UPRS Sodba II U 371/2018-12

Jedro

Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje ali, ki je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za določitev denarne odškodnine, saj je iz predloženih dokazil razvidno, da je živel v Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da je imel v Sloveniji tudi prijavljeno stalno prebivališče oziroma, da si je uredil spremembo naslova stanovanja po takrat veljavnih predpisih, ki so urejali prijavo stalnega prebivališča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 492-19/2017-27 z dne 21. 6. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila tožnikovo vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki jo je vložil dne 16. 6. 2017. V obrazložitvi svoje odločitve navaja listine, ki jih je vlogi priložil tožnik ter povzema njegovo izjavo, ki jo je dne 20. 9. 2017 podal na zapisnik. V tej izjavi je pojasnil, da je v Slovenijo prišel leta 1972; da je živel v ..., skupaj z bratom A.A.; in da je leto kasneje začel hoditi na srednjo šolo v ... Navedel je, kje je delal in to izkazal s predloženo kopijo delovne knjižice. Dne 22. 9. 2017 je tožnik prvostopenjskemu organu predložil še izjavo, v kateri je še pojasnil, da od leta 1986 živi s svojo družino v ... Opisal je na kakšen način je pridobil stanovanjsko pravico za stanovanje, da zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogel postati njegov lastnik ter da je zato lastništvo prenesel na svojo izvenzakonsko partnerko B.B.. Po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva je v letu 2002 ponovno pridobil dovoljenje za stalno prebivanje in tudi stalno delovno dovoljenje, nakar je bil v letu 2013 znova izbrisan, ne da bi za to vedel. Ko je upravnemu organu zagrozil s tožbo na mednarodnem sodišču za človekove pravice, je bil v avgustu 2017 ponovno prijavljen v register prebivalstva. Sedaj ima urejen status za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, urejeno ima tudi obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje.

2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je o tožnikovi vlogi prvič odločil z odločbo, št. 492-19/2107-17 (9416), z dne 8. 11.2017, in jo zavrnil, saj je ugotovil, da tožnik pred 26. 2. 1992 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča na območju Slovenije in zato s tem dnem ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Po tožnikovi pritožbi je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 492.547/2107/2 (1322-07) z dne 5.3.2018, odločbo prvostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek z navodilom, da mora, poleg podatkov o tožnikovem bivališču, ki jih je pridobil na podlagi računalniško vodenega registra stalnega prebivalstva, preveriti tudi podatke po ročno vodenih evidencah, in to glede na tožnikove trditve, da v Sloveniji živi od leta 1972, ob upoštevanju izjav prič, na katere se je skliceval ter dokazil, ki jih je predložil.

3. Prvostopenjski organ navaja, da je v ponovljenem postopku preveril podatke v evidencah, ki so se vodile ročno. Po pregledu ročne arhivske evidence registra stalnega prebivalstva ter ročne gospodinjske evidence je ugotovil, da se za tožnika ni vodil osebni karton občana. Tožnik tudi ni bil vpisan v ročni evidenci kartonov gospodinjstev na naslovu ..., kjer naj bi živel od leta 1972, ko je prišel v Slovenijo. Za ta naslov sicer obstaja osebni karton in karton gospodinjstva za njegovega brata A.A., vendar pa tudi na njegovem kartonu gospodinjstva tožnik ni bil vpisan. Tožnik tudi ni bil vpisan na kartonu gospodinjstva na naslovu ..., kjer naj bi po lastni izjavi živel od leta 1982, ne na naslovu ..., kjer bi naj živel pred letom 1986 in ne na kartonu gospodinjstva na naslovu ..., kjer naj bi živel od leta 1986 dalje. Po pregledu arhivskih pisnih izjav lastnikov iz leta 1986, s katerimi so lastniki nepremičnin podajali soglasja za prijavo stalnega prebivališča, je prvostopenjski organ ugotovil, da za tožnika ne obstaja pisna izjava, na podlagi katere bi se lahko leta 1986 prijavil na naslovu .... V rojstni matični knjigi ..., letnik 1987, zap. št. 2615, je pri vpisu rojstva C.C., roj. 18. 11. 1987, vpisan podatek o tožnikovem priznanju očetovstva z dne 17. 12. 1999, kot naslov njegovega stalnega prebivališča pa je bil vpisan naslov ..., Bosna in Hercegovina. Isti podatki so vpisani v rojstni matični knjigi ..., letnik 1990, zap. št. 1149, pri vpisu rojstva njegovega sina D.D., roj. 25. 6. 1990.

