UPRS Sodba II U 22/2018-39

Jedro

Ob ugotovitvi, da je bilo določeni osebi premoženje odvzeto dvakrat (prvič s strani nemškega Reicha, drugič pa s strani FLRJ na podlagi 3. člena ZDEN), ne da bi imela ta oseba pred uveljavitvijo ZDEN možnost, da zahteva vrnitev premoženja, se šteje, da gre (ob izpolnitvi drugih pogojev) za upravičenca do denacionalizacije iz 3. člena ZDEN. S stališčem, ki ga je zavzela tožena stranka, bi bili namreč v slabšem položaju tisti, ki jim je premoženje najprej odvzel okupator, nato pa še država (osebe nemške narodnosti in hkrati jugoslovanski državljani) od tistih, ki jim ga je ob enaki posledici vzela samo država, in to ob enaki posledici, da je premoženje z uveljavitvijo Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945 prešlo v last države. Za takšno razlikovanje pa po presoji sodišča ni zakonitih razlogov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-43/2017/5 z dne 8. 1. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tožena stranka) je kot drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnikov, ki sta jo vložila zoper delno odločbo Upravne enote ... št. 321-56/92-6 z dne 25. 6. 2017 (1. točka izreka), ugodilo pa pritožbama A. (v nadaljevanju A.) in Občine ... (strank z interesom v upravnem postopku), odpravilo to delno odločbo (3. točka izreka) ter odločilo, da se zahtevek za denacionalizacijo nadomestnih vlagateljev, to je tožnikov, vloženem po A.A. za vrnitev podržavljene parc. št. 267/2 k.o. ..., travnik 4 v izmeri 3660 m2, zavrne (4. točka izreka). Zahtevek Občine ... za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je tožena stranka zavrnila (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Upravna enota ... z delno odločbo, št. 321-56/92-6 z dne 25. 6. 2017 odločila, da se pokojnemu upravičencu A.A. vrne podržavljena parc. št. 267/2 k.o. ... v vrednosti 4.124,23 DEM, in sicer sedanja parc. št. 267/3 k.o. ... v vrednosti 2.308,89 DEM v last in posest, in sedanja parc. št. 267/4 k.o. ... v vrednosti 1.815,33 DEM v obliki obveznic A.. Nadalje je odločila, da je sestavni del odločbe načrt parcelacije, ki je podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri Geodetski upravi ..., katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti te odločbe; da je zavezanka za vračilo v last in posest Občina ..., ki je dolžna vrniti zemljišče z dnem pravnomočnosti te odločbe; da je zavezanec za obveznice A., ki jih je dolžan v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti v začasno upravljanje skrbnicama za posebni primer B.B. in C.C.; da je pravnomočna odločba podlaga za izvedbo spremembe zemljiškoknjižnega stanja; da sta skrbnici za poseben primer B.B. in C.C. dolžni kot dober gospodar upravljati z denacionaliziranim premoženjem do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu; in da stroški postopka niso zaznamovani. Zoper to odločitev sta tožnika kot nadomestna vlagatelja po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu ter A. in Občina ... kot stranki z interesom vložili pritožbe, ki jih tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema, prav tako odgovore nanje.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnine vl. št. 241 k.o. ... razvidno, da je bila nekdanja parc. št. 267/2 k.o. ... od leta 1905 vpisana kot last A.A., z vpisom z dne 8. 9. 1941 pa je na podlagi Napotilne odločbe šefa civilne uprave v zasedenih področjih Koroške in Kranjske postala last Državnega okrožja Koroške okrožne samouprave - "Reichsgau Kaernten". S to odločbo je bilo zaplenjeno celotno premoženje židovskega posestnika A.A., ki je bil na begu. Na podlagi četrtega odstavka 30. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. list FLRJ, št. 61/1946, 74/1946, v nadaljevanju Zakon o zaplembi) in pravnomočne odločbe Okrajne zaplembne komisije v ... št. 327/45 z dne 4. 1. 1946 (v nadaljevanju zaplembna odločba) je bila pri tej nepremičnini dne 23. 10. 1946 vknjižena lastninska pravica Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljevanju FLRJ). Iz te odločbe izhaja, da je bila izdana proti nemškemu Reichu in osebi nemške narodnosti, baronu A.A., na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/1945, v nadaljevanju Odlok AVNOJ). V izreku zaplembne odločbe je bilo v 1. točki določeno, da je vse imetje nemškega Reicha, nahajajoče se ... ali kjerkoli na območju Demokratične federativne Jugoslavije (v nadaljevanju DFJ), prešlo v državno last, v 2. točki pa, da je v državno last prešlo tudi vse imetje barona A.A. v ... ali kjerkoli na območju DFJ ter da se odreja vpis zaplembe v prid države v javnih knjigah (3. točka). Odlok AVNOJ je določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije ter vse imetje oseb nemške narodnosti, z izjemo Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, ali ki so bili državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno.

