UPRS Sodba I U 869/2019-11

Jedro

Z izpodbijano odločbo se ugotavlja t.i. subjektivni element (objektivne okoliščine, ki dokazujejo tožnikovo védenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV), ki ga je organ kot pravni standard v obravnavanem primeru napolnil s tem, da so bili prejeti računi madžarskega dobavitelja nepravilno številčeni in sestavljeni, da so bila plačila vršena z gotovino, o plačilu pa ni bilo dokazov, da tožnik ni poznal imen oseb, s katerimi je sklepal posle, da ni bilo dokazov o prevzemu in prevozu vozil, da se na naslovu dobavitelja nahajajo stanovanje hiše, da ni bil jasen kraj glede prevzema vozil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in 37. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma za obdobje od leta 2013 do leta 2014 ter pridobivanja podatkov za obdobje od januarja 2013 do julija 2014 in od januarja do septembra 2016 (I.) tožniku dodatno odmeril DDV za leto 2013 od davčne osnove 40.838,50 EUR po preračunani stopnji 16,6667% v znesku 6.806,43 EUR in od osnove 667.402,07 EUR po preračunani stopnji 18,0328% v znesku 120.351,28 EUR in pripadajoče obresti v znesku 30.559,05 EUR ter za leto 2014 od osnove 460.386,52 EUR po preračunani stopnji 18,0328% v znesku 83.020,58 EUR in pripadajoče obresti v znesku 20.234,24 EUR¹, (II.) ugotovil da je tožnik med postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora že plačal skupaj 100.098,18 EUR, zato mu je v plačilo naložil razliko do odmerjenega DDV v skupnem znesku 160.873,40 EUR, (III.) ugotovil, da je tožnik v letih 2013 in 2014 poslovne dogodke v poslovnih knjigah evidentiral na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin in da je od kupcev sprejemal gotovino v zneskih, ki so v več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah višji od 5.000,00 EUR², (IV. in V.) zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnil in navedel, da stroški, ki so nastali finančni upravi, bremenijo slednjo ter da pritožba ne zadrži izvršitve izreka te odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v letih 2013 in 2014 pridobival rabljena osebna vozila tudi od nemškega podjetja A., od avstrijske družbe B. in madžarske družbe C., pri čemer ni izpolnjeval pogojev za uporabo posebne sheme obdavčitve, saj je vozila kupil od obdavčljivih preprodajalcev, ki bi morali obračunati DDV po splošni shemi, prav tako pa tudi tožnik ob prodaji teh vozil, in sicer po stopnji 20 oz. 22% od celotne prodajne vrednosti posameznega vozila. DDV se je v postopku tožniku obračunal po preračunani davčni stopnji, saj je treba v primerih, ko se prodajalec in končni kupec ob prodaji nista dogovorila o višini DDV in ko dobavitelj nima možnosti od kupca izterjati DDV, ki ga zahteva davčni organ, določbo o davčni osnovi razlagati tako, da se znesek DDV določi po preračunani stopnji, saj se s tem doseže, da dogovorjena cena že vključuje DDV.

3. V zvezi z vozili (11 kom), nabavljenimi od madžarskega prodajalca, organ ugotavlja okoliščine v zvezi s samim prodajalcem (ni na voljo madžarskim davčnim organom, ni dosegljiv po pošti, ni ga mogoče najti na sedežu, v teku je stečajni postopek itd.), v zvezi z računi, izstavljenimi tožniku s strani tega prodajalca pa se ugotavlja, da imajo različni isto zaporedno številko (gre za dva računa), da ne vsebujejo klavzule glede načina obračuna DDV (tožnik pa je preveril ID za DDV madžarskega prodajalca in je bil seznanjen, da gre za obdavčljivega preprodajalca, ki bi moral v primeru uporabe posebne sheme obdavčitve navesti na računu ustrezno klavzulo), da je naveden način plačila v gotovini. Tožnik je v postopku izjavil, da je v stik s to družbo prišel prek interneta, da je kontaktiral telefonsko, imena osebe pa ne ve, preveril je št. ID za DDV (iz predloženega dokazila datumsko izhaja, da je to storil po nakupu že petih vozil), vozila pa je prevzemal D.D. s.p. na prodajnem prostoru dobavitelja ob gotovinskih plačilih. Tožnik v postopku ni predložil dokazil o prevzemu in prevozu vozil. D.D. se kraja prevzema vozil ni spomnil, imena osebe, ki mu je predala vozila in kateri je izročil gotovino, tudi ni izvedel, potrdila o plačilu ni prejel, prejel je le račun. Prevoz je opravil z avtovleko, preko Avstrije (evidence o prevoženih kilometrih ne vodi, šlo je za pribl. 250 km v eno smer), CMRjev ni izpolnjeval. Tudi D.D. ni predložil nobenih dokazil, da je vozila dejansko prevzel na naslovu madžarskega prodajalca, predložil je le račune, ki jih je sam izdal tožniku, pri čemer organ ugotavlja, da se ti nanašajo na relacije Avstrija / Dunaj – Murska Sobota, časovno pa se ne nanašajo na obravnavano obdobje (junij, julij 2013), v tem obdobju tožniku ni bil izdan račun za prevoz vozil iz Madžarske. Tožnik tudi ni predložil dokazov o tem, da bi opravil poglobljene raziskave v zvezi z madžarskim prodajalcem; okoliščine o razumnem delovanju in delovanju v dobri veri ter o izključitvi sodelovanja v goljufiji pa so ključne za odločitev o naknadni naložitvi plačila DDV. Nedosledno številčenje prejetih računov in zahteva po plačevanju v gotovini sta okoliščini, ki porajata dvom v zakonito in pravilno poslovanje madžarskega prodajalca, neobičajno pa je tudi, da tožnik ne pozna imena osebe, s katero se je dogovarjal. Dokazil o plačilih z gotovino oz. o prejemu kupnine ni predložil (od avstrijskega dobavitelja jih je zahteval, v primeru nemškega dobavitelja pa je vršil plačila prek bančnega računa in ne z gotovino), ravno tako ni znano prevzemno mesto (niti tožniku niti D.D.), na naslovu prodajalca pa so vrstne stanovanjske hiše, kjer ni vidnega prodajnega prostora ali parkirišč za vozila. Tožnik je tudi razpolagal s prometnimi dovoljenji in bi mu moralo biti kot izkušenemu preprodajalcu rabljenih vozil znano, da so bili zadnji lastniki teh vozil pravne osebe, kar pomeni, da je zadnji lastnik vozila prodal z obračunanim DDV po splošni shemi; to bi tožniku moralo poroditi dvom v pravilnost uporabljene sheme obdavčitve s strani dobavitelja. Navedeno so okoliščine, ki jih je tožnik namenoma spregledal, da se je izognil obračunu in plačilu DDV po splošni shemi. Pojasnila tožnika na ugotovitve v postopku davčni organ zavrne kot splošna. Pripombe tožnika na zapisnik prav tako zavrne, saj se v zvezi s podatki, pridobljenimi od madžarskih organov, tožniku ničesar ne očita, ti podatki le dodatno potrjujejo ugotovitve davčnega organa, ki izhajajo iz knjigovodske dokumentacije tožnika. Računi glede prevozov, ki jih je tožnik predložil s pripombami, ne dokazujejo prevoza vozil od madžarskega prodajalca, saj se nanašajo na relacijo Gerasdorf, kar je v Avstriji – Murska Sobota (to dodatno vzbuja dvom, da madžarska družba ni bila dejanski dobavitelj), prodajalec pa je imel sedež na Madžarskem, prav tako se po predloženih računih niso ujemali datumi in števila vozil. Nepravilno številčenje računov ne more biti neljuba napaka, saj morajo računi omogočati identifikacijo, klavzula o shemi obdavčitve pa je tudi obvezen podatek, to velja tako po slovenski kot tudi po madžarski zakonodaji. Izraz bruto na računu se uporablja v primeru uporabe splošne sheme obdavčitve (neto osnova za davek in DDV skupaj predstavljata bruto znesek za plačilo), bruto ne pomeni posebne sheme obdavčitve. Za uporabo posebne sheme obdavčitve morajo biti izpolnjeni pogoji in že to, da prejeti računi niso vsebovali vseh potrebnih podatkov, bi tožniku moralo služiti kot pokazatelj, da teh pogojev ne bo mogel izpolniti, tožnik pa je prav tako prezrl druge pokazatelje goljufije. Tožniku se očita, da ni ravnal v dobri veri in ni sprejel vseh razumnih ukrepov v njegovi zmožnosti, da bi se prepričal, ali transakcija, ki jo je opravil, ne vodi k sodelovanju v davčni utaji, pri čemer se mu ne očita uporabe nepravilne sheme obdavčitve na podlagi podatkov, pridobljenih od madžarskega davčnega organa, ki tožniku niso mogli biti znani, temveč zaradi objektivnih okoliščin, ki so mu bile nedvomno poznane in jih je namenoma spregledal (nedosledno številčenje računov, nepravilno sestavljeni računi, plačilo z gotovino brez dokazil o plačilu, nepoznavanje imena kontaktne osebe, odsotnost dokazil o prevzemu in prevozu, prevzem na neznanem kraju ipd.), na prejetih računih pa madžarski dobavitelj tudi ni navedel pravilne klavzule o uporabi posebne sheme obdavčitve (izraz bruto, kot rečeno, ne predstavlja takšne klavzule). Tožnik je vozila preprodal po tržni ceni, ki je bila za končnega kupca enaka, ne glede na to, ali je DDV obračunan po splošni (v tem primeru znaša delež DDV v prodajni vrednosti 16,6667% oz. 18,0328% celotne prodajne vrednosti) ali posebni shemi (v tem primeru znaša delež DDV v prodajni vrednosti 16,6667% oz. 18,0328% ustvarjene razlike v ceni, torej razlike med nabavno in prodajno vrednostjo). Organ je tožnikove pripombe na zapisnik zavrnil kot neutemeljene. Ker je tožnik na računih, ki jih je izdal, obračunal DDV le od razlike v ceni, čeprav ni izpolnjeval pogojev za obračun DDV po posebni shemi, je organ izračunal razliko manj plačanega DDV po preračunani davčni stopnji 18,0328% od celotne prodajne vrednosti vozil, ki znaša 19.780,01 EUR.

