UPRS Sodba I U 453/2019-13

Jedro

Ni spora, da družba A. d.o.o. ni izbrisana iz poslovnega registra, da se sedaj nad njo vodi postopek stečaja in da je tožnik v poslovnem registru vpisan kot družbenik, do začetka stečajnega postopka (14. 6. 2018) pa tudi kot direktor navedene družbe. Spora pa tudi ni, da je tožnikova lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva navedene gospodarske družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba v obdobju od 1. 4. 2016 dalje, za poln zavarovalni čas 40 ur na teden, ugotovljena s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik kot zavezanec za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, odločitev v zadevi ni mogla biti drugačna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je tožniku obračunala in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 in pripadajoče obresti, v skupnem znesku 8.932,89 EUR.

2. Odločitev je utemeljena z ugotovitvijo, da tožnik, vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba gospodarske družbe A., d.o.o., v obdobju od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alinejo prvega odstavka 152. člena in 3. alinejo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), drugim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1), 1. alinejo 136. člena in 3. alinejo 137. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-22-107/2018-2 z dne 31. 1. 2019 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da je gospodarska družba A., d.o.o. prenehala obstajati septembra 2015 in da so davčnega svetovalca pooblastili za odpoved pogodb o zaposlitvi vsem zaposlenim, pritožbeni organ pojasnjuje, da skladno z ZPIZ-2 in ZZVZZ obravnavano zavarovanje traja od vpisa družbe v poslovni register do dneva izbrisa iz registra. Iz javno dostopnih evidenc AJPES-a pa izhaja, da je tožnik vpisan v register kot družbenik in hkrati poslovodna oseba oziroma oseba, pooblaščena za zastopanje (direktor) v navedeni gospodarski družbi od 19. 3. 2012 dalje. Izbris iz registra ni razviden, je pa razviden Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru St ... o začetku stečajnega postopka. Iz navedenih razlogov navedb o prenehanju gospodarske družbe kot neutemeljeno zavrne in dodatno pojasni, da odpoved pogodb o zaposlitvi, pa čeprav vsem zaposlenim, ne povzroči samodejnega izbrisa družbe iz poslovnega registra.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku razsodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži da tožniku v 15 dneh od prejema sodbe povrne stroške postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijana odločba je med drugim utemeljena z določbami 16. člena ZPIZ-2 in 6. alineo prvega odstavka 6. člena ZZVZZ, po katerih morajo biti družbeniki in poslovodne osebe vključeni v obvezna zavarovanja, kolikor niso zavarovani po drugi podlagi oziroma če je to njihov glavni poklic. Tožnik je družbenik in direktor družbe A. ter B., tako da ima tožnik obvezna zavarovanja urejena že v tujini. Zato ni podlage za vključitev tožnika v obvezna zavarovanja v Republiki Sloveniji. Zaradi odsotnosti tožnika v tujini in zapletov pri prevajanju dokumentacije bodo ta potrdila predložena naknadno. Ker je tožnik po navedenem že vključen v obvezna zavarovanja v tujini, funkcije direktorja v družbi A. d.o.o. pa tudi ni opravljal kot svoj glavni in edini poklic, pogoji za vključitev v obvezna zavarovanja v RS po ZPIZ-2, ZZVZZ in ZPSV, niso izpolnjeni.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih upravnih odločb. Ob tem še podarja, da bi tožnik s tožbenimi navedbami o tem, da funkcije direktorja ni opravljal kot glavni in edini poklic ter o urejenem obveznem zavarovanju v tujini, lahko uspel kvečjemu v postopku pred pristojnim Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar je odločba zavoda št. 10301-256113/2017 z dne 26. 7. 2017 o ugotovitvi lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva gospodarske družbe A. d.o.o. že postala pravnomočna. Opozarja še, da tožnik navedenih tožbenih navedb v davčnem postopku ni uveljavljal in jih je zato obravnavati kot nedovoljene tožbene novote. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi in razlogi, s katerimi je zavrnitev pritožbe utemelji organ druge stopnje. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno ne navaja.

8. Po odločitvi v pritožbenem postopku v zadevi ni spora, da družba A. d.o.o. ni izbrisana iz poslovnega registra, da se sedaj nad njo vodi postopek stečaja in da je tožnik v poslovnem registru vpisan kot družbenik, do začetka stečajnega postopka (14. 6. 2018) pa tudi kot direktor navedene družbe. Spora pa tudi ni, da je tožnikova lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva navedene gospodarske družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba v obdobju od 1. 4. 2016 dalje, za poln zavarovalni čas 40 ur na teden, ugotovljena s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 10301-256113/2017 z dne 26. 7. 2017. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik kot zavezanec za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, odločitev v zadevi ni mogla biti drugačna od izpodbijane.

9. Navedb in dokazov, ki jih tožeča stranka prvič navaja v upravnem sporu, pa sodišče kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi namreč ne navede razlogov, zaradi katerih navedb in dokazov ni uveljavljala oziroma predložila že v postopku izdaje upravnega akta.

10. Tožbeni ugovori so po navedenem neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Ker so v zadevi dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev med strankama nesporna, tožnik pa navaja zgolj tista dejstva in dokaze, ki jih sodišče skladno z določbami ZUS-1 ne more upoštevati, je v zadevi odločilo na nejavni seji (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2565/2017-10
• UPRS Sodba I U 2617/2017-17
• UPRS Sodba I U 1690/2019-15