4. Na podlagi opisanih podatkov prvostopenjski organ zaključuje, da tožnik na območju Republike Slovenije pred 26. 2. 1992 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča ter da je stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavil šele dne 29.10. 2002. Iz uradne evidence registra stalnega prebivalstva je razvidno, da je bil tožnik dne 30. 4. 2013 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva z odločbo Upravne enote ..., št. 210-1505/2012-13 (9117) z dne 4. 3. 2013, to pa zato, ker je upravni organ takrat ugotavljal, da tožnik ni prebival na naslovu ... V tem postopku so bile zaslišane tudi priče, in sicer B.B., tožnikova izvenzakonska partnerica, ki je dne 28. 1. 2012 povedala, da tožnik na tem naslovu dejansko takrat ni prebival že kakšnih šest let, da se je odselil v Bosno in Hercegovino, da se od takrat ni več vračal v Slovenijo, da pa je imela z njim občasne stike preko telefona, več pa njuni otroci. Enako je takrat to opisoval tožnikov sin C.C., ki je še navajal, da se je tožnik odselil na naslov ..., Bosna in Hercegovina. Tožniku je bila odločba z dne 4. 3. 2013 tudi vročena na tem naslovu, dne 28. 7. 2017 pa je znova prijavil svoje stalno bivališče na naslovu ...

5. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve citira določbi 1. in 2. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) in določata pogoje za povračilo škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ugotavlja, da tožniku stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ni moglo prenehati zaradi izbrisa, saj upravni organ po pregledu ročne arhivske evidence registra stalnega prebivalstva, ročne gospodinjske evidence in uradne evidence registra stalnega prebivalstva ni našel podatkov, da bi imel tožnik pred 26. 2. 1992 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Tožnik torej ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Prvostopenjski organ še navaja, da je v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pred sprejemom odločitve s svojimi ugotovitvami seznanil tožnika in mu dal možnost, da se izjavi. Tožniku je bil ta dopis po njegovem pooblaščencu vročen dne 28. 5. 2018, vendar pa se v postavljenem roku 15 dni po vročitvi nanj ni odzval.

6. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 492-547/2017/6 (1322-07) z dne 29. 10. 2018, zavrnil, prav tako zavrnil tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ugotovil pa, da v pritožbenem postopku z izdajo odločbe posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi izpodbijane odločitve najprej povzema vsebino izpodbijane odločbe in tožnikove pritožbe. Glede na navedbe pritožnika, da v Sloveniji živi od leta 1972, je drugostopenjski organ pojasnil, da so prijavo stalnega prebivališča v obdobju od leta 1972 pa vse do osamosvojitve Slovenije oz. do 26. 2. 1992 urejali različni predpisi, med drugim Temeljni zakon o evidenci stalnega in začasnega prebivališča občanov (Uradni list SFRJ, št. 8/65), Zakon o registru stalnega prebivalstva in razvidu začasnega prebivališča (Uradni list SRS, št. 36/65), Pravilnik o obrazcu za prijavo oziroma odjavo stalnega prebivališča in za prijavo spremembe naslova stanovanja in Pravilnik o registru stalnega prebivalstva (Uradni list SRS, št. 20/67), Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list, št. SRS 4174), Pravilnik o podatkih za prijavo oziroma odjavo stalnega prebivališča in prijavo spremembe naslova stanovanja ter o ustreznem obrazcu (Uradni list SRS, št. 28/74), Pravilnik o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva ter o ustreznih obrazcih (Uradni list SRS, št. 6/75), Zakon o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83, RS 26/90 in 11/91-1), Pravilnik o podatkih za prijavo oziroma odjavo stalnega prebivališča in prijavo spremembe naslova stanovanja ter o ustreznem obrazcu in Pravilnik o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva (Uradni list SRS 18/84), Pravilnik o obrazcu za prijavo oziroma odjavo stalnega prebivališča, o obrazcu osebnega kartona in kartona gospodinjstev ter o načinu vodenja in vzdrževanja registra stalnega prebivalstva (Uradni list SRS 27/92). Organ druge stopnje poudarja, da je vsa citirana zakonodaja zavezovala občane oziroma posameznike, ki so prebivali na območju Slovenije, da prijavijo stalno oziroma začasno prebivališče pri pristojnemu organu, ti pa so podatke o izvršenih prijavah stalnih, kot tudi začasnih prebivališč vodili v registru stalnega prebivalstva. Zaključuje, da je po podatkih upravnega spisa razvidno, da je tožnik sicer prebival na območju Slovenije, vendar pa prijavne obveznosti stalnega prebivališča ni izvršil vse do 29. 10. 2002, ko je po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje prvič prijavil stalno prebivališče na naslovu ..., Maribor.

