UPRS Sodba III U 268/2018-8

Jedro

Sporna terasa je lokacijsko gledano samostojen objekt, stoječ na parcelah drugih lastnikov, za katerega tožeča stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja in je tožena stranka sporno gradnjo pravilno opredelila kot nezakonito. Odstranitev nelegalne gradnje je edini ukrep, ki ga gradbeni inšpektor lahko izreče v primeru nelegalne gradnje, zatorej ni zakonske podlage za izrek milejšega ukrepa ob ocenjevanju sorazmernosti in nevarnosti za okolje. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bil inšpekcijski postopek uveden pred uveljavitvijo novega zakona, ki ureja gradnjo, zato se konča po odločbah ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata za okolje in prostor, Območna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z odločbo, št. 06122-1588/2018-2 z dne 30. 5. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločil, da mora tožeča stranka ustaviti gradnjo terase - balkona pri gostinskem lokalu na parc. št. ... k.o. ... (1. točka izreka) in da mora do 30. 10. 2018 odstraniti teraso - balkon pri gostinskem lokalu tlorisnih dimenzij 7m x 2m konzolne izvedbe nad vodotokom in vzpostaviti prvotno stanje (2. točka izreka), sicer bo v primeru neizpolnitve te obveznosti prvostopenjski organ pričel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za sporni objekt je prvostopenjski organ izrekel prepoved iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in odločil, da stroškov postopka ni bilo in da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4., 5. in 6. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je gradbeni inšpektor ob inšpekcijskem pregledu 30. 4. 2018 ugotovil, da je na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... zgrajen gostinski objekt. Pred objektom je gostinski vrt s teraso - balkonom, ki je konzolne izvedbe in sega nad vodotok s parc. št. ... k.o. .... Konstrukcija balkona je iz jeklenih tračnic, na katere je pritrjen lesen pod. Balkon je ograjen z leseno ograjo, na balkonu so mize in stoli za goste. Pri zaslišanju istega dne je tožeča stranka povedala, da si za gradnjo terase - balkona ni pridobila gradbenega dovoljenja in da je bil balkon zgrajen leta 1995. V nadaljevanju navaja pravne podlage za odločitev po posamezni točki izreka izpodbijane odločbe. Tako sta 1. in 2. točka izreka utemeljena na 152. členu ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške zavezanca odstrani in vzpostavi prejšnje stanje oziroma sanira zemljišče. Opozorilo iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe je utemeljeno s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi iz 4. točke izreka pa 158. členom ZGO-1, pri čemer so prepovedi obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena. Izrek o stroških postopka iz 5. točke izreka temelji na petem odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 6. točka izreka, da pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, pa je utemeljena s tretjim odstavkom 146. člena ZGO-1.

3. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je v pritožbenem postopku z odločbo št. 062-118/2018-2 z dne 29. 8. 2018 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba) 1. točko izreka izpodbijane odločbe dopolnilo tako, da je določilo mere sporne terase - balkona, 2. točko izreka pa odpravilo v delu, kjer je navedeno, da se vzpostavi prvotno stanje in to nadomestilo z navedbo, da se vzpostavi prejšnje stanje. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

4. V obrazložitvi drugostopenjski organ uvodoma pojasnjuje, da je izrek izpodbijane odločbe v 1. točki dopolnil z opisom objekta, da ne bo dvoma o tem, na kateri objekt se izrečeni objekt prvostopenjskega organa nanaša. 2. točko izreka pa je popravil s tem, da je sledil določbi 152. člena ZGO-1, ki zahteva, da se vzpostavi prejšnje in ne prvotno stanje. V nadaljevanju povzema obrazložitev izpodbijane odločbe in navaja, da je gradbeni inšpektor nedvomno ugotovil, da za sporno gradnjo tožeča stranka nima gradbenega dovoljenja in je zato izrečeni inšpekcijski ukrep utemeljen v skladu z določbo 152. člena ZGO-1.

