije, pri čemer je bilo ugotovljeno, da skupni znesek izdanih računov v letu 2013 znaša 187.214,75 EUR. Davčni zavezanec je imel tudi v letu 2013 blokiran transakcijski račun, zato je vsa plačila dobival v gotovini, na roke. Pri primerjavi izdanih računov je davčni organ ugotovil, da se računi, ki jih je davčni zavezanec upošteval med prihodki za leto 2013, razlikujejo od izdanih računov, ki jih je davčni zavezanec naknadno predložil davčnemu organu. Davčni organ je upošteval prihodke, ki jih je izkazal davčni zavezanec v višini 63.700,00 EUR v obračunu davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2013, ki jih je povečal za razliko, ki izhaja iz predloženih nemških računov, katerih skupna vrednost znaša 187.214,75 EUR. Prihodke davčnega zavezanca je davčni organ tako povečal za 132.514,75 EUR. Pri tem je upošteval davčno priznane odhodke v višini 59.631,35 EUR, ki jih je izkazal tožnik, ne pa tudi vseh stroškov, ki jih je v postopku uveljavljal davčni zavezanec zaradi napak pri gradnji (stroški delavcev, odškodnina naročniku del), saj za to ni predložil verodostojne dokumentacije. Od teh stroškov mu je priznal (le) odhodke v višini 6.401,80 EUR za uporabo orodja (na podlagi računa, ki ga je izdala družba B.). Glede na novo ugotovljeno davčno osnovo v višini 117.878,90 EUR, znaša obveznost doplačila akontacije v višini 49.021,00 EUR. Za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe pa je davčni organ obračunal obresti na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) po obrestni meri 7% letno. Ugovore davčnega zavezanca je davčni organ zavrnil, saj je ugotovil, da ni predložil listin, ki bi nesporno dokazovale, da je opravil gradbena dela pomanjkljivo, zaradi česar bi bile s strani naročnika B. izkazane terjatve do davčnega zavezanca. Opredelil se je do listin, ki jih je predložil davčni zavezanec in zaključil, da je vso odgovornost za delo podizvajalcev nosila družba B., saj sta tako E. kot tudi F. kot naročnika navedene družbe uveljavljala svoje zahtevek proti družbi B. kot glavnemu izvajalcu.

6. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je pritožbo davčnega zavezanca zoper navedeno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ocenilo odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno.

7. Zoper navedeno odločitev vlaga tožbo A.A. kot fizična oseba, saj je poslovni subjekt A. s.p. bil 1. 12. 2018 izbrisan iz registra in prenehal obstojati kot poslovni subjekt. Tožnik povzema potek celotnega postopka, v katerem je davčni organ ugotovil primanjkljaj prijavljenih prihodkov za leto 2012 in 2013. Sklicuje se, da je tekom postopka pojasnjeval, da navedenih prihodkov dejansko sploh ni prejel, saj so bili v celoti porabljeni za poplačilo škode, ki je nastala zaradi napak pri izvedbi del, ker je bila nesporno ugotovljena njegova odgovornost in je s temi prihodki tožnik plačeval slabo izvršeno delo, posledično delo za odpravo napak, ki so ga izvršili drugi. Ker teh prihodkov nikoli ni prejel, je (zmotno) menil, da mu jih ni treba prijaviti, saj ti prihodki niso nikoli nastali. Navedeni prihodki so se namreč v celoti pretvorili v stroške, to je izdatke za odpravo napak. V tem delu v času nastanka spornih poslovnih dogodkov tožnik navedenih novo nastalih pravnih razmerij ni ustrezno knjižil. Tožnik navaja, da je v tistem obdobju imel hude finančne težave, saj je moral prodati svojo hišo, da je lahko poplačal obveznosti do davčnega organa. Od leta 2017 pa je tudi upokojen, finančne težave pa se še vedno nadaljujejo. Zaradi težke finančne situacije določenih poslovnih dogodkov ni listinsko knjižil. Po začetku postopka DIN pa je začel zbirati dokumente iz tistega obdobja in še dodatne dokumente, s katerimi je dokazoval resničnost zatrjevanih dejstev glede napak in posledično stroškov, ki so nastali zaradi odprave napak.