4. Tožena stranka iz opisanih podatkov povzema, da je bila nekdanja parc. št. 267/2 k.o. ... od leta 1905 do leta 1941 v lasti A.A., od dne 8. 9. 1941 dalje v lasti nemškega Reicha in od dne 6. 2. 1945 v lasti FLRJ. Podlaga za prenos lastninske pravice na FLRJ je bil Odlok AVNOJ, za uveljavitev njegovih določb pa so se izdajale posamezne odločbe o podržavljenju premoženja, na podlagi katerih je bila v zemljiški knjigi prenesena lastninska pravica na FLRJ. Taka je tudi odločba o podržavljenju z dne 4. 1. 1946 (zaplembna odločba) izdana za premoženje A.A.. Dne 13. 2. 1945 je bil v Uradnem listu DFJ, št. 4/1945, objavljen Odlok o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (v nadaljevanju Odlok DFJ), ki je v 8. členu določal, da se razveljavijo odločbe izvršilnih (upravnih, administrativnih) oblastev, katere ne spadajo med tiste odločbe, ki so jih sicer izdali okupatorji in njihovi pomagači med sovražniško okupacijo, vendar pa so se z njimi urejala zasebno pravna razmerja. Dne 25. 5. 1945 je bil objavljen Zakon o ravnanju s premoženjem, katerega so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter premoženjem, katerega so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Ur.1. FLRJ, št. 36/1945, v nadaljevanju ZRP) ter nato dne 9. 8. 1946 njegova dopolnitev. ZRP se je kot specialen zakon nanašal na premoženje fizičnih in pravnih oseb v zvezi z dogodki ali njihovimi ravnanji med okupacijo. Iz določbe 2. člena ZRP izhaja, da so, razen v primerih iz 3. člena ZRP, ki se je nanašal na gospodarska podjetja in obrate (velike investicije, ki so jih v odsotnosti lastnika vložili drugi, podjetja pomembna za narodno gospodarstvo ali vojaške namene), nekdanji lastniki lahko zahtevali povrnitev tega premoženja. Ne A.A. ne njegovi sorodniki takega zahtevka za vračilo premoženja, ki ga je A.A. zaplenil nemški Reich, niso vložili, kar pomeni, da premoženje ni moglo biti podržavljeno z zaplembno odločbo iz leta 1946 in zato tudi ni pravne podlage za vrnitev sedanjih parc. št. 267/3 in 247/4 k.o. ... po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Skladno s takim zaključkom je tožena stranka pritožbama strank z interesom A. in Občine ... ugodila in delno odločbo Upravne enote ... odpravila, pritožbo nadomestnih vlagateljev pa zavrnila in odločila, da se njun zahtevek za vračilo prej navedenih nepremičnin zavrne.

5. Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in s tožbo, ki jo vlagata iz vseh toženih razlogov, sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Navajata, da je bila intencija zakonodajalca ob sprejetju 2. člena ZDen, da javno dobro ni izvzeto iz pravnega prometa, kar pomeni, da je treba obe sedaj obstoječi nepremičnini, na kateri se glasi zahtevek za vrnitev premoženja, v celoti vrniti upravičencu. Odločitev o vrnitvi začasne parcele ni utemeljena, saj upravičenec na podlagi take odločbe nikoli ne bi mogel vpisati lastninske pravice v zemljiški knjigi, pa tudi zahteva za denacionalizacijo se ne glasi na vrnitev začasne podržavljene parcele, temveč le na vrnitev podržavljene parc. št. 267/2 k.o. .... Ker gre za nepremičnino, ki je vpisana kot last Občine ..., je lahko zgolj ta zavezanka v postopku denacionalizacije. Organ prve stopnje se je sicer skliceval, da je vsaj del tega zemljišča vodotok ter da so celinske vode in vodna zemljišča naravno vodno javno dobro, vendar pa iz zemljiške knjige ni razvidno, da naj bi to veljalo za parc. št. 267/4 k.o. ..., ki je kot ena od začasnih parcel nastala iz podržavljene parc. št. 267/2 te k.o., vpisane kot kmetijsko zemljišče.

