UPRS Sodba III U 100/2017-26

Jedro

Tožnika kot (so)lastnika gospodujočega zemljišča v postopku parcelacije in z njo povezane predhodne ureditve meje služečega zemljišča ne varujeta nobene svoje pravne koristi. Z upravnimi postopki za ureditev meje med parcelami in parcelacijo takšnih parcel namreč služnostna pravica ni okrnjena. V primeru, da bi bila tožnika motena pri izvajanju služnostne pravice ali bi jima bilo njeno izvajanje onemogočeno oziroma, če bi služnostni zavezanec kršil svoje obveznosti, ki jih ima do tožnikov iz sklenjenih civilnopravnih razmerij oziroma na njihovi podlagi izdanih sodnih odločb, gre pri tem za spore iz civilnopravnih razmerij, ki se rešujejo v za to predvidenih postopkih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava ... kot prvostopenjski organ je pod št. 02112-947/2016-4 dne 22. 12. 2016 izdala najprej sklep o združitvi upravnih zadev, začetih z zahtevo za uvedbo postopka za evidentiranje urejene meje, parcelacije in zemljišča pod stavbo št. 02112-902/2016 in z zahtevo za uvedbo postopka za evidentiranje urejene meje št. 02112-903/2016, v en postopek; nato odločbo, s katero je pod 1. točko izreka odločeno, da se v katastrski občini M. (v nadaljevanju: k.o. M.) kot urejen evidentira: - del meje parcel 2578/1 in *282 s sosednjimi parcelami 2576/2, 3570/1 in 3537/1, - del meje parcele 2578/2 s sosednjima parcelama 3537/1 in 3570/5, pod 2. točko izreka je bilo odločeno, da se v k.o. M. v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe: ukinitev parcel 2578/1 in *282 ter nastanek novih parcel 2578/3 in 2578/4, iz 3. točke izreka odločbe izhaja, da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tega akta, iz 4. točke izreka pa izhaja, da stroškov postopka ni; nakar sledi še sklep, da se v zemljiškem katastru v k.o. M. evidentira na parceli 2578/3 za stavbo 2 zemljišče pod stavbo s površino 173 m2 in za stavbo 6 zemljišče pod stavbo s površino 107 m2 (1. točka izreka sklepa), da se stavba s številko 2663-2 z naslovom ..., ki je povezana s parcelo 2578/3 v k.o. M., vpiše v kataster stavb, pri čemer se stavbi in njenim delom določijo v tabeli navedene številke, površine in dejanska raba (2. točka izreka sklepa), da se stavba s številko 2663-6, ki je povezana s parcelo 2578/3 v k.o. M., vpiše v kataster stavb, pri čemer se stavbi in njenim delom določijo v tabeli navedene številke, površine in dejanska raba (3. točka izreka sklepa) in da stroškov tega postopka ni (4. točka izreka sklepa).

2. Iz obrazložitve navedenega akta je razvidno, da sta bili pri prvostopenjskem organu vloženi zahteva A.A. za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcel 2578/1 in *282 s sosednjimi parcelami 2576/2, 3570/1 in 3537/1, parcelacije parcele 2578/1 in *282 ter zemljišča pod stavbo na parcelah 2578/1 in *282 ter zahteva B.B. za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcele 2578/2 s sosednjima parcelama 3537/1 in 3570/5 (vse parcele se nahajajo v k.o. M.). Zahtevama je bil priložen elaborat, ki ga je v skladu z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN), Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju: Pravilnik) ter Pravilnika o vpisih v kataster stavb izdelalo geodetsko podjetje A. d.o.o., potrdil ga je odgovorni geodet C.C. Prvostopenjski organ je na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zahtevi združil v en postopek.