8. Tožnik pojasnjuje, da je bil v razmerju do družbe B. podizvajalec do glavnega izvajalca in investitorja, to je naročnika del. Izvajal je fasaderska gradbena dela. Res je, da poslovnih dogodkov ni zavedel na pravilen način, torej prikazal tako prihodke kot odhodke. Razlog je bil predvsem v tem, ker denarja od prihodkov ni nikoli dobil oziroma ni mogel z njimi prosto razpolagati. Pri knjiženju je upošteval plačano realizacijo. Davčni organ pa je tožniku naložil zgolj bremena, upošteval je dodatne prihodke, ni pa upošteval dejstva, da so bili ti prihodki v celoti porabljeni za odplačilo škode in bi se zato morali upoštevati kot odhodek. Tožnik se sklicuje na dokumente, ki jih navaja, in ki jih je v postopku predložil davčnemu organu, s katerimi je dokazoval, da je bil v dolžniškem razmerju do družbe B. zaradi napak, to je slabe montaže fasade na objektih. Zato je njegov naročnik zahteval odpravo napak z demontažo in ponovno montažo fasade. Davčni organ je glede navedenih dokumentov navedel, da bi tožnik moral posredovati zapisnik o ugotovljenih pomanjkljivostih, zaradi česar navedenih dokumentov ni upošteval kot ustreznih. Tožnik se sklicuje, da je treba upoštevati, da je bil tožnik podizvajalec in ne neposredni izvajalec del ter da je bil zapisnik narejen med glavnim izvajalcem in naročnikom del. Meni, da je davčni organ v obravnavani zadevi kršil načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 73. člena in 77. člen ZDavP-2), saj je napačno njegovo stališče, da bi moral tožnik predložiti zapisnik o napakah gradnje in da bi edino tak dokument lahko razbremenilno učinkoval za tožnika. Tak zapisnik je lahko le eden izmed takšnih dokumentov, nikakor pa ne edini.

9. Tožnik nadalje navaja, da je bila v predmetni zadevi veriga podizvajalcev, tožnik pa je bil zadnji v verigi, zato je običajno, da podizvajalec ni neposredno seznanjen z dogovori med glavnim izvajalcem ter investitorjem. Razlog je v varovanju poslovnih skrivnosti. V konkretnem primeru pa tudi za samega tožnika, potem, ko je videl napake, ni bilo nobenega dvoma, da je bilo delo slabo izvršeno in je odgovornost na njemu. V takšnih primerih je izdelava posebnega zapisnika nepotreben transakcijski strošek. Še več, tožnik je moral skrbeti za svoj poslovni ugled in ni hotel dodatno obremenjevati nejevoljnega naročnika. Tožnik pa nadalje ni imel vpogleda, kdo tretji je napake odpravljal in zato ni mogel predložiti nobenih ponudb za odpravo napak. Za nazaj zapisnika ni mogoče narediti, napake pa se zato dokazujejo z drugimi sredstvi. Zato je tožnik predložil druge dokumente, na katere se sklicuje in jih navaja. Navedene listine in dokumenti dokazujejo, da so naročniki v vertikalni verigi tožnika potrdili, da so napake bile, da je škoda nastala in da je bremenila tožnika. Navedene listine dokazujejo tudi, zaradi dejstva, da so nastale pred začetkom davčnega postopka, verjetnost, da je škoda zaradi slabo izvršenega dela zares nastala ter da je bil tožnik obremenjen za poplačilo nastale škode, to je odprave napak. Za navedene listine se nikakor ne more trditi, da so nastale zgolj za potrebe davčnega postopka. Tožnik meni, da bi se davčni organ moral vsebinsko opredeliti do predloženih listin, to je do vsake posebej in vseh skupaj, ter utemeljiti, zakaj niso ustrezna podlaga, da bi se jih upoštevalo. Drugostopenjski organ se je do neke mere opredelil, vendar se je do vsake listine opredelil že po vnaprejšnjem prepričanju. Bistvena pomanjkljivost dokazne ocene je v tem, da davčni organ noče sprejeti dejstev, da je prišlo do škode na več objektih kot posledica pomanjkljivo opravljenega dela pri tožniku ter da je škoda posledično bremenila tožnika, ki jo je moral povrniti. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu je dolžna povrniti stroške postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe po vsebini povsem enake pritožbenim navedbam, zato jih v celoti prereka in vztraja pri razlogih obeh odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, tako prvostopenjskega organa, kot drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