6. Tožnika prerekata zaključek tožene stranke, da A.A. ni upravičenec za vrnitev parc. št. 267/2 k.o. ... zato, ker niti on niti njegovi svojci niso zahtevali vrnitve lastninske pravice te parcele na podlagi ZRP. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 422/2015-41 z dne 12. 1. 2016, in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001, četudi ne gre za podobni zadevi kot je obravnavana in zato nanju ne more opreti svoje odločitve. Dr. A.A. je bil lastnik nepremičnine, ki je predmet tega postopka od leta 1905. To parcelo je z odločbami podržavil nemški Reich, vendar pa so bile vse odločbe okupatorja na podlagi Odloka DFJ z dne 13. 2. 1945 odpravljene in so s tem ex lege ponovno postale njegova last. Povojna oblast je nato celotno premoženje A.A. na podlagi Zakona o zaplembi ponovno podržavila in prenesla na FLRJ, in sicer z odločbo Okrajnega sodišča v ..., št. Zp 4/46 z dne 4. 8. 1946. To pa pomeni, da je A.A. upravičenec v postopku denacionalizacije.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne strinja se s trditvijo tožnikov, da A.A. ni bilo treba vlagati zahtevka po ZRP, ker naj bi Odlok DFJ že pred tem razveljavil vse predpise in odločbe, izdane s strani okupatorja. Odlok DFJ je namreč v drugem odstavku 3. člena določil, da morajo upravičene stranke glede odločb, sprejetih na podlagi predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije, to je dne 6. 4. 1941, in s katerimi se ne strinjajo, v treh letih od dneva razglasitve tega odloka začeti postopek pred pristojnim sodiščem. V 5. členu Odloka DFJ je bilo nadalje določeno, da zemljiškoknjižna stanja po 3. členu tega odloka ostanejo v veljavi, da pa lahko stranka ali pristojni organ narodne oblasti začne postopek pred pristojnim sodiščem in predlaga, da se v javnih knjigah, torej tudi v zemljiški knjigi, zaznamuje spornost pravic, ki izhajajo iz odločbe. Iz navedenega izhaja, da so bile glede zemljiškoknjižnih zadev obveznosti nekdanjih lastnikov nepremičnin po ZRP enake kot tudi po prej veljavnem Odloku DFJ. Ta je veljal do 25. 10. 1946, medtem ko je ZRP pričel veljati 17. 8. 1946.

8. Odgovor na tožbo sta vložili tudi Občina ... in C.C. kot stranki z interesom. Sodišče je tožbo kot stranki z interesom vročilo tudi A., ki pa nanjo ni odgovorila.

