UPRS Sodba III U 269/2018-19

Jedro

V upravnem sporu tožeča stranka ne more izpodbijati izvršilnega naslova, zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je izdan.

V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo, saj so bili izvršilni naslovi opremljeni s klavzulo izvršljivosti, davčni organ pa ni pristojen, da bi posegal v njihovo vsebino, niti ugotovitev njihove izvršljivosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organa ali FURS) je s sklepom o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika, št. DT 4934-60424/2017-7 z dne 27. 7. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), odločila, da se po uradni dolžnosti vodene davčne izvršbe, začete za neplačan dolg pod št. DT 4933-63010/2017, DT 4933-60424/2017, DT 4933-60425/2017, DT 4933-60426/2017, DT 4933-60427/2017 in DT 4933-60428/2017 združijo tako, da postane vodilna zadeva št. DT 4933-60424/2017 (1. točka izreka). Nadalje je odločila, da je tožnik dolžan plačati glavnico v znesku 2.700,00 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 10,00 EUR, te obveznosti pa temeljijo na šestih sklepih Okrožnega sodišča v Mariboru, ki jih citira, navaja pa tudi višino dolgovanih zneskov in datume zapadlosti po vsakem sklepu posebej (2. točka izreka). Določila je, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik prejema pri izplačevalcu prejemkov ZPIZ tako, da se ti zarubijo največ do višine dveh tretjin, dolžniku pa mora ostati najmanj znesek v višini 76% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo (3. točka izreka). FURS je izplačevalcu tožnikovih dohodkov naložila, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikove denarne prejemke do višine dolgovane obveznosti (4. točka izreka) in mu prepovedala izplačati zarubljeni del prejemkov (5. točka izreka). Odločila je še, da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (6. točka izreka), da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (7. točka izreka) ter da ugovor izplačevalca ne zadrži izvršitve sklepa (8. točka izvreka).

2. FURS v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da se zoper tožnika vodi več postopkov davčne izvršbe po uradni dolžnosti. Ker je za obravnavo vseh teh zadev pristojen isti organ, zadeve pa se opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, je zaradi ekonomičnosti postopka odločila, da se vse te zadeve združijo v en postopek. Zadeve so se pričele voditi na podlagi predlogov Okrožnega sodišča v Mariboru. Ta je davčnemu organu poslal predloge za izterjavo denarnih terjatev po izvršilnih naslovih, navedenih v izreku sklepa. V nadaljevanju citira še določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki urejajo postopek davčne izvršbe na denarne prejemke dolžnika.

3. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo št. DT-498-2-196/2017-6 z dne 24. 8. 2018 izpodbijani sklep FURS spremenilo tako, da je popravilo navedbo izdajateljev izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi "Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici" ter popravilo datume izvršljivosti teh izvršilni naslovov. V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

4. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi in tožnikovo pritožbo ter najprej pojasnjuje, da je izrek izpodbijane odločbe spremenil tako, da je popravil navedbo izdajatelja izvršilnih naslovov in datume njihove zapadlosti, saj so bili ti pomotoma zapisani napačno. Taka pomota ne predstavlja nezakonitosti izpodbijanega sklepa, saj je bila izvršba dovoljena, ko so vsi izvršilni naslovi že postali izvršljivi. V času izdaje izpodbijanega akta so bili izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi, opremljeni s potrdili o izvršljivosti. Niti ZUP niti ZDavP-2 davčnemu organu ne dajeta pristojnosti, da bi preverjali, ali je bila potrditev izvršljivosti izvršilnih naslovov pravilna, pač pa je to dolžnosti tistega organa, ki je tako potrdilo izdal. Tožnik v pritožbi sicer pavšalno ugovarja kršitve številnih določb Ustave RS in se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ne konkretizira pa nobene okoliščine, ki bila pravno relevantna za obravnavani primer. Tožniku je sodišče naložilo plačilo denarnih kazni, ki jih ta ni poravnal, sklepi, s katerimi so mu bile kazni izrečene, pa so postali pravnomočni in izvršljivi. Izvršilnih naslovov s pritožbo ni dopustno izpodbijati, kar pomeni, da davčni organ ne sme presojati ali posegati v vsebino teh izvršilnih naslovov, prav tako ne preverjati postopka njihove izdaje ali preverjati podatka o njihovi izvršljivosti. Davčni organ le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, pri čemer je socialno stanje dolžnika v izvršilnem postopku varovano z zakonsko določenim izvzetjem in omejitvami izvršbe, ki so s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 v izpodbijanem sklepu tudi upoštevane. Glede tožnikove trditve, da bi moral imeti pravico do izjave, drugostopenjski organ pojasnjuje, da se postopek davčne izvršbe vodi po skrajšanem ugotovitvenem postopku, pritožbeni rok pa je bil v izpodbijanem sklepu določen v skladu z določbami ZDavP-2.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da postopki tožene stranke niso bili zakoniti, saj se niso upoštevale sodbe ESČP, Ustava RS in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se na nekatere primere ESČP (primeri Perak, Mavrič, Kariž). Do enakih kršitev kot v teh primerih je prišlo tudi v postopku FURS, saj ni bilo nobene sodbe o dolgu, niti ni bilo izvedenega javnega sojenja. 27. člen Ustave RS zagotavlja, da kdor je obdolžen, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, v njegovem primeru pa ni bilo sojenja, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik. Javno in pošteno sojenje bi lahko bilo edini pravilen pravni temelj za izvršbo. Sklicuje se na določbo 6. člena EKČP ter 23., 24. in 29. člen Ustave RS, ki določata postopke v zvezi z obtožbami, njemu pa ni mu bila dana možnost obrambe in zagovora. Sodišče ga je obtožilo zlorabe in ga spoznalo za krivega brez javnega sojenja in možnosti izvajanja dokazov v svojo korist. Prav tako ni upoštevalo, da brani svojo zasebno lastnino in svoj dom. FURS postopka tudi ni izvedla v skladu z ZUP, saj ni bil zaslišan. Zaradi vseh teh kršitev gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po 257., 258. in 288. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). FURS ga torej ne more obtožiti brez sojenja in izvajanja dokazov, upoštevati bi morala tudi določbo 22. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopkih pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil ter 14. člena Ustave RS, ki prepoveduje diskriminacijo. Zagotovljen bi mu moral biti 30 dnevni rok za pritožbo in ne le 8 dnevni, saj ima tudi državni organ čas za odločanje 30 dni. FURS bi tudi morala upoštevati, da je zaradi nizke pokojnine ogrožena njegova eksistenca, predvsem pa, da ni bil s sodbo sodišča spoznan za dolžnika. Zahteva ustavitev postopka, saj gre za kršitev 22. člena Ustave RS. Pred izvedbo postopka bi se ga moralo poučiti in ga opomniti o pravicah in dolžnostih, ki jih ima, šele nato pa mu izreči sankcijo. V nadaljevanju tožnik citira še določbe 5., 8., 14., 21., 22., 23., 25., 26., 27., 29., 34., in 153. člena Ustave RS; 1., 2., 7. in 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, 20, 21., 47. in 54. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; 6., 13., in 14. člena EKČP; 257. in 258. člena KZ-1; 7. in 8.. člena ZUP ter 3. člena Zakona o sodiščih. Plačilni nalog, ki ga je izdalo sodišče, ni izvršilni naslov, saj ni bilo nobenega sojenja. Predlaga, naj se njegovi tožbi ugodi, postopek naj se razveljavi in ustavi. Zahteva, da se upošteva, da bi mu bil lahko izrečen le opomin, FURS pa naj upošteva, da je poseg v zasebno lastnino nezakonit, upošteva naj se tudi pravica do zaslišanja in sodelovanja v postopku.

6. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa le navedla, da prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih ugovorih. Navaja še, da v skladu z ZUP ni bila izvedena ustna obravnava. Tožena stranka ga ne more terjati za globo, če za izrek te globe ni bil izveden pošten postopek, katerega bistvo je javno sojenje. Pri določitvi globe ni imel možnosti priprave obrambe in zagovora, zato sodišče ne more podati obtožbe in mu izreči kazni. Prav tako se ni upoštevalo, da brani svojo zasebno lastnino in svoj dom. Predlaga izvedbo javnega in poštenega sojenja ter upoštevanje vseh sodb ESČP.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ, se opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih navedb, obenem pa odpravil napake v izpodbijanem sklepu glede izdajatelja izvršilnih naslovov ter datumov njihove izvršljivosti. Temu, da je izvršilne naslove izdalo Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici in ne Okrožno sodišče v Mariboru, kar je v sklepu pravilno popravil drugostopenjski organ, tožnik v tožbi ne oporeka, prav tako ne oporeka datumom izvršljivosti izvršilnih naslovov, kot jih je ugotovil drugostopenjski organ, vse to pa izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2, je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

11. Sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep tožniku izdan na podlagi več sklepov Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), s katerimi so bile v izvršilnem postopku, ki ga vodi to sodišče, tožniku izrečene denarne kazni na podlagi 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Za izvrševanje denarne kazni, izrečene po ZPP, ki se smiselno uporablja v postopku izvršbe, je v 178.a členu ZPP določena pristojnost davčnega organa. Po tej določbi denarne kazni, ki jih izreče sodišče po določbah ZPP, izvrši na predlog sodišča pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Sodišče zato ugotavlja, da so sklepi sodišča, ki so vsi opremljeni s klavzulo izvršljivosti, veljavni izvršilni naslovi. Tožnik sicer v tožbi, predvsem pa v pripravljali vlogi oporeka vsebini izvršilnih naslovov in navaja, da mu ni bila dana možnost sojenja ter da je branil svojo zasebno lastnino in dom, vendar pa sodišče pojasnjuje, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Z drugimi besedami, tožnik v postopku davčne izvršbe ne more oporekati vsebini sklepov, ki jih je izdalo Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici, niti za to presojo ni pristojna tožena stranka, pač pa je pristojna le za njihovo izvršitev, kolikor so izpolnjeni pogoji, določeni v ZDavP-2. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo, saj so bili izvršilni naslovi opremljeni s klavzulo izvršljivosti, davčni organ pa ni pristojen, da bi posegal niti v njihovo vsebino niti v ugotovitev njihove izvršljivosti. Sodišče zato zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu. Glede tožnikovega tožbenega ugovora, da pri odločanju ni bilo upoštevano njegovo finančno in socialno stanje pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da je socialno stanje dolžnika v izvršilnem postopku varovano z zakonsko določenim izvzetjem in omejitvami izvršbe, ki so s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 upoštevane tudi v izpodbijanem sklepu.

12. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da bi morala tožena stranka v postopku upoštevati domnevo nedolžnosti, to je, da vsak, kdor je obdolžen, velja za nedolžnega, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožnik namreč ni obdolženec v kazenskem postopku, v katerem je domneva nedolžnosti ena od temeljih postulatov (prvi odstavek 3. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), pač pa davčni dolžnik, ki obveznosti, naložene z izvršilnimi naslovi, navedenimi v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, ni poravnal in je bil zato v skladu z določbami ZDavP-2 zoper njega uveden postopek davčne izvršbe z namenom, da se te obveznosti izterjajo. Zato tudi ni mogoče slediti tožniku, ki trdi, da ga je FURS obtožil brez sojenja, saj tožniku ni sodil, pač pa izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi zaradi izterjave neporavnanih obveznosti v skladu s pristojnostmi in po postopku, ki ga določa ZDavP-2, izpodbijani sklep pa ima vse sestavine, ki jih zahteva 151. člen tega zakona. Iz istega razloga ne gre slediti tožniku, da mu je tožena stranka s tem, ko ni izvedla javnega sojenja, odrekla pravico, da bi se v zadevi izjavil, neutemeljeno pa je tudi njegovo sklicevanje na nekatere sodbe ESČP, ki se ne nanašajo na vprašanja davčne izvršbe, pač pa na sodne postopke, kar pa sporni postopek nedvomno ni. FURS je postopek izvedla kot skrajšani ugotovitveni postopek. V skladu z 2. točko 144. člena ZUP namreč lahko organ po skrajšanem postopku odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima uradni organ. V konkretnem primeru je bilo stanje stvari ugotovljeno na podlagi podatkov, ki jih je davčnemu organu posredovalo sodišče na podlagi določb ZPP. Ko organ odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku, pa v skladu s tretjim odstavkom 144. člena ZUP zaslišanje stranke ni potrebno, kar pomeni, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitve načela zaslišanja stranke. Po tem načelu, ki je urejeno v 9. členu ZUP, organ odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vseh strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tak primer (torej izjema), določen z zakonom, pa je tudi določba 144. člena ZUP, ki dopušča izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka brez zaslišanja stranke.

13. Tožnik še navaja, da naj bi mu bile v postopku kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS, torej pravica do enakega varstva pravic in prepoved diskriminacije, vendar pa te svoje trditve ni z ničemer utemeljil ali pojasnil, tako da ostaja na ravni neargumentiranega zatrjevanja. Enako to velja za njegov tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila njegovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ter za njegovo sklicevanje (citiranje) več predpisov oziroma mednarodnih aktov. Do trditev, ki niso utemeljene, pa se sodišče ni dolžno opredeljevati.

14. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer v pripravljalni vlogi predlagal, naj sodišče opravi obravnavo, vendar pa ni utemeljil niti kakšni dokazi naj bi se izvajali niti da bi izvedba obravnave lahko pripeljala do drugačne odločitve, to pa tudi ne izhaja iz podatkov upravnega spisa. Relevantno dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno, pač pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje sporna uporaba materialnega prava, to je za zadevo relevantnih določb ZDavP-2. Tudi po praksi Ustavnega sodišča RS mora Upravno sodišče RS sicer izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave RS (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003), vendar pa zgolj zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za njeno izvedbo še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004), pač pa mora biti strankin predlog obrazložen, utemeljen pa mora biti obstoj in pravna relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 92/2022-11
• UPRS Sodba II U 399/2016-7
• UPRS Sodba II U 348/2016-7