UPRS Sodba I U 1801/2018-7

Jedro

Davčni organ bi tožnici v skladu s prvim odstavkom 8. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja nadomestilo za ločeno življenje ne vštel v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, če bi opravljala delo izven kraja, kjer živi s svojo družino ter zato zaradi službenih potreb delodajalca v času delovnih obveznosti prebivala ločeno od svoje družine, torej zaradi službenih potreb delodajalca bila napotena na delo v drug kraj, kot je kraj, kjer prebiva z družino. V času, ko je bila zaposlena pri družbi A. Avstrija, je bil kraj njene stalne zaposlitve v Avstriji. Torej ni šlo za napotitev delavke, marveč je bilo v danem primeru delovno mesto tožnice v Avstriji. Tožnica se je sama odločila, da se bo zaposlila v Avstriji in da bo prebivala ločeno od svoje družine zaradi boljših pogojev zaposlitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila akontacijo dohodnine za leto 2015 od dohodka iz delovnega razmerja, prejetega za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 od davčne osnove 117.419,85 EUR v znesku 48.791,49 EUR. Razlika med odmerjeno akontacijo dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in priznanim odbitkom v tujini plačanega davka v višini 45.111,91 EUR, znaša 3.679,58 EUR in mora biti plačana v 30 dneh od vročitve te odločbe. Akontacijo za leto 2015 mora tožnica plačati na račun, ki ga navaja. Po preteku 30 dnevnega roka se tožnici zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Dohodek iz delovnega razmerja se všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 23. 2. 2016 vložila napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve ne podlagi delovnega razmerja za leto 2015 in napovedala dohodek iz delovnega razmerja v znesku 136.917,23 EUR ter boniteto v znesku 1.728,60 EUR, ki ga je prejela od družbe A., Avstrija (v nadaljevanju A. Avstrija). Tožnica je v svoji napovedi navedla, da je od tujega delodajalca v letu 2015 prejemala nadomestilo za ločeno življenje in iz tega naslova uveljavljala zmanjšanje davčne osnove v višini 334,00 EUR na mesec oz. 4.008,00 EUR na leto. Priložila je potrdilo delodajalca, družbe A. Avstrije z dne 22. 12. 2015, iz katerega izhaja, da je bila najprej zaposlena v družbi A. v Sloveniji (v nadaljevanju A. Slovenija) in nato skladno z zahtevo korporacije A. napredovala na delovno mesto na Dunaju ter bila iz tega razloga napotena in od 1. 8. 2014 dalje zaposlena v družbi A. Avstrija. Davčni organ ugotavlja, da ne gre za napotitev delavca na delo v tujino, ampak je tožnici delovno razmerje v Sloveniji sporazumno razvezala 31. 7. 2014 in se je zaposlila s 1. 8. 2014 pri družbi A. Avstrija. Nadomestilo za ločeno življenje bi se skladno z 8. členom Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) lahko priznalo le, če bi tožnico delodajalec napotil na delo izven kraja, kjer sicer živi s svojo družino in zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine. Davčni organ zato tožnici ni priznal znižanja davčne osnove iz naslova nadomestila za ločeno življenje v letnem znesku 4.008,00 EUR za leto 2015.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo in kot podlago za odločitev navedlo 3. točko prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in 8. člen Uredbe. Tožnica je davčnemu organu predložila plačilne liste, iz katerih izhaja, da ji je avstrijski delodajalec, družba A. Avstrija, izplačevala nadomestilo za ločeno življenje v mesečni višini 1.525,50 EUR. V skladu z 8. členom Uredbe se nadomestilo za ločeno življenje ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, ki opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino ter zato zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine do višine 334,00 EUR na mesec (v letnem znesku 4.008,00 EUR, opomba sodišča). Navedena ureditev predstavlja izjemo od splošnega pravila, ki se tolmači restriktivno. Gre za primere, ko je davčni zavezanec ločen od svoje družine izključno zaradi službenih potreb in po volji delodajalca in ne po lastni volji. V konkretnem primeru je bila tožnica najprej zaposlena pri družbi A. Slovenija, ki je članica korporacije A., kakor tudi družba A. Avstrija. Tožnici je bilo znotraj korporacije A. ponujeno napredovanje. S slovenskim delodajalcem, družbo A. Slovenija, je sklenila sporazumno razvezo delovnega razmerja in nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z družbo A. Avstrija, ki ji je skladno s politiko korporacije nudila boljše delovno mesto in višjo plačo. V novi pogodbi o zaposlitvi so tudi urejena razmerja v primeru, če se tožnica vrne na delo v družbo A. Slovenija. Po mnenju pritožbenega organa tožnice ni slovenski delodajalec napotil zaradi službenih potreb na delo izven kraja njene stalne zaposlitve. V času, ko je bila tožnica zaposlena v Sloveniji, je bil kraj njene stalne zaposlitve v Sloveniji. V času, ko je bila zaposlena v Avstriji, je bil kraj njene zaposlitve Dunaj v Avstriji. Ni pa mogoče šteti kot delodajalca tožnice kar korporacijo A. V tem delu so tožničine pravice civilnopravne in ne delovnopravne. Tožnici je bilo znotraj korporacije ponujeno boljše delovno mesto, ki se ga je odločila sprejeti, ni pa bila prisiljena zaradi službenih potreb njenega delodajalca oditi v drug kraj. Res je tožnica iz Slovenije odšla v tujino, kjer je bila ločena od svoje družine, vendar je bila v tujini zaposlena po lastni volji. Po mnenju pritožbenega organa je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ugovarja tudi izračunu in višini ugotovljene davčne osnove za odmero akontacije dohodnine za leto 2015, saj davčni organ ni upošteval znižanja za nadomestilo za ločeno življenje v letni višini 4.008,00 EUR. Tožnica je od delodajalca, družbe A. Avstrija, v letu 2015 prejemala tudi nadomestilo za ločeno življenje na podlagi točke d. člena III pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z navedeno družbo, po kateri je bila upravičena do nadomestila za ločeno življenje. Materialna podlaga za odločitev je 3. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 in 8. člen Uredbe. Pritožbeni organ je prav tako napačno presodil relevantna dejstva in napačno kot relevantno navedel, da je bila tožnica v tujini zaposlena ločeno od svoje družine po lastni volji. Res je tožnica z zaposlitvijo pri družbi A. Avstrija napredovala na višje delovno mesto in z dotedanjim delodajalcem, družbo A. Slovenije, sklenila sporazumno razvezo delovnega razmerja ter nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z družbo A. Avstrija. Ni pa šlo za zaposlitev v tujini po volji tožnice, saj je do zaposlitve v družbi A. Avstrija prišlo izključno na zahtevo korporacije A. Navedeno izhaja tudi iz predloženega Potrdila družbe A. Avstrija - pogodba o zaposlitvi tožnice s to družbo z dne 22. 12. 2015. Tožnica je bila od 1. 8. 2014 dalje zaposlena v družbi A. Avstrija na Dunaju.

