<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 906/2019-25

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.906.2019.25
Evidenčna številka:UP00037608
Datum odločbe:16.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), mag. Mojca Muha (poroč.), mag. Marjanca Faganel
Področje:JAVNI RAZPISI - UPRAVNI SPOR
Institut:javni razpis - sofinanciranja iz javnih sredstev - razpisni pogoj - glavna dejavnost - morsko ribištvo - tožbena novota

Jedro

Javni razpis po presoji sodišča v spornem razpisnem pogoju iz tč. 4.1.9. ni neskladen z Uredbo Komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis, saj sam po sebi ne izključuje prijaviteljev, ki niso dejavni na področju ribištva in akvakulture. Nasprotno, izključuje prijavitelje, ki so dejavni na področju ribištva in akvakulture, pri čemer pa se razume, da na tem področju so dejavni, če imajo registrirano glavno dejavnost s tega področja, vsled česar je razumljivo, da je sporni razpisni pogoj tudi tako formuliran.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila vlogo tožnika, prispelo na Javni razpis za vzpostavitev ali nadgradnjo elektronskega poslovanja MSP v obdobju 2019-2022 (v nadaljevanju Javni razpis). V postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnikova vloga pravočasna, pravilno označena in formalno popolna, vendar pa se je izkazalo, da tožnik ne izpolnjuje enega od razpisnih pogojev, saj ima glede na javno dostopne vire podatkov kot glavno dejavnost registrirano trgovino na debelo z drugimi živili, ribami, raki, mehkužci, ki spada v sektor ribištva in akvakulture, zato ne izpolnjuje pogoja, ki med drugim določa, da prijavitelj ne sme imeti registrirane glavne dejavnosti ribištva in akvakulture, kakor jih zajema Uredba (EU) št. 1379/2013.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep zaradi nezakonitosti razpisnih pogojev oz. javnega razpisa, saj je zadevni pogoj iz 9. alinee 4.1. točke Javnega razpisa oblikovan na način, da rezultira v diskriminaciji prijaviteljev in ne temelji na objektivnih razlogih. Po tožnikovem mnenju cit. pogoj zasleduje namen, da toženka ne bi sofinancirala izključenih dejavnosti, med drugim ribištva in akvakulture, bistveno pa naj bi bilo, da izključene dejavnosti niso glavne dejavnosti prijavitelja; četudi pa bi bile, pa glede na to, da je ta pogoj sestavljen kumulativno (da prijavitelj nima registrirane glavne dejavnosti, ki se nanaša na izključeni sektor, in da se tudi vsebina sofinancirane operacije ne nanaša na izključeni sektor), to ne bi bilo relevantno, če se vsebina sofinancirane operacije ne bi nanašala na izključene dejavnosti (vendar pa se vsebina operacij, ki naj bi se sofinancirale, sploh ne preverja v primeru registracije izključujoče dejavnosti, tako da je toženka izločila prijavitelje, ki niso imeli namena financirati izključenih dejavnosti, kljub temu, da se z njimi ukvarjajo, zato je Javni razpis nezakonit). Ubeseditev tega pogoja pa je povzročila, da se preverja zgolj glavna registrirana dejavnost, kar je pripeljalo do avtomatičnega izključevanja drugih dejavnosti, ki z izključenimi sektorji sploh nimajo povezave. To velja tudi v tožnikovem primeru, saj je naziranje, da celotna dejavnost št. 46.380 spada v sektor ribištva in akvakulture, nepravilno. Pod to dejavnost namreč spadajo vse dejavnosti trgovine na debelo, ki niso izrecno vključene v drugih skupinah dejavnosti, tudi trgovina na debelo z ribami, raki in mehkužci, vendar pa spada sem tudi trgovina na debelo s pripravljenimi jedmi in s hrano za hišne živali, kot izhaja iz Pojasnil k Standardni klasifikaciji dejavnosti, čeprav ti dve dejavnosti z ribami, raki in mehkužci nimata nobene zveze. Zgolj zato, ker ima podjetje registrirano glavno dejavnost št. 46.380, torej še ne pomeni, da se dejansko ukvarja z ribami, raki in mehkužci. Tako je tudi v tožnikovem primeru, saj se ukvarja s trgovino na debelo z živili, konkretno s prodajo prehranskih dopolnil (kar je navedel v prijavnem obrazcu), vendar to nima nobene zveze z ribami, raki in mehkužci, posledično pa tudi ne z izključenim sektorjem ribištva in akvakulture. V tožnikovem primeru se glavna dejavnost nanaša torej le na trgovino na debelo z drugimi živili in ne na ribe, rake ali mehkužce. Tako so bili s spornim pogojem diskriminirani prijavitelji, ki se z izključenimi sektorji sploh ne ukvarjajo, različno obravnavanje enakih položajev brez razumnega razloga pa krši enakost pred zakonom, s čimer so razpisni pogoji nezakoniti in je nezakonit tudi celoten Javni razpis. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na svoj prijavni obrazec ter svoje zaslišanje. Poleg tega pa je toženka dolžna tudi prijave razlagati skladno z namenom Javnega razpisa, kar pomeni, da je ravnala nezakonito, četudi Javni razpis ni nezakonit. Toženka je presojala le, ali ima tožnik registrirano katero od dejavnosti, ki spadajo v izključeni sektor, ni pa presojala, ali se tožnik dejansko ukvarja s katero izmed izključenih dejavnosti niti vsebine operacij za sofinanciranje; slednje v izpodbijanem sklepu ni niti omenjeno. Razlog za zavrnitev ne more biti le registrirana dejavnost, temveč je bistveno preverjati tudi vsebino operacij. Toženka pa ni preverjala niti dejavnosti, s katerimi se tožnik ukvarja, niti vsebine operacije, ki bi bila sofinancirana, zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. V tej zvezi tožnik predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v svojem odgovoru na tožbo zavrača tožnikove očitke. Podaja tudi ugovor procesne legitimacije, saj je tožnik v tožbi navedel kot toženo stranko Republiko Slovenijo in ne Javno agencijo RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, kar narekuje zavrženje tožbe. Glede (ne)zakonitosti razpisnih pogojev navaja, da je izvedla Javni razpis, pri katerem se vodi posebna vrsta skrajšanega ugotovitvenega postopka in ne gre za odločanje o pravici tožnika, temveč za javnopravno stvar, zato je izpodbijani sklep skladen s pogoji Javnega razpisa, pravilen, zakonit in kot takšen tudi ustreza standardu obrazloženosti po Zakonu o splošnem upravnem psotopku (v nadaljevanju ZUP). Sporni pogoj je jasen, razumljiv in zakonit, določa pa, da prijavitelj ne sme imeti registrirane glavne dejavnosti iz sektorja ribištva in akvakulture, kakor jih zajema cit. Uredba, to pa so skladno s 5. členom Uredbe vse dejavnosti proizvodnje, predelave in trženja ribiških proizvodov ali proizvodov iz ribogojstva. Tožnik se je s podpisom obrazca št. 2 strinjal z vsemi pogoji, ki so v razpisni dokumentaciji jasno zapisani in natančno opredeljeni, če pa bi bilo sporno, kako se bo ugotavljajo izpolnjevanje spornega pogoja, bi prijavitelji to izpostavili do roka za postavitev vprašanj, vendar to med prijavitelji, med katerimi je bil tudi tožnik, ni bilo sporno. Ne drži, da bi bil sporni pogoj oblikovan kumulativno; če ima prijavitelj registrirano glavno dejavnost iz sektorja ribištva in akvakulture, ne izpolnjuje pogojev in ni upravičen do sofinanciranja, toženki pa ni treba še dodatno ugotavljati, na kaj se nanaša vsebina sofinancirane dejavnosti. Tožnik ni nikjer navedel, da se operacija ne bo nanašala na njegovo glavno dejavnost. Pogoj iz 9. točke 4.1. splošnih pogojev pa je obligatoren, saj je kot takšen določen tudi v Shemi državne pomoči, ki je skladna z Uredbo Komisije (EU) št. 1407/2013. Omenjena shema in cit. Uredba sta bili podlaga za Javni razpis; ker je torej sporni negativni pogoj določen in v shemi in v cit. Uredbi, pa je bila toženka primorana zavrniti tožnikovo vlogo, saj bi tožnik sicer prejel državno pomoč v nasprotju s temeljnimi predpisi, pri čemer pa so bili vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Toženka se v dokaz svojih navedb sklicuje na Javni razpis, tožnikov prijavni obrazec (št. 3 in 4), tožnikovo družbeno pogodbo glede glavne dejavnosti tožnika ter mnenje o skladnosti sheme de minimis pomoči z dne 9. 5. 2016. Toženka tudi oporeka s strani tožnika priglašenim stroškom postopka, saj bi bilo treba uporabiti pravila iz Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu in ne Odvetniške tarife.