3. V zvezi z izdano odločbo je v njeni obrazložitvi pojasnjeno, da se v skladu z določbami 28. in 48. člena ZEN postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije uvede na zahtevo lastnika parcele. Prvostopenjski organ je tako z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da je A.A. lastnik parcel 2578/1 in *282, B.B. pa lastnica parcele 2578/2. Ugotovil je, da je zahtevama priložen ustrezen elaborat, kot ga predpisujeta ZEN in Pravilnik, iz katerega je razvidno, da so kot stranke v postopku sodelovali: A.A. kot lastnik parcel 2578/1 in *282, B.B. kot lastnica parcele 2578/2, Direkcija RS za ceste oziroma Direkcija RS za vode kot upravljavca parcel 3570/1 in 3570/5 v lasti Republike Slovenije (osmi odstavek 11. člena ZEN) ter tožnika kot (so)lastnika parcele 2576/2. Vsem navedenim je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Prvostopenjski organ je ob preizkusu vloge po 35. in 51. členu ZEN ugotovil, da ni razlogov za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Izpolnjen je tudi pogoj iz prvega odstavka 49. člena ZEN. Združitev parcel v postopku parcelacije se je izvedla na zahtevo lastnika parcel, pri čemer je prvostopenjski organ preveril, da se združujejo parcele, ki imajo enako lastninsko pravico (drugi odstavek 47. člena ZEN); delitev parcele v postopku parcelacije se je prav tako izvedla na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel lastnik parcele. Vse stranke so na mejni obravnavi v zapisniku št. AUAE20915 z dne 11. 2. 2016 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, Direkcija RS za ceste, ki se mejne obravnave ni udeležila, je takšno izjavo na povabilo (36. člen ZEN) podala naknadno. Prvostopenjski organ je ugotovil, da podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo evidentiranje, zato je na podlagi 40. in 52. člena ZEN izdal odločbo, pri čemer je pojasnil, da bo po njeni dokončnosti evidentiral urejeno mejo in nov del meje kot urejen v zemljiškem katastru ter izdal obvestilo o površinah parcel z urejeno mejo in novih parcel. V upravnem postopku niso nastali stroški v smislu določb 13. člena ZEN in 113. člena ZUP.

4. V obrazložitvi sklepa, ki sledi odločbi, je prvostopenjski organ pojasnil, da je zahteva za evidentiranje zemljišča pod stavbama vložena v skladu z določbami 64. člena ZEN, vložila jo je upravičena oseba (lastnik zemljišča). Podatki v elaboratu omogočajo evidentiranje zemljišča pod stavbo v zemljiškem katastru in vpis stavbe v kataster stavb. Iz elaborata so v zemljiški kataster prevzete koordinate navpične projekcije preseka stavbe z zemljiščem na ravnino, površina zemljišča pod stavbo ter povezava s številko stavbe, v kataster stavb pa lega in oblika stavbe, površina ter dejanska raba stavbe in delov stavbe. Ker je na podlagi zahteve in priloženega elaborata prvostopenjski organ lahko v celoti ugotovil dejansko stanje, je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, in sicer je sklep izdal na podlagi petega odstavka 65. člena in petega odstavka 84. člena ZEN. Tudi v tem delu stroški postopka niso nastali.

5. Pritožbo, ki sta jo vložila tožnika, je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 3532-13/2017-2 z dne 31. 3. 2017 zavrnilo in v njenem izreku še ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni oziroma njihovo povračilo ni bilo zahtevano. V obrazložitvi drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe, s katero sta tožnika izpodbijala prvostopenjski akt (razen sklepa o združitvi in 2. alineje 1. točke izreka odločbe), ter na podlagi spisov zadeve zaključi, da je prvostopenjska odločitev pravilna in zakonita. Citira določbe ZEN iz 32. člena (o zapisniku mejne obravnave), tretjega odstavka 36. člena (po katerem napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali upravnem sporu, lahko pa se uveljavlja v pravdnem postopku) ter 47. in 48. člena (o parcelaciji in upravnem postopku njenega evidentiranja). Ugotavlja, da je bil postopek izveden skladno z ZEN, v okviru podanih zahtev, na podlagi v skladu z ZEN in Pravilnikom izdelanega elaborata, katerega sestavni del je zapisnik mejne obravnave z dne 11. 2. 2016, ki vsebuje tudi izjavo tožnikov o strinjanju s potekom predlagane meje.

6. Glede pritožbenih navedb, ki se navezujejo na služnost, s katero je parcela 2578/1 obremenjena v korist parcele tožnikov 2576/2, se drugostopenjski organ sklicuje na sodno prakso tega sodišča, iz katere izhaja stališče, da lastnik gospodujočega zemljišča v postopku, kot je obravnavani, ne varuje nobene svoje pravne koristi. Izpostavlja opredelitev parcelacije po 47. členu ZEN in določbo drugega odstavka 225. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) ter pojasni, da se z izvedbo parcelacije in predhodno ureditvijo meje, ki se jih dotika nova meja, ki nastane zaradi delitve (49. člen ZEN), ne posega v pravni položaj služnostnega upravičenca. Ko se na podlagi odločbe geodetske uprave o delitvi nepremičnine delitev realizira v zemljiški knjigi, mora zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti služnost prenesti na novo nastale nepremičnine, pri gospodujoči nepremičnini pa poočiti spremembo podatka o služeči nepremičnini.