5. Načelno pa se tožnica strinja, da je vsaka napotitev delavca v tujino ali razporeditev delavca na delo (napoteni ali detaširani delavec) v kraj, zunaj kraja njegovega stalnega prebivališča, v vsakem primeru prostovoljna, kar pojasni. Davčni in pritožbeni organ pa sta po mnenju tožnice v zadevi naredila napačen sklep o dejanskem stanju, s čimer je podan tožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožnica zlasti ugovarja napačno uporabo materialnega prava, ker ji davčni organ pri odmeri akontacije dohodnine za leto 2015 ni znižal davčne osnove za znesek nadomestila za ločeno življenje v višini 334,00 EUR mesečno oz. 4.008,00 EUR letno, v skladu s 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, v povezavi s prvim odstavkom 8. člena Uredbe, ki ju povzema. V skladu z navedenima določbama mora davčni zavezanec izpolnjevati dva pogoja in sicer: da kot delojemalec delo opravlja izven kraja, kjer živi s svojo družino in da kot delojemalec zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine. Ključen je pogoj, da davčni zavezanec prebiva ločeno od svoje družine zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti in ne zaradi lastnih želja. Med strankama pa ni sporno, da je tožnica v letu 2015 delo opravljala na Dunaju pri družbi A. Avstrija in se je enkrat tedensko vračala v Slovenijo k svoji družini. Tožnica na delo v tujino ni odšla po lastni volji, marveč je bila k tujemu delodajalcu, družbi A. Avstrija na Dunaj, napotena na podlagi zahteve korporacije A., kar izhaja tudi iz predloženega dopisa družbe A. Avstrija z dne 22. 12. 2015. Tožnica poudarja, da na delo v Avstrijo v letu 2014 (1. 8. 2014) ni odšla na lastno željo, marveč na podlagi napotitve korporacije A. in v skladu z internimi pravili te korporacije. Prilaga tudi kopijo pogodbe o svoji zaposlitvi v družbi A. Slovenija z dne 15. 6. 2009 in kopijo pogodbe o svoji zaposlitvi v družbi A. Avstrija z dne 9. 5. 2014. Iz obeh pogodb izhaja, da je tožnica napredovala in bila napotena na delo v družbo A. Avstrija. Nato se je v letu 2017 vrnila v Slovenijo in se ponovno zaposlila v družbi A. Slovenija na podlagi sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi z družbo A. Avstrija, kar kaže, da je v predmetni zadevi šlo za napotitev znotraj korporacije A. Kaže pa tudi na začasni značaj tožničine zaposlitve pri družbi A. Avstrija. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča RS II U 265/2012 z dne 12. 6. 2013 in II U 420/2012 z dne 7. 11. 2012, iz katerih izhaja, da je za obravnavo predmetnega nadomestila bistveno, da delavec zaradi službenih potreb prebiva ločeno od svoje družine. Ker gre pri plačilu nadomestila za ločeno življenje za obveznost delodajalca, je logičen zaključek, da je do nadomestila upravičen tisti delavec, ki ga delodajalec zaradi službenih potreb napoti na delo v drug kraj. Iz sodne prakse ne izhaja, da bi moral biti posameznik v tujini prisoten kot detaširani delavec iz Slovenije (zavarovalna podlaga 002), ampak je dovolj le dejstvo, da delo v tujini oz. izven kraja, kjer živi s svojo družino, opravlja zaradi službenih potreb. Določba 8. člena Uredbe ne zahteva formalne napotitve na delo v tujino, kot jo pozna delovnopravna zakonodaja (določbe od 208. člena do 210. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR-1). Napotitev delavca na delo ima v praksi širši pomen in sicer je delavec lahko napoten na službeno pot, na sestanek in tudi na delo v tujino. Restriktivna razlaga 8. člena Uredbe, kot jo je v predmetni zadevi podal finančni organ, ni v skladu z veljavnim pravnim redom v Sloveniji in tudi ni v skladu z namenom te določbe. Tožnica meni, da bi ji moralo biti priznano neobdavčeno izplačilo nadomestila za ločeno življenje, saj se je morala zaradi navodil delodajalca zaposliti v povezani družbi v tujini, kar je tožnica morala storiti zaradi službenih potreb delodajalca oz. korporacije A. in ne zaradi lastnih potreb oz. želja. Družbi A. Slovenija in A. Avstrija pa sta povezani družbi v okviru korporacije A. Napredovanje tožnice je zaradi povezanosti vseh družb korporacije A. stvar celotne korporacije in ne zgolj takratnega tožničinega delodajalca (družbe A. Slovenija). Tožnica je napredovala in bila v okviru napredovanja napotena na delo v tujino na podlagi zahteve korporacije A. ter v skladu z njenimi internimi pravili o organizacijski strukturi zaposlenih in kariernem napredovanju zaposlenih. Res korporacija A. ni tožničin formalni delodajalec, ima pa odločujoč vpliv pri prezaposlovanju kadra v korporaciji.