5. Tožnik je s pripravljalno vlogo repliciral, da je sicer kot toženo stranko res označil Republiko Slovenijo, vendar pa je jasno, da je tožena stranka v tej zadevi Javna agencija RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije. Ponavlja svojo interpretacijo spornega razpisnega pogoja in dodaja, da podpis izjave na obrazcu št. 2 ne pomeni, da je Javni razpis zakonit ali da so zakoniti vsi njegovi pogoji. Tožnik ima s tožbo pravico uveljavljati nezakonitost razpisnih pogojev. Tožnik je v obrazcu št. 1 izrecno navedel, da je specializiran za razvoj in proizvodnjo klinično podprtih private label prehranskih dopolnil. Toženka bi torej lahko uvidela, da se tožnik ne ukvarja z nobeno dejavnostjo, povezano z ribami, raki ali mehkužci, posledično pa tudi ne z izključeno dejavnostjo ribištva in akvakulture. Javni razpis in izpodbijani sklep sta v nasprotju z Uredbo 1407/2013, saj ta ne velja za pomoč, dodeljeno podjetjem, dejavnim na področju ribištva in akvakulture. Toženka pa tega sploh ni presojala. Navedena evropska zakonodaja ne omenja, da prejemnik pomoči ne bi smel imeti zgolj registrirane dejavnosti na področju ribištva in akvakulture. Izpodbijani sklep pa tudi ne vsebuje obrazložitve glede vprašanja dejanske dejavnosti tožnika in bi ga bilo treba tudi zato odpraviti.

6. Toženka je s svojo prvo pripravljalno vlogo replicira, da razpisna dokumentacija določa način preverjanja izpolnjevanja posameznega pogoja in za sporni pogoj določa preverjanje po javno dostopnih evidencah AJPES in GVIN, tožnik pa se je s temi pogoji in načinom njihovega preverjanja strinjal. Ključno je, da so bili vsi, ki so se prijavili, enako obravnavani. Tudi ne drži, da izpodbijani sklep ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz njega jasno izhaja, da tožnik ne izpolnjuje spornega pogoja.

7. Tožnik je vložil še drugo pripravljalno vlogo, v kateri zanika, da bi se s podpisom izjave prijavitelja iz obrazca št. 2 izrecno strinjal z vsemi pogoji Javnega razpisa in ponavlja, da je sporni pogoj sestavljen iz dveh kumulativnih pogojev, toženka pa bi tako morala ugotoviti, da se tudi vsebina sofinancirane operacije ne nanaša na izključeni sektor. Toženka ni ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje navedenega kumulativnega pogoja, tudi v izpodbijanem sklepu o tem ni nobene obrazložitve. Tožnik se z dejavnostmi iz izključenega sektorja ne ukvarja, kar bo lahko potrdil v okviru svojega zaslišanja. Javni evidenci AJPES in GVIN nista izključni za ugotavljanje preverjanja izpolnjevanja navedenega kumulativnega pogoja, prav tako pa sklic razpisne dokumentacije na ti dve bazi ne pomeni, da toženka ni bila zavezana izpolnjevanja obravnavanega pogoja preverjati tudi na druge načine. Tožnik vztraja, da je odločitev toženke v nasprotju z Uredbo 1407/2013, toženka pa je tožniku z izdajo izpodbijanega sklepa kršila pravico do enakosti pred zakonom. Prišlo je do diskriminacije, saj je prijavitelj, ki ni imel registrirane glavne dejavnosti iz izključenega sektorja, je pa takšno dejavnost dejansko (aktivno) opravljal, dobil pravico do sredstev, (vsaj) tožniku, ki dejavnosti iz izključenega sektorja ni nikoli opravljal, temveč jo je imel le formalno registrirano, pa je bila pripadajoča pravica do sredstev nezakonito odvzeta. Tožnik je sodišču predlagal tudi, naj v zadevi razpiše narok.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je tožnik v svoji tožbi kot toženo stranko sicer sprva res označil Republiko Slovenijo, ki da jo zastopa javna agencija RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, kar ni skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1. Vendar pa je, kot že obrazloženo v odločitvi glede tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, po presoji sodišča, glede na to, da je tožnik v tožbi obenem tudi navedel izpodbijani sklep, ki ga je izdala Javna agencija RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije in ki ga je sodišču tudi predložil, zadosti jasno, da je tožena stranka v obravnavani zadevi skladno z ZUS-1 Javna agencija RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, zaradi česar sodišče tožnika niti ni pozivalo k odpravi pomanjkljivosti po 31. členu ZUS-1 niti v tem ne vidi osnove za zavrženje tožbe, temveč bo v zadevi odločalo meritorno.