7. V zvezi z ureditvijo dela meje parcele 2578/1 in *282 s sosednjo parcelo 2576/2, kjer sta tožnika kot (so)lastnika parcele 2576/2 imela položaj stranke v postopku in tako lahko ugovarjata pravilnosti in zakonitosti tega dela postopka oziroma izpodbijane odločbe, drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ upošteval temeljni predpostavki za evidentiranje urejene meje v zemljiškem katastru, to je, da podatki v elaboratu ne odstopajo od podatkov zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov, in da lastniki soglašajo s potekom predlagane meje. Zahtevo je pravilno preizkusil in pravilno ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji za evidentiranje. Sestavni del elaborata ureditve meje je zapisnik z dne 11. 2. 2016, v katerem je geodet določil predlagano mejo, s katero sta se tožnika strinjala. Preizkus po 35. členu ZEN obsega tudi preveritev, ali je geodet za določitev predlagane meje uporabil zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se predlagana meja ne razlikuje od tiste po podatkih zemljiškega katastra (v konkretnem primeru arhivski podatki zemljiškega katastra - IDPOS 6157 in 6245, grafični podatki zemljiškega katastra). Drugačne meje tudi ne sme evidentirati, ampak je drugačen potek meje možno dokazovati le v sodnem postopku. Če tožnika menita, da katastrski podatki nimajo podlage v zbirki listin oziroma niso skladni s podatki iz listin, iz katerih so nastali, lahko za ugotovitev in odpravo nepravilnosti sprožita ustrezen postopek. Tako imata, ne glede na ugotovitev poteka katastrske meje v upravnem postopku, še vedno možnost, da mejo uredita drugače v sodnem postopku. Drugostopenjski organ še pojasni, da tožnika nimata pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o evidentiranju zemljišča pod stavbama in vpisu stavb v kataster stavb, ker nista lastnika stavb in zemljišča pod stavbama, ampak je to A.A.. Dodaja, da ostalih pritožbenih ugovorov ni presojal, ker glede na predhodno navedene razloge na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