9. Občina ... je v odgovoru na tožbo navajala, da pred naslovnim sodiščem teče več sporov, ki se vsi nanašajo na posamezne dele istega predmeta, to je v denacionalizacijskem postopku terjanega vračila nacionaliziranega premoženja A.A.. Gre za postopke, ki se vodijo pod opr. št. I U 2367/2017 in I U 2434/2017. Tožbeni zahtevek, ki je postavljen v predmetni zadevi, je neutemeljen, celo nedopusten. V obsegu zatrjevanih pogojev za vračilo predmetnih zemljišč v naravi se stanje od obravnave v postopku denacionalizacije do danes ni spremenilo. Gre za vodotoke, dobrine v splošni, javni rabi, oziroma so javno dobro ter zato niso izpolnjeni pogoji za njihovo vrnitev v naravi, kar vse je Občina ... med postopkom večkrat izpostavila. Strinja se s toženo stranko, da ne obstajajo pogoji za zahtevek denacionalizacijskih upravičencev po vračilu nepremičnin, niti po njihovi nadomestitvi z izplačilom odškodnine. V času, ko naj bi bil A.A. razlaščen, namreč s premoženjem ni več razpolagal, saj je lastninsko pravico izgubil že dne 24. 4. 1941 na podlagi Napotilne odločbe šefa civilne uprave nemškega Reicha v zasedenih področjih Koroške in Kranjske z dne 29. 5. 1941. Z ZRP je bilo določeno, da se premoženje, ki ga je odvzel okupator, sicer vrača in da ne velja za zapuščeno, če je odsotni lastnik pustil pooblaščenca. Določeno pa je bilo tudi, da državljan FLRJ, ki biva v inozemstvu, ni pa vpisan pri predstavništvu FLRJ v državi, v kateri biva, in se tudi ni odzval pozivu, naj se vrne, ne more po pooblaščencu zahtevati vrnitve premoženja. V skladu z ZRP je o vrnitvi premoženja na zahtevo lastnika odločalo okrajno sodišče, s premoženjem pa so do odločitve upravljali organi, pristojni po 6. členu Zakona o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (1. odstavek 6. člena). Če je bilo ugotovljeno, da je lastnik umrl, je sodišče premoženje izročilo v upravljanje njegovim bližnjim sorodnikom, kolikor so to zahtevali, ti pa so morali nato uvesti zapuščinski postopek v roku enega leta. Iz vsega navedenega je mogoče zaključiti, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za zavrnitev zahtevka tožnikov. Njuno razlogovanje, da je bilo premoženje last države in da zato ZRP zanju ne velja, ne vzdrži presoje. ZRP je bil specialni predpis, ki je urejal razpolaganje in odločanje s premoženjem v lasti sovražnika, ni pa urejal tistega dela premoženja, ki so ga morali lastniki zapustiti ali jim je bilo s strani okupatorja odvzeto med okupacijo. Posledično zato ni podlage za sklicevanje na Odlok DFJ. Zakon o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, je med drugim določal, da se pravni predpisi, ki so jih izdali organi okupacijskih oblasti med sovražno okupacijo, proglasijo za neobstoječe; da tisti, ki so veljali na dan 6. 4. 1941 izgubijo svojo moč; da sodbe sodišč v civilnopravnih razmerjih, izdane po 6. 4. 1941 ostanejo v veljavi; in da mora tisti, ki misli, da je oškodovan, v enem letu po uveljavitvi zakona pred sodiščem podati zahtevo, naj to odloči o pravnem razmerju po veljavnih predpisih. Odlok DFJ torej ni določal pravila, da se ex lege vzpostavlja stanje pred 6. 4. 1941, tako kot to zatrjujeta tožnika.

10. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2018 se Občina ... sklicuje še na sodbo naslovnega sodišča št. I U 2367/2017, ki potrjuje njena stališča.

11. Stranka z interesom C.C. je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbi tožnikov ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter izda sodbo, s katero naj denacionalizacijskemu upravičencu A.A. vrne v last in posest parc. št. 267/2 k.o. ...; podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter v primeru, kolikor vrnitev v naravi ne bo v celoti mogoča, za ta del prizna odškodnino v obliki obveznic A.; ter še podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek in odločanje. Navaja, da sta za odločitev o tožbi relevantni dve pravni vprašanji, in sicer: ali je pri odločanju z delnimi odločbami v postopku vračanja premoženja po določbah ZDen treba spoštovati, da je bilo v izreku prve pravnomočne delne odločbe odločeno, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, denacionalizacijski upravičenec; in, mora oseba, ki ji je bilo premoženje ex lege podržavljeno na podlagi določb Odloka AVNOJ, za pridobitev aktivne stvarne legitimacije upravičenca do denacionalizacije po določbah ZDen izkazati, da je sama ali njeni pravni nasledniki po določbah ZRP zahtevala po okupatorju zaseženo premoženje.

