UPRS Sodba I U 1377/2019-12

Jedro

V danem primeru ni šlo za napako direktorja delodajalca (tožnika), kot to trdi tožnik v pritožbi in tudi v tožbi, marveč je šlo za njegovo zavestno ravnanje in tako v danem primeru po presoji sodišča ne gre za napako. Za obstoj napake je bistveno, da davčni zavezanec, ko dejanje stori, meni da je pravilno. Dejstvo, da je tožnik kot direktor družbe A. d.o.o. pri izpolnjevanju REK-1 obrazcev in s tem pri vpisovanju podatkov, za katere sedaj trdi, da so napačni, ravnal zavestno, izključuje ne le obstoj očitne napake, ampak napake nasploh, še manj pa je v takšni situaciji mogoče očitati davčnemu organu, da je storil napako, ko je pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2012 sledil napovedanim oziroma predloženim podatkom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2012 odmerila dohodnino v znesku 15.107,06 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, v skupni višini 12.186,04 EUR, znaša 2.921,02 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ni v skladu z 267. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni vložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2012 najpozneje do 31. 7. 2013, zato je davčni organ izdal izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti na podlagi podatkov, ki izhajajo iz tožnikovih evidenc. Kot izhaja iz podatkov o tožnikovih dohodkih je tožnik za leto 2012 prejel od izplačevalca, družbe A. d.o.o. plače v znesku 61.017,96 EUR. V zvezi s temi dohodki je davčni organ upošteval tudi prispevke delodajalca v višini 13.484,96 EUR ter akontacijo dohodnine v višini 12.186,04 EUR in tožniku odmeril dohodnino za leto 2012.

3. Pritožbeni organ je zavrnil tožnikov ugovor, da v letu 2012 ni prejel izplačane plače od družbe A. d.o.o. in tudi ne nadomestila za čas bolniškega staleža. Tožnik je bil zaposlen v svoji družbi A. d.o.o. kot edini zaposleni kot direktor te družbe. Zavarovan je bil na podlagi 001 kot oseba v delovnem razmerju. Družba je za tožnika predložila REK-1 obrazce, na podlagi katerih so se obračunali prispevki in akontacija dohodnine za leto 2012. S tem je bilo prikazano, da so bile tožniku plače izplačane. Prispevki in akontacija dohodnine so glede višine neposredno vezani na dohodek (plačo, nadomestilo plače) in se brez samega izplačila ne morejo obračunati. V primeru neizplačane plače obveznost oddaje obračuna in plačila prispevkov ter akontacije dohodnine sploh ne nastane. Kot poslovodna oseba (direktor družbe) pa tožnik jamči za pravilnost podatkov. Družba pa tudi ni predložila popravkov obračuna davčnih odtegljajev glede tožnikove plače v letu 2012. Pritožbeni organ je zavrnil tudi tožnikov ugovor, da v obdobju od 2009 do 2016 ni imel poslovne sposobnosti, kot to določa 44. člen do 56. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni izkazal, da bi mu bila z odločbo sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Iz predloženih izvedeniških mnenj pa tudi ni mogoče sklepati, da bi bila v obravnavanem obdobju tožniku odvzeta poslovna sposobnost. Glede na navedeno je prvostopenjski organ tožniku dohodnino pravilno odmeril.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe in potek dosedanjega postopka. Odločbo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po mnenju tožnika ne more biti obdavčen dohodek, ki ga tožnik v letu 2012 nikoli ni prejel. Dejansko stanje je po mnenju tožnika nepravilno in nepopolno ugotovljeno, saj iz njega izhaja, da je tožnik v letu 2012 prejel izplačane dohodke pod označbo 1011, od katerih mu je bila odmerjena dohodnina, kar pa ni pravilno. Napačno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je ugotovljeno dejstvo, da je davčni organ ravnal v skladu s podatki iz REK-1 obrazcev, ki mu jih je posredovala družba A. d.o.o., kjer je bil tožnik odgovorna oseba. Gre za napako v posredovanih podatkih, o kateri je tožnik tudi opozoril davčni organ v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. S tem je davčni organ napačno uporabil 4. člen, 5. člen in 15. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Spregledal je, da so obdavčljivi le tisti dohodki, ki so dejansko prejeti. Tožnik pa v letu 2012 ni prejel nobenih dohodkov. Dejstvo, da je tožnik v navedeni družbi poslovodna oseba pa še ne izkazuje, da bi se šteli prijavljeni dohodki kot prejeti dohodki. Prejeti dohodki so lahko samo dohodki, ki jih zavezanec dejansko prejme. Status zavezanca pa ne spremeni dejstva, da tožnik v letu 2012 ni prejel nobenega dohodka. Vsa sredstva, tudi nakazila ZZZS za bolniško nadomestilo za tožnikov bolniški stalež v času od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 27.418,00 EUR je davčni organ z izvršbo prenesel na svoj račun. Iz izpisa prometa tožnikovega TRR pa izhaja, da tožnik od citirane družbe ni v tem obdobju prejel nobenega izplačila.