7. Tožnica v nadaljevanju navaja, da tudi sicer iz besedila 8. člena Uredbe ne izhaja, da bi moral biti davčni zavezanec (delavec) na delo izven kraja, kjer živi s svojo družino, napoten oz. razporejen s strani njegovega delodajalca. Tožnica pa nesporno delo v tujini opravlja zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti v okviru korporacije A. in izpolnjuje vse pogoje iz 8. člena Uredbe. Nerelevantna je po mnenju tožnice ugotovitev pritožbenega organa, da tožnice na delo ni napotil njen slovenski delodajalec. Tožnica je tudi finančnemu organu posredovala vsa relevantna dokazila, iz katerih izhaja zahteva korporacije A. po napredovanju tožnice. Pred napotitvijo na delo v Avstrijo je tožnica prebivala skupaj s svojo družino v Sloveniji, zaradi prezaposlitve na zahtevo in zaradi potreb korporacije A., se je morala odpovedati skupnemu življenju s svojo družino. S tem so ji tudi nastali dodatni stroški, saj je navedena sprememba življenjskih okoliščin nedvomno vplivala na višino tožničinega dohodka iz delovnega razmerja. Tožnica je namreč morala kriti tudi dodatne stroške, povezane z bivanjem v tujini. Skladno s Pojasnilom DURS 0900-4/2010-4 z dne 15. 11. 2010 je nadomestilo za ločeno življenje namenjeno delavcem, ki jim oddaljenost kraja dela od kraja običajnega bivališča njegove družine povzroča dodatne stroške. Bistven namen tega nadomestila je pokrivanje stroškov delavca, povezanih z ločenim življenjem od njegove družine. Poleg navedenega tožnica izpolnjuje tudi pogoj ločenega prikaza izplačila plače in nadomestila za ločeno življenje, kar izhaja iz tožničinih plačilnih listov. Po povedanem tožnica izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 8. člena Uredbe, ZDoh-2 pa ne zahteva nobenih drugih pogojev.

