UPRS Sodba III U 101/2018-13

Jedro

Pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, določene z zakonom, med drugim, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca; da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost ter da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni. Za sprejem osebe v državljanstvo morajo bitii kumulativno izpolnjeni vsi navedeni pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. 213-40/2017-12 z dne 9. 1. 2018, je Upravna enota ... kot prvostopenjski organ odločila, da se prošnji za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi in da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik 6. 9. 2017 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS). Prvostopenjski organ opiše potek postopka in tožnikove navedbe ter pojasni, katera dokazila je predložil tožnik, ki je bil posebej pozvan, da izkaže izpolnjevanje zakonskih pogojev, seznanjen je bil z ugotovitvami postopka in uspehom dokazovanja ter je imel možnost, da se o tem izreče. Po presoji prvostopenjskega organa ni izkazano, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V zvezi s pogojem iz 3. točke navedene določbe (da oseba dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca) prvostopenjski organ citira določbe osmega odstavka 10. člena ZDRS ter 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju: Uredba), obrazlaga pomen posameznih pojmov ter meni, da tožnik pri dokazovanju tega pogoja ni bil uspešen.

3. Glede pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS (to je pogoj, da ima oseba zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost) se prvostopenjski organ sklicuje na deveti odstavek istega člena ZDRS (po katerem se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu; sredstva v takšni višini mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati) ter na določbe 3. člena Uredbe. V tej zvezi pojasni, da je osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 1. 2017 dalje znašal 292,56 EUR mesečno (na osebo), s 1. 8. 2017 pa je bil usklajen na 297,53 EUR mesečno (na osebo). Poudarja, da se pri izpolnjevanju zadevnega pogoja upošteva zakonitost, pravna določenost oz. predvidljivost dohodkov, njihova periodična kontinuiranost, stabilnost, zanesljivost in stalnost. Glede na povedano zatrjevanih dohodkov iz priložnostnega dela, ki naj bi ga po izjavi tožnika opravljala on in žena, v obravnavanem postopku prvostopenjski organ ne more upoštevati. Na podlagi predloženih listin zaključi, da izkazani prihodki tožnikove družine (njegovo denarno nadomestilo za invalidnost, otroški dodatek in denarna socialna pomoč), upoštevajoč pri tem tri družinske člane, ne dosegajo predpisanega zneska minimalnega dohodka na člana družine. Po mnenju prvostopenjskega organa pa tožnik tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je, da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar se dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni.

4. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo, št. 213-180/2018/7 (1323-03) z dne 24. 5. 2018, zavrnilo in ob tem še navedlo, da v postopku niso nastali posebni stroški. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ povzame vsebino tožnikove pritožbe ter zaključi, da ni utemeljena. Sklicuje se na določbe prvega in devetega odstavka 10. člena ZDRS in 3. člena Uredbe ter ugotavlja, da je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožnik ni bil uspešen pri dokazovanju izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Ker pa je bil v tem delu postopek na prvi stopnji deloma pomanjkljiv, te pomanjkljivosti odpravi sam drugostopenjski organ. Kot obrazloži, je prvostopenjski organ pri ugotavljanju višine sredstev tožnika in oseb, ki jih je ta dolžan preživljati, neutemeljeno upošteval tudi denarno socialno pomoč. Pri tem opozarja na zakonodajno gradivo, to je predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (EVA 2006-1711-0015, objavljen v Poročevalcu Državnega zbora), v katerem je v zvezi s spremembo 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS pojasnjeno, da sledi namenu zakonodajalca, da se pridobitev državljanstva RS pogojuje z zagotovljeno socialno varnostjo osebe, ki prosi za sprejem v državljanstvo, iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v RS zagotavljajo pravico do socialne varnosti, in neobremenitve pravic iz naslova socialnega varstva. Citira še določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) o denarni socialni pomoči (prvi odstavek 4. člena, tretji odstavek 6. člena in 30. člen) ter poudarja, da mora v postopku sprejema v državljanstvo RS tujec dokazati, da ima zagotovljena sredstva v višini minimalnega dohodka, namen denarne socialne pomoči pa je prav zagotavljanje minimalnih življenjskih potreb osebam, ki te višine ne dosegajo. Denarne socialne pomoči tako ni mogoče šteti med sredstva, ki se upoštevajo pri dokazovanju izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