13. V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, ki je davčnemu zavezancu A. s.p. odmeril davek od dohodka iz dejavnosti za leto 2012 in 2013 od prihodkov, glede katerih je ugotovil, da jih ta ni prikazal v svoji poslovni dokumentaciji, niti v obračunu davka od dohodka iz dejavnosti za leto 2012 in 2013. Tožnik se sklicuje, da so bili navedeni prihodki, ki jih ni prikazal, porabljeni za plačilo škode, ki jo je davčni zavezanec povzročil z nekvalitetno opravljenimi deli (napake gradnje). Davčni organ je v postopku zaključil, da ni verodostojno izkazal zatrjevanih odhodkov, zaradi česar jih davčni organ ni upošteval. Tožnik – sedaj fizična oseba A.A. se z navedeno odločitvijo ne strinja. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

14. V zadevi je sporno davčno (ne)priznanje odhodkov, za katere tožnik zatrjuje, da so nastali obravnavanemu davčnemu zavezancu pri opravljanju njegove dejavnosti. Prvi odstavek 48. člena ZDoh-2 določa, da je davčna osnova od dohodka iz dejavnosti dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljenem dejavnosti, če ni s tem zakonom določeno drugače. Tako je sporno, ali je davčni organ postopal pravilno, ko davčnemu zavezancu pri upoštevanju vseh prihodkov, torej tudi prihodkov, ki jih ni prikazal, so pa – kar ni sporno, nastali, ni upošteval odhodkov, ki naj bi po zatrjevanju davčnega zavezanca – sedaj tožnika nastali. Davčni organ je namreč v postopku zaključil, da davčni zavezanec nastanka navedenih odhodkov v postopku ni verodostojno dokazal. Zato mu davčni organ za navedene odhodke, razen v manjšem delu (po 2 računih – za uporabo orodja), ni znižal davčne osnove, od katere mu je odmeril davčno obveznost.

15. Davčna osnova za dohodek iz dejavnosti se ugotovi na podlagi 48. člena ZDoh-2. Na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oz. letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in izid na podlagi zakona in v skladu s SRS. Na podlagi 29. člena ZDDPO-2 se za ugotovitev dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov. Na podlagi SRS 22.12. se vpisi v poslovne knjige opravijo na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin. Določba 12. člena ZDDPO-2 ne vsebuje izrecne dokazne zapovedi, ki bi določala, da se za ugotavljanje dejstev, relevantnih za odmero DDPO, torej prihodkov in odhodkov določene pravne osebe, lahko uporabi zgolj verodostojne knjigovodske listine. Te so sicer primarni način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja. Davčni zavezanec pa ima za dokazovanje (obstoja) odhodka tudi možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi. V obravnavani zadevi je davčni zavezanec z drugimi dokaznimi sredstvi (razni dopisi, npr. komunikacija med njegovim naročnikom in končnim naročnikom) skušal dokazati nastanek davčno priznanih odhodkov, vendar po presoji obeh organov zatrjevanega ni uspel verodostojno izkazati. Z zaključkom obeh davčnih organov se strinja tudi sodišče.

16. V zvezi s poslovnimi odhodki za leto 2012 je davčni zavezanec v postopku predložil določene listine, ki jih je prvostopenjski organ navedel na 7. strani obrazložitve izpodbijane odločbe in do katerih se je tudi opredelil (stran 7 in 8 obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar je, razen glede odhodkov za uporabo orodja (račun, ki se nanaša na uporabo orodja v višini 6.081,50 EUR), ugotovil, da navedene listine ne dokazujejo s strani tožnika zatrjevanih napak pri gradnji, za katere naj bi bil odgovoren in zaradi katerih bi moral plačati odškodnino družbi B.. Navedeno zatrjevano dejstvo tudi ne izhaja iz pogodb, ki jih je davčni zavezanec sklenil z naročnikom B. in jih predložil davčnemu organu (pogodba z dne 9. 5. 2011, sklenjena med naročnikom B. in njim kot izvajalcem ter pogodba z dne 19. 1. 2012, sklenjena med naročnikom B. in davčnim zavezancem kot izvajalcem).

