UPRS Sodba III U 244/2018-16

Jedro

Nepremičnina se lahko (med drugim) razlasti za namen gradnje ali prevzema objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture. Šteje se, da je javna korist za uvodoma navedene nepremičnine izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Parcela, ki je predmet razlastitvenega postopka, je s prostorskimi akti predvidena za razširitev obstoječega pokopališča že od leta 1993 dalje. Tudi po oceni sodišča brez posega na parcelo, ki je predmet razlastitvenega postopka, ni mogoče zagotoviti celostne ureditve pokopališča, saj se parcela nahaja v središču površin, pomembnih za širitev pokopališča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali tožena stranka) uvedla postopek razlastitve nepremičnine s parc. št. 2973 k.o. ..., ki je v lasti razlastitvenega zavezanca družbe A. d.o.o. (1.točka izreka), ugotovila da je javna korist za razlastitev nepremičnine iz 1. točke izreka odločbe izkazana (2. točka izreka), odločila je, da se začetek razlastitvenega postopka nepremičnine iz 1. točke izreka te odločbe zaznamuje v zemljiški knjigi (3. točka izreka) in da, dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino iz 1. točke izreka te odločbe ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja (4. točka izreka) in da bo o stroških postopka upravni organ odločil s posebnim sklepom (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Občina ... (v nadaljnjem besedilu razlastitveni upravičenec) 21. 3. 2017 vložila zahtevo za razlastitev nepremičnine s parc. št. 2973 k.o. ... s potrebnimi prilogami. Tožena stranka je ugotovila, da je zahteva za razlastitev popolna in da ima vse sestavine v skladu z 98. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), da se lahko obravnava in vsebuje seznam nepremičnin, izvleček iz ustreznega prostorskega akta, ki je podlaga razlastitve, razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage, roke izvajanja del, ponudbo družbi A. d.o.o. za odkup nepremičnine, s predlogom kupoprodajne pogodbe in cenitvijo sodnega cenilca, odgovor družbe A. d.o.o. na ponudbo za odkup nepremičnine, podatke A. d.d. o širitvi pokopališča, potrdilo o namenski rabi zemljišča, pregled prostorskih aktov in razlastitveni elaborat št. 47801-2/2016-14 z dne 20. 3. 2017. Razlastitveni elaborat priložen vlogi vsebuje utemeljitev javne koristi in obrazložitev njene pravne podlage, parcela, ki je predmet razlastitve pa je natančno določena in ne presega meje, določene z lokacijskim načrtom. Ker z izvedbo razlastitve parcelacija nepremičnine ni potrebna, tudi načrt parcelacije v elaboratu ni potreben.

3. Zahtevo za razlastitev je vložila upravičena oseba. Kadar se razlastitev izvaja za namene iz 93. člena ZUreP-1, med katerim je 1. točki prvega odstavka omenjena tudi gradnja ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, je po 94. členu ZUreP-1 kot razlastitveni upravičenec določena občina, če se razlastitev izvaja za namen gradnje iz občinske pristojnosti in na podlagi občinskega lokacijskega načrta ali prostorskega reda občine. V zvezi z dopustnostjo razlastitve v javno korist je navedel, da se zahteva razlastitev nepremičnine za potrebe širitve ... pokopališča. Pokopališče je grajeno javno dobro lokalnega pomena, ki sodi v omrežje gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena in javna površina na njih, kakor tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem (2.2. točka 2. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1). Namen razlastitve je gradnja objekta gospodarske javne infrastrukture po prvem odstavku 93. člena ZUreP-1. Obseg ureditvenega območja pokopališča je razviden iz Odloka o ureditvenem načrtu o razširitev pokopališča v ... (v nadaljevanju Odlok), med katerimi je tudi navedena nepremičnina, zato je izkazana javna korist za njeno razlastitev.