5. V nadaljevanju obrazložitve drugostopenjski organ prikaže, kako se je spreminjal osnovni znesek minimalnega dohodka, ter ugotavlja, da se po podatkih upravnih spisov s sredstvi, ki jih prejema tožnik, preživljajo trije družinski člani (tožnik, njegova žena in njun otrok). Nadalje pojasni, da mora v postopku sprejema v državljanstvo RS tujec dokazati, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje neprekinjeno v obdobju dveh let pred vložitvijo vloge; v primeru, ko je tujec zaposlen najmanj šest mesecev pred vložitvijo vloge, pa se to obdobje presoja za krajši čas. Glede na navedeno je ob upoštevanju dejstva, da je tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 15. 5. 2011 dalje, drugostopenjski organ ugotavljal višino sredstev tožnika in njegove družine v obdobju od marca 2017 dalje, to je v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo tožnikove vloge. Pri izračunu sredstev je upošteval podatke o višini tožnikovega nadomestila za invalidnost, podatek o višini tožniku izplačanega letnega dodatka za leto 2017, ki ga je pridobil drugostopenjski organ, in podatke o višini otroškega dodatka, ki jih je pridobil že prvostopenjski organ. Na tej podlagi ugotavlja, da je v obdobju od marca 2017 do avgusta 2017 (pa tudi še vse do decembra 2017) tožnik imel naslednja sredstva: iz naslova nadomestila za invalidnost 257,62 EUR mesečno, iz naslova letnega dodatka 16,66 EUR mesečno in iz naslova otroškega dodatka 114,31 EUR mesečno, skupaj 388,59 EUR mesečno. Tričlanska družina pa ima zagotovljeno materialno in socialno varnost v smislu 4. točke prvega odstavka v zvezi z devetim odstavkom 10. člena ZDRS, če je imela do 1. 8. 2017 sredstva v višini 877,68 EUR, od 1. 8. 2017 dalje (do odločitve prvostopenjskega organa) pa sredstva v višini 892,59 EUR. Ugotovljena višina sredstev tožnika oziroma njegove družine v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo vloge in v času odločitve prvostopenjskega organa torej ne izkazuje izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Drugostopenjski organ je tako pritožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil.

6. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero - kot dovolj jasno izhaja iz vloge, ki jo je podal po pozivu sodišča k odpravi pomanjkljivosti tožbe - izpodbija prvostopenjsko odločbo, torej odločitev, da se prošnji za njegov sprejem v državljanstvo RS ne ugodi. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. V tožbi navaja, da od leta 1984 brez prekinitve živi v RS, kjer si je tudi ustvaril družino. V tem času je opravil izobraževanja v slovenskem jeziku na različnih šolskih institucijah in tudi izpit za avto. Zaradi zdravja ni več sposoben delati, vsekakor ne v dejavnosti, kot je gradbeništvo, saj je invalid tretje stopnje, zato je bil napoten na čakanje oziroma na Zavod za zaposlovanje. Pristojni zavod mu redno izplačuje z zakonom predpisano nadomestilo. Tožnik je sodišču predložil drugostopenjsko odločbo in po pozivu tudi izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

7. V nadaljnji vlogi je tožnik še navedel, da je pozitiven član slovenske družbe, in priložil zahvalo Rdečega križa Slovenije, ki jo je prejel kot krvodajalec, ter odpustno pismo Splošne bolnišnice ... za A.A. z dne 2. 3. 2012 in izjavo imenovanega z dne 19. 6. 2018, da mu je, ko je A.A. v januarju 2012 padel s strehe, tožnik s svojo pomočjo rešil življenje in mu tudi po tem nesebično pomagal.

8. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, postopek, v katerem je bila izdana, pa je ob odločanju o pritožbi ustrezno dopolnil drugostopenjski organ. Sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi je odločitev utemeljena, kot jih je dopolnil drugostopenjski organ, in zato teh razlogov v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Glede na tožnikove navedbe v tem upravnem sporu le še dodaja:

11. Z izpodbijano odločbo ni bilo ugodeno prošnji za sprejem tožnika v državljanstvo RS na podlagi 10. člena ZDRS. Kot je razvidno iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, ta zakon v prvem odstavku 10. člena določa, da lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, ki so določeni v nadaljevanju prvega odstavka 10. člena ZDRS v točkah od 1 do 10, med drugim, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka); da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka) ter da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni (5. točka).

12. V skladu z devetim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost (in tako izpolnjuje pogoj iz 4. točke prvega odstavka tega člena), če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Podrobneje so sredstva, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, opredeljena v 3. členu Uredbe.¹

13. Iz razlogov odločitve, kot jih je dopolnil drugostopenjski organ, je razvidno, da glede na ugotovitve postopka tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej pogoja, da ima zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Drugostopenjski organ je obrazložil, da je za ugotavljanje tožnikovih sredstev, ob uporabi petega odstavka 3. člena Uredbe, upošteval obdobje šest mesecev pred vložitvijo prošnje, to je od marca 2017 do avgusta 2017; da je upošteval, da je bil tožnik v relevantnem obdobju kot tudi ob izdaji izpodbijane odločbe dolžan preživljati ženo in sina; nadalje je iz obrazložitve razvidno, katere prejemke je drugostopenjski organ upošteval kot sredstva, in da tako ugotovljena sredstva tožnika oziroma njegove tričlanske družine v relevantnem obdobju skupaj znašajo 388,59 EUR mesečno, kar pomeni, da ni dosežen predpisani prag, ki je v relevantnem obdobju pred 1. 8. 2017 znašal 877,68 EUR, od 1. 8. 2017 dalje pa 892,59 EUR. Teh ugotovitev tožnik v tožbi konkretizirano niti ne izpodbija. Navaja le, da redno prejema nadomestilo za invalidnost, kar pa glede na obrazloženo za drugačno odločitev ne zadošča. Drugostopenjski organ je tudi utemeljil, zakaj pri ugotavljanju sredstev za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni mogoče upoštevati denarne socialne pomoči. V tej zvezi sodišče (zgolj v pojasnilo tožniku in torej ne da bi bilo to bistveno za odločitev) pripominja, da četudi bi bil upoštevan in k ugotovljenim sredstvom v višini 388,59 EUR prištet še znesek denarne socialne pomoči, izkazan s tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo priloženo odločbo CSD ... z dne 20. 4. 2017 v višini 332,59 EUR, ne bi bil dosežen predhodno navedeni cenzus (877,68 EUR pred 1. 8. 2017, po tem pa 892,59 EUR), predpisan za izpolnitev pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