8. Tožnika sta vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri sodišču predlagata, da razsodi, da se akt prvostopenjskega organa št. 02112-947/2016-4 z dne 22. 12. 2016 odpravi v 1. alineji 1. točke ter 2., 3. in 4. točki odločbe. Zahtevata tudi, da jima toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. V tožbi tožnika navajata, da izpodbijana upravna odločba posega v njune pravice, in sicer v služnostno pravico, ki jo imata kot lastnika gospodujočega zemljišča - parcele 2576/2, pri čemer služnost poteka po zemljišču, ki bi z izpodbijano odločbo dobilo parc. št. 2578/4, deloma pa bi (zaradi spremembe poteka meje) potekalo po zemljišču s parc. št. 3570/1, ki je javno dobro. Služnost je bila dogovorjena s sodno poravnavo 31. 8. 1978 (v zadevi Rnp 128/78 Občinskega sodišča v ...); v poravnavi so bile navedene izmere poteka služnostne trase, pri sklepanju poravnave je bil angažiran tudi geodet, ki je izdelal skico služnostne poti. Sedanji lastnik parcele 2578/1 A.A. je s poravnavo dogovorjeno služnost pripoznal, kar izhaja iz sodbe na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v ... št. P 157/2015 z dne 7. 12. 2016, ki je postala pravnomočna 8. 1. 2017. Na podlagi te sodbe je bila služnost vpisana v zemljiško knjigo, vendar šele s sklepom z dne 13. 2. 2017, torej po začetku geodetskega postopka. Iz poravnave, ki je bila potrjena s sodbo, je razvidno, da služnostna trasa poteka po zemljišču s parc. št. 2578/4, pri čemer pa oblika te parcele, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ne omogoča več izvajanja dogovorjene služnosti. Trikotnik med koordinatami 7365, 7366 in 3633 se zajeda v služnostno traso tako, da je ta preozka za uporabo. Za pripojitev omenjenega trikotnika javnemu dobru - parceli 3570/1 ni podlage. Ko je bila služnost dogovorjena, je v celoti potekala po parceli 2578/1, kot izhaja iz skice, ki je priloga poravnave. Kasneje (kdaj točno, tožnika ne vesta) je dotlej ravna meja med to parcelo in javnim dobrim postala "cikcakasta", kar je razvidno iz mapne kopije iz leta 2008. Tožnika ugibata, da je do tega prišlo zaradi zlaganja ročno risanih katastrskih načrtov, iz kopije iz leta 1984 namreč izhaja, da se meje parcel na dveh sestavljenih listih ne ujemajo. Meja, kot izhaja iz prikaza parcele z dne 9. 9. 2016, je še najbližja njenemu pravemu poteku v času sklenitve poravnave. Za kakršno koli spremembo poteka meje od sklenitve poravnave dalje ni bilo temelja, kar posredno priznava tudi A.A. s tem, ko je pripoznal zahtevek v postopku P 157/2015. Sprememba meje pomeni dejansko širitev javnega dobrega in s tem razlastitev omenjenega lastnika ter istočasno poseg v stvarno služnost, ki je nujno potrebna za uporabo parcele tožnikov 2576/2 in s tem delno razlastitev te parcele. Za takšne posege je potrebno bodisi soglasje vseh prizadetih (tudi tožnikov, ki takšnega soglasja nista podala, njun podpis v zapisniku mejne obravnave se namreč nanaša izključno na mejo med parcelo 2578/1 in njuno parcelo) bodisi zakonska podlaga, ki je ni. Širina služnostne trase, ki mora ostati na nepremičnini A.A., je ob javni poti 4 m, na najožjem delu je po skici široka 3 m, proti meji s parcelo 2576/2 pa se razširi na 4,3 m. Ta vprašanja niso zgolj predmet civilnopravnih razmerji med tožnikoma in A.A., ampak gre (zaradi vpletenosti parcele, ki je javno dobro, na katerega se stvarne pravice, ki so obstajale na zasebni lastnini, ne morejo prenesti) za poseganje v ustavno zajamčene pravice (lastninsko pravico), k varovanju katerih so zavezani vsi državni organi, ki morajo na morebitne kršitve paziti po uradni dolžnosti.

10. Kot nadalje navajata tožnika, je omenjene argumente, ki sta jih uveljavljala v pritožbi, drugostopenjski organ zavrnil. Pri tem je spregledal, da v služnost ne posega zgolj parcelacija, ampak tudi sprememba meje, v primeru katere služnostna pravica ni samodejno varovana s stvarnopravnimi in zemljiškoknjižnimi predpisi. Drugostopenjski organ je navedel, da je bila meja evidentirana glede na katastrske podatke, lastniki pa so z njenim potekom soglašali, s čimer je obšel pomisleke tožnikov glede napačnih katastrskih podatkov. Navedel je tudi, da bi lahko tožnika v ločenem postopku zahtevala odpravo nepravilnosti katastrskih podatkov, vendar je uspeh dvomljiv, zlasti ker se oba mejaša s sedanjim, spremenjenim potekom meje, očitno strinjata. Upravni organ ni upošteval, da A.A. ni imel pravice podati soglasja k meji, ki posega v služnost, saj je kot lastnik služečega zemljišča dolžan storiti vse potrebno, da ostane služnostna trasa v stanju, ki omogoča dogovorjeno in normalno uporabo, torej je dolžan zagotoviti tudi, da meja ostane, kjer je bila ob sklenitvi poravnave. Nezakonito soglasje k spremenjeni meji v upravnem postopku ne sme imeti pravnih posledic. Teh tožnika v civilnem postopku proti A.A. ne moreta odpraviti, ker je parcela, ki je pridobila del zemljišča, po katerem poteka služnost, javno dobro. Tožnikoma je bila v obravnavanem postopku dana možnost izjave samo v delu, ki zadeva mejo z njuno parcelo, ne pa tudi glede poteka meje, kjer ta onemogoča njuno služnost. Drugostopenjski organ se ni opredelil do vseh njunih navedb z obrazložitvijo, da niso relevantne, ker pa njegova argumentacija ne zdrži pravne presoje, to pomeni kršitev pravil postopka. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta nepravilno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila materialni zakon, hkrati so bile v postopku kršene določbe ZUP. Kot dokaze za svoje navedbe tožnika v tožbi predlagata izpodbijano prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo, poravnavo Rnp 128/78 z dne 31. 8. 1978 s skico, načrt parcele z dne 2. 12. 2008, prikaz parcele z dne 5. 10. 2015, prikaz parcele z dne 9. 9. 2016, prikaz parcele z dne 5. 5. 2017, fotokopijo katastrskega načrta, pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave P 157/2015 in sklep o vknjižbi služnosti z dne 13. 2. 2017.

11. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

12. A.A. in B.B. v odgovoru na tožbo menita, da tožbeni ugovori niso utemeljeni, ter smiselno predlagata, da sodišče tožbo zavrne. Navajata, da je prav in v korist tožnikov, da je služnostna parcela ločena, saj je to pogoj za vpis služnosti v zemljiško knjigo, skica, na katero se sklicujeta tožnika, namreč za to ne zadošča. Skica je služila kot soglasje za izdajo gradbenega dovoljenja tožnikoma in F., ostali mejaši pa takrat niso bili prisotni. Ob zadnjih geodetskih meritvah pa so bili prisotni vsi, tudi tožnika, ter so se strinjali z meritvijo in postavitvijo mejnikov.

13. Državno odvetništvo Republike Slovenije, ki v tem sporu zastopa Republiko Slovenijo kot stranko z interesom (za katero sta v upravnem postopku nastopali Direkcija RS za ceste oziroma Direkcija RS za vode), v odgovoru na tožbo vztraja pri mnenju, razvidnem že iz v okviru pritožbenega postopka podanega dopisa z dne 18. 1. 2017 in v upravnem sporu podanega dopisa z dne 18. 8. 2017, to je, da je bila meja med parcelama 2578/4 in 3570/1 dne 11. 2. 2016 določena na podlagi točk, predlaganih s strani geodeta na podlagi obstoječih katastrskih evidenc, in s tako predlagano mejo so se strinjali vsi lastniki tangiranih parcel. Neutemeljene so tožbene trditve, da je izpodbijana odločba nepravilna, ker tožnika k poteku te meje nista dala soglasja. Tožnika nista lastnika parcel 2578/4 ali 3570/1, zato nista bila upravičena k predlagani meji podajati soglasja. Sicer pa se Državno odvetništvo pridružuje nosilnim razlogom prvostopenjskega akta in drugostopenjske odločbe ter se pri tem v dokaznem smislu sklicuje na spise zadeve. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Dodaja, da je predviden prenos nepremičnin s parc. št. 3570/1 in 3570/5 na Mestno občino ... in da po tem Republika Slovenija ne bo imela več interesa za sodelovanje v tem postopku.

K I. točki izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Kot izhaja iz vsebine tožbe in v njej predlagane odločitve sodišča, tožnika v tem upravnem sporu izpodbijata dne 22. 12. 2016 pod št. 02112-947/2016-4 izdano odločbo prvostopenjskega organa v 1. alineji 1. točke ter v 2., 3. in 4. točki izreka, torej v delu, v katerem je odločeno: da se v k.o. M. kot urejen evidentira del meje parcel 2578/1 in *282 s sosednjimi parcelami 2576/2, 3570/1 in 3537/1; da se v k.o. M. v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe: ukinitev parcel 2578/1 in *282 ter nastanek novih parcel 2578/3 in 2578/4; da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tega akta in da stroškov postopka ni bilo.

16. Po presoji sodišča je odločba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana. Sodišče, kot izhaja iz nadaljevanja te obrazložitve, v bistvenem lahko sledi razlogom, s katerimi sta izpodbijano odločitev utemeljila prvo- in drugostopenjski organ, in teh razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

17. Tožnika sta v postopku izdaje izpodbijane odločbe imela položaj strank v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZEN kot solastnika parcele 2576/2, meječe na parcelo št. 2578/1. Ugovorov (ki bi jih iz naslova tega položaja lahko uveljavljala zoper odločitev oziroma njene razloge) glede dela meje med parcelo 2578/1 ter njuno parcelo 2576/2, ki je bil evidentiran kot urejen, nimata.