5. Tožnik je bil v času od 21. 12. 2011 do 30. 4. 2012 dvakrat hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici in se ni mogel zavedati pomena svojih dejanj in mu je bil v postopku IV K 26276/15 z dne 21. 6. 2017 z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani izrečen varnostni ukrep obveznega ambulantnega zdravljenja. Iz izvedeniškega mnenja B.B., dr. med. v postopku III K 4160/2016 pa tudi izhaja, da se tožnik ni mogel zavedati pomena svojih ravnanj. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in da toženki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka, pod izvršbo.

6. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1377/2019-10 z dne 19. 11. 2019 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito tožniku za leto 2012 odmeril dohodnino v višini 15.107,06 EUR.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno izhaja, da je bil tožnik v letu 2012 poslovodna oseba ( direktor) družbe A. d.o.o. in edini zaposlen pri tej družbi vse do 9. 11. 2015 ter zavarovan na podlagi 001 kot oseba v delovnem razmerju. V skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je osnova za izračun in plačilo prispevkov za zaposleno osebo bruto plača, ki je tudi osnova za odmero in plačilo akontacije dohodnine. Višina in plačilo prispevkov delodajalca za zaposlenega pa je neposredno povezana na obstoj in izplačilo plače oziroma nadomestila. V primeru, če plača ali nadomestilo ni izplačano, delodajalec ni zavezan za oddajo obračuna prispevkov (obrazec REK-1) in tudi ne za plačilo prispevkov in akontacije dohodnine. Podatki o izplačanih dohodkih iz delovnega razmerja pa se potrdijo z REK-1 obrazci.

11. V skladu z 31. členom ZDavP-2 morajo plačniki davka oziroma prispevkov voditi evidence po posameznem davčnem zavezancu. Obveznost predlaganja podatkov davčnemu organu o izplačanih dohodkih je določena v 57. členu in drugem odstavku 253. člena ZDavP-2. Na podlagi 278. člena ZDavP-2 plačnik davka v obračunu davčnega odtegljaja izračuna akontacijo dohodnine, ter na podlagi 352. člena ZDavP-2 tudi prispevke za socialno varnost, v skladu s Pravilnikom o vsebini in obliki obračuna davčnih odtegljajev ter o načinu predložitve davčnemu organu. Izplačevalec dohodka iz delovnega razmerja (delodajalec) predloži obračun davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja - obrazec REK-1 za dohodke, ki se vštevajo v davčno osnovo in se od njih plačujejo prispevki za socialno varnost najpozneje na dan izplačila dohodka. Delodajalec, plačnik davka oziroma direktor, kot odgovorna oseba družbe, s podpisom REK-1 obrazca potrdi resničnost podatkov, vpisanih na REK-1 obrazcu. Za pravilnost podatkov in pravilnost evidenc v gospodarski družbi je odgovoren direktor družbe (direktor delodajalca). V danem primeru je bil tožnik kot direktor družbe A. d.o.o. tudi po presoji sodišča odgovoren za pravilnost podatkov, navedenih v REK-1 obrazcih za leto 2012. Tožnik kot poslovodna oseba družbe A. d.o.o. pa tudi sicer sam odloča o izplačilu plač zaposlenim v družbi. V primeru, če ima družba finančne težave in blokiran račun, pa mora to dejstvo poslovodna oseba upoštevati pri odločitvi glede izplačila plač. Tožnik bi se moral zavedati posledic, ki nastanejo s predložitvijo obrazcev REK-1 davčnemu organu. V primeru, če podatki, navedeni v REK-1 obrazcu niso pravilni, pa obstaja možnost popravka davčnega obračuna v skladu z določbo 54. člena ZDavP-2. V obravnavanem primeru pa popravek obračuna za leto 2012 davčnemu organu ni bil predložen.

12. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno v tožbi ugovarja, da mu v letu 2012 ne more biti odmerjena dohodnina, ker v tem letu od delodajalca, družbe A. d.o.o., ni prejel izplačanih plač in tudi ne nadomestila za čas bolniškega staleža ter, da „je v svoji pritožbi davčni organ opozoril na napako v posredovanih podatkih“ in da je šlo za napako davčnega organa pri obračunu davčnih odtegljajev - REK-1 obrazcih za leto 2012. Po mnenju tožnika je dejansko stanje v predmetni zadevi napačno ugotovljeno, saj se dohodek, ki ga davčni zavezanec dejansko ni prejel, ne more obdavčiti. Med strankama ni sporno, da temelji izpodbijana odločba na podatkih, ki jih je omenjena družba navedla v obrazcih REK-1 in jih je davčnemu organu predložil tožnikov delodajalec, družba A. d.o.o., podpisal pa jih je njen direktor (tožnik) ter je tudi skladna s temi podatki. Prav tako ni sporno, da je tožnik kot direktor družbe A. d.o.o. podatke na navedenih obrazcih REK-1 vpisal, obrazec podpisal in posredoval davčnemu organu. Tožnik sicer v pritožbi in tožbi ugovarja, da so ti podatki napačni in da dejansko ni prejel v tem obdobju od delodajalca, družbe A. d.o.o. izplačanih plač in tudi ne nadomestil. Po presoji sodišča pa v danem primeru ni šlo za napako direktorja delodajalca (tožnika), kot to trdi tožnik v pritožbi in tudi v tožbi, marveč je šlo za njegovo zavestno ravnanje in tako v danem primeru po presoji sodišča ne gre za napako. Za obstoj napake je bistveno, da davčni zavezanec, ko dejanje stori, meni da je pravilno. Dejstvo, da je tožnik kot direktor družbe A. d.o.o. pri izpolnjevanju REK-1 obrazcev in s tem pri vpisovanju podatkov, za katere sedaj trdi, da so napačni, ravnal zavestno, izključuje ne le obstoj očitne napake, ampak napake nasploh, še manj pa je v takšni situaciji mogoče očitati davčnemu organu, da je storil napako, ko je pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2012 sledil napovedanim oziroma predloženim podatkom. Že pri podatkih, ki jih vsebujejo REK-1 obrazci, ni šlo za napako tožnika in tudi ni šlo za napako davčnega organa pri odmeri dohodnine za leto 2012, kot to ugovarja tožnik v tožbi (enako Upravno sodišče RS v sodbi I U 1254/2016 z dne 14. 3. 2017). Po povedanem napačnih podatkov v REK-1 obrazcih, na katero se sklicuje tožnik, tudi ni mogoče šteti za napako davčnega organa in tudi ne za napako delodajalca oziroma njenega direktorja (tožnika).

13. Sodišče pa pripominja, da so bili prav oddani REK-1 obrazci podlaga za izplačilo nadomestila od ZZZS tožniku, ki pa med strankama ni sporno, saj tožnik v tožbi sam navaja, da je ZZZS plačala bolniško nadomestilo za tožnikov bolniški stalež v času od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 27.418,00 EUR.

14. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da se v letu 2012 ni mogel zavedati posledic svojih ravnanj. Iz listin upravnega spisa in tudi iz listin, ki jih je v postopku davčnemu organu predložil tožnik pa tudi po mnenju sodišča ne izhaja, da bi bila tožniku s sodbo sodišča delno ali v celoti odvzeta poslovna sposobnost v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (44. člen ZPP). Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je ta tožnikov ugovor zavrnil že pritožbeni organ.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 1254/2016
• sodba I U 2029/2011
• UPRS Sodba I U 1554/2019-9