UPRS Sodba I U 2110/2018-12

Jedro

Iz pravnomočnega sklepa o domiku izhaja, da se tam navedene tožniku lastne nepremičnine domaknejo kupcu za kupnino 4.500,00 EUR. Davčna obveznost je torej v obravnavnem primeru nastala s trenutkom odplačnega prenosa lastninske pravice na tožnikovih nepremičninah, na podlagi zakona, pri čemer ni pomembno, da je do prenosa prišlo brez tožnikove volje, v izvršilnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku od davčne osnove 4.411,76 EUR odmerila davek na promet nepremičnin po stopnji 2% v znesku 88,24 EUR. Odmerjeni davek je treba plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe. Odmerjeni davek poplača pristojno sodišče iz kupnine s prodajo nepremičnine na javni dražbi na podlagi sklepa o poplačilu. V primeru, da davka ni mogoče poplačati iz kupnine, se bo začela davčna izvršba. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali, ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil prvostopenjskemu organu predložen pravnomočen sklep o domiku In 130/2010 v izvršilni zadevi zoper tožnika. Iz sklepa je razvidno, da so bile tam navedene nepremičnine prodane na javni dražbi za znesek 4.500,00 EUR in domaknjene kupcu. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 195. členu določa, da sodišče poplača upnike po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Iz 197. člena ZIZ izhaja, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej stroški izvršilnega postopka, nato davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnin. Pri odplačnem prenosu lastninske pravice na navedeni nepremičnini je določena obveznost plačila davka na promet nepremičnin v skladu s 1. členom in 3. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Zavezanec za davek na promet nepremičnin je po 5. členu ZDPN-2 prodajalec nepremičnine. Davčna osnova pa je v skladu s 14. členom ZDPN-2 v izvršilnem postopku dosežena prodajna cena, zmanjšana za davek na promet nepremičnin, vračunan v ceno. Na podlagi navedenega je davčni organ ugotovil davčno osnovo ter odmeril davek na promet nepremičnin in ga naložil v plačilo v znesku, ki je razviden iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, kar podrobneje pojasni. Presoja pravilnosti postopanja sodišča v zvezi s prodajo nepremičnine na javni dražbi na postopek odmere davka ne more vplivati, saj je davčni organ vezan na dejstva, ki jih z izdajo sklepa o domiku ugotovi pristojno sodišče. Poleg tega drugostopenjski organ ni ugotovil okoliščin, ki bi kazale na kršitev načel, določil predpisov in sodb, ki jih je tožnik navedel v pritožbi.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi neupoštevanja več sodb ESČP, določil Ustave, EKČP. Toženka mu pred izdajo odločbe ni omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), in ni ugotovila vseh dejstev, in okoliščin, ki so za odločitev pomembne (138. člen ZUP). Kršen pa je bil tudi 73. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Da je dolžnik, ni bilo ugotovljeno z nobeno sodbo, posledično mu ni bilo omogočeno javno sojenje in mu ni bila dana možnost obrambe in zagovora ter izvajanja dokazov. Toženka ni upoštevala, da ni prodal nobene nepremičnine, ampak jih je proti njegovi volji prodalo sodišče, zato ni dolžan plačati davka. Nezakoniti so tudi temelji izvršilnega postopka, v katerem so bile prodane nepremičnine. Toženka je kršila 6. in 9. člen ZDavP-2, ker ga pred izdajo odločbe ni zaslišala. Toženka je kršila 2., 8.,14., 22., 23., 25., 27., 29., 33. in 153. člen Ustave RS, 12. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 6. in 17. člen EKČP, 20. in 21. člen Listine EU o temeljnih pravicah ter 4., 5., 6. in 7. člen ZDavP-2. Smiselno predlaga, naj sodišče navedene kršitve ugotovi in tožbi ugodi ter postopek razveljavi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

7. Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnine, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen tega zakona, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Davek davčni organ odmeri po uradni dolžnosti v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju katerega leži nepremičnina.

8. Prav to pa je bilo, kot nesporno sledi iz izpodbijane odločbe, storjeno v konkretnem primeru. Iz pravnomočnega sklepa o domiku Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici opr. št. In 130/2010 z dne 3. 5. 2017 izhaja, da se tam navedene tožniku lastne nepremičnine domaknejo kupcu za kupnino 4.500,00 EUR. Davčna obveznost je torej v obravnavnem primeru nastala s trenutkom odplačnega prenosa lastninske pravice na tožnikovih nepremičninah, na podlagi zakona, pri čemer ni pomembno, da je do prenosa prišlo brez tožnikove volje, v izvršilnem postopku.

9. Odločba, s katero je bila navedena davčna obveznost ugotovljena, pa je odločba, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, torej je tožniku sodna presoja s strani toženke ugotovljene tožnikove davčne obveznosti omogočena.

10. Drugostopenjski organ je tožniku tudi pravilno pojasnil, da presoja okoliščin, zaradi katerih je do prodaje nepremičnine v postopku javne dražbe prišlo oziroma pravilnost odločitve sodišča v zvezi s prodajo nepremičnine na javni dražbi ne more vplivati na postopek odmere davka, saj davčni organ ni pristojen za poseganje v sodni postopek. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore o nezakonitih temeljih izvršilnega postopka.

11. Prvostopenjski organ tudi ni bistveno kršil pravil postopka, ker tožniku pred izdajo izpodbiajne odločbe ni omogočil, da se izjavi o dejstvih in dokazih, pomembnih za njeno izdajo, kar določa prvi odstavek 73. člena ZDavP-2. Tožnik se je namreč o njih lahko izjavil v pritožbi. Iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da tožnik ugotovitvam, ki so za odločitev v obravnavni zadevi bistvene, to je, da so bile s pravnomočnim sklepom o domiku z dne 3. 5. 2017 kupcu prodane tam navedene tožnikove nepremičnine za znesek 4.500,00 EUR, ni ugovarjal, niti jim ne ugovarja v tožbi. S povsem pavšalnimi navedbami, ne da bi jih konkretno utemeljil na svojem primeru, pa tožnik tudi ni izkazal zatrjevanih kršitev Ustave, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, EKČP, Listine EU o temeljnih pravicah ter načel davčnega postopka.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 660/2014
• UPRS sodba I U 1982/2014
• UPRS sodba I U 1637/2016