18. Pač pa tožnika odločitvi ugovarjata, ker se ne strinjata z kot urejenim evidentiranim delom meje med parcelo 2578/1 (oziroma po parcelaciji parcelo 2578/4) ter parcelo 3570/1, in sicer v delu poteka te meje med zemljiškokatastrskimi točkami 7365, 7366 in 7633. Pri čemer v zadevi ni spora, da se v tem, torej za tožnika spornem delu ta meja njune parcele 2576/2 ne dotika. Zato tožnika v postopku urejanja in evidentiranja tega dela meje in z njim povezane parcelacije nimata položaja stranke po drugem odstavku 28. člena ZEN. Tožnika sicer menita, da lahko v postopku urejanja oziroma evidentiranja tega dela meje in s tem povezane parcelacije sodelujeta in v tem delu sprejeti odločitvi ugovarjata zaradi služnostne pravice, ki jo imata kot lastnika gospodujočega zemljišča - parcele 2576/2 na parceli 2578/1 (pri čemer zatrjujeta, da služnostna trasa poteka po zemljišču, ki bi z izpodbijano odločbo dobilo parc. št. 2578/4, deloma pa bi, zaradi spremembe poteka meje, potekala po zemljišču s parc. št. 3570/1, ki je javno dobro). Sodišče takšnemu stališču ne sledi.

19. Kot prvo, tožnika navajata, da je bila služnost (ki naj bi jo upravni organ moral upoštevati pri izdaji izpodbijane odločbe) vpisana v zemljiško knjigo šele s sklepom z dne 13. 2. 2017, to pa je ne le po začetku obravnavanega geodetskega postopka, ampak tudi po času izdaje izpodbijane odločbe z dne 22. 12. 2016.

20. Predvsem pa je to sodišče že v dosedanji sodni praksi (sodbi I U 378/2010 z dne 13. 12. 2011 in U 662/2005 z dne 11. 12. 2007) zavzelo stališče, da (so)lastnik gospodujočega zemljišča v postopku parcelacije in s to povezane predhodne ureditve meje služečega zemljišča ne varuje nobene svoje pravne koristi. Z upravnimi postopki za ureditev meje med parcelami, katerih (so)lastnik ni, ter parcelacijo takšnih parcel namreč služnostna pravica ni okrnjena. V navedenih sodbah je sodišče takšno stališče oprlo na pravno naravo postopkov ureditve meje in parcelacije, kot izhaja iz relevantne zakonske ureditve, in sicer takrat Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju: ZENDMPE), pri čemer ureditev po določbah ZEN, veljavnih ob izdaji izpodbijane odločbe, ni bistveno drugačna, tako da bi bil utemeljen odstop od dosedanje sodne prakse.

21. Kot izhaja iz določb 26. člena ZEN, se meja na podlagi tega zakona ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev, in na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru; strokovna podlaga za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje; v postopku evidentiranja urejene meje se po podatkih elaborata ureditve meje v zemljiškem katastru evidentira urejena meja. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZEN se v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje ureja oziroma evidentira meja parcele ali del meje parcele, kot je opredeljen v drugem odstavku tega člena. Postopek evidentiranja urejene meje se uvede na zahtevo lastnika parcele (prvi odstavek 28. člena ZEN). Lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje (sosednje parcele), so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje (drugi odstavek 28. člena ZEN). V skladu z drugim odstavkom 29. člena ZEN elaborat ureditve meje vsebuje predlog meje, ki naj se kot urejena evidentira v zemljiškem katastru, in zapisnik mejne obravnave; predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov; če se meja, kot so jo pokazali lastniki parcel, razlikuje od predlagane meje, vsebuje elaborat ureditve meje tudi prikaz poteka pokazane meje. Če tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (prvi odstavek 39. člena ZEN). Sodišče (tudi glede na tožbeno zatrjevanje, da gre v obravnavanem primeru za spremembo meje) nadalje pojasnjuje, da se, kot izhaja iz prvega odstavka 45. člena ZEN, meja parcele lahko spremeni: 1. s parcelacijo, v postopku parcelacije, 2. s komasacijo, v postopku komasacije, 3. z izravnavo meje, v postopku izravnave meje. Parcelacija je po določbah 47. člena ZEN združitev parcel in delitev parcele (prvi odstavek); združitev parcel je oblikovanje ene parcele iz dveh ali več parcel, ki imajo enako pravno stanje glede lastninske pravice (drugi odstavek); delitev parcele pa oblikovanje dveh ali več parcel iz ene parcele (tretji odstavek). Nove parcele, nastale s parcelacijo, in njihove meje se evidentirajo v zemljiškem katastru na podlagi upravnega postopka na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo (prvi odstavek 48. člena ZEN). V skladu s prvim odstavkom 49. člena tega zakona mora biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo; del meje, ki mora biti urejen pred evidentiranjem delitve parcele, je del meje iz drugega odstavka 27. člena ZEN. Postopek evidentiranja urejene meje in upravni postopek evidentiranja parcelacije se lahko izvedeta skupaj na podlagi enotnega elaborata, ki mora vsebovati sestavine elaborata ureditve meje in elaborata parcelacije (tretji odstavek 49. člena ZEN).