12. V postopku za denacionalizacijo, ki se vodi po zahtevku dedičev po pok. A.A., je bilo izdanih več delnih odločb. Prvo delno odločbo je dne 11. 4. 2003 pod št. 321-56/92-6 izdala Upravna enota ... in je postala pravnomočna dne 19. 4. 2007. Ta je v 1. točki izreka določala, da je A.A. upravičenec do denacionalizacije, v 2. točki pa določila, da se mu vrnejo tam navedena zemljišča v skupni površini 36.532.326 m2. Upravna enota ... je v predmetnem denacionalizacijskem postopku nato izdala še 26 delnih odločb, ki so vse postale pravnomočne, z vsako pa je bil pokojnemu A.A. vrnjen del njegovega premoženja, ki je bilo podržavljeno po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ. Po mnenju stranke z interesom je zato prvostopenjski organ pravilno presodil, da je tudi v obravnavanem primeru A.A. upravičenec do denacionalizacije, torej je pravilno sledil doslej sprejetim pravnomočnim odločitvam o tem vprašanju, medtem ko je tožena stranka v drugostopenjski odločbi to prezrla, s tem pa napačno uporabila materialno pravo in je zato izpodbijana odločba nepravilna, nezakonita in v nasprotju z uveljavljeno in enotno sodno prakso na področju denacionalizacije.

13. C.C. izpostavlja, da je Odlok AVNOJ v 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena urejal prehod premoženja nemškega Reicha in njegovih državljanov ter podržavljenje imetja oseb nemške narodnosti, 2. člen pa vračanje imetja odsotnih oseb, ki so bile prisilno odvedene ali so pobegnile, njihovo imetje pa je prešlo na nemški Reich oziroma na tretje osebe. Za primere po 2. členu Odloka AVNOJ velja, da je denacionalizacija mogoča le, kolikor je prvotni lastnik po osvoboditvi ravnal aktivno po določbah ZRP, kot je to v dveh primerih presodilo tudi Vrhovno sodišče RS. V predmetni zadevi pa ne gre za tako dejansko stanje, pač pa za dejansko stanje iz 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ. Novo nastala jugoslovanska država je namreč v predmetnem primeru podržavila tako premoženje nemškega Reicha, kot tudi premoženje A.A.. Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo, saj ni upoštevala, da je Odlok DFJ stopil v veljavo z dnem razglasitve dne 3. 2. 1945 in je bila zato istega dne razveljavljena odločba okupatorjevega šefa civilnega oblastva v zasedenih področjih Koroške in Kranjske o zaplembi premoženja A.A. v korist nemškega Reicha. Razveljavitev upravnih odločb lahko učinkuje le ex nunc, kar pomeni, da je s tem dnem A.A. ex lege znova postal lastnik svojega premoženja, četudi je ostalo zemljiškoknjižno stanje, vpisano pred tem datumom, nespremenjeno, torej je ostala vknjižena last državnega upravnega okrožja Reicha Reichsgau Karnten. Tri dni po tem je stopil v veljavo Odlok AVNOJ, s čimer pa je tožnikovo premoženje ex lege prešlo v last novo nastale države Jugoslavije. V podobnem primeru kot je obravnavani, je Vrhovno sodišče s sklepom št. II Ips 308/2017 pojasnilo, da je do podržavljenja po 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ prišlo ex lege z uveljavitvijo tega predpisa dne 6. 2. 1945. Sodna praksa je tudi pojasnila, da so bile v primerih podržavljenja po 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ odločbe zaplembnih komisij in sklepi sodišč le deklaratorne narave, saj je premoženje prešlo v državno last že pred njihovo izdajo. Od 6. 2. 1945 dalje torej A.A. glede svojega premoženja ni imel več razpolagalne pravice in tudi ne aktivne legitimacije, da bi podržavljeno premoženje lahko zahteval nazaj po določbah ZRP.

14. Tožnika sta v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2018 odgovorila na odgovor na tožbo tožene stranke, v pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2018 na odgovor na tožbo ..., v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2019 pa še na vlogo Občine ... in na odgovor na tožbo C.C.. V vseh teh vlogah tožnika vztrajata pri svojih stališčih, ki jih obširneje pojasnjujeta. V zadnje vloženi pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2019 sta tožnika sodišču predložila še sodbo naslovnega sodišča št. I U 1844/2018, ki potrjuje njune tožbene ugovore ter pojasnjuje odstop od stališča, ki ga je isto sodišče zavzelo v sodbi št. I U 2367/2017.