4. V nadaljevanju je prvostopenjski organ presojal pogoj, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna, oziroma ali je poseg za dosego tega namena primeren in ali ni mogoče doseči namena z drugim, blažjim sredstvom. Ugotovil je, da širitev pokopališča ni mogoča, če zemljišča, na katerih je predvidena ta širitev, niso v lasti občine. Javna korist je torej dosegljiva le s pridobitvijo lastninske pravice na tem zemljišču. Gre za grajeno javno dobro, ki je trajne narave. Prav zaradi narave pokopališča ugotavlja, da je razlastitev nepremičnine, s katero bi občina pridobila lastninsko pravico na navedeni nepremičnini, edina smiselna in da konkretnega namena (širitve pokopališča) ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Vsak drug ukrep bi za lastnika predmetne nepremičnine pomenil takšno omejitev lastninskih upravičenj na tej nepremičnini, da bi lastninska pravica povsem izgubila svoj smisel. Pri presoji pogoja sorazmernosti je prvostopenjski organ tehtal med javno koristjo konkretnega namena in težo posega v zasebno lastnino družbe A. d.o.o. Ugotovil je, da med strankama ni sporno, da je današnje pokopališče premajhno in da občina potrebuje nove površine za grobni pokop, žarne niše in spremljajoče poslovilne objekte. Sporno med strankama pa je, kje te nove površine zagotoviti. Razlastitvena upravičenka vztraja pri širitvi obstoječega pokopališča, razlastitveni zavezanec pa meni, da širitev obstoječega pokopališča ni edini način, s katerim bi se zagotovilo novo površino, ter da se da isti namen doseči z gradnjo novega pokopališča na drugi lokaciji oziroma drugih zemljiščih, ki jih ima občina v lasti, v bolj mirnem okolju, oddaljenem od mestnega vrveža in urbanega središča. Prvostopenjski organ pritrjuje razlastitvenemu upravičencu, da pokopališča kot infrastrukturnega objekta javnega pomena, zaradi svoje narave in funkcionalnosti ni mogoče prostorsko umestiti kamorkoli. Po navedbah razlastitvene upravičenke stoji pokopališče na sedanji lokaciji najverjetneje že od 18. stoletja, je odmaknjeno od samega mestnega središča in je na severu omejeno s cesto, na vzhodu, jugu in jugozahodu pa z obstoječo pozidavo, zato je načrtovana smer širitve proti severozahodu edina možna in smiselna. Širitev pokopališča v tem delu je bila predvidena že leta 1993 z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju ... (v nadaljevanju PUP) razlastitveni zavezanec je že ob pridobitvi lastništva na predmetni nepremičnini leta 1999 vedel oziroma moral vedeti, kakšni so načrtovani posegi v ta prostor. Takšno namensko rabo pa določata sedaj veljavna prostorska akta, in sicer Odlok o ureditvenem načrtu za razširitev pokopališča v ... (v nadaljnjem besedilu Odlok) in Odlok o občinskem prostorskem načrtu občine ... (v nadaljnjem besedilu OPN). Glede na način sprejemanja navedenih prostorskih aktov je bila širitev območja pokopališča v ... s strani pristojnih nosilcev urejanja prostora in javnosti opredeljena kot ustrezna. Tega pa ni mogoče trditi za ostala zemljišča, ki jih razlastitveni zavezanec predlaga kot morebitne lokacije za novo pokopališče, saj za ta zemljišča celovita presoja vplivov na okolje ni bila opravljena, zato prvostopenjski organ predlagani nabor parcel ne more šteti za ustrezen za izgradnjo pokopališča.

5. Glede na dejstvo, da na obstoječem pokopališču primanjkuje grobnih polj, žarnih niš in raznih objektov, primernih za obred poslovitve, je širitev pokopališča nujno potrebna. Lokacija širitve je določena z občinskimi prostorskimi akti, ki pokopališče natančno umeščajo v prostor. Javne koristi, ki jo širitev pokopališča zasleduje, tako ni mogoče doseči na drugačen način, zato javna korist prevlada nad zasebnim interesom družbe A. d.o.o. na sporni nepremičnini. Javna korist, dosežena z razširitvijo že obstoječega pokopališča bo večja od teže razlastitve, s katero bo poseženo v lastninsko pravico razlastitvenega zavezanca. Prizadetost zasebnega interesa pa se bo pri tem lahko kompenzirala tudi z odškodnino.

6. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 35020-12/2018-2 z dne 23. 8. 2018, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je treba pred uvedbo razlastitve presoditi ali je predvideni gradbeni namen nujno potreben in ugotoviti sorazmernost med razlastitvenim namenom (javno koristjo) in posegom v lastninsko pravico, je navedla, da je izkazano, da predvidena širitev pokopališča ne more potekati drugje, saj je bila sprejeta in določena z občinskim prostorskim aktom in ureditvenim načrtom. V lasti razlastitvene upravičenke je tudi že precej zemljišč, na katerih nameravajo urediti razširjeno pokopališče, 3.643 m2 od potrebnih 5.000 m2, parcela tožeče stranke pa se nahaja v središču površin, namenjenih za razširitev pokopališča. V zvezi z ugovorom, da razpolaga predlagatelj razlastitve z drugimi nepremičninami, ki mu omogočajo enakovredno izvedbo projekta oziroma ali predlagatelj razlastitve lahko doseže namen z drugimi sredstvi oziroma drugimi načini, je navedla, da je na obe vprašanji prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ustrezno odgovoril, da ne. Tožeča stranka je sicer predložila seznam nepremičnin v lasti razlastitvene upravičenke, ki vsebuje preko 1200 parcel, v zvezi s katerimi pa ne navaja niti primeroma, na katere od teh parcel bi bila primerna širitev pokopališča oziroma katere bi bile primerne za gradnjo novega pokopališča. Nerazumno in neupravičeno bi bilo pričakovati, da bi prvostopenjski organ za vsako od navedenih parcel posebej ugotavljal, ali bi ustrezala pogojem za širitev pokopališča oziroma gradnjo novega pokopališča. Gradnja kompleksa pokopališča je specifična, saj gre za izgradnjo funkcionalno zaključene celote. Širitev območja obstoječega pokopališča je bila s strani pristojnih nosilcev urejanja prostora in javnosti opredeljena kot ustrezna. Glede na navedeno in glede na obrazložitev upravnega organa prve stopnje, kjer je tožeča stranka tekom ugotovitvenega postopka izražala smiselno enake ugovore, drugostopenjski organ zaključuje, da trditvi, da razlastitvena upravičenka razpolaga z drugimi zemljišči, s katerimi se da doseči namen in da je zato razlastitev ni nujna, ni mogoče slediti, in je ta ostala nedokazana. Drugostopenjski organ zato šteje, da je pogoj nujnosti dokazan in ustrezno obrazložen. V zvezi s tehtanjem med javno koristjo in težo posega v lastninsko pravico ter nepravilno uporabo načela sorazmernosti je navedla, da je na strani javne koristi prvostopenjski upravni organ upošteval, da na obstoječem pokopališču primanjkuje grobnih polj, žarnih niš in raznih objektov primernih za obred poslovitve, da je širitev pokopališča zato nujno potrebna, da je lokacija širitve določena z občinskim prostorskim aktom, s čimer je pokopališče natančno umeščeno v prostor. Javne koristi, ki jo širitev pokopališča zasleduje, ni mogoče doseči na drugačen način, zato javni interes prevlada zasebni interes tožeče stranke na nepremičnini, ki je predmet razlastitve. Korist, dosežena z razširitvijo obstoječega pokopališča, je vsekakor večja od teže razlastitve, s katero bo poseženo v lastninsko pravico tožeče stranke. Teže posega v zasebno lastnino prvostopenjski organ sicer ni ovrednotil, to pa ne predstavlja kršitev materialnega prava, saj trditev in dokazov v to smer tožeča stranka prvostopenjskemu organu ni niti navajala niti predložila.

7. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z odločitvijo, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta, je tožena stranka kršila določbe 92. člena in 98. člena ZUreP-1 v povezavi z 69. členom Ustave RS ter posegla v ustavno pravico tožeče stranke do zasebne lastnine.

