UPRS Sodba I U 579/2019-11

Jedro

Po presoji sodišča je, glede na določbo 425. člena ZGD-1 in glede na podano izjavo tožnice z dne 11. 11. 2013, s katero prevzema obveznost plačila morebitnih ostalih obveznosti družbe A. d.o.o., za poplačilo takšne obveznosti družbe zavezana tožnica sama kot družbenica družbe A. d.o.o. in za poplačilo teh obveznosti jamči s svojim celotnim premoženjem. Iz listin upravnega spisa in dokazil, ki jih je v davčnem postopku predložila tožnica, ne izhaja, da bi tožnica kot družbenica družbe A. d.o.o. po prenehanju te družbe po skrajšanem postopku poravnala kakršnekoli obveznosti te družbe upnikom družbe A. d.o.o., saj je, glede na predhodno navedeno, po prenehanju družbe obveznost poplačila dolgov predmetne družbe prešla na tožnico, kot edino družbenico te družbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) tožnici za leto 2013 odmerila dohodnino od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov (v nadaljevanju dobiček od odsvojitve kapitala) v znesku 4.428,29 EUR in za čas od poteka rokov za vložitev napovedi za odmero dohodnine 1. 3. 2014 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave 10. 11. 2015 obračunala obresti po obrestni meri 3% letno v znesku 255,66 EUR, skupaj 4.653,95 EUR, ki mora biti plačana v 30 dneh po vročitvi te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Izračunana in plačana dohodnina se šteje kot dokončen davek. Posebni stroški v postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v skladu s 63. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) 10. 11. 2015 vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2013 in napovedala odsvojitev celotnega deleža v družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju tudi družba) Kot vrednost tega deleža družbe na dan 14. 11. 2011, ob pridobitvi je navedla 7.500,00 EUR in kot vrednost tega deleža družbe 31. 12. 2012, ob odsvojitvi pa je navedla negativno razliko -1.153,44 EUR (izguba). Na podlagi prvega odstavka 97. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je tožnica napovedala negativno vrednost kapitala ob odsvojitvi. Družba A. d.o.o. je prenehala po skrajšanem postopku 28. 12. 2013 na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju družbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg ... z dne 12. 12. 2013, pravnomočnim 28. 12. 2013. Tožnica je po izbrisu te družbe iz poslovnega registra 3. 1. 2014 iz poslovnega računa družbe nakazala 25.543,60 EUR na svoj bančni račun in kot namen navedla: „prenos sredstev ob zaprtju poslovnega TRR“. Po pozivu davčnega organa na pojasnitev je navedla, da je bil kapital družbe sestavljen iz osnovnega kapitala v višini 7.500,00 EUR, zakonskih rezerv v višini 750,00 EUR in izgube v višini 1.903,44 EUR, skupaj 6.346,56 EUR in predlagala davčnemu organu naj izvede popravek napovedi dohodnine od kapitala na znesek 6.346,56 EUR. Davčni organ temu ni sledil, saj tožnica razen poslovnih izkazov družbe in obračuna davka od dohodkov pravnih oseb družbe ni predložila drugih dokazil, s katerimi bi izkazala, da je po izbrisu prevzela kakršnokoli obveznost, ki izvira iz družbe ali poslovanja družbe. Seštevek vseh poslovnih dobičkov in izgub družbe, doseženih v času imetništva kapitala, ne predstavlja primerljive tržne vrednosti v času odsvojitve kapitala. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 v primeru, če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Ob dejstvu, da je družba prenehala po skrajšanem postopku in je del premoženja prešel na družbenico, je davčni organ kot vrednost ob odsvojitvi upošteval vrednost 25.543,60 EUR. Izračun davčne osnove v višini 17.713,16 EUR in odmera dohodnine je razvidna na straneh 3 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ se sklicuje na določbe drugega in četrtega odstavka 97. člena, prvega in sedmega odstavka 98. člena, prvega in drugega odstavka 99. člena in na 152. člen ZDoh-2.

3. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tudi drugostopenjski organ) kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo. Kot podlago za predmetno odmero dohodnine navaja določbe 92. člena, prvi odstavek 93. člena, 97. člen, sedmi odstavek 98. člena in prvi odstavek 99. člena ZDoh-2. Iz dejanskega stanja izhaja, da je prvostopenjski organ po prejemu tožničine napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala ugotovil, da napovedana vrednost kapitala ob odsvojitvi ne ustreza dejanski vrednosti družbe ob prenehanju družbe, saj je tožnica po izbrisu družbe iz poslovnega registra iz poslovnega računa družbe na svoj TRR nakazala znesek 25.346,60 EUR. V pojasnilih na to ugotovitev davčnega organa je tožnica zgolj navedla, da predlaga popravek napovedane vrednosti kapitala ob odsvojitvi na znesek 6.346,56 EUR (7.500,00 EUR - 1.153,44 EUR). Razen poslovnih izkazov družbe in obračuna davka od dohodka pravnih oseb družbe tožnica drugih dokazov v postopku ni predložila. Vsebinsko gledano je davčni organ izvedel poseben ugotovitveni postopek cenitve davčne osnove po drugem odstavku 68. člena ZDavP-2, kar pojasni. Pri oceni dejanske vrednosti predmetne družbe ob odsvojitvi je davčni organ upošteval podatke iz javnih bilanc in izkazov družbe ter ugotovljeno dejstvo, da je tožnica po izbrisu družbe iz poslovnega računa družbe na svoj TRR nakazala denarna sredstva v višini 25.543,60 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da je šlo za prenehanje družbe po skrajšanem postopku, je bila kot vrednost družbe v času odsvojitve upoštevana vrednost sredstev družbe, ki so bila po izbrisu družbe izplačana tožnici kot družbenici na TRR. Pritožbeni organ je zavrnil ugovor, da je ob izbrisu družba imela neporavnane obveznosti do tožnice kot direktorice družbe v višini 20.856,16 EUR iz naslova neplačanih potnih stroškov, ki jih utemeljuje s predloženimi listinami. V pritožbi tožnica navaja, da je imela družba ob prenehanju na aktivni strani denarna sredstva v višini 25.543,60 EUR in kratkoročne poslovne terjatve v višini 1.635,94 EUR, na pasivni strani pa neporavnane obveznosti v višini 20.856,16 EUR in kapital v višini 6.346,56 EUR. Za takšno družbo pa neodvisni kupec ne bi bil pripravljen plačati 25.543,60 EUR, zato je davčni organ po mnenju tožnice vrednost ob odsvojitvi ugotovil napačno. Pritožbeni organ tožničine navedbe zavrne z razlogi, navedenimi na strani 5 obrazložitve in se sklicuje na 435. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki vsebuje navedbo pogojev za prenehanje družbe po skrajšanem postopku. Tožnica kot edina družbenica družbe A. d.o.o. je v postopku prenehanja družbe po skrajšanem postopku podala izjavo, da kot družbenica prevzema obveznosti plačila vseh morebitnih ostalih obveznosti družbe, za kar odgovarja z vsem svojim premoženjem. Po prenehanju družbe morebitne obveznosti družbe preidejo na družbenike. Po prenehanju družbe gre za terjatve upnikov do družbenikov družbe, ki je prenehala. Izplačila potnih stroškov iz sredstev družbe so možna le do prenehanja družbe. Morebitnih terjatev družbenikov iz naslovov pravnih poslov z družbo po njenem prenehanju pa ni možno uveljavljati, kar pritožbeni organ pojasni. Tudi po mnenju pritožbenega organa iz izplačila 25.543,60 EUR iz poslovnega računa družbe po njenem prenehanju na TRR tožnice izhaja, da je bila vrednost družbe ob izbrisu iz registra dejansko višja od vrednosti, ki jo je napovedala tožnica. Prvostopenjski organ je po mnenju pritožbenega organa pravilno ugotovil vrednost družbe A. d.o.o. v času izbrisa (odsvojitve) kot dejansko izplačano vrednost premoženja družbe.

