UPRS Sodba I U 1417/2019-10

Jedro

Pri razlagi določb ZVO-1 in ZUP je treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije.V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije). Ker tožnik zatrjuje, da gre za takšen poseg, saj bi lahko povzročal škodljive vplive zaradi izpustov nevarnih emisij v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa in tveganja za okoljske nesreče ter da gre za gradnjo na poplavnem območju, kar je tudi podrobno obrazložil, je po presoji sodišča tožnik svoje navedbe dovolj preciziral, tako da je iz njih mogoče sklepati, da s temi zatrjuje, da gre za poseg, ki bi lahko pomembno vplival na okolje. Glede na merila iz točk č), d) in e) točke 1 ter iz točke c) točke 2 priloge 2 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je namreč pri odločanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje treba upoštevati tudi nastajanje odpadkov, emisije onesnaževal ter druge motnje zdravja, počutja in kakovosti življenja (npr. sevanja, vibracije, smrad, hrup, toplota, svetloba); tveganje povzročitve večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, in naravnih nesreč, tudi tistih, ki so v skladu z znanstvenimi spoznanji lahko posledica podnebnih sprememb ter absorbcijske sposobnosti naravnega okolja po predpisih, ki urejajo vode. Zato je treba tožniku kot nevladni organizaciji na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, omogočiti udeležbo v konkretnem predhodnem postopku, če izkaže, da bi nameravani poseg lahko pomembno vplival na okolje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Agencije RS za okolje št. 35400-40/2019-4 z dne 18. 3. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku za poseg gradnje tehnološkega parka in postavitve (montažne) mobilne asfaltne baze. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je odločila, da pritožba zoper ta sklep zadrži njegovo izvršitev, v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali. V obrazložitvi navaja, da se konkretni postopek vodi na zahtevo nosilca nameravanega posega A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), ki ima v skladu s petim odstavkom 51.a člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) edini položaj stranke v tem postopku. Po isti določbi lahko sicer pritožbo zoper sklep, s katerim upravni organ ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, vloži tudi nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona, vendar to ne pomeni, da imajo nevladne organizacije s tem priznan status stranskega udeleženca v predhodnem postopku. Tudi po Konvenciji o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija) bi tožnik moral izkazati poseg v njegovo osebno pravno korist. Tožnik tudi ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal zatrjevane negativne vplive. Zavrača namreč navedbe o nastajanju hrupa, saj je prizadeta stranka predložila Strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom št. EK2015-1500651, izdelovalca ..., iz katere izhaja, da nameravani poseg ne bo presegal mejnih vrednosti za IV. območje varstva pred hrupom, tožnik pa ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi izpodbil navedbe prizadete stranke. Zavrača tudi navedbe o nastajanju nevarnih odpadkov, saj bo nastajal sekundarni gradbeni proizvod, ki ni nevarni odpadek. Glede tožnikovih navedb, da bi obratovanje nameravanega posega bistveno povečalo tveganje za okolje in okoljske nesreče, ker zemljišča nameravanega posega mejijo na skladišča rezevoarjev utekočinjenega naftnega plina in polnilnico tehničnih plinov, ki predstavlja obrat večjega tveganja, območje nameravanega posega pa naj bi segalo v koridor varovalnega in evakuacijskega pasu plinarne, pojasnjuje, da to sicer res izhaja iz lokacijske informacije št. 351-44/2016 z dne 26. 2. 2016, na katero se tožnik sklicuje, vendar iz te ne izhaja, da bi bile zaradi tega prepovedane novogradnje. Poleg tega iz Lokacijskega načrta za poslovno cono ob ... cesti, ki je priložen lokacijski informaciji, izhaja, da del nepremičnin, na katerih se bo izvedel nameravani poseg, leži zgolj v evakuacijskem pasu. Prizadeta stranka je tudi predložila Oceno ustreznosti predvidene lokacije nameravanega posega z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja, izdelovalca ..., št. IJS-DP-12283, februar 2017, iz katere izhaja, da ni zadržkov za ureditev nameravanega posega. Predložila je še Poročilo EK 2016-1600345: Strokovno oceno o vplivih mobilne asfaltne baze na podjetje B., izdelovalca ..., kjer so bili obravnavani izredni dogodki in ocenjeno, da nameravani poseg ne bo vplival oziroma ogrožal podjetja B. Tožnik tako ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal zatrjevane negativne vplive zaradi izpustov nevarnih emisij v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa in tveganja za okoljske nesreče, saj za te navedbe ni predložil nobenih dokazil. Tožnik tudi z navedbami, da bi za nameravani poseg morala biti izdelana celovita presoja vplivov na okolje ni izkazal pravnega interesa. Glede na navedeno zaključuje, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vstop v postopek v skladu z določbami 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ima status nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, zato zanj velja posebna ureditev izkazovanja pravne koristi. Meni, da že na podlagi določb petega odstavka 51.a člena in drugega odstavka 64. člena ZVO-1 izkazuje pravni interes za udeležbo v tem postopku. Toženkino stališče je zato v nasprotju z 11. členom Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva 2011/92/EU), 9. členom Aarhuške konvencije, 22. in 72. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS) ter sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Ker toženka odločitev o tem, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje sprejme na podlagi vloge prizadete stranke, v kateri mora opisati poseg in možne pomembne vplive, pri čemer ni pričakovati, da bo sama razkrila „obremenilne“ podatke, saj se zavzema za odločitev, da presoje vplivov na okolje ni treba izvesti, je pomembno, da se mu že v tej fazi omogoči udeležbo v postopku. Sklicuje se tudi na sodbo SEU v zadevi Gruber, C-570/13. Navaja, da bo nameravani poseg povzročal emisije škodljivih snovi (fini delci, dušikovi oksidi - NOX, žveplovi oksidi - SOX, formaldehid, heksan, fenoli, PAH, toluen, benzen in ogljikov monoksid - CO), nevarne odpadke, hrup in tveganje za okoljsko nesrečo, poleg tega se nahaja na poplavnem območju. Pojasnjuje, da zaradi nameravanega posega obstoji možnost povzročitve eksplozije v skladišču utekočinjenega naftnega plina na sosednjem zemljišču, ki je obrat večjega tveganja za okolje.¹ V procesu proizvodnje nameravanega posega se namreč uporablja kombinirani gorilec AMB-453, moči 15,4 MW, zato meni, da bi ta v primeru izpusta plina iz rezervoarjev lahko povzročil eksplozijo plina. Sklicuje se na Poročilo EK 2016-1600345, ki na lokaciji nameravanega posega predvideva senzorje za plin zaradi bližine skladišč plina. Najtežji izid nesreče bi imel težje in obsežne posledice (požari, porušitve objektov na območju lokacije in okolici, možne žrtve, ranjene osebe, ipd.) v radiu približno do 800 m od rezervoarjev, varna razdalja za takšen obseg nesreče je ocenjena na 2500 m. Iz lokacijske informacije za nepremičnine nameravanega posega pa izhaja, da predvideni objekt leži v evakuacijskem pasu skladiščnih plinskih rezervoarjev. Toženki očita kršitev določb 142. člena v povezavi s 140. členom ZUP ter opozarja, da za izkaz pravnega interesa za udeležbo v postopku zadošča stopnja verjetnosti. Dokazovanje, ali bo dejansko prišlo do posega v njegov pravni interes pa presega namen odločanja o udeležbi v postopku. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi in mu prizna pravico do udeležbe v postopku; podrejeno naj zadevo vrne v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj toženki naloži povrnitev stroškov upravnega in tega postopka.

4. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, ki na tožbo nista odgovorili.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali bi toženka morala tožniku priznati pravico do udeležbe v predhodnem postopku. Po 51.a členu ZVO-1 ima položaj stranke v predhodnem postopku nosilec nameravanega posega, po petem odstavku navedene določbe ZVO-1 pa lahko pritožbo zoper sklep vloži tudi nevladna organizacija iz 153. člena ZVO-1. Glede na navedeno je neutemeljena tožnikova trditev, da bi toženka morala uporabiti določbe 64. člena ZVO-1, saj se te določbe na obravnavani postopek izrecno ne nanašajo. Drugi pravni subjekti se tega postopka lahko udeležujejo le kot stranski udeleženci v smislu 43. člena ZUP. Po prvem odstavku navedenega člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

7. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43 člena ZUP). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, in U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve).

8. Vprašanje udeležbe v postopkih odločanja v okoljski zadevah je tudi predmet Aarhuške konvencije, ki v 7. členu zavezuje zakonodajalca pri sprejemanju zakonov. Na podlagi 8. člena Ustave RS morajo namreč biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo RS. To pomeni, da je pri razlagi citiranih določb ZVO-1 in ZUP treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije, ki v 6. členu določa, da morajo pogodbenice zagotoviti udeležbo javnosti pri odločanju o dovoljenju za dejavnosti, naštete v prilogi I (a točka prvega odstavka tega člena) in pri odločanju o dejavnostih, ki niso naštete v prilogi I in bi lahko pomembno vplivale na okolje (b točka prvega odstavka tega člena). Po drugem odstavku 6. člena Aarhuške konvencije mora imeti javnost v teh postopkih možnost, da lahko učinkovito sodeluje pri okoljskem odločanju, na podlagi četrtega odstavka istega člena pa morajo pogodbenice zagotoviti udeležbo javnosti že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje.

