UPRS Sodba II U 105/2018-18

Jedro

Določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 je treba razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev iz prvega odstavka 146. g člena ZVO-1 kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb ZUP, zoper katero pritožba ni dovoljena, je pa zoper njo dopusten upravni spor. Drugačna razlaga bi bila protiustavna, saj bi bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva prosilca iz 25. člena Ustave RS. Da se v postopku odvzema pravic do pridobljenih sredstev po določbah 146.h člena ZVO-1 uporabljajo določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba št. I U 69/2018 z dne 8. 1. 2019).

Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36008-36/2018-5 z dne 22. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju Sklad ali tožena stranka) je z izpodbijano odločbo A. s.p. (v nadaljevanju tožeča stranka ali vlagatelj) odvzel pravico do pridobljenih sredstev, ki je bila dodeljena z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, št. 36008-36/2018-3 z dne 25. 1. 2018 za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu Volkswagen - e-Golf (1. točka izreka). Odločila je, da se do pravnomočnosti te odločbe o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev zadrži izvršitev odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, št. 36008-36/2018-3 z dne 25. 1. 2018 (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je na podlagi popolne vloge vlagatelja dne 25. 1. 2018 izdala odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, in sicer za novo naložbo v ukrep nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu. V skladu z odločbo je vlagatelj dne 12. 2. 2018 s tožečo stranko sklenil Pogodbo o izplačilu nepovratne finančne pomoči št. 36008-36/2018 P. Dne 14. 2. 2011 je tožena stranka prejela dokumentacijo o zaključku naložbe, kateri je bil med drugim priložen tudi račun št. 3-1-1004430 z dne 7. 2. 2018 prodajalca B. d.o.o. (v nadaljnjem besedilu prodajalec) za nakup vozila Volkswagen e-Golf, na katerem je pripisan datum kupne pogodbe 1. 12. 2017. Sklenjen zavezujoč dogovor je bil torej sprejet pred oddajo vloge na naslov tožene stranke (6. 1. 2018).

3. Javni poziv 55SUB-EVPO17 Nepovratne finančne spodbude pravnim osebam za električna vozila (v nadaljnjem besedilu Javni poziv) v prvem odstavku 4.a točke določa, da bo lahko nepovratna finančna spodbuda dovoljena samo za nove naložbe. Nova naložba je nakup ali predelava vozila, katerega prva registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na ta Javni poziv. Ob oddaji vloge vozilo še ne sme biti kupljeno oziroma predelano, prav tako ne sme biti pred oddajo vloge sklenjen noben zavezujoč dogovor (plačan avans, podpisana pogodba o leasingu, ipd.). Ker tožeča stranka ne izpolnjuje določil Javnega poziva, ni upravičena do pridobljenih sredstev za ukrep nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu in je zato tožeča stranka v skladu s 6. točko prvega odstavka 146. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) odločila, da se pravica do pridobljenih sredstev tožeči stranki odvzame.

4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo s tožbo izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijana odločitev je materialno pravno nepravilna, saj temelji na zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, do katere je prišlo zaradi kršitev določb postopka. Datum, naveden na predloženem računu z dne 7. 2. 2018, po katerem naj bi tožeča stranka kupno pogodbo sklenila že dne 1. 12. 2017, je naveden pomotoma, oziroma predstavlja očitno pisno pomoto. Da gre za nepravilen zapis, oziroma očitno pisno napako prodajalca, izhaja iz priložene izjave prodajalca z dne 1. 3. 2018, iz katere je razvidno, da je do podpisa pogodbe prišlo dne 26. 1. 2018, tako da se datum na računu z dne 7. 2. 2018 pravilno glasi ''26. 1. 2018''. Tožeča stranka navedene nepravilnosti oziroma očitne pisne pomote v izdanem računu do prejema izpodbijane odločbe ni zaznala, oziroma je ni opazila. Bila je prepričana, da je dokumentacija, ki jo je predložila toženi stranki, ustrezna in popolna. Toženi stranki očita, da bi jo morala po tem, ko je ob predložitvi dokumentacije s strani tožeče stranke, še zlasti računa 7. 2. 2018 ugotovila nepravilnost, o tem seznaniti, ji omogočiti, da se do navedenega ustrezno opredeli in jo v skladu s 5. odstavkom 146. člena ZVO-1 pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Toženi stranki očita kršitev 8. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odprav, ji zadevo vrne v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene. Pojasnjuje, da iz dokumentacije, ki jo je tožeča stranka predložila ob zaključku naložbe, jasno izhaja, da je bila kupna pogodba sklenjena 1. 12. 2017, to je pred oddajo vloge, ki jo je priporočeno po pošti oddala dne 6. 1. 2018. Iz dokazila o plačilu C. d.d., ki ga je tožeča stranka priložila dokumentaciji, izhaja, da je bil dne 6. 2. 2018 prodajalcu nakazan znesek v višini 31.266,33 EUR z namenom plačila po prodajni pogodbi št. 417-2088. Tretji odstavek 146.d člena ZVO-1 določa, da se pri odločanju o dodeljevanju sredstev sklada namenskega premoženja Sklada uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. O pravici do sredstev do nepovratne finančne pomoči je bilo že odločeno s pravnomočno dokončno odločbo, št. 32008-36/2018-3 z dne 25. 1. 2018, na podlagi katere je tožeča stranka sklenila Pogodbo o izplačilu nepovratne finančne pomoči št. 36008-36/2018 P. Na podlagi določb 146.h člena ZVO-1, Sklad z odločbo odvzame pravico do pridobljenih sredstev, če upravičenec ne izpolni drugih določil splošnih pogojev poslovanja Sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožeče stranke v odgovoru na tožbo in vztraja, da odločitev odvzema pravice predstavlja novo odločbo, s tem pa nov upravni postopek, v katerem toženo stranko zavezujejo vse procesne določbe.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V zadevi ni sporno, da je tožena stranka izpodbijano odločbo o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev izdala na podlagi določbe prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, ki določa, da sklad, v konkretnem primeru tožena stranka, pravico do pridobljenih sredstev odvzame z odločbo iz razlogov, navedenih v 1. do 6. točki istega odstavka. Iz vsebinske razlage določbe tretjega odstavka 146. člena in prvega odstavka 146.g člena ZVO-1 izhaja, da se pri izdaji odločbe o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, saj določba 146.h člena ZVO-1 ne izključuje njegove uporabe. Na podlagi prvega odstavka 146.g člena ZVO-1 namreč Sklad z odločbo odloči o pravici vlagatelja do pridobitve sredstev in drugih sredstev, s katerimi upravlja Sklad, z odločbo pa se ta pravica do pridobljenih sredstev tudi odvzame (prvi odstavek 146.h člena ZVO-1). Upoštevaje navedeno, je treba določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev iz prvega odstavka 146.g člena ZVO-1 kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb ZUP, zoper katero pritožba ni dovoljena (šesti odstavek 146.g člena), je pa zoper njo dopusten upravni spor. Drugačna razlaga bi bila protiustavna, saj bi bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva prosilca iz 25. člena Ustave RS. Da se v postopku odvzema pravic do pridobljenih sredstev po določbah 146.h člena ZVO-1 uporablja določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba št. I U 69/2018 z dne 8. 1. 2019).

9. Glede na navedeno je ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na bistveno kršitev pravil postopka, utemeljen. Iz upravnega spisa namreč nedvomno izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba, s tem pa je kršila prvi odstavek 9. člena ZUP. Navedena kršitev je bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

10. Iz navedenega razloga sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče tožbo odpravilo zaradi procesne kršitve, se do drugih tožbenih navedb tožeče stranke v tožbi ni opredeljevalo.

11. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V teh primerih ima sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave, izvedbe katere stranki sicer niti nista predlagali.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopala odvetniška družba, ji je priznalo stroške v višini 347,70 EUR (285,00 EUR povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR). Tožena stranka mora prisojeni znesek povračila stroškov tožeči stranki plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe; po preteku tega roka tečejo tudi zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. členom Obligacijskega zakonika (OZ)).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 380/2016-7
• UPRS Sodba IV U 139/2017-8
• UPRS Sodba I U 1613/2017-10