4. Tožnica v tožbi uvodoma povzema potek postopka in meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanje in kršitev določb postopka. Tožnica je bila družbenica in direktorica družbe A. d.o.o. Ob izbrisu te družbe 31. 12. 2013 je družba imela neporavnane obveznosti v višini 20.856,16 EUR iz naslova neizplačanih potnih stroškov tožnici kot direktorici družbe v skladu s 5. členom Pogodbe o poslovodenju z dne 15. 12. 2011 v znesku 18.386,03 EUR, neizplačanih obveznosti po 4. členu te pogodbe v višini 825,00 EUR in nepovrnjenih založenih materialnih sredstev v znesku 1.272,78 EUR ter obveznosti do države iz naslova davčnega odtegljaja v znesku 372,35 EUR, kar pojasni na straneh 2 in 3 tožbe. Dejanska vrednost kapitala ob odsvojitvi znaša 6.346,56 EUR. Tožnica meni, da sta davčna organa nezakonito odločila po prostem preudarku v nasprotju z določbo 4. člena ZDavP-2 in nista pravilno uporabila materialnega prava in sicer določbe 99. člena ZDoh-2, ki jo citira. Ker kapital ni bil odsvojen na podlagi pogodbe, bi moral prvostopenjski organ določiti vrednost kapitala ob odsvojitvi ob upoštevanju primerljive tržne cene. Enako velja v primeru, če vrednost kapitala, ki izhaja iz dokazil, ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Nobena neodvisna nepovezana tretja oseba, ki bi v primeru prodaje nastopala kot kupec poslovnega deleža družbe A. d.o.o., ne bi bila pripravljena zanj plačati 25.543,60 EUR, kar pojasni.

