UPRS Sodba III U 92/2018-18

Jedro

Tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe po podatkih zemljiške knjige ni bil lastnik predmetnih zemljišč, niti ne zatrjuje, da bi jih imel v zakupu oziroma predloži dokazil, s katerimi bi izkazal pravico do uporabe, v zadevah izbrisa GERK-ov pa je pomembno le, ali je izkazana pravica do uporabe določenih zemljišč (I U 1404/2017, I U 233/2018 in druge).

Upravni organ v postopku izbrisa GERK ne more odločati o pridobitvi lastninske pravice, ampak mora pri odločitvi upoštevati zemljiškoknjižno stanje, kakršno je ob izdaji odločbe. Glede na to, da se v postopku ugotavlja pravica do uporabe kmetijskih zemljišč, vprašanja, kdo se šteje za lastnika nepremičnine, ni mogoče opredeliti kot predhodnega vprašanja, zaradi odločitve o katerem bi moral prvostopenjski organ postopek prekiniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 330-109/2018/9 z dne 8. 3. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Upravna enota ... kot prvostopenjski organ odločila: da se iz GERK-a z identifikacijsko številko (v nadaljevanju: id. št.) GERK_PID 587525, domače ime ..., izloči zemljišče parcel št. 1076/1 in 1076/3, obe k.o. ...; iz GERK-a z id. št. GERK_PID 606261, domače ime ..., se izloči zemljišče parcel št. 1099/1, 1099/2, 1100/1, 1100/2, 1113/1 in 1113/2, vse k.o. ...; iz GERK-a z id. št. GERK_PID 606258, domače ime ..., se izloči zemljišče parcel št. 1206/1 in 1206/2, obe k.o. ...; iz GERK-a z id. št. GERK_PID 606257, domače ime ..., se izloči zemljišče parcel št. 1209/1, 1209/2 in 1209/3, vse k.o. ...; iz GERK-a z id. št. GERK_PID 4115895, domače ime ..., se izloči zemljišče parcel št. 1209/4, 1209/5 in 1209/6, vse k.o. ... (1. točka izreka); da po dokončnosti odločbe prvostopenjski organ po uradni dolžnosti izbriše GERK-e iz 1. točke izreka iz kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100361967, katerega nosilec je tožnik, in slednjega o vpisanih spremembah obvesti z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev (2. točka izreka); da pravnomočno odločbo prvostopenjski organ posreduje Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (3. točka izreka) in da stroški postopka niso bili priglašeni (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ 22. 1. 2018 prejel zahtevek A.A., ..., za izbris navedenih (v nadaljevanju: predmetnih) parcel iz KMG_MID 100361967. Z vpogledom v zemljiško knjigo je ugotovil, da so parcele v njeni lasti. Nadalje je ugotovil, da so po podatkih evidence GERK predmetne parcele vpisane na omenjenem kmetijskem gospodarstvu, katerega nosilec je tožnik, kot GERK-i z zgoraj navedenimi številkami in imeni, da njihova površina presega 1.000 m2, iz registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: RKG) pa je razvidno, da tožnik uveljavlja ukrepe kmetijske politike. Prvostopenjski organ je tožnika seznanil z zahtevkom ter določbami 32. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: Pravilnik) in ga na tej podlagi pozval, naj predloži dokazila, ki izkazujejo pravico do uporabe zemljišč. V odgovoru na poziv je tožnik navedel, da so parcele, čeprav so v zemljiški knjigi vknjižene kot last A.A., dejansko bile skupno premoženje imenovane in pokojnega B.B., dediči po njem pa so v sporu. A.A. po prejemu tožnikovega odgovora svojega zahtevka ni spremenila. Prvostopenjski organ zaključi, da tožnik z navedenim ni izkazal pravice do uporabe predmetnih parcel, saj je le eden od dedičev in soglasja ostalih dveh ni predložil. Dejstvo je, da je kot lastnica parcel vpisana A.A. in da tožnik njenega soglasja za uporabo parcel in vpis na svoje kmetijsko gospodarstvo nima. Zato je prvostopenjski organ odločil o izbrisu GERK-ov iz RKG, kot to določa 32. člen Pravilnika. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ima podlago v 33. členu Pravilnika.

3. Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo z dne 17. 4. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo in odločilo še, da tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe in na podlagi dokumentov zadeve presodi, da ni utemeljena. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ na podlagi vloge A.A., skladno z določbami Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1) in Pravilnika, opravil postopek preverjanja upravičenosti vpisa grafičnih enot rabe zemljišč kmetijskega gospodarstva (GERK) v RKG, to je, ali ima tožnik kot nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do vpisa zadevnih GERK-ov v RKG. Kot je ugotovil, je namreč v zemljiški knjigi pri predmetnih parcelah vknjižena lastninska pravica na imetnico A.A. do celote, medtem ko ima GERK-e na teh zemljiščih vpisane kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec je tožnik. V obravnavanem upravnem postopku se ugotavlja upravičenost do uporabe kmetijskih zemljišč in posledična pravilnost vpisa GERK-ov. Drugostopenjski organ se sklicuje na določbe prvega in drugega odstavka 5. člena ZKme-1, drugega odstavka 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) ter 32. člena Pravilnika. Povzame potek prvostopenjskega postopka ter ugotavlja, da je zemljiškoknjižna lastnica parcel A.A. in da je podala vlogo, da se GERK-i na navedenih parcelah izbrišejo iz tožnikovega kmetijskega gospodarstva. Na podlagi navedenega drugostopenjski organ zaključi, da tožnik nima soglasja lastnice za uporabo predmetnih zemljišč. Glede na pritožbene navedbe dodaja, da morebitna vložitev tožbe, da se iz premoženja pok. B.B. izloči del, ki ustreza tožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja, tožniku še ne daje pravice do uporabe spornih zemljišč ter da pravice do uporabe zemljišč tožniku tudi ne daje zatrjevanje, da je pok. B.B., katerega dedič je tožnik, na navedenih parcelah pridobil lastninsko pravico originarno in ima zato vpis v zemljiško knjigo le deklaratorni učinek (pri čemer se drugostopenjski organ sklicuje še na sodbo tega sodišča v zadevi III U 403/2014).

4. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, in sicer iz vseh zakonskih razlogov, predvsem zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu oziroma se zahteva A.A. zavrne oziroma se postopek prekine do pravnomočnega končanja sodnih postopkov in dedovanja po tožnikovemu pok. očetu B.B.. Tožnik zahteva povračilo vseh stroškov postopka, z obrestmi, najmanj povračilo taks.