7. Drugostopenjski organ v nadaljevanju povzema določbi 1. in 2. člena ZPŠOIRSP ter poudarja, da je do povračila škode upravičena le oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Pojasnjuje, da je iz predloženih dokazil sicer razvidno, da je tožnik živel v Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da je imel v Sloveniji tudi prijavljeno stalno prebivališče oziroma, da si je uredil spremembo naslova stanovanja po takrat veljavnih predpisih, ki so urejali prijavo stalnega prebivališča. To dokazujeta tako ročno, kot tudi računalniško vodena evidenca registra stalnega prebivalstva. Tožnik torej ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ker v ta register pred 29. 10. 2002 niti ni bil vpisan in zato ne izpolnjuje osnovnega pogoja za priznanje statusa upravičenca za povračilo škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

8. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi ter njeni dopolnitvi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Zatrjuje, da izpodbijane odločbe ni moč preizkusiti, saj iz nje izhaja le, da je iz podatkov registra stalnega prebivalstva, ki se vodi v Republiki Sloveniji, razvidno, da tožnik na območju Republike Slovenije pred 26. 2. 1992 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča ter da ni bil vpisan v ročno vodene evidence, prič, ki bi lahko potrdile njegove navedbe, pa tožena stranka ni vabila na zaslišanje. Tožnik je dne 6. 10. 2017 podal izjavo o ugotovitvah upravnega organa ter za te navedbe priložil potrdila, med njimi tudi podatke iz evidence vodenih prekrškovnih postopkov, iz katerih je razvidno, da je imel od leta 1982 do leta 1986 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., kasneje pa na naslovu .... Iz tega izpiska tudi izhaja, da je od leta 1988 dalje stanoval na naslovu ... Tožnik je bil med drugim kaznovan, ker ni prijavil spremembe prebivališča. V predmetnem postopku je predlagal izvedbo več dokazov, tudi zaslišanje prič A.A. in B.B., ki bi potrdila njegove navedbe.

9. Tožnik navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zato, ker upravni organ ni obrazloženo utemeljil, zakaj naj bi bil podatek, da naj pred 26. 2. 1992 ne bi bil imel prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, močnejši dokaz kot pa izjave prič, podatki iz uradnih evidenc prekrškovnih organov, in podobno. Kolikor se tožena stranka sklicuje na ročno vodene kartone glede evidenc prijave stalnega prebivališča, naj jih v postopku priloži, saj tožnik z njimi ne razpolaga. Tožena stranka nima diskrecijske pravice, pač pa mora svojo odločitev obrazložiti, torej pojasniti, zakaj se dokazom in navedbam tožnika ne verjame.

10. Tožnik zatrjuje, da je bilo dejansko stanje v zadevi ugotovljeno zmotno in nepopolno. Spomni se, da mu je policist ob preverjanju njegovega stalnega prebivališča povedal, da ima prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, to pa je bilo vsekakor pred letom 1992. Prav tako so ta podatek imeli na Centru za socialno delo ..., Temeljnem sodišču v ... ter pri vseh drugih uradnih institucijah v Republiki Sloveniji. Zakaj ni bil vpisan v ustrezne registre, tožnik ne ve, nikakor pa opustitev ni posledica njegove volje, ampak kvečjemu napake na strani tožene stranke. Tožnik je namreč svoje stalno prebivališče na predpisan način prijavil uradnim organom.