5. Po mnenju tožnice je izpodbijana odločba neobrazložena do take mere, da je ni možno preizkusiti in je tudi zato nezakonita. Davčni organ je tožnico pozval naj dostavi listine glede napovedane negativne vrednosti ob odsvojitvi, ni pa je pozval, da naj pojasni transakcijo v višini 25.543,60 EUR. Prvostopenjski organ ni pojasnil razlogov, zaradi katerih predložene listine šteje za neverodostojne in nepravilne in zakaj ni upošteval vrednosti kapitala ob odsvojitvi v višini 6.346,56 EUR, kot je predlagala tožnica. Prav tako ni pojasnil razlogov, zakaj je kot relevantno vrednost ob odsvojitvi kapitala upošteval znesek 25.543,60 EUR. Stališče prvostopenjskega organa, da je takšna vrednost kapitala izkazana že s samo transakcijo v višini 25.543,60 EUR, nima ne pravne, ne dejanske podlage. Pritožbeni organ je zmotno uporabil materialno pravo in sicer določbe 418. člena, 420. člena in 425. člena ZGD-1. Napačno namreč pritožbeni organ navaja, da po prenehanju družbe ni mogoče več utemeljevati obstoja neplačanih potnih stroškov, ampak je možno govoriti le o terjatvi upnikov do delničarjev. Napačno je tudi stališče, da bi bilo izplačilo potnih in materialnih stroškov mogoče le do dneva izbrisa (31. 12. 2013), po izbrisu 3. 1. 2014 pa takšna transakcija predstavlja nakazilo sredstev družbe (delitev premoženja). Napačno je tudi stališče, da pravno gledano ni mogoče uveljavljati morebitnih terjatev družbenikov iz naslova pravnih poslov z družbo po zaprtju družbe. Določbi 418. člena in 420. člena ZGD-1 ne moreta biti pravna podlaga za utemeljitev izpodbijane odločbe, saj urejata terjatev družbenikov do družbe. Pritožbeni organ napačno meni, da gre za terjatev tožnice kot družbenice do družbe. Dejansko pa gre za terjatev tožnice kot direktorice družbe do družbe, zato določbi 418. člena in 420. člena ZGD-1 v tem primeru nista relevantni, kar pojasni. V primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku ni v zakonu predvidenega nobenega posebnega postopka, po katerem bi se izpolnjevale terjatve in plačevali dolgovi družbe, marveč družbeniki zgolj podajo izjavo po 425. členu ZGD-1. Terjatve zoper družbo tudi po izbrisu družbe po skrajšanem postopku obstojijo še naprej in jih lahko upniki uveljavljajo zoper družbenike, ki so se z izjavo po 425. členu ZGD-1 zavezali terjatve upnikov poravnati. Pritožbeni organ brez obrazložitve in brez pravne podlage navaja, da 425. člen ZGD-1 ne velja za terjatve družbenikov do družbe oziroma, da je namenjen varovanju upnikov in ne družbenikov. Iz pravne teorije in prakse, ki jo navaja, pa je razvidno, da določba 425. člena ZGD-1 velja tako za družbenike, kot tudi za upnike. Takšno pravno naziranje prvostopenjskega in pritožbenega organa predstavlja kršitev načela materialne resnice v davčnih zadevah po 5. členu ZDavP-2. Davčna organa predmeta obdavčitve tudi nista vrednotila po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, kot to določata 73. člen in 74. člen ZDavP-2, kar pojasni. Kršeno je načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2, kar prav tako pojasni. Davčni organ je tudi napačno zaključil, da tožnica ni prevzela nobenih obveznosti družbe. Ker je bila družba izbrisana po skrajšanem postopku, je obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe prevzela tožnica kot edina družbenica te družbe, kar je razvidno iz vseh javno dostopnih podatkov, ki jih navaja. Na podlagi 425. člen ZGD-1 namreč lahko družba preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji (družbeniki) podajo notarsko overjeno izjavo, da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Izbris družbe ne bi bil mogoč, kolikor ne bi prišlo do prevzema obveznosti družbe s strani tožnice kot edine družbenice, kar je davčni organ prezrl in s tem v zvezi tožnice ni pozval k predložitvi relevantnih listin. V tem delu je posledično dejansko stanje napačno ugotovljeno. V postopku so bila storjene bistvene kršitve določb postopka, tudi materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Sklepno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti z novo, ki glasi: “B.B., ..., ..., je ugotovljena izguba od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2013 in se dohodnina ne odmeri.“. Podrejeno tožnica sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je tožnici dolžna povrniti stroške tega postopka v priglašeni višini v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter ju v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ za leto 2013 tožnici pravilno in zakonito odmeril dohodnino od dobička iz kapitala. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica edina družbenica in direktorica družbe A. d.o.o., ki je prenehala na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg ... z dne 12. 12. 2013, pravnomočnega 28. 12. 2013. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg ... z dne 31. 12. 2013 je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, kar med strankama prav tako ni sporno. Sporna je vrednost kapitala ob odsvojitvi (izplačilo lastniškega deleža v primeru prenehanja družbe ob prenehanju družbe po skrajšanem postopku). Tožnica je 10. 11. 2015 vložila pri davčnemu organu napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala, pri čemer je navedla kot vrednost kapitala ob odsvojitvi - 1.153,44 EUR. S takšno vrednostjo pa se davčni organ ni strinjal. Prav tako med strankama ni sporno, da je bilo po prenehanju družbe A. d.o.o. iz poslovnega računa te družbe 1. 3. 2014 na transakcijski račun tožnice pri C. nakazanih 25.543,60 EUR. Sporna je pravna narava tega nakazila.

10. Na podlagi 94. člena ZDoh-2 za odsvojitev kapitala med drugim šteje tudi izplačilo lastniškega deleža v primeru prenehanja gospodarske družbe. Na podlagi 92. člena ZDoh-2 je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Vrednost kapitala ob pridobitvi se določa v skladu z določbo 98. člena ZDoh-2, vrednost kapitala ob odsvojitvi pa se določa skladno z 99. členom ZDoh-2. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. V skladu z določbo prvega odstavka 132. člena ZDoh-2 je bila v relevantnem obdobju davčna stopnja 25%.

11. Prvostopenjski davčni organ je sledil tožničini napovedi odmere dohodnine od dobička iz kapitala z dne 10. 11. 2015 in je upošteval vrednost kapitala ob pridobitvi v višini 7.575,00 EUR, kot jo je napovedala tožnica. Davčni organ pa ni sledil tožničini napovedi vrednosti kapitala ob odsvojitvi v višini - 1.153,44 EUR. V skladu s predloženimi poslovnimi izkazi družbe A. d.o.o. in obračunom davka od dobička pravnih oseb te družbe, zlasti pa glede na dejstvo, da je družba A. d.o.o. prenehala po skrajšanem postopku, je kot vrednost kapitala ob odsvojitvi (ob prenehanju družbe) upošteval vrednost 25.543,60 EUR. Pri tem je kot relevantno dejstvo upošteval, da je bilo iz poslovnega računa družbe A. d.o.o. 1. 3. 2014 na transakcijski račun tožnice pri C. nakazanih 25.543,60 EUR denarnih sredstev, kar pa je bilo že po prenehanju te družbe po skrajšanem postopku in po njenem izbrisu iz sodnega registra (31. 12. 2013), kar med strankama prav tako ni sporno.