17. Pravilno se davčni organ sklicuje na 76. člen ZDavP-2, na podlagi katerega mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze ter na določbe SRS, na podlagi katerih mora razpolagati z verodostojno dokumentacijo, ki pa jo tožnik ni predložil. Zato tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno zaključuje, da ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012. Priznal mu je (le) stroške za uporabo orodja v višini 6.081,50 EUR.

18. V zvezi s poslovni odhodki za leto 2013 je davčni zavezanec v postopku predložil določene listine, ki jih je prvostopenjski organ navedel na 13. strani obrazložitve izpodbijane odločbe in do katerih se je tudi opredelil (stran 13 in 14 obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar je, razen glede odhodkov za uporabo orodja (račun, ki se nanaša na uporabo orodja v višini 6.401,80 EUR), ugotovil, da navedene listine ne dokazujejo napak pri gradnji, za katere je odgovoren tožnik in zaradi katerih bi moral plačati odškodnino družbi B.. Davčni zavezanec namreč ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da škoda izvira prav iz del, ki jih je izvajal tožnik in višina te škode, za katero je odgovoren prav tako tožnik. To prav tako ne izhaja iz pogodbe, ki jo je davčni zavezanec sklenil z naročnikom B. in jo predložil davčnemu organu (pogodba z dne 9. 5. 2011, sklenjena med naročnikom B. in davčnim zavezancem kot izvajalcem). Pravilni so zaključki davčnega organa, da bi moral davčni zavezanec razpolagati, v skladu z določbami SRS, z verodostojno dokumentacijo, prav tako ni predložil nobenega drugega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev oziroma napak pri gradnji. Zato davčni organ tudi po presoji sodišča pravilno ni priznal navedenih odhodkov kot davčno priznanih odhodkov za leto 2013. Priznal pa mu je odhodke v višini 6.401,80 EUR na podlagi računa z dne 4. 6. 2013.

19. Davčni zavezanec je že v pripombah na zapisnik ugovarjal zaključku davčnega organa o nepriznavanju odhodkov, ki naj bi jih imel zaradi napak gradnje, prav tako v pritožbi in sedaj tožnik v tožbi. Ponovno se sklicuje na listine, ki jih je predložil in zatrjuje, da se davčni organ do navedenih listin ni opredelil. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni, saj iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa in dopolnjene obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da sta se davčna organa opredelila do navedenih listin. Gre za naslednje listine (spodaj navedene), na katere se tožnik izrecno sklicuje v tožbi in jih ponovno navaja:

1. dopis B. z dne 16. 12. 2013 davčnemu zavezancu, da je bilo na njegov račun plačano tretjim osebam znesek 94.022,83 EUR. Davčni organ je v zvezi z navedenim dopisom ugotovil, da gre le za pregled računov, ki naj bi jih B. za davčnega zavezanca plačal v gotovini (npr. stroški goriva, prenočišče za delavce) zaradi pomanjkljivo opravljenih del s strani tožnika. Vendar dopisu niso priložene nobene druge listine, ki bi dokazovale, da so naročniki družbi B. sporočili, za kakšne nepravilnosti gre, kdo je delo opravljal, kdaj so bile storitve opravljene.

2. dopis B. z dne 17. 12. 2012 davčnemu zavezancu, da je bilo na račun tožnika plačano tretjim osebam zaradi pomanjkljivih del 33.811,46 EUR. Davčni organ je ugotovil, da gre le za pregled računov, ki naj bi jih B. za tožnika plačal v gotovini (npr. stroški goriva, nočitev), dopisu niso priložene nobene druge listine, ki bi dokazovale, da so naročniki družbi B. sporočili, za kakšne nepravilnosti gre, kdo je delo opravljal, kdaj so bile storitve opravljene.

3. dogovor med družbo F. in B. z dne 18. 11. 2015, iz katerega izhaja, da je B. morala plačati F. znesek 32.851,88 EUR. V postopku je bilo davčnemu zavezancu ves čas pojasnjeno, da dopis med drugima (navedenima) družbama ne more dokazovati, da je (prav) tožnik pomanjkljivo opravil svoja dela.