4. V zvezi z vozili (72 kom), nabavljenimi od avstrijskega prodajalca, organ povzema podatke o prodajalcu, pridobljene od avstrijskih davčnih organov (družba ni plačevala davkov, z njo ni bilo mogoče vzpostaviti kontakta, vozila je nabavljala z obračunanim DDV po splošni shemi, junija 2014 ji je prenehala identifikacija za DDV, gre za družbo tipa missing trader, ki pridobitev vozil iz drugih držav članic ni izkazala v DDV obračunih, posledično pa tudi ni obračunala in plačala DDV od navedenih transakcij). Tožnik je izjavil, da je s prodajalcem prišel v stik prek interneta, dogovarjal se je z E.E. prek telefona, preveril je tudi ID za DDV. Vsa vozila je vedno prevzel D.D. na Dunaju, prevzel je tudi račune za vozila. Direktor tožnika je tudi bil na Dunaju na sedežu prodajalca (kasneje je to zanikal in dejal, da je s sedežem mislil na prodajni prostor), osebno se je srečal tudi z omenjenim E.E., ki je bil lastnik družbe in je tudi sestavljal račune (kasneje je to navedbo spremenil, češ da ni sodeloval pri prevzemu vozil, zato ne trdi, da je vse račune sestavil omenjeni). Iz elektronskih sporočil, ki jih je predložil tožnik, izhajajo samo znamke vozil in šasijske številke, večine navedenih vozil pa tožnik ni kupil, iz enega neobičajnega sporočila pa izhaja, da je tožnik dokumente za nekatera vozila zaprosil pred nakupom, za druga pa šele naknadno. Na naslovu sedeža prodajalca je stanovanjska hiša, ki se nahaja v strnjenem naselju, brez parkirišča ali vidnega prodajnega prostora, kar pomeni, da prevoznik vozil ni mogel prevzemati na Dunaju. Na drugem naslovu (v kraju Hagenbrunn) pa se sicer nahaja večji prostor, na katerem so parkirana vozila, vendar ni razvidnih oznak prodajalcev oz. lastnikov parkiranih vozil. Tožnik je prodajalcu kupnino plačeval različno, sprva z bančnimi nakazili, nato delno v gotovini delno z nakazili, nazadnje pa v celoti v gotovini. To je neobičajno, saj je med subjekti, ki poslujejo daljše časovno obdobje, običajno, da se sprva plačuje avansno, kasneje pa več ne. Poleg tega dobavitelj za prejem gotovine ni vedno izdajal potrdil, ko pa jih je, so bila različna (včasih je bil prejem potrjen na samem računu, včasih na navadnem papirju, včasih je bil izdan blagajniški prejemek – Kassa Eingang). Podpisi na računih in potrdilih pa so bili različni (štirje), kar pomeni, da ne drži, kot je dejal direktor tožnika, da je račune sestavljal imenovani E.E.. Tožnik v postopku ni predložil dokazil o prevzemu in prevozu vozil, računi, predloženi s strani D.D., pa ne izkazujejo, da bi slednji prevzel in prepeljal k tožniku vsa vozila, nabavo katerih tožnik izkazuje od avstrijskega dobavitelja, zato ni možno zanesljivo ugotoviti, kje je tožnik vozila prevzemal. Računi slednjega so bili tudi dvakrat označeni z isto zaporedno številko. Tožnik o poglobljeni raziskavi glede dobavitelja ni predložil nobenih dokazil, zahteva po plačevanju v gotovini po dveh mesecih poslovanja, pa bi tožniku morala porajati dvom v zakonito in pravilno poslovanje avstrijskega dobavitelja. Iz prometnih dovoljenj je tudi razvidno, da so bili lastniki vozil pravne osebe, zato bi tožnik moral biti pozoren na pravilen obračun DDV in od dobavitelja v tej zvezi pridobiti informacije. Tožnikove pripombe na zapisnik je davčni organ zavrnil in navedel med drugim, da na podlagi spremenjenih direktorjevih izjav sklepa, da direktor namerno ni navedel dejanskih podatkov o poteku poslovanja z avstrijskim prodajalcem, da bi s tem prikril svoje vedenje o sodelovanju v transakcijah, povezanih z goljufijo. Pripombam je tožnik priložil račune, s katerimi je dokazoval prevoz vozil od prodajalca, vendar pa ni predložil podatka, za prevoz katerega vozila je bil izdan posamezni račun oz. ni vzpostavil povezave med dobaviteljevimi in prevoznimi računi, ki se medsebojno razhajajo (kar je opisano konkretno po posameznih računih), pri čemer pa bi se (glede na datumsko ujemanje računov avstrijskega prodajalca in potrdil o prejemu gotovine in glede na to, da je gotovino izročal ravno prevoznik) to moralo ujemati. Zato predloženi računi za prevoz ne dokazujejo prevoza vozil od avstrijskega dobavitelja. Glede poslovanja z gotovino, uporabe posebne sheme, sodne prakse SEU in ostalih navedb se organ sklicuje na predhodno podano obrazložitev (glede madžarskega prodajalca). Ker je tožnik na računih, ki jih je izdal, obračunal DDV le od razlike v ceni, čeprav ni izpolnjeval pogojev za obračun DDV po posebni shemi, je organ izračunal razliko manj plačanega DDV po preračunani davčni stopnji 18,0328% od celotne prodajne vrednosti vozil, ki znaša 130.311,34 EUR.