12. Na podlagi prvega odstavka 425. člena ZGD-1 lahko družba preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo registrskemu organu izbris družbe brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica kot edina družbenica družbe A. d.o.o. 11. 11. 2013 podala notarsko overjeno izjavo SV-1653/2013-1, v kateri izjavlja, da so poplačane vse obveznosti družbe A. d.o.o, da so urejena vsa razmerja z delavci v tej družbi ter, da prevzema plačila vseh morebitnih ostalih obveznosti družbe A. d.o.o., za kar odgovarja z vsem svojim premoženjem. V skladu s to izjavo navedena družba naj ne bi imela neporavnanih obveznosti, torej tudi ne do direktorice družbe (do tožnice) iz naslova neporavnanih potnih stroškov. Kolikor pa temu ni tako in bi se dejansko po prenehanju družbe izkazalo, da niso bili poravnani potni stroški direktorice družbe (tožnice), bi jih v skladu z določbo 425. člena ZGD-1 in notarsko overjeno Izjavo tožnice SV-1653/2013-1 z dne 11. 11. 2013 bila zavezana poravnati tožnica kot edina družbenica družbe, saj po izbrisu družbe jamči za plačilo morebitnih obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Po povedanem sodišče ni sledilo tožničinemu ugovoru, da dne 1. 3. 2014 izvedeno izplačilo denarnih sredstev v višini 25.543,60 EUR iz poslovnega računa družbe A. d.o.o. po prenehanju te družbe na transakcijski račun tožnice pri C., predstavlja povrnitev potnih stroškov tožnici, kot direktorici družbe, kot je to ugovarjala tožnica.

13. Po presoji sodišča je ugovor tožnice, da v danem primeru kapital ni bil odsvojen na podlagi pogodbe in bi zato moral prvostopenjski organ določiti vrednost kapitala ob odsvojitvi ob upoštevanju primerljive tržne cene pravilno zavrnil že pritožbeni organ na straneh 3 do 5 obrazložitve svoje odločbe in se s temi navedbami sodišče strinja. Tudi po mnenju sodišča je prvostopenjski organ pravilno izvedel ugotovitveni postopek in ocenil vrednost kapitala (100% deleža družbe A. d.o.o. ob prenehanju družbe) ter pri tem upošteval podatke javnih bilanc družb, podatke iz izkazov predmetne družbe ter izplačilo v višini 25.543,60 EUR, izvedeno iz poslovnega računa družbe po izbrisu družbe po skrajšanem postopku na bančni račun tožnice. Kot vrednost kapitala ob odsvojitvi (vrednost družbe ob prenehanju družbe) je davčni organ pravilno upošteval vrednost sredstev družbe, ki so bila izplačana tožnici kot edini družbenici družbe A. d.o.o. in nakazana na njen bančni račun. Tudi po presoji sodišča je bila vrednost družbe A. d.o.o. ob prenehanju te družbe po skrajšanem postopku višja od napovedane vrednosti, ki jo je navajala tožnica v svoji napovedi 10. 11. 2015. Prvostopenjski organ je vrednost družbe v času prenehanja družbe po skrajšanem postopku ocenil kot vrednost sredstev (premoženja), ki so bila po prenehanju družbe iz poslovnega računa te družbe izplačana na bančni račun tožnice kot edine družbenice te družbe (25.543,60 EUR). Izplačilo lastniškega deleža v primeru prenehanja družbe, pa v skladu z določbo 94. člena ZDoh-2 šteje kot obdavčljiva odsvojitev kapitala. Po mnenju sodišča je davčni organ pravilno ugotovil vrednost družbe v času odsvojitve (prenehanja družbe po skrajšanem postopku) kot dejansko izplačano vrednost premoženja te družbe tožnici kot družbenici te družbe. Glede na predhodno navedeno, je po mnenju sodišča tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba neobrazložena do take mere, da je ni možno preizkusiti, ker davčni organ ni pojasnil razlogov, zaradi katerih je kot relevantno vrednost ob odsvojitvi kapitala upošteval znesek 25.543,60 EUR. Izpodbijana odločba ima po mnenju sodišča vse elemente, ki jih mora vsebovati upravni akt, kot to določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