11. Iz evidence vodenih postopkov o prekršku za tožnika izhaja, da je tožnik imel od leta 1982 pa do leta 1986 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., kasneje na naslovu .... Iz istega izpiska izhaja, da je imel od leta 1988 dalje prijavljeno stalno prebivališče na naslovu .... Tožnik meni, da ni mogoče pojasniti, na kakšen način bi država razpolagala z naslovi njegovega prebivališča, kolikor ti ne bi bili na ustrezen način prijavljeni in evidentirani, saj so mu morale biti odločbe vročane na ustrezen in pravilen naslov. Tožnik je bil v letu 1984 kaznovan, ker ni prijavil spremembe prebivališča, iz česar je mogoče zaključiti, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, bival pa je na drugem naslovu. Državni organi so torej očitno že pred letom 1991 do naslova njegovega stalnega prebivališča zagotovo dostopali preko baze podatkov, kjer je bilo zavedeno, da je imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. O tem je želel pridobiti podatek tudi pri Ministrstvu za notranje zadeve, vendar pa je prejel odgovor, da teh podatkov ni več v evidenci policije. Poleg tega je imel tožnik postopek pred Centrom za socialno delo ... v zvezi z vzgojo in varstvom otrok in tudi v tem postopku je imel državni organ uradni podatek, da ima prijavljeno stalno bivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa baza teh podatkov ni več dostopna. Sodišču predlaga, naj ga v postopku zasliši, prav tako zasliši B.B. in A.A. kot priči, pregleda pa naj dopis CSD ... z dne 9. 10. 2017, dopisa MNZ ... z dne 5. 10. in 12. 10. 2017, dopis MNZ ... II z dne 10. 10. 2017, ter pregleda podatke Okrajnega sodišča v ... z dne 23. 10. 2017 oziroma evidenco predkaznovanosti za prekrške od leta 1982 do 1991.

12. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, je v spremnem dopisu navedla, da tožnikove navedbe zavrača ter vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe. Ocenjuje, da je odločitev pravilna, kar potrjuje dokumentacija upravne zadeve. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Sodišče tudi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

15. ZPŠOIRSP ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (prvi odstavek 1. člena ZPŠOIRSP)¹. Po 2. členu ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in izpolnjuje pogoje, določene v tej zakonski določbi. Skladno z opisanima zakonskima določbama sodišče pritrjuje toženi stranki, da je osnovni pogoj za pridobitev pravice do denarne odškodnine in drugi oblik pravičnega zadoščenja po ZPŠOIRSP ta, da je bila oseba pred 26. 2. 1992, ko je prišlo do izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, vpisana v tem registru. Smiselno to izhaja tudi iz sodne prakse². Če je oseba v Republiki Sloveniji sicer prebivala, ni pa imela tu prijavljenega stalnega prebivališča, do izplačila odškodnine po ZPŠOIRSP ni upravičena.

16. V konkretnem primeru je sporno vprašanje, ali je bil tožnik dne 26. 2. 1992 vpisan v register stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v izpodbijani, nato pa še v drugostopenjski odločbi pojasnila, da je iz dokazov, ki jih je predložil tožnik, sicer razvidno, da je prebival v Republiki Sloveniji, ne pa tudi, da bi imel tu pred 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče. To izhaja tako iz podatkov elektronske evidence kot tudi iz podatkov ročnih evidenc registra stalnega prebivalstva (in tudi za različne naslove, za katere je tožnik zatrjeval, da je imel na njih prijavljeno stalno prebivališče - ..., vse ...). Tožnik je po teh podatkih prvič prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 29. 10. 2002 na naslovu ..., iz katerega pa ni bil izbrisan brez razloga, kot to zatrjuje v tožbi, pač pa je bilo, tudi na podlagi zaslišanja njegove izvenzakonske partnerice in sina, z odločbo Upravne enote ... z dne 4. 3. 2013 ugotovljeno, da tam takrat ni bival, pač pa bival v Bosni in Hercegovini, kamor mu je bila ta odločba navsezadnje tudi vročena. Do ponovnega vpisa stalnega prebivališča na istem naslovu ni prišlo zato, ker naj bi tožnik, kot navaja, upravnemu organu zagrozil s tožbo, pač pa zato, ker se je tu ponovno prijavil dne 28. 7. 2017. Sodišče obširnih in natančnih ugotovitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa o tem, da tožnik pred dnem 26. 2. 1992 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ne ponavlja, pač pa se na te navedbe sklicuje in jim sledi (3. in 4. stran izpodbijane odločbe ter 4., 5. in 6. stran drugostopenjske odločbe).