5. V zvezi z vozili (21 kom), nabavljenimi od nemškega prodajalca, organ povzema podatke, pridobjene od nemškega davčnega organa, da je A.A. v obdobju od oktobra 2013 do maja 2014 vsa vozila pridobil od slovenskih podjetij F. in G. kot intrakomunitarne dobave, nato pa jih je ponovno prodal v Slovenijo kot intrakomunitarne dobave, v letu 2014 pa je bilo vse izvedeno z uporabo posebne sheme, pri čemer obstaja sum o vključitvi A.A. v verigo zgolj z namenom simuliranja dobave z uporabo posebne sheme zaradi izognitve polne obdavčitve v Sloveniji, družbi F. in G. pa sta missing trader družbi, ki nista izkazovali pridobitev vozil iz držav članic in nista obračunali DDV. A.A. je slovenski državljan z bivališčem v Mariboru; vozila so bila v Sloveniji pridobljena s strani missing trader družb, nato dobavljena v Nemčijo podjetju slovenskega državljana, nato pa istega ali naslednjega dne prodana nazaj v Slovenijo; to je nelogično in negospodarno, A.A. pa je izstavljal dvojne račune (nemškim oblastem je predložil takšne, ki so vsebovali klavzule o uporabi splošne sheme obdavčitve, tožnik pa je predložil račune z istimi zaporednimi številkami, ki so vsebovali klavzule po posebni shemi), s čimer je tožniku omogočil, da se je ob prodaji vozil v Sloveniji izognil plačilu DDV. V postopku je bil zaslišan A.A., tudi direktor tožnika je podal izjavo. Organ ugotavlja, da spletni podatki o nemškem prodajalcu niso verodostojni (napačen naslov dejavnosti, nepravilno napisano ime ulice, ime pošte, druga telefonska številka kot ob registraciji opravljanja dejavnosti). Pojasnila A.A. in direktorja pa se medsebojno razlikujejo glede prevoza vozil: A.A. je dejal, da je vozila vedno prevzemal sam tožnik, tožnik pa je dejal, da je D.D. v Nemčiji prevzel le dve vozili, ostala pa naj bi dobavil nemški prodajalec prek nemškega prevoznika (imena katerega tožnik sicer ni vedel; tožnik je kasneje to spremenil in dejal, da je D.D. le vrnil dve vozili v Nemčijo temu dobavitelju, ni pa nikoli opravil prevoza od A.A.; ta vozila je tožnik prevzel na svojem prodajnem prostoru, pripeljali pa so jih s poskusnimi tablicami, dokumenta o prevzemu nima, imen oseb, ki so jih pripeljale, ne ve). Podpis na A.A. računih, četudi je vedno mogoče razbrati ta priimek, so že na prvi pogled zelo različni, tudi njihovo številčenje je različno. Organ je ugotovil tudi, da je A.A. za potrebe dokazovanja dobave vozil iz Nemčije v Slovenijo pri prevozniku H. skušal pridobiti fiktivne račune in CMRje; če bi bila vozila dejansko prepeljana iz Nemčije v Slovenijo, bi to dobavo lahko dokazoval z verodostojnimi dokumenti in ne bi bilo potrebe po ponarejanju; ker tudi tožnik ni predložil dokazov o prevozu in ni podal imen prevoznikov, organ utemeljeno sklepa, da je tožnik vedel, da vozila niso bila pripeljana iz Nemčije. Tožnik tudi ni predložil dokazov o kakšni poglobljeni raziskavi glede nemškega prodajalca. Organ tako ugotavlja, da je tožnik vedel, da A.A. računi niso verodostojne knjigovodske listine, tožnik pa je tudi razpolagal z zadnjimi prometnimi dovoljenji za ta vozila, iz katerih izhaja, da so bili njihovi zadnji lastniki pravne osebe, na podlagi česar bi kot izkušen preprodajalec moral vedeti, da vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi oz. bi moral od dobavitelja zahtevati pojasnilo. Z dvojnimi izdanimi računi je imel korist le tožnik, saj se je s tem izognil obdavčitvi po splošni shemi. Glede na to, da je A.A. uradno sestavil pravilne račune po splošni shemi, se je tožnik z njim za izdajo istih računov po posebni shemi očitno moral dogovoriti, saj sicer dobavitelj za to ne bi imel razlogov. Tožnik je tako namenoma prezrl dejstva, da so transakcije povezane z utajo, in se je na ta način izognil obračunu in plačilu DDV po splošni shemi. Pripombe tožnika na zapisnik je organ zavrnil. Glede poslovanja z gotovino, uporabe posebne sheme, sodne prakse SEU in ostalih navedb se organ sklicuje na predhodno podano obrazložitev (glede madžarskega prodajalca). Ker je tožnik na računih, ki jih je izdal, obračunal DDV le od razlike v ceni, čeprav ni izpolnjeval pogojev za obračun DDV po posebni shemi, je organ izračunal razliko manj plačanega DDV po preračunani davčni stopnji 18,0328% od celotne prodajne vrednosti vozil, ki znaša 45.080,98 EUR.

6. Sklepno je organ navedel, da se tožniku ne očita, da ni pridobil podatkov o poslovanju svojih dobaviteljev, kakršne je pridobil davčni organ od organov iz drugih držav (to se navaja le kot dodaten dokaz, da poslovanje dobaviteljev ni bilo zakonito), prav tako pa se mu ne očita, da ni preveril pravilnosti uporabe sheme obdavčitve višje v prodajni verigi, temveč se mu očita, da bi mu moralo kot strokovnjaku na njegovem področju dejstvo, da so bili lastniki vozil pravne osebe, vzbuditi sum, da morebiti uporabljena posebna shema ni upravičena, in bi moral to preveriti, posebej upoštevaje, da je šlo za dalj časa trajajoče sodelovanje. Že na podlagi indicev in neobičajne poslovne prakse in računov, katerih vsebina ni bila ustrezna, bi lahko pri nadaljnji prodaji vozil uporabil splošno shemo, s čimer bi se izognil sodelovanju v transakcijah, povezanih z goljufijo. Skupno je tožnik na podlagi računov, prejetih od tujih dobaviteljev, obračunal in plačal za 195.172,33 EUR manj DDV in pripadajoče obresti.

7. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Glede pridobitev vozil od madžarskega, avstrijskega in nemškega dobavitelja je soglašal z ugotovitvami prvostopenjskega organa in se nanje skliceval ter dodal referenco na zakonska pravila (102.-104. in 108. člen Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1). Glede na ugotovljeno dejansko stanje (tožnik je aktivno deloval v verigi preprodaje vozil, pridobljenih od dobaviteljev iz drugih držav članic na ime madžarskega, avstrijskega in nemškega dobavitelja, in je vozila v vseh primerih prodal končnim kupcem v komisijski prodaji po posebni shemi obdavčenja) je bil prikrit dejanski pravni posel, tj. pridobitev vozil iz EU (od madžarskega, avstrijskega in nemškega dobavitelja) in prodaja vozil končnim kupcem v Sloveniji. V primeru madžarskega dobavitelja so vsi računi vsebovali klavzulo bruto (torej je bil izkazan znesek z DDV), v primeru avstrijskega dobavitelja je bila prav tako navedena bruto vrednost in pripisana klavzula Auf diese Rechnung wurde die Differenzbesteuerung gem. Para. 24..., torej da gre za obdavčitev po posebni ureditvi. Na računih nemškega dobavitelja pa je navedena klavzula Kaufpreis nach Para. 25a UstG, kar pomeni obdavčeno po posebni shemi. Zato je tožnik v vseh primerih sklenil, da gre za prodajo rabljenih vozil po posebni shemi in tudi svojim kupcem obračunal DDV po posebni shemi. Vsebinsko enak primer je obravnavalo tudi Sodišče EU v zadevi C-624/15, skladno s katerim je treba preveriti podanost objektivnih okoliščin na strani zavezanca, ki predstavljajo njegove subjektivne okoliščine in dokazujejo vedenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Za vse tri tožnikove dobavitelje je organ sicer na podlagi uradoma pridobljenih podatkov ugotovil določene indice, ki sicer v zadevi niso odločilni niti niso razlog za tožniku dodatno obračunani DDV, temveč so bili le resni pokazatelji, da je organ začel na njihovi podlagi preverjati tožnikovo poslovanje s temi dobavitelji. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi moral na način, kot je to storil davčni organ, preverjati tuje dobavitelje pri tujih davčnih organih, saj mu to ni omogočeno. Ne glede na navedeno pa tožnik očitno svojih dobaviteljev niti na osnovni ravni ni preverjal (splet, reference, imena odgovornih, lokacije), samo dejstvo, da so imeli ID za DDV številke, pa še ne pomeni, da samo zato niso sodelovali v transakcijah, povezanih z goljufijo. Pritožbeni organ ni videl razloga, da ne bi sledil ugotovitvam prvostopenjskega organa, da je tožnik v resnici sam uredil nakup oz. pridobitev vozil iz drugih držav članic prek navedenih družb in jih na koncu prodal končnim kupcem, kar pomeni, da je vedel, da se s prejemanjem računov od teh tujih dobaviteljev, ki jih v nobenem primeru ni zavrnil, izogne plačilu DDV od celotne vrednosti. Prvostopenjski organ je ob neobičajni izvedbi poslov in tožnikovem aktivnem sodelovanju v verigi preprodaj, pri čemer ne gre zgolj za napačno klavzulo na računih ali ugotovljene nepravilnosti pri dobaviteljih, pravilno sklenil, da so bile odločilne ugotovljene subjektivne okoliščine na strani tožnika, ki je bil pri poslovanju z dotičnimi dobavitelji premalo skrben, zato je utemeljeno sklepati, da je vedel, da s tem sodeluje pri goljufiji. Po tretjem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če bi tožnik pridobil vozila iz Nemčije in na računu ne bi bil obračunan DDV, bi moral od pridobitve obračunati izstopni DDV (obrnjeno davčno breme), posledično pa bi imel pravico do odbitka vstopnega DDV (kar ne bi imelo za posledico plačila davka), pri nadaljnji prodaji pa bi moral obračunati davek po splošni shemi. Ker pa so posli pridobivanja v Slovenijo navidezno tekli drugače in je bila shema obdavčitve spremenjena iz splošne v posebno, je tožnik neupravičeno pridobil davčno korist oz. ni obračunal in plačal celotnega davka od prodaje spornih vozil. Pritožbeni organ ne dvomi, da je bil tožnikov namen, da se vozila končnim kupcem na ta način prodajo po posebni shemi, kar kaže, da je bila pridobitev vozil iz EU urejena samo na papirju z namenom davčne zatajitve.

8. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, pri čemer kot „sporen znesek tožbenega zahtevka“ opredeljuje dodatno odmerjeno davčno obveznost v višini 195.172,33 EUR in pripadajoče obresti iz naslova očitanega izogibanja plačilu DDV z uporabo posebne sheme obdavčitve na podlagi prejetih računov dobaviteljev iz drugih držav članic. Sodišču predlaga odločanje na glavni obravnavi, na kateri naj samo ugotovi dejansko stanje, izvedbo vseh predloženih dokazov, zaslišanje obeh strank in prič, izpodbijano odločbo pa naj odpravi, podrejeno tožbi ugodi, podrejeno tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek; zahteva tudi povračilo stroškov postopka s pripadki. Navaja, da o morebitnih goljufijah v predhodnih transakcijah ni ničesar vedel niti toženka njegove seznanjenosti ni dokazala. Po ugotovitvah toženke naj bi bila utaja izvedena v predhodnih transakcijah, ki so se zgodile višje v verigi, česar pa tožnik ni dolžan preverjati, preveri lahko kvečjemu svojega dobavitelja. Tožniku so njegovi dobavitelji izdajali račune, iz katerih izhaja, da gre za prodajo po posebni shemi, ki jo je zato uporabil tudi tožnik pri nadaljnji prodaji. Tožnik v tej zvezi tožbi prilaga primere takšnih računov po posameznih dobaviteljih. Tožnik predlaga vpogled v spis in zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Ugotovitve v postopku temeljijo predvsem na podlagi prejetih odgovorov od organov iz Madžarske, Avstrije in Nemčije in ne na podlagi konkretnih ugotovitev o resničnem dejanskem stanju. Na to kaže tudi dejstvo, da je toženka brez pregleda tožnikove poslovne dokumentacije izdala sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, saj je bil ta izdan na isti dan, kot je tožnik predal poslovno dokumentacijo. Tožnik se v dokaz sklicuje na sklep o zavarovanju in potrdilo o prevzemu dokumentacije, ki sta v spisu zadeve, ter na zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Toženka se je pri odločitvi o odmeri sklicevala na informacije iz mednarodne izmenjave podatkov, ni pa izrecno navedla, katere od teh informacij so bile odločilne, zato odločbe ni moč preizkusiti. Vsi trije tožnikovi dobavitelji so pred pridobitvijo vozil s strani tožnika imeli veljavne ID številke za DDV; če bi tožnik v zvezi z njimi zaznal kaj sumljivega, zagotovo ne bi z njimi posloval. Z madžarskim in avstrijskim dobaviteljem je tožnik nehal poslovati še preden so njune ID številke prenehale, nemški dobavitelj pa ima še vedno veljavno ID številko, o čemer tožnik v dokaz predloži potrdilo o veljavnosti in predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Razlogi drugostopenjske odločbe so v nasprotju sami s seboj, saj organ po eni strani priznava, da tožniku ni omogočeno, da bi na enak način preverjal svoje dobavitelje, kot je to storil prvostopenjski organ, po drugi strani pa na podlagi informacij, ki tožniku niso dostopne, zaključuje, da je tožnik vedel, da sodeluje pri goljufiji. Toženka ni zadostno dokazala objektivnih elementov, ki kažejo na to, da tožnik pri sklepanju poslov pridobivanja vozil ni bil dobroveren, in ni vseh okoliščin povezala v smiselno celoto do te mere, da bi tožniku lahko očitala, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah.