14. Po povedanem je po mnenju sodišča prvostopenjski organ tudi pravilno izvedel ugotovitveni postopek ter dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil. Določbo 94. člena in prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 je davčni organ pravilno uporabil glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, zato je tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava neutemeljen.

15. Tožnica v tožbi sama navaja, da lahko na podlagi 425. člena ZGD-1 družba preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije zgolj, če vsi delničarji (družbeniki) podajo notarsko overjeno izjavo, da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Izbris družbe ne bi bil mogoč, kolikor ne bi prišlo do prevzema obveznosti družbe s strani tožnice kot edine družbenice. Po drugi strani pa tožnica v tožbi tudi navaja, da je ob izbrisu družbe 31. 12. 2013 ta imela neporavnane obveznosti iz naslova neizplačanih potnih stroškov in nepovrnjenih založenih materialnih sredstev tožnici kot direktorici družbe in da znesek 25.543,60 EUR predstavlja med drugim povrnitev teh stroškov direktorici družbe. Po presoji sodišča je, glede na določbo 425. člena ZGD-1 in glede na podano izjavo tožnice z dne 11. 11. 2013, s katero prevzema obveznost plačila morebitnih ostalih obveznosti družbe A. d.o.o., za poplačilo takšne obveznosti družbe zavezana tožnica sama kot družbenica družbe A. d.o.o. in za poplačilo teh obveznosti jamči s svojim celotnim premoženjem. Iz listin upravnega spisa in dokazil, ki jih je v davčnem postopku predložila tožnica, pa ne izhaja, da bi tožnica kot družbenica družbe A. d.o.o. po prenehanju te družbe po skrajšanem postopku poravnala kakršnekoli obveznosti te družbe upnikom družbe A. d.o.o., saj je, glede na predhodno navedeno, po prenehanju družbe obveznost poplačila dolgov predmetne družbe prešla na tožnico, kot edino družbenico te družbe.

16. Tožnica v tožbi tudi navaja, da je napačno stališče davčnega organa, da pravno gledano ni mogoče uveljavljati morebitnih terjatev družbenikov iz naslova pravnih poslov z družbo po prenehanju družbe. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja, da po prenehanju družbe po skrajšanem postopku za vse obveznosti družbe (ki je prenehala po skrajšanem postopku) odgovarjajo družbeniki te družbe in jamčijo za poplačilo teh obveznosti z vsem svojim premoženjem.

17. Tožnica v tožbi ugovarja tudi kršitve določb postopka, ker je davčni organ ni posebej pozval k opredelitvi do transakcije v višini 25.543,60 EUR. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da vrednost kapitala ob odsvojitvi, ki jo je napovedala tožnica v svoji napovedi z dne 10. 11. 2015, ne ustreza predloženim listinam in ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato je tožnico pozval na izjasnitev. Na podlagi tega poziva je tožnica 8. 11. 2017 davčnemu organu predložila dodatne listine in mu predlagala, da vrednost ob odsvojitvi v tožničini napovedi z dne 10. 11. 2015 popravi iz -1.153,44 EUR na 6.346,56 EUR. Tožnica pa se ni opredelila do ugotovitev davčnega organa, da je družba A. d.o.o. po prenehanju družbe (po izbrisu družbe iz sodnega registra) iz poslovnega računa te družbe 3. 1. 2014 nakazala na bančni račun tožnice znesek 25.543,60 EUR. Po presoji sodišča je tožnica v predmetnem postopku imela vse možnosti, da se izjavi. Po povedanem očitane kršitve določb postopka niso podane.

18. Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, očitane kršitve določb postopka niso bile storjene. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 270/2020-15
• UPRS sodba II U 251/2013
• UPRS sodba I U 1711/2014