4. dopis B. (pravilno E.) z dne 9. 11. 2015, s kontno kartico, ki izkazujejo napake pri gradnji. Davčni organ je v zvezi z navedenim dopisom pravilno ugotovil, da gre za dopis družbe E., ki je naslovljen na B. z dne 9. 11. 2015, in ne na dopis B., kot navaja davčni zavezanec – sedaj tožnik. Priložena je kontna kartica družbe E. z dne 3. 1. 2013, ki naj bi izkazovala napake pri gradnji in posledično obveznosti davčnega zavezanca. Vendar davčni organ pravilno ugotavlja, da se obveznosti, ki jih ima B. do družbe E. v obdobju 2012, nanašajo na račune, ki jih je izdal B. naročniku E.. Računi niso priloženi, se pa dva od štirih računov nanašata na obdobje 2010, to je v obdobju, ko davčni zavezanec po lastni izjavi še ni delal v Nemčiji.

5. dopis B. z dne 20. 12. 2011, iz katerega izhajajo pomanjkljivosti pri izvedbi del davčnega zavezanca za leto 2011, zaradi česar se ga bremeni za znesek 37.946,07 EUR. Davčni organ je v zvezi z dopisi družbe B. že pri dopisu pod točko 1 ugotovil, da gre le za pregled računov, ki naj bi jih B. za tožnika plačal v gotovini (npr. stroški goriva, prenočišče za delavce) zaradi pomanjkljivo opravljenih del s strani davčnega zavezanca. Vendar dopisu niso priložene nobene druge listine, ki bi dokazovale, da so naročniki družbi B. sporočili, za kakšne nepravilnosti gre, kdo je delo opravljal, kdaj so bile storitve opravljene. Tudi pri navedenem dopisu z dne 20. 12. 2011 ni drugače.

6. dogovor med družbo E. in B. z dne 7. 1. 2013, ki se nanaša na škodo ugotovljeno na projektu G.. Davčni organ je v zvezi z navedenim dogovorom ugotovil, da iz tega dogovora izhaja škoda, ugotovljena na objektu G. ter da je izvajalec del na tem objektu bil B.. Iz slednjega je razvidno, da se dogovor nanaša tudi na dva od štirih računov iz leta 2010, to pa je v obdobju, ko po lastni izjavi davčni zavezanec še ni delal v Nemčiji.

7 dopis družbe F. z dne 26. 6. 2017 družbi B. s prilogo računom 94-2015 z dne 18. 11. 2015, ki se nanaša na odbitek v višini 20.000,00 EUR za napake pri delu na pokritem bazenu H.. Priloga je tudi račun 1332 z dne 23.4. 2013, ki se nanaša na zagotovitev verižnega dvigala za pokriti bazen H.. Davčni organ je v zvezi z navedenimi listinami ugotovil, da dopis med navedenima družbama sam po sebi ne more biti dokaz o tem, da je davčni zavezanec pomanjkljivo opravil storitve na pokritem bazenu H., zaradi katerih ima B. do njega terjatev. Prav tako ni jasno, na kaj se nanašajo zaračunani stroški z računom z dne 18. 11. 2015.

8. dopis družbe B. z dne 28. 6. 2017 glede napak davčnega zavezanca na projektu G. ter projektu H. (pokriti bazen). Davčni organ je glede navedenega dopisa ugotovil, da ni verodostojen dokaz, da je davčni zavezanec pomanjkljivo opravil storitve, zaradi katerih ima B. do njega terjatev.

9. obvestilo družbe E. z dne 26. 6. 2017 glede pomanjkljive izvedbe del davčnega zavezanca. Davčni organ je glede navedenega obvestila zaključil, da ni verodostojen dokaz, da je davčni zavezanec pomanjkljivo opravil storitve, zaradi katerih ima B. do njega terjatev.

10. obvestilo družbe F. z dne 26. 6. 2017, ki potrjuje napake na projektu H. (pokriti bazen) je naslovljeno na družbo B. in ne na davčnega zavezanca.