5. V tožbi navaja, da ne drži, da je lastnica predmetnih parcel tožnikova mati A.A. in da ima tožnik parcele brez njenega soglasja vpisane na svoje kmetijsko gospodarstvo. Parcele predstavljajo skupno premoženje A.A. in pok. B.B.. V času trajanja njune zakonske zveze sta namreč mati in pok. oče na parcelah, ki so predmet zadevnih GERK-ov, na novo naredila oziroma povsem obnovila vinograde. Pok. oče je tako na parcelah pridobil lastninsko pravico na originaren način (na podlagi zakona, z vlaganji v tujo stvar na podlagi dogovora z lastnikom v višini 50 % deleža), kar ni bilo izvedeno v zemljiški knjigi, vendar pa se v primeru originarne pridobitve lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo niti ne terja in je zgolj deklaratoren in ne konstitutiven. Preden so se parcele vpisale na tožnikovo kmetijsko gospodarstvo, se je mati strinjala, da jih obdeluje tožnik, in nikoli ni rekla, da mu tega ne dovoli. Parcele so na njegovem kmetijskem gospodarstvu vpisane že vrsto let in nikoli ni bilo sporno, da jih sme obdelovati. Ko je bil oče kot takratni nosilec kmetijskega gospodarstva še živ, je tožniku podpisal izjavo, da lahko obdeluje vse parcele v lasti družine (tako tiste, ki so bile vpisane na očetovo ime, kot tiste, vpisane na materino ime), s čimer je mati soglašala, na kar kaže že to, da je tožniku uporabo dopuščala vrsto let. Ne drži torej, da mati tožniku ni podala soglasja za uporabo teh zemljišč. Za kmetijo in vse te parcele sta vedno, od tožnikovega dvanajstega leta starosti dalje, skrbela tožnik in oče, nikdar mati. Na njenih parcelah prej ni bilo nič in sta jih tožnik in oče spremenila v vinograde. Te parcele so zato skupno premoženje matere in pok. očeta in zato do ene polovice spadajo v zapuščino pok. očeta. Med tožnikom ter njegovo materjo in sestro sta v teku dva sodna postopka o tem, kaj je tožnikovo in kaj spada oziroma ne spada v zapuščino pok. očeta. Če se v mediaciji ne bodo uspeli dogovoriti, bo moral v sodnem postopku uveljavljati, da vse te parcele do polovice sodijo v očetovo zapuščino in da je oče na njih pridobil solastninsko pravico na originaren način. Zapuščinski postopek po pok. očetu še ni pravnomočno zaključen, saj je sodišče dediče napotilo na pravdo o tem, kaj sodi v zapuščino po pok. B.B. (sklep Okrajnega sodišča v ..., št. D 548/2015 z dne 8. 11. 2017). Pred Okrožnim sodiščem v ... sta bili vloženi dve tožbi, postopka sta še v teku. Tožnik je skupaj z materjo in sestro zakoniti dedič po pok. B.B. in ima kot tak pravico uporabljati parcele, ki so predmet obravnavanih GERK-ov. Zapuščina namreč preide na dediče z dnem zapustnikove smrti. Meni, da mati do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka po pok. B.B. ni upravičena zahtevati izločitve parcel iz GERK-ov in izbris le-teh iz tožnikovega kmetijskega gospodarstva. Ko je bila seznanjena s tožnikovimi navedbami, ni trdila, da niso resnične. Zato bi prvostopenjski organ moral njeno zahtevo za izbris GERK-ov zavrniti oziroma postopek prekiniti in z odločitvijo počakati do pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka po pok. B.B., saj je vprašanje lastninske pravice na predmetnih parcelah, pridobljene originarno, na podlagi zakona (najprej s strani očeta kot skupno premoženje, nato s strani dedičev), predhodno vprašanje, o katerem mora odločiti pristojno sodišče. Kot dokaze za svoje navedbe tožnik predlaga: sklep Okrajnega sodišča v ..., št. D 548/2015 z dne 8. 11. 2017, in vpogled v vse listine navedenega spisa Okrajnega sodišča v ..., vpogled v sodna spisa Okrožnega sodišča v Novi ... št. I P 472018 in I P 74/2018, soglasje B.B. z dne 12. 10. 2007 (za uporabo vseh vinogradov in ostalih kmetijskih površin v njegovi lasti in lasti družine, vključno s soglasjem za uporabo vinske kleti, ostalih prostorov na kmetijskem gospodarstvu) ter svoje zaslišanje.

6. V vlogi, s katero je podal tožbo, je tožnik še navedel, da mu skušata sodedinji mati A.A. in sestra C.C. z uveljavljanjem svojih pravic, čeprav jima ne gredo v zatrjevanem obsegu, škoditi, tudi z vlogami za izbris parcel oziroma GERK-ov iz tožnikovega kmetijskega gospodarstva (v tej zvezi je predlagal, naj se vpogledajo listine iz postopkov prvostopenjskega organa, št. 330 109/201819 in 330-330/2018-3). Utemeljeval in dokazoval je, da bi mu takojšen izbris predmetnih parcel iz njegovega kmetijskega gospodarstva, če bi se nato izkazal kot neutemeljen, povzročil nepopravljivo škodo in zato predlagal, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Podal je torej zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je to sodišče zavrnilo s sklepom, št. III U 92/2018-5 z dne 17. 7. 2018, ki je pravnomočen.

7. Toženka je sodišču predložila spise obravnavane zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, razvidnih iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe, prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

8. A.A., ki ji je bila tožba vročena kot stranki na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v odgovoru na tožbo meni, da sta izpodbijana in drugostopenjska odločba zakoniti. Poudarja, da je izključna lastnica predmetnih nepremičnin, ki niso bile nikoli skupno premoženje nje in njenega pok. moža, zato ne morejo biti predmet njegove zapuščine in tožnik ne more postati njihov lastnik kot dedič. Tožniku ni dala ne pisnega ne ustnega soglasja za uporabo teh svojih zemljišč. V nadaljnji vlogi ponovno poudarja, da tožniku ne dovoljuje uporabljati svojih zemljišč in posledično ne daje soglasja za GERK-e, vezane na ta zemljišča.

K I. točki izreka:

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana. Sodišče v bistvenem lahko sledi razlogom, s katerimi je odločitev utemeljena, kot jih je ob obravnavanju tožnikove pritožbe dopolnil še drugostopenjski organ (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa še pojasnjuje:

10. V skladu s 143. členom ZKme-1 se v RKG za posamezno kmetijsko gospodarstvo vodijo v prvem odstavku tega člena navedeni podatki, med drugim kmetijska zemljišča v uporabi s podatki iz 144. člena tega zakona. Drugi odstavek 144. člena ZKme-1 določa, da je grafična enota rabe kmetijskega gospodarstva (GERK) strnjena površina kmetijskega zemljišča z enako vrsto rabe GERK znotraj posameznega bloka in da nosilci kmetijskih gospodarstev prijavljajo svoja zemljišča v obliki GERK. Tudi Pravilnik, sprejet na podlagi 145. člena ZKme-1, določa, da se, če ima KMG v uporabi kmetijska zemljišča, v RKG vpišejo tudi zemljišča v skladu s tem Pravilnikom, in sicer se zemljišča (v uporabi) v RKG vpišejo tako, da se na podlagi dejanskega stanja v naravi vriše GERK, za katerega se poleg podatkov, ki se v RKG vodijo v skladu z ZKme-1, vpišejo še s Pravilnikom določeni podatki (glej 3. in 9. člen Pravilnika).

11. Kot izhaja iz 32. člena Pravilnika, lahko upravna enota pozove nosilca, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč (prvi odstavek); če nosilec dokazil ne predloži ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis GERK niso izpolnjeni, odloči o izbrisu GERK ali dela GERK iz RKG (drugi odstavek); vlogo za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč v RKG lahko vloži lastnik ali uporabnik zemljišč, ki izkaže pravico do uporabe zemljišč, ki so prijavljena v GERK (tretji odstavek).

12. V postopku iz 32. člena Pravilnika se torej ugotavlja, ali ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe (v RKG v obliki GERK) vpisanih zemljišč. V zvezi s tem so relevantne določbe 5. člena ZKme-1. Kot izhaja iz prvega odstavka tega člena, ima nosilec (kmetijskega gospodarstva) pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva in je odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz tega zakona. Šteje se, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v RKG. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZKme-1 se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč iz prejšnjega odstavka, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. Ta zakon, to je Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), pa v drugem odstavku 7. člena določa, da (za učinkovitejše izvajanje 1. alineje prvega odstavka tega člena) zadostuje, ne glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča in načina rabe zemljišča: - soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, če je kmetijsko zemljišče v solastnini, - soglasje več kot polovice lastnikov, če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini.

13. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ postopek iz 32. člena Pravilnika za ugotavljanje pravice do uporabe zemljišč, ki so bila v obliki zadevnih GERK-ov v RKG vpisana kot kmetijska zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva, katerega nosilec je tožnik, izvedel na podlagi vloge A.A.. Po prejemu njene vloge je namreč ugotovil, da je ta, tako kot tudi v času izdaje izpodbijane odločbe, v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica predmetnih zemljišč. Tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe po podatkih zemljiške knjige ni bil lastnik predmetnih zemljišč. Že v upravnem postopku je bilo pravilno presojeno, da tudi ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal pravico do uporabe zemljišč. V obravnavani zadevi izbrisa GERK-ov je namreč, glede na predhodno opisano pravno podlago, pomembno le, ali je izkazana pravica do uporabe določenih zemljišč. Takšno stališče izhaja tudi iz sodb tega sodišča, I U 1404/2017 z dne 20. 3. 2018 in I U 233/2018 z dne 16. 4. 2019.

14. Tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe po podatkih zemljiške knjige ni bil lastnik predmetnih zemljišč, prav tako niti ne zatrjuje, da bi bil zakupnik teh zemljišč. Upravna organa sta tudi pravilno ugotovila, da tožnik soglasja zemljiškoknjižne lastnice A.A. (tudi če ga je v preteklosti imel) nima (več), kar nenazadnje izhaja že iz tega, da je podala vlogo za izbris tožnikovih GERK-ov na teh zemljiščih. Navedb tožnika v smeri, da so predmetna zemljišča skupno premoženje A.A. in pok. B.B., da je slednji tožniku 12. 10. 2007 podal soglasje za uporabo vseh, tudi predmetnih zemljišč, da so dediči po pokojnem B.B., to je tožnik ter njegova mati A.A. in sestra C.C., v sporu o tem, kaj sodi v zapuščino, ter da zapuščinski postopek in z njim povezani pravdni postopki še niso pravnomočno zaključeni, in s tem povezanih dokazov, pa tudi po presoji sodišča ni mogoče opredeliti kot drugo pravno podlago, iz katere izhaja tožnikova pravica do uporabe zemljišč. V tem pogledu je to sodišče že v sodbi I U 1404/2017 zavzelo stališče, da je določbe prvega in drugega odstavka 5. člen ZKme-1 mogoče razlagati zgolj tako, da ima, dokler se ne dokaže drugače, pravico do uporabe zemljišča tista oseba, ki je kot lastnik vpisana v zemljiško knjigo. Pri tem se je sklicevalo na določbe prvega odstavka 11. člena SPZ (ta določa, da se domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo) ter Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Navedlo je, da mora tisti, ki trdi drugače, torej da je t.i. izvenknjižni lastnik, to dokazati bodisi tako, da mu oseba, ki je vpisana kot lastnik, izda listino, ki omogoča njegov vpis v zemljiško knjigo, bodisi s pravnomočno sodbo. V sodbah I U 1404/2017 in I U 233/2018 je sodišče poudarilo, da v postopku izbrisa GERK iz RKG upravni organ ne (more) odloča(ti) o pridobitvi lastninske pravice, ampak mora pri odločitvi upoštevati zemljiškoknjižno stanje, kakršno je ob izdaji odločbe. Enako stališče je sodišče zavzelo že v sodbi, III U 403/2014 z dne 27. 11. 2015, v kateri je takšno razlago oprlo še na ugotovitev, da ZKme-1 v petem odstavku 143. člena vodenje RKG za posamezno kmetijsko gospodarstvo tudi sicer naslanja na uradne evidence z delovnega področja ministrstva in drugih državnih organov, med katere je šteti tudi evidence zemljiške knjige, pri čemer je izpostavilo še publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo iz 6. člena ZZK-1 in zaključilo, da je tudi iz tega razloga toženka pravilno sledila podatkom zemljiške knjige, ki se lahko spreminjajo le v skladu z določbami ZZK-1. Že v sodbi I U 1404/2017 je to sodišče pojasnilo tudi, da gre po 147. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) za predhodno vprašanje tedaj, ko upravni organ naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve. Zavzelo je stališče, da v primeru, kot je obravnavani, ne gre za takšno vprašanje, ker se v tem postopku ugotavlja pravica do uporabe kmetijskih zemljišč, kdo se šteje za lastnika nepremičnine, pa izhaja iz predhodno omenjenih določb SPZ in ZZK-1. Glede na navedeno torej ni podlage za tožnikovo stališče, da bi se moral obravnavani postopek prekiniti do pravnomočnega končanja zapuščinskega postopka po pok. očetu B.B. in s tem povezanih pravdnih postopkov.

15. Ne glede na navedena stališča sodišče pripominja, da tudi sicer v konkretnem primeru tožnik ne bi mogel uspeti s sklicevanjem, da ima pravico do uporabe predmetnih zemljišč, ker kot skupno premoženje A.A. in pok. B.B. (delno) spadajo v zapuščino imenovanega, katerega dediči so poleg tožnika še A.A. in C.C.. Zapuščinske stvari so v skupni lastnini sodedičev (72. člen SPZ). Zakon o dedovanju v 145. členu določa, da do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. V drugem odstavku 5. člena ZKme-1 pa je, kot že rečeno, določeno, da ima pri zemljiščih v skupni lastnini nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z ZKZ, ki v drugem odstavku 7. člena predpisuje, da ne glede na določbe SPZ za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča in načina rabe zemljišča zadošča soglasje več kot polovice lastnikov, če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini. Pri čemer tožnik v konkretnem primeru soglasja nobene od ostalih dveh dedinj za uporabo predmetnih zemljišč v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni izkazal.

16. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

17. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj so bila tista dejstva, ki so glede pravna stališča sodišča pomembna za odločitev, pravilno ugotovljena že v upravnem postopku, v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Že iz predhodne obrazložitve je namreč razvidno, da in zakaj dejstva, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, in dokazi, ki jih predlaga za njihov dokaz, za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembni. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika pa tudi ni substanciran, saj ni konkretizirano, katera pravno relevantna dejstva naj bi se tako dokazovala.

K II. točki izreka:

18. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, tožnik in toženka trpita vsak svoje stroške postopka. Stranka z interesom Marčela Kocijančič pa povračila stroškov postopka niti ni uveljavljala.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 233/2018-22
• UPRS Sodba III U 26/2018-14
• UPRS sodba I U 1404/2017-16