8. Tožnica ugovarja tudi kršitev načela enakosti po 14. členu Ustave RS, za kar kot primer navaja davčno obravnavo nadomestila za ločeno življenje, izplačano poslancem Državnega zbora RS. Meni, da gre za nedopustno različno in neenakopravno obravnavo davčnih zavezancev. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-77/94-12 z dne 1. 12. 1994 in U-I-329/02-7 z dne 8. 4. 2004. Tolmačenje obravnavanih določb, kot ga podaja finančni organ, ne omogoča enakopravnega obravnavanja davčnih zavezancev v enakih ali podobnih položajih, kar pojasni. Po povedanem je bilo po mnenju tožnice materialno pravo in sicer 3. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 in 8. člen Uredbe napačno uporabljeno, kršeno pa je bilo tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom. Izpodbijana odločba je zato nepravilna in nezakonita. Sklepno tožnica sodišču predlaga, da naj v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v zadevi samo odloči tako, da se tožničina davčna osnova za odmero akontacije dohodnine za leto 2015 zmanjša za znesek nadomestila za ločeno življenje ter, da mora posledično tožnica za leto 2015 doplačati akontacijo dohodnine v znesku 1.675,58 EUR oz., da naj v skladu s 64. členom ZUS-1 tožbi ugodi in s sodbo v celoti odpravi izpodbijano odločbo ter finančnemu organu naloži, da naj v roku 30 dni od dneva, ko bo prejel sodbo, izda nov zakonit upravni akt, v katerem bo pri ugotavljanju tožničine davčne osnove za odmero akontacije dohodnine za leto 2015 upošteval tudi prejeto nadomestilo za ločeno življenje. V vsakem primeru pa naj ji sodišče prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

9. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemeljil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je pritožbene ugovore zavrnil pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitev obeh davčnih odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

12. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je tožnici finančni organ pravilno in zakonito pri odmeri dohodka iz delovnega razmerja, prejetega v letu 2015, odmeril akontacijo dohodnine tako, da ni upošteval znižanja davčne osnove za nadomestilo za ločeno življenje, ki ga je v letu 2015 tožnici izplačal delodajalec, družba A. Avstrija. Med strankama je prvenstveno sporna razlaga materialnega prava in sicer 8. člena Uredbe, posledično pa tudi ugotovljeno dejansko stanje.