9. Glede poslovanja z madžarskim dobaviteljem tožnik navaja, da mu informacije, ki jih je organ pridobil od madžarskih oblasti, niso bile znane niti mu niso mogle biti znane, zato se mu iz tega razloga ne more nič očitati. Tožnik je v sistemu VIES preveril ID za DDV številko, o čemer prilaga dokazilo, dobavitelj pa je tekom poslovanja s tožnikom imel veljavno ID številko. Do neljubih napak pri številčenju računov lahko kaj hitro pride, zato takšna okoliščina ne more porajati dvoma v zakonitost ravnanja dobavitelja, šlo je poleg tega za enkraten dogodek, enako velja glede poslovanja v gotovini, saj je to v določenih državah popolnoma normalno oz. dopustno. Zgolj to, da je dobavitelj pravna oseba, avtomatično ne pomeni, da gre za prodajo po splošni shemi (pravne osebe višje v verigi, na katere je bilo izdano prometno dovoljenje, so lahko pri prodaji uporabile tudi posebno ureditev), zato to tožniku ni moglo poroditi nobenega dvoma, toženkine navedbe v tej zvezi pa so tudi le splošne in odločbe v tej zvezi ni mogoče preizkusiti. Na vseh računih madžarskega dobavitelja je naveden bruto znesek, kar pomeni, da je DDV vštet v ceni, zato ni nobene dileme, da gre za posebno shemo, enako je tudi v primeru avstrijskega dobavitelja, ki je na računih zapisal Gesamtpreis Brutto; v primeru splošne sheme pa je na računu naveden neto znesek, nikoli bruto, saj gre za oproščeno dobavo znotraj EU, zato dobavitelj izkaže le neto ceno (zato se uporablja izraz, da gre za neto račun; v primeru posebne sheme pa gre za bruto račun, ker na računu navedeni znesek vključuje DDV od razlike v ceni). Poleg tega je uporaba klavzul na računih stvar madžarske davčne zakonodaje in ni opredeljena s slovensko zakonodajo. Tožnik tožbi primeroma prilaga en račun (ostali so v spisu zadeve), vpogled v katerega predlaga, predlaga pa tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Glede na dolgoletno in korektno poslovanje s prevoznikom D.D. je tožnik slednjemu zaupal gotovino, s katero so bila plačana nabavljena vozila. Ni res, da slednji tožniku v juniju in juliju 2013 ne bil izdal nobenega računa za prevoz. Tožnik tožbi prilaga pet računov za prevoz 11 vozil skupaj s konto kartico madžarskega dobavitelja za leto 2013. D.D. je zaslišan v svoji izjavi dejal, da je vozila prevzemal v obrni coni, da pa je možno, da je na računu vpisal kot relacijo Dunaj; Gerasdorf pa je od Dunaja oddaljen le 12 km. Tožnik kot dokaz prilaga konto kartico madžarskega dobavitelja, pet računov za prevoz vozil, zapisnik o zaslišanju priče D.D., predlaga pa tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Tožnikovo poslovanje s tem in drugimi dobavitelji je bilo pošteno. Po sodni praksi se lahko od zavezancev zahteva, da ravnajo v dobri veri in tako, kot se od njih lahko razumno zahteva; vendar pa tožnik niti pred niti med poslovanjem z dobaviteljem ni zaznal nobenih indicev, ki bi kazali na sumljive posle. Tožnik je tudi vse nadaljnje prodaje izvedel v skladu s pridobitvami, torej po posebni shemi, vseh predhodnih prodaj pa ni dolžan preverjati niti tega ne more storiti, saj to lahko storijo zgolj davčni organi.

10. Glede poslovanja z avstrijskim dobaviteljem tožnik navaja, da je ta na vseh računih navedel klavzulo o obračunu DDV od razlike v ceni in bruto znesek, o čemer prilaga tožbi primer takšnega računa, zato je edino pravilno, da je tožnik tudi v nadaljnji prodaji uporabil posebno shemo. Do podatka, da ta dobavitelj naj ne bi plačeval davkov v Avstriji, tožnik ni imel dostopa, pred pričetkom poslovanja pa je tožnik dobavitelja preveril v VIES sistemu in je ta imel veljavno ID številko, o čemer prilaga dokazilo. Tožnik v postopku ni demantiral svoje izjave o tem, kdo je račune sestavil (sprva je bilo rečeno, da E.E.), temveč je naknadno, na podlagi dodatnih vprašanj, to svojo izjavo le preciziral (ker ni bil prisoten pri prevzemu, ne more trditi, da je vse sestavila omenjena oseba). Toženka ni obrazložila, na podlagi katerih konkretnih okoliščin sklepa, da je tožnik prezrl dejstva, ki kažejo na to, da s sodelovanjem z avstrijskim dobaviteljem tudi sam sodeluje v transakcijah, povezanih z goljufijo, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Ker tožnik ob prevzemu ni bil prisoten, je pač povedal, da se je prevzem vršil na Dunaju, vozila pa so bila prevzeta s strani D.D., ki je povedal, da je bilo to na Dunaju oz. naprej od Dunaja, proti Češki. Tožnik v tej zvezi prilaga zapisnik o svoji izjavi. Navaja še, da iz preglednice na str. 68 in 69 izpodbijane odločbe izhaja za večino primerov, da ni računa za prevoz, kar ne ustreza dejanskemu stanju. Računi obstajajo in tožnik jih prilaga (računi prevoznikov D.D. s.p. in I. d.o.o.) skupaj s konto kartico avstrijskega dobavitelja za leti 2013 in 2014, predlaga pa tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Vsa dokumentacija, „skompletirana“ po prejetem računu dobavitelja ter pripadajočem računu za prevoz in ostalo dokumentacijo, se nahaja v spisu zadeve, kamor naj se vpogleda in se zasliši zakonitega zastopnika tožnika. Tožnik dodaja, da je glede poslovanja drugih davčnih zavezancev z istim dobaviteljem izvedel, da se je davčna obveznost naložila le tožniku, drugi pa niso imeli davčnih posledic.