8. Primarno izpostavlja, da razlastitveni upravičenec zahtevi za razlastitev ni preložil ustreznega razlastitvenega elaborata, iz katerega bi bila razvidna utemeljitev javne koristi, in sicer predvsem na konkretni ravni. Priloženi razlastitveni elaborat namreč vsebuje zgolj kratek podatek o tem, da je bila javna korist izkazana že v času bivše Občine ..., kar pa vsekakor ne predstavlja razlastitvenega elaborata v smislu 3. točke prvega odstavka 98. člena ZUrep-1. Kljub navedenemu, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pavšalno zaključila, da je razlastitveni upravičenec predložil ustrezni elaborat, ki vsebuje utemeljeno javno korist in obrazložitev njene pravne podlage. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč zgolj sprejem prostorskega akta ne more prejudicirati javne koristi, posledično mora razlastitveni upravičenec izkazati konkretno in ne zgolj abstraktno javno korist, česar pa tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala. Konkretna javna korist se ugotavlja v konkretnem postopku, v katerem bi morala tožena stranka presoditi ali je v dani situaciji razlastitev nujno potrebna za dosego javne koristi in v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Navedbe tožene stranke glede izpolnjevanja pogoja nujnosti in sorazmernosti so pavšalne, pri čemer tožena stranka nujnosti razlastitve sploh ne ugotavlja, ker se do navedb tožeče stranke ne opredeli.

9. Tožena stranka je dejansko stanje ugotovila nepopolno, saj sploh ni ugotavljala, ali morda razlastitveni upravičenec, skladno s tretjim odstavkom 92. člena ZUreP-1 razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegel isti namen. V zvezi z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, da tožeča stranka ob predložitvi seznama nepremičnin razlastitvenega upravičenca ni konkretno navedla, katere izmed nepremičnin bi bile primerne za izgradnjo pokopališča, je navedla, da se s takim naziranjem drugostopenjskega organa ne strinja, saj je od tožeče stranke kot posameznika neutemeljeno pričakovati, da bo uspel z vsako izmed nepremičnin (le teh je v konkretnem primeru cca 1417) preveriti, ali bi bile primerne za gradnjo pokopališča ali ne, ker ne razpolaga z ustreznimi sredstvi in niti dovoljenji, da bi takšne preverbe lahko napravila. Na strani razlastitvenega upravičenca, ki je tudi zainteresiran za razlastitev, je dolžnost, da konkretno izkaže, zakaj druge nepremičnine ne bi bile primerne za dosego istega cilja. Tožena stranka ustreznosti drugih nepremičnin za dosego istega cilja ni ugotavljala in je zgolj pavšalno navedla, da tožeča stranka ni izkazala, katere nepremičnine konkretno bi bile primerne.

10. V skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča je pravica do zasebne lastnine ena od temeljnih ustavnih pravic, ki se lahko omeji zgolj izjemoma. Tožena stranka je povsem spregledala pomen ustavnega varstva zasebne lastnine s tem, ko ni opravila testa na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 in se ni opredelila, zakaj naj bi bila za širitev pokopališča razširitev nujno potrebna. To, da je bila širitev pokopališča predvidena že od leta 1993 z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju ... in da je tožeča stranka, ki je nepremičnino pridobila leta 1999, za širitev morala vedeti že ob pridobitvi, za odločitev niso relevantne, saj je razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev utemeljil na podlagi Odloka in OPN in ne na podlagi PUP iz leta 1993, pri čemer iz prakse Ustavnega sodišča izhaja, da planski interes še ne zadošča za ugotovitev javne koristi, četudi je namen določen v prostorskem aktu, skladen z abstraktno določenim zakonskim namenom. Kot dokaz predlagata vpogled v pravno mnenje prof. dr. A.A. z dne 2. 3. 2018.

11. Tožeča stranka očita tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja glede umestitve pokopališča. Obstoječe pokopališče se nahaja v utesnjenem predelu, ob prometni cesti sredi mestnega vrveža in v neposredni bližini stanovanjskih naselij, kar izhaja iz satelitskih fotografij nepremičnine tožeče stranke in sosednjih nepremičnin, ki jih je v teku upravnega postopka tožeča stranka predložila toženi stranki. Pokopališče v urbano naselje ne sodi in posledično bi bilo povsem neprimerno in v nasprotju z javnim interesom, da se obstoječe pokopališče dodatno širi. Pokope na obstoječem pokopališču bi bilo treba v nadalje ustaviti in v odmaknjenem predelu izven mestnega vrveža in v bližini narave zgraditi novo pokopališče. Ker tožena stranka ni presodila konkretne javne koristi za razlastitev in nujnosti ter sorazmernosti javne koristi s posegom v lastninsko pravico tožeče stranke, je bilo že iz tega razloga dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, tožena stranka pa tudi ni preverila ali ima razlastitveni upravičenec na voljo drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega cilja.

12. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi napačno uporabila že navedeno materialno pravo in odločila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso glede razmerja med konkretno in abstraktno javno koristjo in tudi sodno prakso Ustavnega sodišča glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za razlastitev. V konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za razlastitev iz 92. člena ZUreP-1, saj razlastitveni upravičenec ni izkazal izpolnjenosti niti enega izmed njih. Tožena stranka je prav tako napačno uporabila določbo 98. člena ZUreP-1, ki ureja sestavine zahteve za razlastitev. Razlastitveni elaborat, določen v 3. točki prvega odstavka 98. člena ZUreP-1, ki ga je zahtevi za razlastitev priložil razlastitveni upravičenec, namreč ne more predstavljati razlastitvenega elaborata v smislu navedene določbe ZUreP-1. Tožeča stranka ni obrazložila izkazanosti javne koristi za razlastitev in da se uvede postopek razlastitve, oziroma je tega utemeljila na povsem napačnih pravno nerelevantnih razlogih, pogojev za razlastitev kot jih določa 92. člen ZUreP-1 sploh ni ugotavljala, to predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, saj se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

13. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

14. Prizadeta stranka Občina ... v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja, da je razlastitveni elaborat popoln, saj v 3. točki utemeljuje javno korist. ZUreP-1 v tretjem odstavku 93. člena namreč šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka istega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Da se občina ne sklicuje zgolj na abstraktno javno korist v smislu izvedbe občinskega predpisa, pač pa na zelo konkretno javno korist, zagotovitev zadostnega števila grobnih polj in žarnih niš za pokope pokojnih občanov in ustreznega poslovilnega objekta so dodatno utemeljili s pisnim mnenjem z dne 2. 11. 2017, ki se nahaja v zadevi. Z istim pisnim mnenjem je občina tudi ugotovila, da ne razpolaga z ustrezno nepremičnino za dosego istega namena.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

17. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi pravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila. Zahteva za razlastitev, ki jo je vložila tožeča stranka in jo je dodatno utemeljila s svojo vlogo, št. 47801-2/2016-23 z dne 2. 11. 2017, ki je bila tožeči stranki vročena in je nanjo le ta odgovorila, je popolna in ima vse sestavine, v skladu z 89. členom ZUreP-1 tako, da se lahko obravnava, ima seznam nepremičnin, izvleček iz ustreznega prostorskega akta, ki je podlaga razlastitvi, razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage, roke izvajanja del, zaradi katerih je predlagana razlastitev ter ponudbo za odkup v skladu s 97. členom ZUreP-1. Sodišče zato meni, da tožeča stranka nima prav, da je vloga nepopolna in da ne vsebuje razlastitvenega elaborata, kot ga zahteva 3. točka prvega odstavka 98. člena ZUreP-1. Po prvem odstavku 93. člena ZUreP-1 se ob pogojih 92. člena tega zakona nepremičnina lahko razlasti za (med drugim) namen gradnje ali prevzema objektov oziroma zemljiš gospodarske javne infrastrukture. Po tretjem odstavku tega člena se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. V zadevi ni sporno, da je bilo v postopku izkazano, da so nepremičnine, ki so predmet razlastitvenega postopka, določena tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru, kar med tožečo in toženo stranko niti ni sporno. Kartografski del OPN za pokopališče ... in njegovo širitev določa ustrezno podrobnejšo namensko rabo in način urejanja z veljavnim podrobnim izvedbenim aktom. V 107. členu OPN pa je določeno, da Odlok o ureditvenem načrtu za razširitev pokopališča v ... iz leta 2004 ostane v veljavi tudi po sprejetju OPN, pri čemer je mogoče zemljišče identificirati v zemljiškem katastru, kakor tudi to, da je na njem predvidena izgradnja pokopališča. Tožeča stranka ne zatrjuje in ne izkazuje, da predmetna parcela v OPN in Odloku ne bi bila predvidena za razširitev obstoječega pokopališča, ki se na tem mestu nahaja najverjetneje že od 18. stoletja dalje in je s prostorskimi akti predvidena za razširitev pokopališča že od leta 1993 dalje. V ureditvenem načrtu za razširitev pokopališča je predvidena rušitev stavbe opuščene stražarnice, na to zemljišče pa nato razširitev grobnih polj in druge ureditve za potrebe pokopališča, to je zaradi izgradnje ustreznih servisnih objektov z dostopom ter zagotovitvijo zadostnega števila grobnih polj oziroma žarnih niš. V zadevi pa ni sporno, da je zaradi zagotavljanja izvajanja gospodarske javne službe nujno potrebno zagotoviti nova grobna polja, žarne niše za pokope pokojnih občanov in ustrezni poslovilni objekt. Tudi po oceni sodišča brez posega na parcelo, ki je predmet razlastitvenega postopka, ni mogoče zagotoviti celostne ureditve pokopališča, saj se parcela nahaja v središču površin, pomembnih za širitev pokopališča.