17. Tožena stranka (zlasti drugostopenjski organ) je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da dokazi, ki jih je v postopku predložil tožnik, sicer kažejo, da je prebival na območju Republike Slovenije, da pa je stalno prebivališče prvič prijavil šele dne 29. 10. 2002, pa četudi so predpisi, ki jih drugostopenjski organ citira, določali prijavno obveznost posameznikov (zadnji odstavek na 4. strani in njegovo nadaljevanje na 5. strani drugostopenjske odločbe). Tožnik v tožbi navaja, da razloga, zakaj ni bil vpisan v ustrezne registre, ne ve, da pa opustitev ni posledica njegove volje, ampak kvečjemu napake na strani tožene stranke ter da je stalno bivališče vedno na predpisan način prijavljal uradnim organom. Sodišče ugotavlja, da za tako trditev tožnik ni predložil nobenega dokaza. Kot je že bilo rečeno, kljub tožnikovemu zatrjevanju o prijavljenih stalnih bivališčih na različnih naslovih od leta 1972 dalje, to za nobenega od teh naslovov ni izkazano, in to niti iz ročno vodenih evidenc niti iz elektronske evidence, tožnik pa ni predložil nobenega dokaza o tem, da je stalna prebivališča prijavljal. Tega, da bi imel prijavljeno stalno prebivališče, ne dokazuje niti njegova delovna knjižica, ki jo predlaga kot dokaz in ki mu je bila v letu 1973 izdana v Bosni in Hercegovini, saj ta izkazuje zgolj kje je bil zaposlen in za koliko časa, ne zajema pa podatka o njegovem stalnem bivališču. Enako to velja za najemno pogodbo za stanovanje, kjer je navedeno le njegovo ime in EMŠO, ne pa naslov bivališča, sklenjena pa je bila dne 26. 8. 1992, torej kasneje od relevantnega datuma izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva. Tudi dopis Centra za socialno delo ... z dne 23. 12. 1999, ki ga je tožnik priložil svoji vlogi za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ne potrjuje njegovega tožbenega ugovora, da naj bi njegova udeležba v postopku pri tem centru v zvezi z urejanjem varstva in vzgoje otrok dokazovala, da je imel pred 26. 2. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Ravno nasprotno, iz dopisa izhaja, da tožnik pri ugotavljanju upravičenosti njegove izveznakonske partnerice do denarnega dodatka ni bil upoštevan kot družinski član, saj ni imel urejenega slovenskega državljanstva niti stalnega dovoljenja za bivanje. Izhaja tudi, da jim v tem postopku ni bilo znano koliko časa tožnik biva v ..., niti ali ima urejene dokumente, da pa se je nekaj dni pred dnem sestave tega dopisa zglasil pri Centru za socialno delo ... ter da je bil zaradi neustreznih dokumentov napoten na upravno enoto. Tudi podatki o tožnikovi predkaznovanosti za prekrške ne izkazujejo podatkov o njegovem stalnem bivališču. Niti v ročni niti v elektronski evidenci teh podatkov ob navedbi naslova ni navedeno, ali je šlo za stalno prebivališče ali začasno prebivališče ali zgolj za prebivališče, kjer je obdolžencu v postopku o prekršku mogoče vročati pisemske pošiljke. Njegovo kaznovanje v letu 1984, da ni prijavil spremembe bivališča, na kar se sklicuje v tožbi, prav tako o tem ne pove ničesar, zlasti ob upoštevanju dejstva, da gre za čas obstoja nekdanje SFRJ, ko je imel posameznik lahko svoje stalno prebivališče veljavno prijavljeno tudi na območju ene od republik nekdanje države, dejansko pa bival na območju Slovenije. Kot že rečeno, vsi ti podatki kažejo le to, da je tožnik pred 26. 2. 1992 po vsej verjetnosti sicer bival na območju Republike Slovenije, ne dokazujejo pa, da bi imel pred tem dnem na tem ozemlju prijavljeno stalno prebivališče (kar je za obravnavano zadevo edino ključnega pomena), pač pa ga je prvič prijavil šele dne 29. 10. 2002.