11. Glede poslovanja z nemškim dobaviteljem tožnik navaja, da ima le-ta še vedno veljavno ID številko, o čemer prilaga dokazilo. Ta dobavitelj je na vseh računih navedel klavzulo o obračunu DDV od razlike v ceni, o čemer tožnik prilaga tožbi primer takšnega računa, zato je edino pravilno, da je tožnik tudi v nadaljnji prodaji uporabil posebno shemo. Do podatkov o tem dobavitelju, ki jih je pridobil davčni organ, tožnik ni imel dostopa, zato tudi ni mogel vedeti glede predhodne prodaje vozil višje v verigi, ne glede na to, da so tam nastopale slovenske družbe; zahtevati od tožnika takšno poznavanje je tudi nerazumno; tudi dejstvo, da je dobavitelj Slovenec, situacije ne spreminja, tožnik ga tudi ni poznal. Tožnik je vsa vozila prevzel na svojem prodajnem mestu od različnih oseb, kot je tožnik že povedal v postopku, o čemer prilaga zapisnik, D.D. pa ni opravljal dostav, ampak vračila (o čemer tožnik tudi prilaga zapisnik izjave). Tožnik v tej zvezi predlaga še zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

12. Sklepno tožnik še obširno citira sodno prakso Sodišča EU in navaja, da pri poslovanju z dotičnimi dobavitelji, tako kot vedno, deloval skrbno in v dobri veri, zahteve toženke, da bi si moral ogledati poslovni prostor dobaviteljev, da bi moral osebno spoznati odgovorno osebo dobaviteljev, preveriti identiteto oseb, ki so vozila pripeljale, slikati vozila z nemškimi preizkusnimi tablicami, pa je neupravičeno. Vse pridobitve vozil so bile dejansko opravljene, o čemer pričajo med drugim tudi s strani tožnika pri nadaljnji prodaji izdani računi. Tudi iz razloga, ker naj bi dobavitelji ravnali nezakonito, tožniku ni mogoče očitati sodelovanja pri goljufiji, saj ni zaznal o tem nobenih indicev. Toženka ni ugotovila popolnega in resničnega dejanskega stanja in se ni izjasnila o tem, katere konkretne okoliščine pri posameznem dobavitelju so bile podlaga za njeno odločitev in v čem posamezna okoliščina kaže na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del goljufije.

13. V odgovoru na tožbo toženka opozarja, da so tožbene navedbe vsebinsko enake pritožbenim, zato so razlogi o tem že pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se nanje toženka sklicuje. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

14. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da namen vložene tožbe ni navajanje novih dejstev, temveč na podlagi čim bolj nazorne obrazložitve vseh okoliščin in resničnega dejanskega stanja doseči pravilno in zakonito odločitev. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je prišlo do napačne uporabe materialnega prava in neupoštevanja sodne prakse Sodišča EU in nezakonito odmerjenega DDV in pripadajočih obresti. Tožnik vztraja pri svojih navedbah in dokaznih predlogih ter predlaga izvedbo naroka za glavno obravnavo in dodatno zaslišanje strank in prič, ki bodo kot strokovnjaki na svojem področju lahko neposredno pojasnile sporne zadeve.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Tožnikov generalni dokazni predlog s “primeri računov po posameznih dobaviteljih” sodišče zavrača kot nepotreben, saj v teh zvezi tožnik ni konkretizirano osporaval v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in ni konkretizirano navedel, ali in v čem naj bi bila dokazna presoja teh faktur s strani davčnega organa napačna. Davčna organa sta v izpodbijani odločbi in v drugostopenjski odločbi ugotovljene nepravilnosti glede s strani tožnika prejetih faktur konkretizirala (glede uporabljenih klavzul, glede številčenja), tožnik pa v tej zvezi le generalizirano navaja, da je šlo za prodajo po posebni shemi. Iz enakega razloga sodišče zavrača tudi nadaljnja v tej zvezi podana dokazna predloga z vpogledom v spis in zaslišanjem tožnikovega zakonitega zastopnika. Tožbene navedbe o izdanem sklepu o zavarovanju in v tej zvezi podani dokazni predlogi (sklep o zavarovanju in potrdilo o prevzemu dokumentacije, zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika) so nerelevantni in jih sodišče kot takšne zavrača, saj je predmet tega postopka le presoja zakonitosti izpodbijane odmerne odločbe. Sodišče zavrača tudi navedbe tožbe, da odločitev temelji na podatkih, pridobljenih od tujih davčnih organov; na obeh stopnjah v davčnem postopku je bilo izrecno poudarjeno nasprotno, zato tudi ni mogoče slediti trditvam o neobrazloženosti izpodbijane odločbe v smislu tega, da naj toženka ne bi izrecno navedla, katere od teh informacij so bile odločilne. Tožbene navedbe o veljavnosti ID za DDV številk tožnikovih dobaviteljev so nerelevantne, saj, kot že v davčnem postopku izpostavljeno, samo dejstvo, da so dobavitelji imeli veljavne ID za DDV številke oz. jih še vedno imajo, še ne pomeni, da samo zato niso sodelovali v transakcijah, povezanih z goljufijo. Veljavnost teh številk med strankama niti ni sporna, zato sodišče tožnikova dokazna predloga s potrdilom o veljavnosti ID za DDV nemškega dobavitelja in zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika zavrača kot nepotrebna.