9. V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije). Ker tožnik zatrjuje, da gre za takšen poseg, saj bi lahko povzročal škodljive vplive zaradi izpustov nevarnih emisij v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa in tveganja za okoljske nesreče ter da gre za gradnjo na poplavnem območju, kar je tudi podrobno obrazložil, je po presoji sodišča tožnik svoje navedbe dovolj preciziral, tako da je iz njih mogoče sklepati, da s temi zatrjuje, da gre za poseg, ki bi lahko pomembno vplival na okolje. Glede na merila iz točk č), d) in e) točke 1 ter iz točke c) točke 2 priloge 2 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba) je namreč pri odločanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje treba upoštevati tudi nastajanje odpadkov, emisije onesnaževal ter druge motnje zdravja, počutja in kakovosti življenja (npr. sevanja, vibracije, smrad, hrup, toplota, svetloba); tveganje povzročitve večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, in naravnih nesreč, tudi tistih, ki so v skladu z znanstvenimi spoznanji lahko posledica podnebnih sprememb ter absorbcijske sposobnosti naravnega okolja po predpisih, ki urejajo vode. Tožnik je torej dovolj določno navedel, da bi nameravani poseg lahko vplival na okolje.

10. V zadevi ni sporno, da ima tožnik status nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu iz 153. člena ZVO-1.² Po petem odstavku 2. člena Aarhuške konvencije „vključena javnost“ pomeni javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali ki ima interes pri okoljskem odločanju; šteje se, da imajo interes nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določa notranja zakonodaja. Enako izhaja iz ureditve v Direktivi 2011/92/EU, ki je bila v slovensko zakonodajo prenesena z Uredbo, in sicer po e) točki drugega odstavka 1. člena te direktive „zadevna javnost“ pomeni javnost, na katero vpliva ali bi verjetno vplivali postopki okoljskega odločanja ali ima interes pri takih postopkih iz drugega odstavka 2. člena; v tej opredelitvi se šteje, da imajo nevladne organizacije, ki podpirajo varstvo okolja in izpolnjujejo katere koli pogoje nacionalne zakonodaje, interes. To pomeni, da je neutemeljeno toženkino stališče, da mora tožnik, kot nevladna organizacija na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, tudi upoštevaje določbe Aarhuške konvencije izkazovati osebno pravno korist.

11. SEU je v zadevi Gruber, C-570/13, na katero se sklicuje tudi tožnik, že pojasnilo, da se z upravno odločbo o neizvedbi PVO, sprejeto na podlagi nacionalne ureditve, posamezniku, ki je del „zadevne javnosti“ v smislu Direktive 2011/92/EU in izpolnjuje merila, določena v nacionalnem pravu glede „zadostnega interesa“ oziroma, odvisno od primera, „kršitve pravice“, ne more preprečiti, da to upravno odločbo izpodbija v okviru pravnega sredstva bodisi zoper slednjo bodisi zoper vsako poznejše soglasje (44. točka obrazložitve). V zadevi Protect, C-664/15, pa je pojasnilo, da je sodelovanje v postopku okoljskega odločanja drugačno in ima drugačen namen kot pravno sredstvo pred sodiščem, saj se ta lahko po potrebi vloži zoper odločbo, sprejeto na koncu tega postopka.³ Kot je razvidno iz tretjega, četrtega in sedmega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije, ta člen med drugim daje javnosti pravico do „učinkovitega sodelovanja pri okoljskem odločanju“ s tem, da predloži „pisno oziroma na javni obravnavi ali ob zaslišanju vložnika vse pripombe, informacije, analize ali mnenja, za katere meni, da se nanašajo na predlagano dejavnost.“ To sodelovanje se mora začeti „že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje“ (62. in 63. točka obrazložitve). Organizacija za varstvo okolja bi zato imela pravico iz 6. člena Aarhuške konvencije do sodelovanja v upravnem postopku izdaje dovoljenja, če bi zadevni projekt lahko pomembno vplival na okolje v smislu (b) točke prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije (66. točka obrazložitve).