18. Enako to velja tudi za pisne izjave oseb, ki so potrjevale, da je tožnik v relevantnem obdobju prebival na območju Republike Slovenije. Razumljivo je, da te osebe niso mogle vedeti ali je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali ne, pač pa so lahko zgolj potrdile, da je tu dejansko bival, kar pa za odločitev ni relevantno. Tožnikova navedba, da je predlagal zaslišanje teh prič, po podatkih upravnega spisa ne drži, pač pa je le predložil njihove pisne izjave in ob tem tako v pritožbi v predhodnem kot tudi v pritožbi v tem postopku navajal, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj šteje, da so podatki iz uradnih evidenc močnejši dokaz od predloženih izjav. To sicer ni res, saj se je do tega, kot je pojasnjeno v predhodnih odstavkih, tožena stranka opredelila in tožnika s svojimi ugotovitvami pred odločitvijo tudi seznanila (tudi s tem, da v ročnih evidencah ni podatkov o tem, da bi imel prijavljeno stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije, o čemer sedaj v tožbi navaja, da bi mu morala tožena stranka s temi dokazi seznaniti), le da se tožnik na njene ugotovitve ni odzval, četudi mu je bila dana možnost. Tožnik je šele v tožbi v tem upravnem sporu predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje B.B. in A.A. kot priči, vendar pa sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Tožnik ni pojasnil, zakaj izvedbe teh dokazov ni predlagal že v upravnem postopku, kar pomeni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.³ Četudi bi sodišče štelo, da je tožnik s tem, ko je predložil izjave več oseb (tudi tistih, za katere v tožbi predlaga, naj se zaslišijo kor priče), s tem predlagal njihovo zaslišanje, pa takega dokaznega predloga ni substanciral, torej pojasnil, kaj na bi te priče izpovedovale in kaj želi s tem dokazovati. Zgolj sklepati je lahko, da naj bi te priče, kot tudi on sam, pojasnile, da je bival na območju Republike Slovenije pred dnem izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, kar pa, kot že večkrat povedano, za toženo stranko (tudi za sodišče) sicer ni sporno, vendar pa za odločitev ni relevantno. Stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, pa je tista, ki mora utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti (prim. odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Take utemeljitve tožnik v tožbi glede dokaznega predloga za svoje zaslišanje in zaslišanje prič ni podal in je zato sodišče te dokazne predloge zavrnilo.

19. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, saj ni dokazano, da bi imel tožnik pred 26. 2. 1992 na ozemlju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče, in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokaznim predlogom tožnika za njegovo zaslišanje in za zaslišanje prič namreč sodišče ni ugodilo in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v prejšnji točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu in so bile že predmet presoje upravnega organa.

K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), ki se je pričel uporabljati dne 26. 6. 1991, je v prehodnih in končnih določbah v 81. členu določal, da do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (torej do 26. 12. 1991) zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona, medtem ko za tiste, ki v takem roku ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe (torej z dnem 26. 2. 1992, ko na tej podlagi prišlo do izbrisa oseb, vpisanih v registru stalnega prebivalstva).
² Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS, št. II U 83/2017, II U 276/2016, IV U 37/2017, I U 851/2015, in druge. V teh zadevah sicer ni šlo za enake primere, kot je obravnavani, je pa sodišče vedno kot enega od pogojev za pridobitev pravic po ZPŠOIRSP ugotavljalo, ali je bil upravičenec na dan izbrisa vpisan v register stalnega prebivalstva.
³ Tretji odstavek 20. člena ZUS-1 določa: "V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta."

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1845/2015
• UPRS sodba IV U 78/2014
• UPRS Sodba I U 689/2016-9