14. Kot jasno izhaja iz besedila prvega odstavka 10. člena ZDRS, morajo biti za to, da se stranko na tej podlagi lahko sprejme v državljanstvo RS, kumulativno izpolnjeni vsi v tej določbi predpisani pogoji. Že če eden od njih ni izpolnjen, prošnji za sprejem v državljanstvo RS ni mogoče ugoditi. Ker v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, tako za konkretno odločitev niti ni pomembno, ali tožnik izpolnjuje pogoja iz 3. in 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V tej smeri podane tožbene navedbe torej na odločitev ne morejo vplivati. Enako velja za tožnikovo sklicevanje, da je dejaven član slovenske družbe, in dokaze, ki jih je predložil v tej zvezi. Čeprav ni razloga, da bi sodišče dvomilo v te navedbe, pa sta tako upravni organ kot sodišče pri odločanju vezana na zakon, ta pa določa, da morajo biti za sprejem v državljanstvo na podlagi 10. člena ZDRS izpolnjeni vsi v prvem odstavku tega člena predpisani pogoji. V konkretnem primeru pa, kot že rečeno, pogoj iz 4. točke navedene zakonske določbe ni izpolnjen, zato je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev pravilna in zakonita.

15. Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

16. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Dejstva, ki so glede na zavzeta pravna stališča pomembna za odločitev, so bila glede na upravne spise zadeve pravilno ugotovljena že v upravnem postopku, tožnik pa teh ugotovitev v upravnem sporu konkretizirano ni izpodbijal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Že iz predhodne obrazložitve pa je tudi razvidno, da dejstva in dokazi, ki jih je navedel oziroma predložil v upravnem sporu, ne morejo vplivati na odločitev (2. točka drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Uredba v 3. členu določa: (1) Kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, se šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed naslednjih prejemkov: prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas; pokojnino, ne glede na to, kje je bila določena; prejemke iz pogodbe o delu ali iz avtorske pogodbe; štipendijo, če gre za prosilca, ki se redno ali izredno šola in ga staršem ni več treba preživljati; prejemke samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v RS; prejemke družbenikov zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe; prejemke kmetov, ki v RS samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic; prejemke vrhunskih športnikov in šahistov; rento, najemnino ali zakupnino; prejemke, priznane s sodno odločbo; prejemke verskih uslužbencev, ki so s svojo cerkvijo ali drugo versko skupnostjo v razmerju, ki nima vseh lastnosti delovnega razmerja; prejemke družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo. (2) Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja, ali ima prosilec sredstva, ki mu zagotavljajo materialno in socialno varnost, se upoštevajo katerakoli izmed sredstev, navedenih v prejšnjem odstavku. Če prosilec prejema več sredstev iz prejšnjega odstavka, se upošteva seštevek vseh sredstev. (3) Če ima prosilec zagotovljena sredstva iz vsaj enega od naštetih virov, se poleg teh sredstev kot zagotovljena sredstva štejejo tudi dodatek za veliko družino, otroški dodatek ter dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. (4) Poleg sredstev iz prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki jih prejema oseba, ki mora prosilca preživljati, se za zagotovljena sredstva šteje tudi štipendija, če jo upravičenec prejema vsaj dve leti. (5) Ne glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe se šteje, da ima prosilec zagotovljeno materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, če vsaj šest mesecev pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema: prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, oziroma prejemke iz pogodbe, sklenjene za določen čas, če gre za prvo zaposlitev prosilca po končanem šolanju v RS, ki jo je sklenil do dopolnjenega 28. leta starosti. (6) Če prosilec prejema poleg sredstev, navedenih v prejšnjem odstavku, tudi sredstva iz katerekoli alineje iz prvega odstavka 3. člena Uredbe, se upošteva seštevek vseh sredstev. (7) Kot prekinitev prejemanja prejemkov iz prvega in petega odstavka 3. člena Uredbe se šteje prekinitev pravne podlage za pridobivanje prejemkov za več kakor 30 dni. Kot prekinitev prejemanja prejemkov iz prve alineje prvega in petega odstavka tega člena pa se ne šteje prenehanje zaposlitve, če prosilec v obdobju prekinitve zaposlitve prejema denarno nadomestilo na podlagi zakona, ki ureja zavarovanje za primer brezposelnosti.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 256/2018-10
• UPRS sodba I U 562/2015
• UPRS sodba I U 590/2014