13. Dohodek iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo ureja 44. člen ZDoh-2. V skladu s 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne vštevajo tudi povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela in terenski dodatek, pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada, ter nadomestilo za ločeno življenje do višine, ki jo določi vlada. Na podlagi navedene zakonske pooblastilne norme je Vlada RS izdala Uredbo kot podzakonski izvedbeni akt. Na podlagi prvega odstavka 8. člena Uredbe z naslovom: „nadomestilo za ločeno življenje“, se nadomestilo za ločeno življenje ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, ki opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino, ter zato zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine, do višine 334,00 EUR na mesec.

14. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da je bila tožnica najprej zaposlena pri družbi A. Slovenija in imela z njo 15. 6. 2009 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki se je začela uporabljati 24. 9. 2009 oz. ne kasneje kot 1. 9. 2009 (15. člen te pogodbe). Tožnica je to pogodbo sporazumno razvezala in 9. 5. 2014 sklenila pogodbo o zaposlitvi z družbo A. Avstrija ter se pri njej zaposlila za nedoločen čas s pričetkom 1. 8. 2014 (člen I te pogodbe). Tožnica je v času zaposlitve v družbi A. Slovenija prebivala skupaj s svojo družino v Sloveniji. Kot tožnica navaja tudi v tožbi, se je zaradi prezaposlitve v družbo A. Avstrija odpovedala skupnemu življenju s svojo družino in je prebivala v drugem kraju kot njena družina v Avstriji. Tožnica meni, da bi ji moralo biti priznano neobdavčeno izplačilo nadomestila za ločeno življenje, saj se je morala zaradi napredovanja in zaradi službenih potreb po navodilih korporacije A. prezaposliti na povezano družbo A. Avstrija. V predmetni zadevi po mnenju tožnice ni šlo za prezaposlitev zaradi lastnih potreb oz. želja, kot to navajata finančni in pritožbeni organ. Napredovanje tožnice je po zatrjevanju tožnice zaradi povezanosti vseh družb korporacije A. in njenih internih organizacijskih pravil stvar celotne korporacije in ne zgolj takratnega tožničinega delodajalca (družbe A. Slovenija).

15. Med strankama je sporno ali tožnica izpolnjuje vse predpisane pogoje iz prvega odstavka 8. člena Uredbe. Sporna je razlaga prvega odstavka 8. člena Uredbe, ki se glasi: „Nadomestilo za ločeno življenje se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, ki opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino, ter zato zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine, do višine 334,00 EUR na mesec.“ Iz besedila nesporno izhaja, da gre za nadomestilo za ločeno življenje delojemalca, ki se ne všteva v davčno osnovo iz delovnega razmerja delojemalca, iz česar izhaja povezanost nadomestila za ločeno življenje z delovnim razmerjem. V danem primeru je sporno vštevanje nadomestila za ločeno življenje v davčno osnovo za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja tožnice za leto 2015. V tem letu je imela tožnica nesporno sklenjeno delovno razmerje pri delodajalcu, družbi A. Avstrija, in je prebivala ločeno od svoje družine v Avstriji, torej izven kraja, kjer živi s svojo družino (ki je v Sloveniji). Med strankama tudi ni sporno, da se je tožnica po sporazumni razvezi delovnega razmerja z delodajalcem, družbo A. Slovenija, zaposlila za nedoločen čas s pričetkom 1. 8. 2014 v povezani družbi A. Avstrija, s katero je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Po presoji sodišča pa tožnice ni napotil delodajalec, družba A. Slovenija, na delo v Avstrijo, zaradi službenih potreb delodajalca, družbe A. Slovenija, da v času delovnih obveznosti opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino, ter zato zaradi službenih potreb delodajalca, družbe A. Slovenija v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine. Tožnica je karierno napredovala ter sporazumno razvezala pogodbo o zaposlitvi pri delodajalcu, družbi A. Slovenija, in se zaposlila za nedoločen čas s pričetkom 1. 8. 2014 pri drugem delodajalcu, družbi A. Avstrija. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z družbo A. Avstrija, ki je prav tako družba v okviru korporacije A., pa je bila tožnica nedvomno seznanjena s krajem, kjer bo delo opravljala (v Avstriji). Med strankama ni sporno, da je tožnici nadomestilo za ločeno življenje izplačeval delodajalec, družba A. Avstrija.

16. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Uredbe se nadomestilo za ločeno življenje ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, ki opravlja delo izven kraja, kjer živi s svojo družino, ter zato zaradi službenih potreb delodajalca v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine. Tudi po presoji sodišča tožnica ni bila zaradi službenih potreb delodajalca, družbe A. Slovenija napotena na delo izven kraja, kjer živi s svojo družino, marveč se je sporazumno z delodajalcem zaposlila pri družbi A. Avstrija na Dunaju, torej izven kraja, kjer živi s svojo družino (slednja živi v Sloveniji). Po presoji sodišča gre za sporazumno zaposlitev tožnice pri družbi A. Avstrija v Avstriji in ne za napotitev tožnice s strani delodajalca, družbe A. Slovenija zaradi službenih potreb tega delodajalca na delo v Avstrijo, izven kraja, kjer živi s svojo družino (ki je Slovenija). Po mnenju sodišča tožnica določbo prvega odstavka 8. člena Uredbe napačno razlaga. Kot je tožnici pravilno pojasnil že prvostopenjski organ, bi davčni organ tožnici v skladu s prvim odstavkom 8. člena Uredbe nadomestilo za ločeno življenje ne vštel v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja delojemalca, če bi opravljala delo izven kraja, kjer živi s svojo družino ter zato zaradi službenih potreb delodajalca v času delovnih obveznosti prebivala ločeno od svoje družine, torej zaradi službenih potreb delodajalca bila napotena na delo v drug kraj, kot je kraj, kjer prebiva z družino. Tožnici je pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ, da je bil v času, ko je bila zaposlena pri družbi A. Avstrija, kraj njene stalne zaposlitve v Avstriji. Torej ni šlo za napotitev delavke, marveč je bilo v danem primeru delovno mesto tožnice v Avstriji. Tožnica se je sama odločila, da se bo zaposlila v Avstriji in da bo prebivala ločeno od svoje družine zaradi boljših pogojev zaposlitve. Tudi tožnica sama v tožbi navaja, da je ključen pogoj, da davčni zavezanec prebiva ločeno od svoje družine zaradi službenih potreb delodajalca v času delovnih obveznosti in ne zaradi lastnih želja. Iz navedenega razloga je neutemeljen tožničin ugovor o neenakem obravnavanju z ostalimi davčnimi zavezanci, ki imajo nadomestilo za ločeno življenje (glej sodbo Upravnega sodišča RS II U 420/2011 z dne 7. 11. 2012). Tudi po presoji sodišča pa ni mogoče šteti kot delodajalca tožnice same korporacije A., zato na pravilnost izpodbijane odločitve tožničini ugovori v zvezi s korporacijo A. ne morejo vplivati.

17. Po presoji sodišča je toženka pravilno razlagala prvi odstavek 8. člena Uredbe v zvezi z nadomestilom za ločeno življenje. Bistveno je, da delavec zaradi službenih potreb delodajalca prebiva ločeno od svoje družine. Pri plačilu nadomestila za ločeno življenje gre za obveznost delodajalca in je zato do nadomestila upravičen tisti delavec, ki ga delodajalec zaradi službenih potreb napoti na delo v drug kraj, kot je kraj, v katerem prebiva z družino. V predmetni zadevi pa se je tožnica nesporno sporazumno z delodajalcem s 1. 8. 2014 zaposlila za nedoločen čas pri delodajalcu, družbi A. Avstrija in se sama odločila, da bo bivala ločeno od svoje družine zaradi zaposlitve v Avstriji (glej sodbo Upravnega sodišča RS II U 265/2012 z dne 12. 6. 2013). Temu ustrezno je sledila tudi davčna obravnava nadomestila za ločeno življenje, ki ga je tožnici v letu 2015 izplačal delodajalec, družba A. Avstrija. Tudi po presoji sodišča tožnica ni izpolnjevala pogojev iz prvega odstavka 8. člena Uredbe.

18. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je v predmetni zadevi sporna pravilna uporaba materialnega prava.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2299/2018-17
• UPRS Sodba II U 253/2018-10
• UPRS Sodba I U 1005/2020-9