5. Zavrnil je ugovor tožeče stranke, da ji v postopku prvostopenjskega organa ni bila dana možnost, da bi se izjavila. Ob inšpekcijskem pregledu dne 30. 4. 2018 je bila tožeča stranka navzoča, sama je pojasnila, kdaj je bila sporna terasa - balkon zgrajena in da si za gradnjo ni pridobila nobenega dovoljenja. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu je tožeča stranka brez pripomb podpisala. Tožeči stranki je bila tako dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Načelo zaslišanja stranke zato v postopku ni bilo kršeno, iz zapisnika sicer ne izhaja, da bi bil le ta vročen tožeči stranki, vendar to ne predstavlja kršitve, ki bi imela za posledico nezakonitost odločbe. Tožeča stranka ima kot stranka v postopku tudi ves čas pravico spise pregledovati in jih na svoje stroške prepisati ali preslikati, kot to določa 82. člen ZUP. Kot neutemeljeno je zavrnil pritožbeno navedbo, da je rok za odstranitev spodnje terase - balkona prekratek. Dolžina roka se določi glede na okoliščine posameznega primera in je odvisna od tega, za kakšen objekt gre in v kolikšnem času bo investitor gradnjo odstranil. Ker sporna terasa - balkon ni kakšen zahteven objekt tako po velikosti kot konstrukciji, drugostopenjski organ nima pomislekov, da lahko tožeča stranka v štirimesečnem roku izvrši odrejeno obveznost. Na drugačno odločitev pa tudi ne vpliva navedba tožeče stranke, da sporna terasa - balkon ne povzroča škode in ni nevarna. O tem, ali je gradnja objekta na določenem zemljišču dovoljena ali ne, odloča za gradbene zadeve pristojen upravni organ. Gradbeno dovoljenje je namreč odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi tudi konkretne pogoje, ki jih more investitor pri gradnji upoštevati.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, da po izvedbi glavne obravnave izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožeča stranka uvodoma poudarja, da izpodbijana odločba ne vsebuje vseh obveznih sestavin upravne odločbe, kot to zahteva 214. člen ZUP, saj ne obsega niti dejanske niti pravne obrazložitve sprejete odločitve, kot tudi ne navedbe dokazov, na podlagi katerih je upravni organ ugotovil dejansko stanje, in razlogov, ki so bili odločilni za njegovo presojo. Obveznost upravnega organa, da svojo odločbo obrazloži, ne izhaja le iz določb ZUP, pač pa tudi iz ustavne pravice do poštenega obravnavanja po 22., 23. in 25. členu Ustave RS. To upravnim organom nalaga tudi 6. člen Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah. Zaradi opisanih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti.

7. V nadaljevanju tožeča stranka izpostavlja, da se izpodbijana in drugostopenjska odločba opirata na določbo 152. člena ZGO-1, četudi je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-64/14-20 z dne 20. 10. 2017 odločilo, da je v neskladju z Ustavo RS in da mora državni zbor protiustavnost odpraviti v roku enega leta, kar pa se ni zgodilo, saj je bil dne 17. 11. 2017 sprejet nov Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ). Nedopustno je, da se izpodbijana odločba opira na določbo iz prej veljavnega zakona, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna. Nadalje navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana dne 30. 5. 2018, ko se je še uporabljal ZGO-1, vendar pa je bila odpremljena šele po 1. 6. 2018, kar dopušča možnost, da je bila antidatirana. Zato predlaga, naj sodišče imenuje sodnega izvedenca - računalniško - forenzične stroke, ki naj po vpogledu v informacijski sistem prvostopenjskega organa ugotovi, kdaj je bila odločba dejansko izdana. Nadalje navaja, da je prvostopenjski organ zmotno ugotovil dimenzije sporne gradnje tlorisnih izmer 7,00 m x 2,00 m in spregledal, da gre kvečjemu za enostavno gradnjo, za katero ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Gre za enostaven objekt manjših dimenzij in vsekakor tudi za objekt površine manjše od 20 m2 ter predlaga, da se v dokaz zasliši tožečo stranko in postavi sodnega izvedenca gradbene stroke, ki bo glede dimenzij in površine sporne gradnje in narave objekta podal svoje mnenje. Objekt je v naravi le manjša terasa oziroma balkon, namenjen gostom gostinskega lokala, za katerega gradnjo glede na tedaj in sedaj veljavne predpise ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, o čemer se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni opredelil niti tega presojal.

8. Poleg tega je tožeča stranka za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši pridobila gradbeno dovoljenje št. 351-146/94 z dne 15. 9. 1994, ki se nanaša na poslovni prostor z okrepčevalnico, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o morebitni nelegalni gradnji, temveč bi lahko šlo, v kolikor bi inšpekcijski organ ugotovil, da naj bi bila dela izvedena v nasprotju z izvedenim gradbenim dovoljenjem, za nelegalno gradnjo, za kar pa ne pride v poštev z izpodbijano prvostopenjsko odločbo izrečeni ukrep po 152. členu ZGO-1. Prvostopenjski organ tega ni ugotavljal niti ni o tem sam po uradni dolžnosti v zvezi s tem pridobil nikakršne dokumentacije, ki bi jo moral pridobiti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava. V tem delu pa izpodbijana odločba v dejanskem in pravnem stanju ostaja povsem brez navedbe razlogov.