17. Tožbene navedbe in dokazne predloge v zvezi s tožnikovim poslovanjem z madžarskim dobaviteljem sodišče zavrača. Kot rečeno, med strankama ni spora glede veljavnosti ID za DDV številk tožnikovih dobaviteljev, zato sodišče dokazni predlog z dokazilom o preveritvi v VIES sistemu zavrača kot nepotreben. Tožnik s tožbo ponavlja trditve iz davčnega postopka, da je šlo pri številčenju računov madžarskega dobavitelja za neljubo napako in da plačevanje v gotovini ni neobičajno. Na to mu je odgovoril že prvostopenjski davčni organ, da napake pri številčenju ne morejo biti “neljube” napake, saj morajo računi omogočati identifikacijo; to sodišče potrjuje. Tožnikove navedbe o običajnosti plačevanja v gotovini pa sodišče zavrača kot pavšalne in hipotetične; organ konkretizirano v izpodbijani odločbi zapiše, da je zahteva po plačevanju v gotovini okoliščina, ki poraja dvom v zakonito in pravilno poslovanje madžarskega prodajalca, zlasti pa da tožnik ni predložil dokazil o takšnih gotovinskih plačilih. Tožnik pa na to ne odgovori konkretno s pojasnilom razlogov, zakaj je temu tako, temveč le ponavlja navedbe, ki jih je podal že v pripombah oz. svoji pritožbi, na kar pa sta mu že pravilno odgovorila oba davčna organa. Glede uporabe splošne oz. posebne sheme vezano na prometna dovoljenja vozil je že prvostopenjski davčni organ odgovoril na tožnikove pripombe, da se tožniku v tej zvezi ne očita, da bi moral zgolj zato, ker je v prometnem dovoljenju napisana pravna oseba, uporabiti splošno shemo, temveč da bi mu to moralo vzbuditi dvom v pravilnost uporabe posebne sheme s strani dobavitelja; tožnik v tožbi trdi, da se mu ni porodil noben dvom. Četudi navedeno drži, pa vseeno ostajajo neizpodbite vse ostale okoliščine, ki dokazujejo tožnikovo védenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Namreč, tožnik ponavlja tudi svoje navedbe iz davčnega postopka glede klavzule „bruto“ na računih madžarskega dobavitelja. V tej zvezi podaja dokazni predloge in primeroma tožbi prilaga en račun madžarskega dobavitelja, predlaga vpogled v spis zadeve in tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Vse te dokazne predloge sodišče zavrača kot nepotrebne, saj med strankama o sami vsebini računov madžarskega dobavitelja ni spora. V zvezi s klavzulo bruto na računih pa sodišče pritrjuje argumentaciji davčnih organov, namreč da navedba bruto ne more pomeniti klavzule o uporabi posebne sheme obdavčitve; davčni organ se pri tem niti ni skliceval na aplikabilnost slovenske zakonodaje za primer računov madžarskega dobavitelja, kot to skuša implicirati tožnik, temveč je jasno navedel, da so vsled harmonizacije na podlagi EU predpisov pravila o vsebini računov enaka tudi na Madžarskem. Tožnik tega konkretizirano ne izpodbija, temveč le pavšalno navaja, da so merodajna madžarska pravila (za katera ne trdi, da bi bila kaj drugačna od tega, kar piše davčni organ), prav tako pa le ponavlja svojo interpretacijo besede bruto, glede katere mu je po presoji sodišča pravilno v odgovoru na pripombe pojasnilo podal že prvostopenjski organ. Tožnik s tožbo tudi ponavlja, kako naj bi D.D. prevzemal vozila madžarskega dobavitelja v Avstriji in se sklicuje na račune, ki jih je predložil že v davčnem postopku. Vendar pa sodišče vse tozadevne njegove navedbe zavrača kot pavšalne: tožniku se z izpodbijano odločbo povsem konkretno očita, da iz faktur prevoznika ne izhaja korelacija s fakturami madžarskega dobavitelja, in sicer npr. glede števila kupljenih in prepeljanih vozil, glede tega ali so bila na posamezni datum sploh kupljena kakšna vozila, glede tega, kdaj naj bi bila prepeljana nekatera od kupljenih vozil. Vseh teh ugotovitev s tožbo tožnik konkretizirano ne naslavlja in ne izpodbija. Ravno tako se v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnik vozila kupoval od madžarskega dobavitelja, zatrjevani prevozi pa so na relaciji Avstrija – Murska Sobota; tudi tega tožnik v tožbi niti ne zanika niti z ničemer ne pojasni, temveč celo priznava, da je šlo za prevoz iz Gerasdorfa, ki je od Dunaja le malo oddaljen. Zato sodišče tudi v tej zvezi podane dokazne predloge (konto kartico madžarskega dobavitelja, pet računov za prevoz vozil, zapisnik o zaslišanju priče D.D., zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika) zavrača kot nepotrebne, saj v zvezi s temi dokaznimi predlogi tožnik ni v ničemer osporaval v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in ni konkretizirano navedel, ali in v čem naj bi bila njihova dokazna presoja s strani toženke napačna. Z izpodbijano odločbo se torej ugotavlja t.i. subjektivni element (objektivne okoliščine, ki dokazujejo tožnikovo védenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV), ki ga je organ kot pravni standard v obravnavanem primeru napolnil s tem, da so bili prejeti računi madžarskega dobavitelja nepravilno številčeni in sestavljeni, da so bila plačila vršena z gotovino, o plačilu pa ni bilo dokazov, da tožnik ni poznal imen oseb, s katerimi je sklepal posle, da ni bilo dokazov o prevzemu in prevozu vozil, da se na naslovu dobavitelja nahajajo stanovanje hiše, da ni bil jasen kraj glede prevzema vozil; vsega navedenega, kot navedeno zgoraj, tožnik torej po presoji sodišča s tožbo ni uspel izpodbiti.

18. Tudi tožbene navedbe in dokazne predloge v zvezi s tožnikovim poslovanjem z avstrijskim dobaviteljem sodišče zavrača. Dokazni predlog s primerom računa avstrijskega dobavitelja sodišče zavrača kot nepotreben, saj o vsebini računov avstrijskega dobavitelja med strankama ni spora. Kot že pojasnjeno, se tožniku ne očita nepoznavanje oz. nepridobitev podatkov o poslovanju dobavitelja, kakršne je davčni organ pridobil z mednarodno izmenjavo podatkov, zato tožbene navedbe, da tožniku ni bilo znano, da dobavitelj v Avstriji ni plačeval davkov, niso relevantne. Ravno tako med strankama ni spora glede veljavnosti ID za DDV številk tožnikovih dobaviteljev, zato sodišče dokazni predlog z dokazilom o preveritvi v VIES sistemu zavrača kot nepotreben. Sodišče kot nerelevantne zavrača tudi tožbene navedbe o tem, da tožnik v postopku ni demantiral svoje predhodne izjave o tem, kdo je sestavljal račune avstrijskega dobavitelja. V zadevi namreč ni sporno vprašanje, ali je šlo za demantiranje, kot to okarakterizira davčni organ, ali za preciziranje, kot to razume tožnik; na osnovi te spremembe je davčni organ sklenil, da tožnikov direktor sprva ni navedel dejanskih podatkov, da bi prikril svoje vedenje o sodelovanju v transakcijah, povezanih z goljufijo. Vendar pa to očitano prikrivanje, po presoji sodišča postane nepomembno, glede na to, da je davčni organ kljub temu ugotovil dejanske objektivne okoliščine, ki kažejo na tožnikovo védenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Zato sodišče zavrača dokazni predlog z zapisnikom o tožnikovi izjavi kot nepomemben. Kot pavšalne in nekonkretizirane sodišče zavrača tožbene navedbe, da ne drži, da ni računa za prevoz večine od avstrijskega dobavitelja kupljenih vozil, češ da je tožnik v spis vložil vso skompletirano dokumentacijo, kamor naj se vpogleda, tožbi pa prilaga še račune prevoznikov in konto kartice avstrijskega dobavitelja, predlaga pa tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Po presoji sodišča tožnik s tem ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu; davčni organ je v izpodbijani odločbi za vsak posamezen predloženi račun prevoznikov naredil analizo, zakaj ne dokazuje prevoza od avstrijskega dobavitelja kupljenih vozil (ugotovljena so datumska neujemanja, neujemanja glede prepeljanih vozil, števila itd. - str. 71-74 izpodbijane odločbe), pri čemer je še relativno benevolentno posamezne račune vseeno štel v dokaz prevoza. Tožnik pa tega s tožbo konkretizirano sploh ne izpodbija, še več, v tožbi ne opredeli niti tega, kateri prevoznikov račun naj bi po njegovem mnenju torej spadal k posameznemu računu avstrijskega dobavitelja. To pomeni, da v tožbi tožnik ni podal konkretnih navedb in je njegova tožba v tej zvezi pavšalna. Sodišče pa tega ni dolžno iz predloženih dokazov samo izluščevati in tako nadomeščati tožnikovo manjkajočo trditveno podlago. V tej zvezi podane dokazne predloge sodišče tako zavrača kot nepotrebne, saj v zvezi s temi dokaznimi predlogi tožnik ni konkretizirano osporaval v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in ni konkretizirano navedel, ali in v čem naj bi bila dokazna presoja že izvedenih dokazov s strani toženke napačna. Kot je tudi že davčni organ navedel v izpodbijani odločbi, inšpekcijski nadzori pri drugih zavezancih niso predmet tega postopka, kar sodišče potrjuje.