10. V obravnavanem primeru je sporno, ali je Javni razpis oz. pogoj iz tč. 4.1.9. zakonit in, če ni nezakonit, ali je v obravnavanem primeru bila zakonita toženkina presoja tožnikove prijave na Javni razpis po tem pogoju. Tožnik namreč trdi, da je sporni razpisni pogoj in s tem Javni razpis diskriminatoren do prijaviteljev, ki se z izključenimi dejavnostmi sploh ne ukvarjajo, kar ni skladno z Uredbo 1407/2013, ki se ne nanaša na pomoč, dodeljeno podjetjem, dejavnim na področju ribištva in akvakulture. Obenem pa trdi tudi, da je toženka ta pogoj razlagala na način, da sploh ni preverjala, s čim se tožnik dejansko ukvarja in tudi ne vsebine operacij, ki naj bi se sofinancirale.

11. Javni razpis je po ustaljeni sodni praksi materialni okvir odločanja o dodeljevanju javnih sredstev in se v upravnem sporu zato lahko presoja le skladnost njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. S tem, ko je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, lahko uspešno kandidira na javnem razpisu le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom, s čimer je zagotovljena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ki se odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse. Sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev je glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev.

12. Sodišče ne sledi tožniku glede očitane nezakonitosti Javnega razpisa oz. razpisnega pogoja iz tč. 4.1.9. Uredba št. 1407/2013, ki je eden od temeljev za Javni razpis, velja za pomoč, dodeljeno podjetjem v vseh sektorjih, razen med drugim za pomoč, dodeljeno podjetjem, dejavnim na področju ribištva in akvakulture, kakor ju zajema Uredba Sveta (ES) št. 104/2000 oz. njena naslednica, Uredba št. 1379/2013. Slednja v 5. členu "sektor ribištva in ribogojstva" definira kot gospodarski sektor, ki vključuje vse dejavnosti proizvodnje, predelave in trženja ribiških proizvodov ali proizvodov iz ribogojstva. Javni razpis po presoji sodišča v spornem razpisnem pogoju iz tč. 4.1.9. ni neskladen z Uredbo 1407/2013, saj sam po sebi ne izključuje prijaviteljev, ki niso dejavni na področju ribištva in akvakulture. Nasprotno, izključuje prijavitelje, ki so dejavni na področju ribištva in akvakulture, pri čemer pa se razume, da na tem področju so dejavni, če imajo registrirano glavno dejavnost s tega področja, vsled česar je razumljivo, da je sporni razpisni pogoj tudi tako formuliran. Zatrjevane nezakonitosti zato sodišče ne ugotavlja.

13. Glavna oz. napotitvena dejavnost, ki jo gospodarske družbe registrirajo v poslovnem registru, mora kazati na to, da gospodarska družba to dejavnost dejansko opravlja in da ta dejavnost pomeni glavni oz. pomemben del njenega poslovanja. Tožnikova glavna dejavnost je 46.380 Trgovina na debelo z drugimi živili, tudi z ribami, raki, mehkužci. O tem med strankama ni spora. Takšna glavna dejavnost pa tudi po presoji sodišča sodi v "sektor ribištva in ribogojstva" v smislu Uredbe 1379/2013, čemur tudi tožnik niti ne nasprotuje.

