UPRS Sodba II U 185/2018-17

Jedro

V konkretni zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj po četrti točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Po določbi devetega odstavka 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu; pri tem mora imeti sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati.

Pri izračunu sredstev, s katerimi razpolaga tožničina družina, se morajo od dohodkov za vodenje družbe, ki jih prejema njen mož, odšteti ne le zneski davkov, pač pa tudi znesek prispevkov za socialno varnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odpravila zagotovilo Upravne enote ... št. 213-22/2017-61 z dne 28. 2. 2018, ki ga je ta izdala tožnici (1. točka izreka) ter odločilo, da se njeni vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je Upravna enota ... tožnici zagotovila sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazala, da je ali da bo odpuščena iz državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo od predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Glede na določbo prvega odstavka 27.b v zvezi s 27.d členom ZDRS se odločba upravne enote, s katero je bilo odločeno, da oseba pridobi državljanstvo Republike Slovenije, predloži v revizijo ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, razen odločbe, izdane v postopku, ki je bil predhodno zaključen z izdajo zagotovila na podlagi 11. člena tega zakona. Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v tem postopku odpravi odločbo (zagotovilo) upravne enote in samo odloči o stvari, če ugotovi, da so bila na prvi stopnji nepopolno ali napačno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali da je bil napačno uporabljen materialni predpis. V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da je bil v postopku pred organom prve stopnje napačno uporabljen materialni predpis, saj je prvostopenjski organ nepravilno izračunal višino zagotovljenih sredstev za preživljanje tožničine družine. Iz tega razloga je zato tožena stranka s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zagotovilo organa prve stopnje odpravila ter sama odločila v zadevi.

3. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da je tožnica vlogo za sprejem v državljanstvo vložila na podlagi tretjega odstavka 12. člena v zvezi z 10. členom ZDRS, ki omogoča olajšan način pridobitve slovenskega državljanstva osebi, ki je že najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1. do 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona, ki jih v nadaljevanju citira. Če kateri od tako določenih pogojev ni izpolnjen, zahtevku za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni mogoče ugoditi, tožena stranka pa v takem primeru preostalih pogojev ni dolžna ugotavljati. Eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati prosilec za sprejem v državljanstvo, je tudi pogoj, določen v 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je, da ima prosilec zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost v smislu te zakonske določbe se šteje, če prosilec vsaj dve leti neprekinjeno prejema enega od prejemkov, določenih v prvem odstavku 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba), ki jih tožena stranka citira. Po devetem odstavku 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Ta morajo biti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Po Sklepu o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2016 in Odredbi o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2017, je v obdobju od 1. 8. 2016 do 31. 7. 2017 znašala višina osnovnega zneska minimalnega dohodka 292,56 EUR, od 1. 8. 2017 dalje pa 297,53 EUR.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da se tožnica, njen mož in sin preživljajo z dohodki moža iz naslova pogodbe o poslovodenju, ki jo je dne 1. 1. 2012 sklenil s podjetjem A. d.o.o., z dohodki iz naslova oddajanja premoženja v najem in z dohodki iz naslova otroškega dodatka, vendar pa je napačno izračunal višino sredstev iz naslova vodenja podjetja. Tožničin mož je od 1. 1. 2012 dalje zavarovan na zavarovalni osnovi 40 - družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe. Zavarovan je kot fizična oseba in je edini lastnik družbe A. d.o.o. ter edina oseba, pooblaščena za zastopanje te družbe. Tožničin mož ne prejema plače, pač pa dohodek iz naslova pogodbe o poslovodenju, pri čemer je v zadnjih šestih mesecih preden je tožnica vložila vlogo, prejel dohodek za vodenje družbe v višini 860,94 EUR, od tega pa je bil plačan davčni odtegljaj v višini 28,73 EUR. V skladu s 152. in 153. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) je družbenik gospodarskih družb, ki je poslovodna oseba, tudi zavezanec za plačilo prispevkov zavarovanca in delodajalcev, kolikor ni zavarovana na drugi podlagi. To pomeni, da je zavezanec za plačilo prispevkov taka oseba in ne družba, s katero ima sklenjeno pogodbo o poslovodenju. Tožena stranka zato ugotavlja, da je organ prve stopnje pri izračunu napačno uporabil materialno pravo, ker je pri izračunu sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, od dohodkov tožničinega moža odštel le davek, ne pa tudi obračunanih prispevkov za socialno varnost, ki so po podatkih FURS v letu 2017 znašali za januar 445,76 EUR, za februar 2017 445,01 EUR in za marec do december 2017 454,01 EUR. Skladno s tem tožena stranka ugotavlja, da je tožničina družina v letu 2017 prejela v povprečju 591,68 EUR mesečno, kar predstavlja v tabeli, torej manj od zneska, ki tričlanski družini zagotavlja materialno in socialno varnost in znaša od 1. 8. 2016 do 31. 7. 2017 877,68 EUR in od 1. 8. 2017 dalje 892,59 EUR. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS in je njeno vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila.

5. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se k zagotovilu Upravne enote Slovenj Gradec da soglasje, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno revizijsko odločanje glede tega zagotovila. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

6. Tožnica navaja, da je izpodbijana odločba posledica napačnega razumevanja določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ZPIZ-2, Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožničinemu možu za poslovodenje družbe pripadajo prejemki po pogodbi o poslovodenju, s katero si je med drugim izgovoril mesečno plačilo za delo v minimalni višini 766,40 EUR neto ter povrnitev stroškov prevozov in prehrane, vse v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Gre za podjemno pogodbo po določilih OZ, ki udeležencem obligacijskega razmerja zagotavlja njegovo prosto urejanje, omejeni pa so le v toliko, da ta ne sme biti v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Dogovor o čisti nagradi, to je o neto plačilu, s tem ni v nasprotju. Po določbi 16. člena ZDavP-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi, po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 145. člena istega zakona pa zavarovalno osnovo predstavljajo vsi prejemki, prejeti za opravljanje poslovodne funkcije in dela. Ker so te osebe na podlagi 152. in 153. člena ZPIZ-1 zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca, kot tudi za plačilo prispevkov delodajalca in ker se njihovi prejemki po 1. točki drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, je zato treba v primeru, ko je nagrada za delo dogovorjena v neto znesku, prejemke poslovodje obrutiti tako, da mu po plačilu prispevkov za socialno varnost in dohodnine ostane neto dogovorjeni znesek. Po določbi tretjega odstavka 125. člena ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, kar pomeni, da je na strani družbe A. d.o.o., da obračunane prispevke za socialno varnost nakaže na ustrezne konte, ki jih vodi FURS.

7. Višina dohodnine in prispevkov za socialno varnost je za ugotavljanje pogojev po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS brezpredmetna, saj je v šestem odstavku 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) določeno, da se za dohodek po tem zakonu štejejo dohodki in prejemki iz prvega odstavka tega člena po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter za davke in obvezne prispevke za socialno varnost, odtegnjene od teh prejemkov. Upravna enota ... se je zato pravilno ukvarjala z neto prejemki, ki so tožničinemu možu pripadali po sklenjeni pogodbi o poslovodenju. Poleg teh zneskov so bili tožniku dodano nakazani še drugi zneski, ki jih v nadaljevanju našteva, vendar pa ima tožničina družina tudi brez teh dovolj prejemkov.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice ter sodišču predlaga, naj njeno tožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne drži tožbena navedba, da je naloga družbe A. d.o.o., da z njene strani obračunane prispevke za socialno varnosti nakaže na konte za socialno varnost, ki jih vodi FURS. Po 1. alineji prvega odstavka 152. člena in 3. alineji 153. člena v povezavi s 16. členom, vse ZPIZ-2, je zavarovanec - družbenik, ki je poslovodna oseba in ima sklenjeno zavarovalno podlago 040, sam zavezanec za plačilo prispevkov zavarovanca in delodajalca, razen v primeru prejemanja nadomestil. To stališče potrjuje tudi FURS. Prav tako ni mogoče slediti tožnici, ki zatrjuje, da bi morali biti pri izračunu zadostnih sredstev za preživljanje upoštevani povrnjeni stroški prevozov in prehrane, saj se v skladu s 3. členom Uredbe ti ne upoštevajo pri izračunu sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih stališčih. Meni, da razlog za sklicevanje tožene stranke na določbe 152. in 153. člena ZPIZ-2 ni jasen. Tožničinemu možu so se po pogodbi o poslovodenju neto zneski obrutili tako, da so se obračunali in odvedli vsi prispevki, nato pa so mu bili izplačani neto zneski, kar je izkazano tako z obračuni kot tudi z izpiski o nakazilih prispevkov za socialno varnost na njegove konte pri FURS. Če ti prispevki ne bi bili plačani ali pa bi bili napačno obračunani, bi FURS o tem v upravnem postopku nedvomno poročala. Dodatno krčenje prejemkov tožničinega moža na način, kot je to upoštevala tožena stranka, je nezakonito in arbitrarno, tožena stranka pa se z dejansko prejetimi neto zneski noče ukvarjati.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev ter se opredelila tudi do vseh navedb tožnice, ki jih je podala po tem, ko jo je pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila s svojimi ugotovitvami. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

12. Med strankama ni sporno, da je tožnica vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložila na podlagi tretjega odstavka 12. člena v zvezi z 10. členom ZDRS, torej na podlagi določb tega zakona, ki omogočajo olajšan način pridobitve slovenskega državljanstva osebi, ki je že najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije, ki dejansko živi v Sloveniji vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, ki ima urejen status tujca in ki izpolnjuje pogoje iz 1. do 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Tožena stranka pravilno navaja, da kolikor oseba, ki je zaprosila za sprejem v državljanstvo, enega od teh pogojev ne izpolnjuje, njeni prošnji ni mogoče ugoditi, ne glede na to, da so ostali pogoji izpolnjeni. V konkretni zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Po določbi devetega odstavka 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu; pri tem mora imeti sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je na podlagi Sklepa o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2016 ter Odredbe o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2017 znašal osnovni znesek minimalnega dohodka 292,56 EUR v obdobju od 1. 8. 2016 do 31. 7. 2017, in 297,53 EUR v obdobju od 1. 8. 2017, kar med strankama ni sporno.

13. Merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS določa 3. člen Uredbe, po katerem se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed taksativno določenih prejemkov. Med temi prejemki so tudi prejemki, ki jih prejema tožničin mož, oziroma njena tričlanska družina, in sicer prejemki iz naslova poslovodenja zasebne družbe, ki jih tožničin mož prejema kot družbenik, ter najemnina. Po določbi tretjega odstavka 3. člena Uredbe se, ker ima tožničina družina prej navedene prejemke, kot zagotovljena sredstva upošteva tudi otroški dodatek. Kot zagotovljena sredstva pa se ne upoštevajo potni stroški, stroški prehrane oziroma povrnitev stroškov, ki jih prejema tožničin mož, saj jih 3. člen Uredbe ne opredeljuje kot sredstva, ki zagotavljajo minimalno in socialno varnost.

14. Med strankama višina zneska najemnin (116,25 EUR v letu 2017) in otroškega dodatka (114,31 EUR od januarja do julija 2017 ter 58,75 od avgusta do decembra 2017) ni sporna, saj ugotovitvam tožene stranke tožnica v tem delu ne oporeka, sporna pa je ugotovitev tožene stranke o višini prejemkov tožničinega moža, ki jih prejema kot družbenik družbe A. d.o.o. iz naslova poslovodenja. Tožnica vztraja, da bi morala tožena stranka kot znesek, ki ga prejema iz tega naslova, upoštevati celoten znesek, ki ga prejema (v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge v višini 860,94 EUR), zmanjšan za plačan davčni odtegljaj (28,73 EUR), medtem ko tožena stranka meni, da je od tega zneska treba na podlagi 152. člena ter 3. alineje 153. člena v zvezi s 16. členom, vse ZPIZ-2, odšteti še znesek prispevkov za socialno varnost. Kolikor se ti zneski in znesek davčnega odtegljaja odštejejo od prejemka tožničinega moža iz naslova poslovodstva, znašajo dohodki, prejeti na tej podlagi, 386,45 EUR v mesecu januarju 2017 ter 378,20 EUR v preostalih mesecih tega leta. Skladno s tem tožena stranka zaključuje, da tožničina tričlanska družina nima zagotovljenih sredstev po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj bi morala imeti v času od 1. 8. 2016 do 31. 7. 2017 zagotovljena sredstva v višini 877,68 EUR in do 1. 8. 2017 dalje v višini 892,59 EUR, česar pa ne dosega (vključno z najemninami in otroškim dodatkom).

15. Sodišče z zaključki tožene stranke soglaša in jim sledi. Tožničin mož je lastnik podjetja A. d.o.o. in edina oseba pooblaščena za zastopanje te družbe. Plače ne prejema, pač pa prejema dohodek iz naslova pogodbe o poslovodenju, med strankama pa ni sporno, da je tožničin mož zavarovan kot fizična oseba na zavarovalni podlagi 40 - družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe. Skladno s 16. členom ZPIZ-2 se osebe, ki so družbeniki gospodarskih družb in so poslovodne osebe, obvezno zavarujejo, če niso zavarovane na drugi podlagi, in to za polni delovni čas. Tega, da bi bil tožničin mož zavarovan na drugi podlagi, tožnica ne zatrjuje niti tak podatek ne izhaja iz listin upravnega spisa. V skladu s 152. in 153. členom ZPIZ-2 so take osebe zavezanci za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (prim. sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1846/2016 z dne 11. 4. 2017). Tožena stranka ima torej prav, ko ugotavlja, da zavezanec za plačilo prispevkov ni družba A. d.o.o., pač pa je tožničin mož in je zato pravilno ugotovila, da je treba od dohodkov, ki jih prejema, odšteti ne le davčni odtegljaj, pač pa tudi prispevke za socialno varnost. Sodišče zato ne sledi tožnici, ki navaja, da je v pogodbi, ki jo je tožničin mož sklenil z družbo A. d.o.o. za opravljanje nalog poslovodenja, določeno, da prejema plačilo v neto znesku in da bi bilo zato treba ta znesek obrutiti tako, da bi tožniku po plačilu prispevkov ostal dogovorjen neto znesek (nenazadnje, na seznamu nalogov, ki jih je predložila tožena stranka, so zneski prispevkov sicer navedeni, vendar pa niso navedeni niti na REK-1 obrazcih niti na potrdilih o izplačilih. Dogovor o višini plačila za naloge poslovodenja je stvar pogodbenega dogovora strank, torej prostega urejanja obligacijskega razmerja, na kar se sklicuje tožnica. S tem, ko tožena stranka ugotavlja tožnikovo obveznost plačila prispevkov za socialno varnost v skladu z določbami ZPIZ-2, ne posega v avtonomijo pogodbenega odnosa, pač pa le ugotavlja njegove obveznosti, določene s tem zakonom. Ureditve višine plačila (tudi tako, da se upošteva tudi zneskov prispevkov in davkov ter posledično določi neto zneska) je stvar pogodbenega razmerja družbe in tožničinega moža in na to, da je zavezanec za plačilo prispevkov za socialno varnost ne vpliva, prav tako pa te obveznosti tudi ni mogoče prevaliti na pravno osebo, torej družbo A. d.o.o.

16. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen zaključek tožene stranke, da se morajo pri izračunu sredstev, s katerimi razpolaga tožničina družina, od dohodkov za vodenje družbe, ki jih prejema njen mož, odšteti ne le zneski davkov, pač pa tudi znesek prispevkov za socialno varnost. Iz izračuna, ki je pojasnjen v prejšnjih odstavkih (oziroma v tabeli na zadnji strani izpodbijane odločbe) in se mu sodišče pridružuje, izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej da nima zagotovljenih sredstev, ki bi ji zagotavljala materialno in socialno varnost. Tožena stranka je zato zagotovilo Upravne enote ... pravilno odpravila ter tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo zavrnila. Skladno s tem je sodišče tožničino tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata. Nobena od strank izvedbe glavne obravnave sicer ni predlagala, je pa tožnica v tožbi predlagala izvedbo listinskih dokazov, ki so del upravnega spisa in so bili že izvedeni v upravnem postopku, kot tudi, naj jo sodišče zasliši. Sodišče ugotavlja, da tožnica dokaznega predloga za svoje zaslišanje ni substancirala, saj ni utemeljila, da bi izvedba tega dokaza lahko pripeljala do drugačne odločitve, to pa tudi ne izhaja iz podatkov upravnega spisa. Relevantno dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno, pač pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje sporna uporaba materialnega prava, to je za zadevo relevantnih določb ZDRS in ZPIZ-2. Iz tega razloga je zato sodišče v zadevi odločalo na seji senata (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče sicer izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003), vendar pa zgolj zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za njeno izvedbo še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004), pač pa mora biti strankin predlog obrazložen, utemeljen pa mora biti obstoj in pravna relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 20/2020-14
• UPRS sodba II U 505/2014
• UPRS Sodba III U 75/2019-16