18. Obstoječe pokopališče je na severu omejeno s cesto, na vzhodu, jugu in jugozahodu pa z obstoječo pozidavo, zato je načrtovana smer širitve proti severozahodu edina smiselna in možna. Predvidena širitev pokopališča je bila sprejeta in določena z občinskim ureditvenim načrtom, v lasti razlastitvene upravičenke pa je tudi že precej zemljišč, na katerih namerava urediti razširjeno pokopališče (3643 m2 od potrebnih 5000 m2). Kot že navedeno, pa se parcela tožeče stranke nahaja v središču površin za širitev pokopališča. Glede na navedeno, po oceni sodišča z obstoječimi prostorskimi akti ni izkazana zgolj abstraktna javna korist, temveč je izkazan obstoj konkretne javne koristi, ki sta jo ugotovila tako prvostopenjski kakor drugostopenjski upravni organ.

19. Ugovor tožeče stranke, da razlastitveni upravičenec razpolaga z več kot 1400 drugimi parcelami in da v zadevi ni bilo presojano, ali bi lahko bila širitev pokopališča izvedena na te parcele, ni utemeljen. Glede na veljavni OPN in že pred tem sprejete dolgoročne planske akte, je treba šteti, da razlastitveni upravičenec razpolaga z nepremičninami, ki ustrezajo za doseganje istega namena le, kolikor bi razpolagal z nepremičninami, primernimi za dosego istega namena, to je širitve obstoječega pokopališča, česar pa tožeča stranka niti ne dokazuje niti ne izkazuje. Tožeča stranka namreč v tožbi uveljavlja drugačno prostorsko ureditev od sprejete, to je izgradnjo novega pokopališča na drugi lokaciji, ki naj bi jo razlastitveni upravičenec določil na parcelah, ki so v njeni lasti. Upoštevaje sprejete prostorske akte in okoliščine konkretnega primera, ki narekujejo razširitev obstoječega pokopališča, za katerega je razlastitveni upravičenec v večjem delu že zagotovil zemljišča, ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na selitev pokopališča na drugo lokacijo ni mogoče šteti kot relevanten ugovor v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZUreP-1, saj občina kot razlastitveni upravičenec, kakor je bilo ugotovljeno, ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego širitve obstoječega pokopališča, kar je namen predmetnega razlastitvenega postopka. Upoštevaje navedeno in obrazložitev izpodbijane odločbe tudi ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da ni bila presojana sorazmernost ukrepa, širitev pokopališča je namreč nedvomno v splošno korist in je nujno potrebna ter v konkretnem primeru odtehta poseg v lastninsko pravico tožeče stranke, upoštevaje tudi odmeno, ki jo bo prejela v razlastitvenem postopku. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke v zvezi s pavšalno navedenimi kršitvami ustavnih pravic do zdravega okolja po 37. členu Ustave RS in pravice do dostojanstva iz 34. člena Ustave RS, ki se nanaša na interes svojcev umrlih in bližnjih stanovalcev, da tožeča stranka pa v konkretnem postopku ne more uveljavljati kršitve ustavnih pravic drugih oseb.

20. Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so že bili izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Nobena od strank tudi sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave. Glavna obravnava je tudi sicer zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov (pri čemer tožeča stranka ne predlaga izvedbe novih dokazov) lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2020).

K točki II izreka:

21. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Stranka z interesom je sicer zahtevala, naj stroške postopka povrne tožeča stranka, vendar pa je sodišče ocenilo, da z odgovorom na tožbo ni pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 43/2021
• UPRS sodba I U 786/2013
• UPRS sodba I U 127/2014