9. Izrečen ukrep je po prepričanju tožeče stranke tudi nesorazmeren, saj ji nalaga le eno ukrepanje, to je odstranitev spornega objekta, medtem ko bi prišel v poštev milejši ukrep, na primer prilagoditev oziroma preureditev prostora. Prvostopenjski organ in tožena stranka nista opravila testa sorazmernosti izrečenega ukrepa, prav tako pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe in drugostopenjske odločbe ni pojasnjeno, zakaj bi bilo treba sporno gradnjo odstraniti. Upravno sodišče ne more samo napolnjevati manjkajočih razlogov v upravni odločbi, saj bi s tem posegalo v načelo delitve oblasti oziroma tudi v pravico do izjave in sodnega varstva tožeče stranke.

10. Nepojasnjen je tudi rok, v katerem se tožeči stranki nalaga odstranitev sporne gradnje, ki je za tožečo stranko neizvedljiv in arbitraren. Inšpektor bi moral pri določitvi roka upoštevati načelo sorazmernosti, težo kršitve, posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kakšnem času lahko fizična oseba sporni objekt odstrani. Nobena od okoliščin ni bila upoštevana niti obrazložena. Izrečen ukrep tudi ni nujen, saj objekt nikogar ne ogroža. Glede obrazložitve drugostopenjskega organa, da naj bi bil tako določen rok primeren, pa navaja, da bi štirimesečno obdobje kvečjemu lahko začelo teči šele od pravnomočnosti izpodbijane odločbe, ne pa že od njene izdaje dalje, saj bi se lahko zgodilo, da bi morala tožeča stranka gradnjo porušiti, še preden bi sploh imela možnost izkoristiti ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.

11. Tožeča stranka je v pritožbi izrecno navajala, da ji ni bila dana možnost, da bi se izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, posledično pa je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Prvostopenjski organ tožeče stranke med postopkom in pred izdajo odločbe ni seznanil z uspehom dokazovanja oziroma ji predstavil svojega dejanskega stanja in pravnega videnja zadeve, niti ji ni vročil zapisnika, v zvezi s katerim je inšpektor tudi napačno razumel tožečo stranko. Tožeča stranka je v dobri veri ves čas postopka štela, da ji bo inšpektor pred izdajo odločbe predstavil pričakovano odločitev in jo seznanil z njenim položajem ter jo pozval k predložitvi morebitnih dokazov, kar pa ni bilo storjeno. Zato je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je prava neuka stranka, ki glede na opustitve upravnega organa tudi ni vedela, da naj bi prvostopenjski organ dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovil, kljub kršitvam prvostopenjskega organa drugostopenjski organ tožeči stranki ni dopustil, da bi dokazovala, da je bila napačno razumljena in da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, niti ji ni bila dana možnost, da bi predlagala izvedbo dokazov. V dokaz o vsem tem predlaga, da se zasliši njo in njene družinske člane, podatki katerih bodo sporočeni naknadno oziroma po pozivu sodišča.

12. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po določbi 152. člena ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Za nelegalno gradnjo gre, če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

15. V zadevnem primeru je sporno, ali je obravnavani objekt enostavni objekt, katerega gradnja se skladno z določbami 3. a člena ZGO-1 lahko začne brez gradbenega dovoljenja, ter vprašanje, ali gre v konkretni zadevi za nelegalno ali za neskladno gradnjo.

16. Sodišče sicer ugotavlja, da je obrazložitev prvostopenjske odločbe, dopolnjene z odločbo drugostopenjskega organa, skromna, vendar glede na ugotovljeno dejansko stanje zadostna, da jo je moč preizkusiti. Tožeča stranka sicer v tožbi navaja vrsto tožbenih ugovorov, ki pa so po mnenju sodišča neutemeljeni.