K točki I izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Med strankama ni sporno, da je bila nepremičnina s parc. št. 267/2 k.o. ... last A.A. in od leta 1905 v zemljiški knjigi pri vl. št. ... tudi vknjižena na njegovo ime. Sporno tudi ni, da mu je bila ta nepremičnina odvzeta z Napotilno odločbo šefa civilne uprave v zasedenih področjih Koroške in Kranjske z dne 29. 5. 1941 in je postala last Državnega okrožja Koroške okrožne samouprave - "Reichsgau Kaernten", kar prav tako izhaja iz vpisa v zemljiški knjigi. Stranki sta tudi soglasni, da je Okrajna zaplembna komisija občine ... z odločbo št. 327/45 z dne 4. 1. 1946 na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ pod točko I izreka ugotovila, da v državno last preide vso imetje nemškega Reicha, nahajajoče se v ..., ali kjerkoli v območju DFJ, pod točko II izreka odločbe pa je ugotovila, da v državno last preide vse imetje barona A.A., jugoslovanskega državljanstva, nemške narodnosti, nahajajoče se v ... ali kjerkoli v območju DFJ. Na podlagi te odločbe ter 30. člena Zakona o zaplembi je bila pri sporni nepremičnini vknjižena lastninska pravica v korist FLRJ.

17. Med strankama pa je sporen zaključek tožene stranke, da nepremičnina s parc. št. 267/2 k.o. ... ni bila podržavljena z zaplembno odločbo iz leta 1946 in da zato tudi ni podlage za vrnitev te parcele A.A. po določbah ZDen. Tožena stranka je namreč izhajala iz ugotovitve, da A.A. (ali njegovi bližnji) po tem, ko je bil sprejet Odlok AVNOJ, ki je razveljavil vse odločbe izvršnih oblastev okupatorja (razen tistih, ki so urejale zasebno pravna razmerja), nato pa še ZRP, ki je lastnikom omogočal vložitev zahtev za povrnitev takega premoženja, take zahteve ni vložil, kar po njeni presoji pomeni, da sporna nepremičnina ni bila podržavljena z zaplembno odločbo.

18. Sodišče meni, da je za odločitev v zadevi ključna tožbena navedba, da tožena stranka ni ugotavljala, ali je bil A.A. sploh upravičen do vračila predmetne nepremičnine po ZRP, oziroma ali bi si, kolikor bi tako zahtevo za vračilo po določbah tega zakona vložil, lahko izboljšal svoj pravni položaj. Po 1. členu ZRP so bile namreč do vračila upravičene le osebe, na katere se je nanašal 2. člen Odloka AVNOJ, to je osebe, ki so bile med okupacijo po sovražniku nasilno odvedene ali so same pobegnile, njihovo premoženje pa je s tem odlokom prešlo v državno vodstvo narodnih posesti (torej v državno upravljanje), kjer se je upravljalo kot zaupana posest do končne odločitve o lastništvu. Sodišče zato ugotavlja, da osebe, na katere se določba 2. člena Odloka AVNOJ ni nanašala, po ZRP niso imele pravice zahtevati vrnitve premoženja. Te osebe so bile tudi osebe nemške narodnosti, za katere je 2. točka 1. člena Odloka AVNOJ določila, da njihovo premoženje preide v državno svojino, torej v državno last. Iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 422/2015, na katero se sklicuje tožena stranka ter na tej podlagi utemeljuje odločitev v sporni zadevi, izhaja, da je takratna oblast prvotnega lastnika, ki mu je bilo premoženje odvzeto s strani nemškega Reicha, obravnavala kot osebo, na katero se nanaša 2. člen Odloka AVNOJ, premoženje pa je bilo nato podržavljeno drugi osebi. V tem primeru je upravičenec do denacionalizacije druga oseba, prvotni lastnik pa le, če je vložil zahtevo po ZRP. Za tak primer je šlo tudi pri sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001. Obe zadevi torej nista primerljivi z obravnavano zadevo, saj A.A. ni bila oseba po 2. členu Odloka AVNOJ, pač pa kot oseba nemške narodnosti obravnavan po 2. točki 1. člena tega odloka.