22. Iz citiranih določb ZEN izhaja, da so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje lastnik parcele, katere meja se ureja, in lastniki sosednjih parcel, to je parcel, ki mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje. Nadalje, že sama opredelitev parcelacije po določbah 47. člena ZEN kaže na to, da se s parcelacijo ne spremeni pravno stanje na nastalih parcelah, tako glede lastninske kot glede drugih stvarnih pravic, med katere sodi tudi stvarna služnost. Pri čemer je treba upoštevati, da po zakonski določbi drugega odstavka 225. člena SPZ v primeru, če se razdeli služeča nepremičnina, stvarna služnost ostane na tistih delih nepremičnine, na katerih se je izvrševala. Glede na navedeno se torej, kot se je sodišče izreklo že v sodbah I U 378/2010 in U 662/2005, z izvedbo parcelacije in predhodno ureditvijo meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo, ne posega v pravni položaj služnostnega upravičenca.

23. Ob upoštevanju opisanih pravnih stališč tožnika odločbe, zoper katero sta vložila tožbo, v upravnem sporu ne moreta izpodbi(ja)ti s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na stvarno služnost v korist njune nepremičnine 2576/2, zato teh navedb sodišče ni vsebinsko presojalo (niti jih ni bil dolžan tako presoditi drugostopenjski organ), posledično pa tudi s temi navedbami povezani dokazi na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Glede na povedano je neutemeljen tudi očitek o pomanjkljivi obrazložitvi odločitve (s strani drugostopenjskega organa). Sodišče tako le še dodaja, da če bi bila tožnika motena pri izvajanju služnostne pravice ali bi jima bilo njeno izvajanje onemogočeno, oziroma če je A.A. kršil svoje obveznosti, ki jih ima do tožnikov iz sklenjenih civilnopravnih dogovorov oziroma na njihovi podlagi izdanih sodnih odločb, gre pri tem za spore iz civilnopravnih razmerij, ki se rešujejo v za to predvidenih postopkih pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti, v katerih se lahko obravnava tudi vprašanje, ali je določeno zemljišče (v celoti) javno dobro ali ne. Pri čemer sodišče zgolj tožnikoma v pojasnilo še pripominja, da je iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 1/2015 z dne 2. 6. 2016 razvidno, da se (je) v takšnem, to je pravdnem postopku obravnava(lo) tudi vprašanje, ali se v primeru ureditve meje, na podlagi katere se ugotovi, da služnostna pravica poti, prisojena s sodbo sodišča, ne poteka zgolj po eni parceli, temveč tudi po drugi - sosednji parceli, ki pa v sodbi ni zajeta kot služeča nepremičnina, lahko učinek sodbe prenese tudi na to drugo parcelo, čeprav njeni lastniki v prvotni pravdi niso nastopali kot stranke.

24. Vprašanja, ki jih tožnika izpostavljata v obravnavani tožbi, torej niso relevantna za odločanje v upravnem postopku urejanja oziroma evidentiranja meje in parcelacije in posledično ne v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v takšnem upravnem postopku. Ker se tožnika sklicujeta, da gre za kršitev ustavno zajamčenih pravic, sodišče dodaja, da se po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To je v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij med fizičnimi in pravnimi osebami zagotovljeno pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti. Tudi sicer pa tožnika obravnavane tožbe nista podala kot tožbe po 4. členu ZUS-1, ampak kot tožbo zoper izpodbijano odločbo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v katerem pa varstva pravic, na katere se sklicujeta, z ugovori, kot sta jih podala v tožbi, ne moreta uveljavljati.

25. Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj, kot izhaja iz te obrazložitve, tožnika v upravnem sporu nista navajala takšnih novih dejstev in novih dokazov, ki bi glede na zavzeta pravna stališča sodišča bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

26. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, glede na četrti odstavek 25. člena ZUS-1 trpita tožnika in toženka vsak svoje stroške postopka. Stranke z interesom pa povrnitve stroškov niti niso zahtevale.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• sodba I U 781/2010
• sodba I U 1018/2010
• UPRS sodba I U 1663/2015