20. Sklepno sta davčna organa tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da davčni zavezanec z navedenimi listinami ni dokazal, da so mu zaradi napak gradnje nastali stroški, torej odhodki, ki bi jih moral upoštevati davčni organ pri določitvi davčne osnove. Z navedenimi ugotovitvami se strinja tudi sodišče. Že drugostopenjski organ se je do navedenih ugovorov, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, opredelil, navedeni opredelitvi pa sledi tudi sodišče. Pravilne so tudi njegove ugotovitve, da mu je prvostopenjski organ priznal vse odhodke, ki jih je izkazal v davčnih obračunih za leti 2012 in 2013, dodatno pa še stroške za uporabo orodja, ki jih je naknadno uveljavljal v postopku. Zato tudi sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je davčni organ davčnemu zavezancu povečal zgolj prihodke.

21. Iz predhodno navedenega izhaja, da sta se davčna organa opredelila do listin, ki jih je predložil davčni zavezanec in navedla razloge, zaradi katerih sta ocenila, da z njimi ni uspel izkazati zatrjevanih odhodkov. Pojasnila sta svoje stališče, da dokumentacija med davčnim zavezancem kot podizvajalcem in njegovim naročnikom in naročnikovimi naročniki ne izkazuje konkretno, za kakšne nepravilnosti, pomanjkljivosti in napake pri gradnji naj bi šlo ter tudi ni razvidno, da naj bi napake nastale zaradi slabo opravljenega dela davčnega zavezanca. Razviden ni opis škode, iz listin ne izhaja noben konkreten izračun škode. Z navedenimi zaključki se strinja tudi sodišče. Zato tudi po presoji sodišča zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki. Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da se davčna organa nista opredelila do vseh listin, ki jih je predložil tožnik, pri čemer tožnik niti ne navedene do katere listine konkretno se davčni organ ni opredelil in kaj naj bi izhajalo iz take listine.

22. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da je davčni organ zahteval izključno (le) zapisnik o napakah gradnje, saj je zahteval dokumente, ki bi dokazovali zatrjevane napake gradnje in posledično neposredno odškodninsko odgovornost davčnega zavezanca. Sodišče se strinja s presojo obeh organov, da davčni zavezanec take dokumentacije, iz katere bi izhajala njegova neposredna odškodninska odgovornost, ni predložil. Predložene listine se namreč ne nanašajo neposredno na davčnega zavezanca oziroma ne vsebujejo listin (npr. računov), ki bi ga bremenili neposredno. Iz ugotovitev obeh davčnih organov zato izhaja pravilen zaključek, da davčni zavezanec za odhodke, ki jih uveljavlja, ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin ter da tudi z drugimi listinami ni verodostojno izkazal odhodkov, ki bi bili davčno priznani (konkretnih terjatev do davčnega zavezanca zaradi njegovih napak, ki bi imele zanj za posledico davčno priznane odhodke).

23. Davčna organa sta pri oceni listin, ki jih je predložil davčni zavezanec, in ob oceni konkretnega dejanskega stanja zadeve pravilno zaključila, da omenjeni v postopku ni izkazal obstoja davčno priznanih odhodkov. V zvezi s tožnikovimi ugovori sodišče pripominja, da tudi dokazani obstoj določenega odhodka sam po sebi še ne pomeni, da je tak odhodek tudi davčno priznan. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore o kršitvah načela proste presoje dokazov. Davčni zavezanec v postopku z dokazi, ki jih je predložil, čeprav je na njem dokazno breme (76. člen ZDavP-2), tudi po presoji sodišča ni dokazal zatrjevanih odhodkov.

24. Tožnik v tožbi prvič predlaga svoje zaslišanje, pri čemer je ta dokazni predlog povsem nekonkretiziran, saj tožnik ne pojasni, katero dejstvo naj bi na zaslišanju dokazoval. Sodišče zato navedeni dokazni predlog zavrača kot povsem pavšalen, prav tako pa ga zavrača tudi kot nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1), saj tožnik v postopku svojega zaslišanja ni predlagal. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

25. Na podlagi povednega sodišče zaključuje, da sta davčna organa dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila ter pravilno uporabila materialno pravo. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, v postopku pa tudi ni bilo ugotovljenih nepravilnosti, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne razlogov ničnosti in kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

26. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar tožnik navaja zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (tožbene novote).

27. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1090/2021-29
• UPRS Sodba I U 1373/2017-12
• UPRS Sodba I U 2336/2018-27