19. Tožena stranka je spregledala, da se za dan prehoda sovražnikovega imetja (torej med drugim imetja A.A. kot osebe nemške narodnosti) v državno svojino (last) na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ ne šteje dan izdaje zaplembne odločbe, ampak 6. 2. 1945, ko je začel veljati ta odlok. Ker iz zaplembne odločbe izhaja, da je z dnem 6. 2. 1945 prešlo v državno svojino vse premoženje A.A. kot osebe nemške narodnosti, bi se morala tožena stranka opredeliti tudi do te okoliščine in na njeni podlagi oceniti, ali bi A.A. kot oseba po 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ z vložitvijo zahteve za vrnitev imovine pred pristojnim sodiščem na podlagi ZRP, veljavnim od 29. 5. 1945, sploh lahko dosegel vrnitev premoženja po tem zakonu, oziroma ali je sploh imel aktivno legitimacijo za vložitev takega zahtevka. Po presoji sodišča je zato, ne glede na to, ali je Odlok DFJ ex lege vzpostavil lastninsko stanje, kakršno je bilo pred okupacijo, kar zatrjujejo tožniki, ali ne, kot zatrjuje tožena stranka, v obravnavni zadevi bistveno, da je tedanja oblast odloku tako veljavo dala in da upravičenec oz. njegovi bližnji na nobeni podlagi tega premoženja pred nacionalizacijo niso mogli zahtevati nazaj. Pri tem tudi ne gre prezreti, da je ta odlok stopil v veljavo že dne 3. 2. 1945, torej pred začetkom veljavnosti Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945. To, da je tedanja oblast Odloku DFJ dala tako veljavo, je razvidno iz odločbe Okrajne zaplembene komisije v ... opr. št. 327/45 z dne 4. 1. 1946, ki je bila v zemljiški knjigi podlaga za prehod lastninske pravice na predmetni nepremičnini na FLRJ. Iz te odločbe namreč izhaja, da na podlagi Odloka AVNOJ v državno last preide ne le premoženje nemškega Reicha v ... ali kjerkoli na območju DFJ, pač pa tudi vse premoženje barona A.A., kot državljana nemške narodnosti. Četudi bi torej bil v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan A.A. in ne "Reichsgau Kaernten", bi na podlagi odločbe Okrajne zaplembne komisije v ... sporna nepremičnina prešla na FLRJ, in to na podlagi dejstva, da je šlo za premoženje osebe nemške narodnosti.

20. Po presoji sodišča se, ob ugotovitvi, da je bilo določeni osebi premoženje odvzeto dvakrat, prvič s strani nemškega Reicha, drugič pa s strani FLRJ na podlagi iz 3. člena ZDen, ne da bi imela ta oseba pred uveljavitvijo ZDen možnost, da zahteva vrnitev premoženja, šteje, da gre (ob izpolnitvi drugih pogojev) za upravičenca do denacionalizacije iz 3. člena ZDen. S stališčem, ki ga je zavzela tožena stranka, bi bili namreč v slabšem položaju tisti, ki jim je premoženje najprej odvzel okupator, nato pa še država (osebe nemške narodnosti in hkrati jugoslovanski državljani), od tistih, ki jim ga je odvzela samo država, in to ob enaki posledici, da je premoženje z uveljavitvijo Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945 prešlo v last države. Za takšno razlikovanje pa po presoji sodišča ni zakonitih razlogov. Sodišče zato ne sledi stališčem naslovnega sodišča v sodbi št. I U 2367/2017, na katero se sklicuje Občina ..., pač pa stališčem v sodbi št. I U 1844/2018. Pri tem pa še dodaja, da je sicer že Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 898/2005 ugotovilo, da je A.A. fizična oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 20. točke prvega odstavka 3. člena ZDen, vse njegovo premoženje pa je bilo vpisano v zemljiški knjigi.

21. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločati o pritožbah, ki so jih tožnika ter Občina ... in A. kot stranki z interesom vložili zoper odločbo Upravne enote ..., št. 321-56/92-6 z dne 25. 6. 2017, in pri tem upoštevati stališče sodišča glede uporabe materialnega prava. Ob upoštevanju vsebine izpodbijane odločbe, ki je bila predmet tega postopka, se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih ugovorov tožnikov glede utemeljenosti vrnitve nepremičnin v naravi ali v obliki obveznic, kot je o tem odločil prvostopenjski organ, saj je bila njegova odločitev z izpodbijano odločbo odpravljena.

22. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta (prvi odstavek 51. člena ZUS-1, dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, pa med strankami ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnika upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 143/2017
• Sodba III Ips 20/94
• VSRS sklep II Ips 119/2016