19. Tudi tožbene navedbe in dokazne predloge v zvezi s tožnikovim poslovanjem z nemškim dobaviteljem sodišče zavrača. Dokazni predlog s primerom računa nemškega dobavitelja sodišče zavrača kot nepotreben, saj o vsebini računov tega dobavitelja med stranka ni spora. Kot že pojasnjeno, se tožniku ne očita nepoznavanje oz. nepridobitev podatkov o poslovanju dobavitelja, kakršne je davčni organ pridobil z mednarodno izmenjavo podatkov, zato tožbene navedbe, da tožniku te informacije niso bile znane, niso relevantne. Ravno tako med strankama ni spora glede veljavnosti ID za DDV številk tožnikovih dobaviteljev, zato sodišče dokazni predlog z dokazilom o preveritvi v VIES sistemu zavrača kot nepotreben. Kot rečeno, se tožniku tudi ne očita nepoznavanja predhodnih transakcij višje v verigi, zato so tožbene navedbe o tem, da tožnik zanje ni mogel vedeti, po presoji sodišča nerelevantne. O samih izjavah tožnika in D.D., podanih v postopku, med strankama ni spora, zato so ti dokazni predlogi nepotrebni; tožniku se z izpodbijano odločbo očita, da je v postopku izjave glede dostave vozil, kupljenih od nemškega dobavitelja, spreminjal, česar tožnik s tožbo ne zanika, zato je tudi nepotrebno v tej zvezi predlagano zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika. Drugih relevantnih ugotovitev iz davčnega postopka (da tožnik ni predložil nobenih dokazov o dostavi in prevzemu vozil, ni vedel povedati o osebah, ki naj bi vozila pripeljale, nepoznavanje prodajnih prostorov dobavitelja) tožnik s tožbo niti ne osporava.

20. Toženka od tožnika ni „zahtevala“, da bi si moral ogledati poslovne prostore dobaviteljev, da bi moral osebno spoznati odgovorno osebo dobaviteljev, preveriti identiteto oseb, ki so vozila pripeljale, slikati vozila z nemškimi preizkusnimi tablicami, kot to navaja tožnik. Je pa toženka ugotovila, da tožnik ni poznal imen oseb, s katerimi je sklepal posle, prav tako pa ni navedel lokacij za prodajo oz. prevzem (v primeru madžarskega dobavitelja), glede česar sodišče pritrjuje presoji davčnega organa, da je to neobičajno in ne more kazati na dobrovernost tožnika; v primeru avstrijskega in nemškega dobavitelja pa to tožniku ni bilo očitano. Glede dobav nemškega dobavitelja, glede katerih tožnik ni predložil nobenih dokazov in glede katerih se z izpodbijano odločbo ugotavlja celo poskus pridobitve „fiktivnih“ računov za prevoz vozil iz Nemčije v Slovenijo s strani nemškega dobavitelja (česar tožnik s tožbo niti ne prereka) ter glede katerih je tožnik v postopku spreminjal svoje izjave (česar tožnik s tožbo prav tako ne zanika), pa davčni organ le primeroma in neobvezujoče (z besedo „lahko“) pojasnjuje, kakšna dokazila vse bi npr. prišla v poštev. Tožnik je bil pri dokazovanju prost, vendar dokazil ni predložil. V tožbi sicer sedaj navaja, da so bile vse pridobitve vozil dejansko opravljene, o čemer pričajo med drugim tudi s strani tožnika pri nadaljnji prodaji izdani računi, vendar pa sodišče te navedbe zavrača, saj v zadevi ni sporno, da je tožnik dejansko svojim kupcem prodal vozila (z uporabo posebne sheme), sporno je, ali so ta vozila dejansko prišla od dotičnih dobaviteljev. Tožnik namreč po presoji davčnih organov ni uspel dokazati, da je predmetna vozila dobil dostavljena ravno od dobaviteljev, ki so mu izdali vhodne fakture za ta ista vozila; tega tožnik po presoji sodišča tudi s tožbo ni uspel izpodbiti. Po presoji sodišča je izpodbijano odločbo tudi mogoče preizkusiti glede vprašanja, katere konkretne okoliščine pri posameznem dobavitelju so bile podlaga za odločitev in v čem posamezna okoliščina kaže na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del goljufije - te okoliščine iz izpodbijane odločbe po presoji sodišča izhajajo dovolj jasno, da jih je sodišče lahko tudi samo povzelo (zgoraj pod točkami 3.-5. obrazložitve te sodbe).

21. Glede na to, da je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem njegovega zakonitega zastopnika, je s tem odpadel tudi edini potencialni razlog za morebitno zaslišanje toženke, vezano na to, da tožnik v tožbi predlaga zaslišanje obeh strank, kar bi lahko na podlagi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sledilo iz morebitne ugoditve dokaznemu predlogu po zaslišanju tožnika (saj je eno bistvenih pravil pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank, da se morata zaslišati obe stranki, četudi je neposredna uporaba tega pravila v okviru upravnega spora potencialno vprašljiva). Zato sodišče tožnikov predlog za zaslišanje toženke zavrača kot nepotreben.

22. Tožnik v upravnem sporu navaja, da predlaga tudi zaslišanje „prič, ki bodo kot strokovnjaki na svojem področju lahko neposredno pojasnile sporne zadeve“, vendar pa nato nikjer niti v besedilu tožbe in pripravljalne vloge niti med samimi dokaznimi predlogi ne specificira, za kakšna zaslišanja naj bi šlo, zato sodišče ta dokazni predlog zavrača, saj je le pavšalno navržen.

23. Sodišče nepravilnosti (ničnost), na katere pazi uradoma, ni ugotovilo, izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

25. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Davčna obveznost iz naslova DDV je bila tožniku med drugim odmerjena tudi zaradi zmanjševanja razlik v ceni s prikazovanjem navidezne prodaje in ponovnega nakupa vozil (dodatno odmerjen DDV v višini 14.878,17 EUR) in previsoke oz. navidezno povečane nabavne vrednosti vozil (dodatno odmerjen DDV v višini 127,73 EUR), vendar sodišče razlogov izpodbijane odločbe v tej zvezi ne povzema, saj tožnik s tožbo vsebinsko osporava le dodatno odmerjeno davčno obveznost zaradi izogibanja plačilu DDV z uporabo posebne sheme obdavčitve na podlagi prejetih računov od dobaviteljev iz drugih držav članic EU (dodatno odmerjen DDV v višini 195.172,33 EUR).
² Tožnik s tožbo vsebinsko osporava le dodatno odmerjeno davčno obveznost iz naslova DDV (pa še to ne v celoti), zato sodišče razlogov izpodbijane odločbe v tej zvezi ne povzema.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1006/2017-20
• UPRS Sodba I U 878/2020-35
• UPRS Sodba I U 1519/2019-11