17. Ugovor tožeče stranke glede uporabe določb ZGO-1 ni utemeljen. Dne 17. 11. 2017 je sicer stopil v veljavo Gradbeni zakonik (v nadaljevanju GZ), ki se je pričel uporabljati dne 1. 6. 2018. V prvem odstavku 106. člena prehodnih in končnih določb ZGO-1 je določeno, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1. Enako velja tudi za inšpekcijske postopke. V zvezi z inšpekcijskimi postopki je v drugem odstavku 106. člena GZ določeno le, da se tisti inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, ki so bili začeti pred pričetkom uporabe tega zakon zaradi dejanj, ki po GZ ne pomenijo več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da se je v obravnavanem primeru postopek pričel pred uveljavitvijo GZ, dne 30. 4. 2018, ko je inšpektor kot prvo dejanje v postopku izvedel inšpekcijski pregled. Postopek se je začel po uradni dolžnosti, zato se v skladu s prvim odstavkom 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje, da se je začel, ko je pristojni organ v inšpekcijski zadevi opravil ogled in o tem sestavil zapisnik. Iz pisnega odpravka izpodbijane odločbe sicer izhaja, da je bila izdana dne 30. 5. 2018, sodišče pa zavrača kot neargumentirano domnevo tožeče stranke, da bi bila odločba antidatirana. Iz sporočila o prispelem pismu Pošte Slovenije namreč izhaja, da je bila vročitev izpodbijane odločbe prvič poizkušena že naslednjega dne po dnevu njene izdaje, dne 31. 5. 2018. Sodišče je zato zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, naj imenuje sodnega izvedenca računalniško-forenzične stroke, ki bi ugotovil dejanski datum izdaje odločbe. Ne glede na navedeno pa je tudi sicer v zadevi nepomembno, ali je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala pred 1. 6. 2018 ali po tem, saj se je postopek pričel v času, ko se GZ še ni uporabljal.

18. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožeči stranki ni bila dana možnost izjaviti se. Iz izpodbijane odločbe ter predvsem zapisnika o ogledu nedvomno izhaja, da je gradbeni inšpektor opravil inšpekcijski ogled sporne gradnje dne 30. 4. 2018 v navzočnosti tožeče stranke in ob ogledu na zapisnik vzel izjavo tožeče stranke, da je nad potokom izveden balkon tlorisnih izmer 7,00 m X 2, 00 m, katerega konstrukcija je iz jeklenih tračnic, nad katerimi je lesen pod, zgrajen je bil v letu 1996 ter da si za gradnjo investitor ni pridobil nobenega dovoljenja. Glede na to, da je tožeča stranka sodelovala pri inšpekcijskem pregledu in na zapisnik tudi podala svojo izjavo v zvezi z obravnavano gradnjo ter zapisnik brez pripomb podpisala, izpodbijana odločba pa temelji predvsem na zapisniku o ogledu s prilogami, po mnenju sodišča načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno, saj je tožena stranka imela možnost, da navaja dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev, dajala pripombe in pojasnila, torej se izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev.

19. Iz navedenega zapisnika in priložene fotografije, ki je priloga k zapisniku, nedvomno izhaja, da sporna terasa sega nad vodotok s parc. št. ... k.o. ..., da je konzolna terasa-balkon že navedenih dimenzij, ki niso sporne, izvedena je iz železniških tirnic ter da je sidrana na zemljišču s parc. št. ... k.o. .... Iz izpiska zemljiške knjige pa izhaja, da je na parc. št. ... vpisano javno dobro na naslovu ..., na parc. št. ... pa lastninska pravica Republike Slovenije. Tožeča stranka je sporno gradnjo izvršila na tujem zemljišču in si za to ni pridobila dovoljenja lastnikov niti dovoljenja za gradnjo. To izhaja tako iz izpovedi tožeče stranke, dane na zapisnik, temu dejstvu pa tožeča stranka niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo niti v sicer obsežni tožbi ne ugovarja. Neutemeljen je zgolj pavšalni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na zatrjevanje neskladne gradnje v konkretnem primeru. Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na gradbeno dovoljenje št. 351-164/94 z dne 15. 9. 1994. Iz zapisnika o ogledu nedvomno izhaja, da se navedeno gradbeno dovoljenje nanaša na prizidek, stoječ na parc. št. ... k.o. ..., katerega je v letu 2003 na vzhodni strani razširila tožeča stranka. Sporna terasa pa je lokacijsko gledano samostojen objekt, stoječ na drugih parcelah. Upoštevaje navedeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka sporno gradnjo pravilno opredelila kot nezakonito gradnjo.

20. Sodišče kot neutemeljen zavrača sicer pavšalni ugovor tožeče stranke, ki ga tudi sicer prvič uveljavlja šele v tožbi, da naj bi sporna gradnja predstavljala enostaven objekt. Niti ZGO-1 niti Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) tovrstnega objekta ne uvrščata med enostavne objekte v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe in priloga 2 Uredbe. Obrazložitev prvostopenjske odločbe, ki ugotavlja, da na zemljišču stoji objekt, ugotovljenih dimenzij, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je tako povsem v skladu z listinami v spisu in zadošča za pravilno uporabo 152. člena ZGO-1. Pri tem sodišče dodaja, da mora biti gradbeni inšpektor v skladu s 144. členom ZGO-1 ustrezno izobražen strokovnjak.

21. Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbo res ni opredelil, zakaj je za izvršitev odrejenega ukrepa določil štirimesečni rok in ne kakšen drugi rok, kar pa prav tako ne vpliva na zakonitost odločbe, saj je drugostopenjski organ na pritožbo tožeče stranke pojasnil, da se dolžina roka določi glede na okoliščine posameznega primera in je odvisna od tega, za kakšen objekt gre in v kolikšnem času bo lahko investitor gradnjo odstranil. Ker sporna terasa - balkon ni kakšen zahteven objekt, tako po velikosti kot po konstrukciji, je določeni rok primeren. Sodišče se s to presojo v celoti strinja, pri čemer opozarja, da tožeča stranka ni navajala nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, zakaj ta rok ni primeren in kateri rok naj bi bil glede na okoliščine po njenem potreben. Ugovor, da v tako kratkem času ne more poskrbeti za nadomestni prostor zunanjega vrta, pa se ne nanaša samo na odstranitev spornega objekta, ampak na poslovanje gostinskega lokala.

22. Sodišče glede na tožbeni ugovor v zvezi s sorazmernostjo izrečenega ukrepa tožeči stranki pojasnjuje, da na podlagi določb 152. člena ZGO-1 inšpektor odredi odstranitev nelegalne gradnje. Taka odredba je tudi edini ukrep, ki se lahko izreče v primeru nelegalne gradnje, tako da inšpektor nima zakonske podlage, da bi izrekel milejše ukrepe ob ocenjevanju sorazmernosti in nevarnosti za okolje, kot to predlaga tožeča stranka. Ukrep odstranitve objekta se izreče investitorju, lastniku zemljišča pa le takrat, ko investitor ni znan. Glede na navedeno sodišče tudi ni izvajalo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, niti o tem ni zaslišalo tožeče stranke in njegovih domačih, kot je ta predlagal.

23. Ugovor tožeče stranke, da se izpodbijana in drugostopenjska odločba opirata na določbo 152. člena ZGO-1, četudi je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-64/14-20 z dne 20. 10. 2017 odločilo, da je v neskladju z Ustavo RS in da mora državni zbor protiustavnost odpraviti v roku enega leta, kar pa se ni zgodilo, saj je bil dne 17. 11. 2017 sprejet nov Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ) in da je nedopustno, da se izpodbijana odločba opira na določbo iz prej veljavnega zakona, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna, ni utemeljen. Odločitev Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne pomeni, da tožena stranka svoje odločitve ne bi smela opreti na določbo 152. člena ZGO-1. To odločbo je Ustavno sodišče RS sprejelo zaradi zaščite pravic do doma in odločilo, da sta člena 152. in 156.a ZGO v neskladju z Ustavo, državnemu zboru pa naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu. Ustavno sodišče RS je v 3. točki izreka določilo tudi način izvršitve svoje odločitve, in sicer zato, da do odprave do ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma (34. točka obrazložitve). Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev pritožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev iz inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in da se sme izvršba odložiti večkrat. To pomeni, da je Ustavno sodišče varstvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, v obdobju do odprave ugotovljene protiustavnosti umestilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe, oziroma da je kot sredstvo te zaščite odločilo odlog izvršbe. Kljub ugotovljeni protiustavnosti 152. člena ZGO-1 torej v tem prehodnem obdobju ni ovire za izdajo inšpekcijskih odločb na podlagi navedene zakonske določbe. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da 152. člena ZGO-1 kljub ugotovljeni protiustavnosti ni mogoče razveljaviti, saj bi bila sicer popolnoma onemogočena izvedba inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena, kar velja tudi za obravnavani primer, saj se sporni objekt uporablja za izvajanje gostinske dejavnosti. Za izdajo inšpekcijske odločbe po 152. členu ZGO-1 je torej pravno pomembno izključno to, ali gre za objekt, za katerega je po zakonu treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pa so bile začete, ne da bi bilo le-to zahtevano oziroma izdano oziroma v primeru enostavnih objektov, kolikor je bilo zanje ugotovljeno, da ne izpolnjujejo pogojev, predpisanih z Uredbo, izdano na podlagi drugega odstavka 8. člena ZGO-1.

24. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (tretji odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugi odstavek 59. člena ZUS-1). Pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožeča stranka izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Tožeča stranka s svojimi navedbami, upoštevaje stališče sodišča, v tej zadevi ni izkazala in utemeljila obstoja pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti.

K točki II izreka:

25. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1122/2017-7
• UPRS sodba I U 529/2015
• UPRS sodba III U 54/2015