14. Nasprotuje pa tožnik temu, da bi dejansko opravljal trgovino na debelo z ribami, raki, mehkužci. V tožbi trdi, da se ukvarja s trgovino na debelo z živili, tj. prehranskimi dopolnili, kar da je izrecno navedel v svojem prijavnem obrazcu (pod tč. II. svoje tožbe pa med drugim, nespecificirano, predlaga svoje zaslišanje), v svoji pripravljalni vlogi pa v tej zvezi še podrobneje navaja, da je v prijavnem obrazcu izrecno navedel, da predstavlja podjetje, ki je specializirano za razvoj in proizvodnjo klinično podprtih private label prehranskih dopolnil, iz česar naj bi toženka lahko uvidela, da se tožnik ne ukvarja z dejavnostjo v povezavi z ribami, raki in mehkužci. Sodišče navedbe, da se tožnik kljub svoji registrirani glavni dejavnosti, ki je Trgovina na debelo z drugimi živili, tudi z ribami, raki, mehkužci, ne ukvarja z dejavnostjo v povezavi z ribami, raki in mehkužci in tozadevne dokazne predloge (za zaslišanje tožnika) zavrača kot nedopustne tožbene novote na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je v upravnem postopku po lastnih tožbenih navedbah opredelil, da je specializiran za razvoj in proizvodnjo klinično podprtih private label prehranskih dopolnil. To med strankama ni sporno (vsled česar sodišče dokazni predlog s tožnikovim prijavnim obrazcem zavrača kot nepotreben, saj med strankama o njegovi vsebini ni spora). S tem pa po presoji sodišča ni konkretiziral, kot to stori šele sedaj, s tožbo v upravnem sporu, da se kljub svoji registrirani glavni dejavnosti ne ukvarja z dejavnostjo v povezavi z ribami, raki in mehkužci. Posledično je toženka ob odsotnosti tožnikovih konkretnejših navedb po presoji sodišča v okviru razpisnega pogoja iz tč. 4.1.9. tožnikovo udejstvovanje v sektorju ribištva in akvakulture utemeljeno presojala na podlagi njegove registrirane glavne dejavnosti. V tej zvezi sodišče kot nekonkretizirane zavrača navedbe tožnika, da bi bila toženka morala izpolnjevanje tega pogoja preverjati tudi na kakršnekoli druge načine - tožnik v tej zvezi svoje navedbe ne konkretizira, na kakšen drug način naj bi toženka to še preverjala.

15. Tožbene navedbe o kumulativnosti predpostavk iz tč. 4.1.9. same po sebi niso nepravilne, saj gre dejansko za dve kumulativni predpostavki, vendar pa gre pri tem obenem za negativni predpostavki: prijavitelj ne sme imeti registrirane glavne dejavnosti in tudi vsebina sofinancirane dejavnosti se ne sme nanašati na /.../. Navedeno seveda pomeni, da, čim eden od teh dveh pogojev ni izpolnjen, ni treba več preverjati utemeljenosti drugega. Tozadevno daje sodišče prav toženki.

16. Navedbe tožnika o tem, da so prijavitelji, ki niso imeli registrirane glavne dejavnosti iz izključenega sektorja, so pa takšno dejavnost dejansko (aktivno) opravljali, dobili pravico do sredstev, sodišče zavrača kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi, saj se v tem upravnem sporu presoja odločitev v tožnikovem primeru, zlasti pa kot hipotetične, saj tožnik ne konkretizira primera, ko naj bi se to zgodilo. Obenem sodišče tudi zavrača tožnikovo tezo, da mu je bila pripadajoča pravica do sredstev nezakonito odvzeta. Pridobitev sredstev na podlagi javnih razpisov je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja razpisnih pogojev in meril, ne pa pravica; pravico do sredstev bi tožnik pridobil šele z aktom, s katerim bi mu bila sredstva na podlagi Javnega razpisa dodeljena.

17. Tožnik je po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu vložil tudi že zgoraj omenjeno pripravljalno vlogo, v kateri pa je poleg replike na odgovor na tožbo podal tudi očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje ustrezne obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov v tej zvezi, kar da nasprotuje 214. členu ZUP. V tej zvezi sodišče opominja, da se glede na 36. člen ZUS-1 prepozna tožba zavrže, ker to velja za tožbo kot takšno, pa mora enaka posledica veljati tudi za njeno dopolnitev in s tem tudi pripravljalno vlogo, če je vložena po preteku roka in se ne nanaša na razloge, ki bi jih morebiti nasprotna stranka podala v odgovoru na tožbo. Toženka je sicer v svojem odgovoru na tožbo zgolj mimogrede in pavšalno navrgla, da izpodbijani sklep ustreza standardu obrazloženosti po ZUP. Vendar pa, ker tožnik obrazloženosti izpodbijanega sklepa ni osporaval že s tožbo in ker toženka tozadevno ni navedla ničesar bolj konkretnega, sodišče šteje tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi v tej zvezi za širitev tožbenih razlogov po poteku roka za tožbo, kar pa ni dopustno.1 Ker ta pripravljalna vloga ni samostojna vloga, je sodišče sicer ni zavrglo, vendar pa se obenem tudi ni opredeljevalo do teh novih tožbenih razlogov.

18. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

20. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnica predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Prim. podobno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 - člen 5

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwMjU2