UPRS Sodba II U 189/2018-9

Jedro

Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča.

Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo in sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke za odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za zaposlovanje zavrne, in sklenila, da se njena vloga davčnega za odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje in stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov zavrže. Odločila je, da po določbi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nastali stroški zaradi postopka bremenijo tožečo stranko, ker je postopek uveden na njeno zahtevo. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je FURS navedla, da davčni organ odpis, delni odpis, odlog plačila oziroma obročno plačilo davčnega dolga obravnava po določilih 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V skladu z navedenimi določili lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev ali določi, da se davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V petem odstavku navedenega člena je določeno, da se 101. člen ZDavP-2 ne uporablja za akontacije davka oziroma za davčni odtegljaj. Obveznosti, ki jih dolguje tožeča stranka, so prispevki za zaposlovanje od zavarovalne osnove iz dejavnosti - konto 42 ter prispevki za starševsko varstvo od zavarovalne osnove iz dejavnosti - konto 43 in imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja. Tožeči stranki zato ni mogoče dovoliti odpisa davčnega dolga, saj ZDavP-2 odpisa te vrste davčnih obveznosti ne omogoča.

3. V zvezi z izpodbijanim sklepom pa je FURS navedla, da je tožeča stranka vložila vlogo za odpis dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju prispevki PIZ), prispevkov za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju prispevki ZZ) in stroškov davčne izvršbe. V zvezi s prispevki PIZ ugotavlja, da je dne 1. 1. 2013 stopil v veljavo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), ki v tretjem odstavku 59. člena določa, da v postopkih, ki jih finančni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačil ali plačila dolga. V zvezi s prispevki za ZZ je ugotovila, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo Zakon o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je črtal določbo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenemu zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) o določitvi meril in pogoju za odpis teh prispevkov in določil prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker je bila odpravljena pravna podlaga za postopek odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja prispevkov PIZ in prispevkov ZZ, je na podlagi določil prvega odstavka 129. člena ZUP vlogo tožeče stranke zavrgla.

4. V skladu z določili četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 so stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri in izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena. Zato organ za stroške, ki se nanašajo na obveznosti iz naslova prispevkov, ne more odobriti odpisa dolga.

5. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa z odločbo št. DT-499-31-41/2018/2 z dne 10. 5. 2018 zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi je drugostopenjski organ pritrdil stališčem prvostopenjskega organa in tožeči stranki pojasnil, da mora zadevo presojati v skladu z načelom zakonitosti, ki ga določa 6. člen ZUP. Posledično to pomeni, da tožeči stranki ni mogoče omogočiti obročnega plačila dolga, saj za to ni zakonske podlage, ne glede na njegovo finančno ali zdravstveno stanje.

6. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo in sklep prvostopenjskega organa. V tožbi navaja, da se sicer strinja z dolgovanim zneskom glede odmere prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače in prispevkov za starševsko varstvo od fizičnih oseb, kot izhaja iz sklepa o davčni izvršbi iz leta 2017, kot tudi iz leta 2018. Vendar pa kljub nastali obveznosti zaradi težke finančne situacije, zdravstvenega stanja in potencialne socialne ogroženosti v nobenem primeru ne more in niti ni sposobna plačati teh obveznosti. V mesecu avgustu 2017 je pričela prejemati pokojnino, ki znaša le 421,00 EUR in ji komaj omogoča normalno življenje ter poplačilo stroškov, kar je podkrepila s priloženimi izpiski iz banke za zadnje tri mesece in kartonom popisa bolezni, ki prikazuje njeno zdravstveno stanje. Poleg tega skrbi še za bolno mamo, ki se trenutno nahaja v domu upokojencev. Sodišču predlaga, naj ji prispevke za socialno varnost in prispevke za starševsko varstvo fizičnih oseb, kakor izhaja iz navedenih sklepov o davčni izvršbi, v celoti odpiše.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

9. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke ZZ in prispevek PIZ. V tem zakonu torej ni podlage za odločanje o odlogu oziroma o obročnem plačilu teh prispevkov, zato jo je treba iskati v področnih predpisih, to je v ZPIZ-2 in v ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata oba davčna organa, od 1. 1. 2013 ni več podlage za odpis oziroma obročno plačilo (ZPIZ-2), oziroma od 31. 5. 2012, ko je stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog, delni odpis in obročno plačilo prispevkov. Davčni organ je zato vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na obročno plačilo teh prispevkov utemeljeno zavrgel. Utemeljeno pa je tudi zavrnil vlogo tožeče stranke za odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za zaposlovanje. Obveznosti, ki jih tožeča stranka dolguje in za katere predlaga odpis, imajo namreč naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zato tožeči stranki ni mogoče dovoliti davčnega odpisa, saj ZDavP-2 v petem odstavku 101. člena za te vrste davčne obveznosti tega ne omogoča.

10. Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen. V obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka ugotovljenemu dejanskemu stanju v tožbi tudi ne ugovarja.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 125/2015
• UPRS Sodba IV U 79/2017-11
• UPRS sodba III U 354/2014