12. Glede na navedeno je nepravilno tudi toženkino stališče, da so določbe Aarhuške konvencije upoštevane v določbi petega odstavka 51.a člena ZVO-1, ki tožniku omogoča vložitev pritožbe zoper sklep, da za nameravani poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje. Upoštevati je namreč treba tudi, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve. V primeru, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da mora nosilec nameravanega posega za njegovo izvedbo pridobiti okoljevarstveno soglasje, poseg pa je že izvedel, mora nosilec posega vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, ministrstvo pa mu v okoljevarstvenem soglasju naloži izvedbo omilitvenih ukrepov tako, da se preprečijo, zmanjšajo ali odstranijo škodljivi vplivi posega na okolje (peti odstavek 51.a člena ZVO-1). SEU pa je v zadevi Komisija proti Irski, C-261/18, že pojasnilo, da je predhodnost presoje vplivov na okolje utemeljena s tem, da je nujno, da v postopku sprejemanja odločitev pristojni organ upošteva vplive na okolje v najzgodnejši možni fazi v vseh postopkih tehničnega načrtovanja in sprejemanja odločitev, ker je cilj preprečevati povzročanje onesnaževanja ali motenj pri izvoru, ne pa poskušati naknadno zmanjšati njihove vplive).⁴ Glede možnosti, da se a posteriori regularizira ta neizvedba presoje, Direktiva 85/337⁵ ne nasprotuje temu, da nacionalna pravila v nekaterih primerih dopuščajo regularizacijo ravnanj ali aktov, ki so po pravu Unije nezakonita, pod pogojem, da za to možnost velja pogoj, da je zadevnim osebam onemogočeno, da bi obšle pravila Unije ali jih ne bi uporabile, in da ta možnost ostane izjemna (73. in 76. točka obrazložitve).

13. Tudi toženkino sklicevanje na sodbi naslovnega sodišča v zadevah I U 710/2014 in I U 1307/2013 je neutemeljeno, saj je bila v navedenih zadevah udeležba zavrnjena iz razloga prepozno vložene zahteve za vstop v postopek po tretjem odstavku 64. člena ZVO-1, kot že rečeno, pa se določbe 64. člena ZVO-1 na obravnavani postopek tudi ne nanašajo.

14. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča zato treba tožniku kot nevladni organizaciji na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, omogočiti udeležbo v konkretnem predhodnem postopku, če izkaže, da bi nameravani poseg lahko pomembno vplival na okolje.

15. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka svojo odločitev, da tožnik ni izkazal, da bi nameravani poseg lahko pomembno vplival na okolje, oprla na dokazila, ki jih je predložila prizadeta stranka. Med drugim je tožnikove navedbe, da bo nameravani poseg povzročal prekomeren hrup, zavrnila s sklicevanjem na Strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom št. EK2015-1500651, izdelovalca ..., ugotovitev o neobstoju tveganja za nastanek večje nesreče v primeru eksplozije v skladišču plina pa temelji na Poročilu EK 2016-1600345: Strokovni oceni o vplivih mobilne asfaltne baze na podjetje B., izdelovalca ..., in Oceni ustreznosti predvidene lokacije nameravanega posega z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja, izdelovalca ..., št. IJS-DP-12283, februar 2017. Nadalje je iz upravnih spisov razvidno, da toženka teh dokazil ni vročila tožniku in ga ni pozvala k predložitvi dokazil, s katerimi bi izpodbijal njihovo pravilnost, zato je utemeljen tožnikov očitek o kršitvah pravil postopka.

16. Načelo zaslišanja stranke ima namreč v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi rezultat uspeha dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden⁶.

17. Kot že navedeno pa je toženka v izpodbijanem sklepu svojo odločitev utemeljila na dejstvih in dokazih, ki jih je v postopku predložila prizadeta stranka, ne da bi tožniku omogočila, da se s temi seznani in da izpodbija njihovo pravilnost ter da bi ga po tem seznanila z rezultatom ugotovitvenega postopka. Izpodbijani sklep je tudi zato nezakonit (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

18. Sodišče je zato tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani prvostopenjski sklep odpravilo in zadevo organu vrnilo v ponovni postopek (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker za to podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Z odločitvijo sodišča se ipso lege štejeta za odpravljeni tudi odločitev o stroških v zvezi s prvostopenjskim postopkom in odločitev drugostopenjskega upravnega organa, zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku ponovno odločati tudi o stroških upravnega postopka. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati že podana stališča iz te sodbe in tudi stališče, da je presoja, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v tožnikove pravne koristi, predmet meritornega odločanja v predhodnem postopku, ne pa že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca v postopku.

19. V obravnavni zadevi je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti. Prizadeta stranka pa v upravnem sporu dokazov ni predlagala, zato je sodišče v skladu s drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K II. točki izreka:

20. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

21. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Petnajstdnevni rok za plačilo stroškov je določen v skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife in tretji odstavek 36. člena Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------
¹ Okoljevarstveno dovoljenje št. 35415-6/2007-17 z dne 7. 1. 2014.
² Odločbi toženke 215-11/2018 z dne 12. 4. 2018 in 215-56/2019-2 z dne 30.4.2019.
³ Glej še sodbo SEU Djurgården-Lilla Värtans Miljöskyddsförening, C-263/08.
⁴ Glej še sodbi SEU Komisija/Irska, C-215/06 ter Comune di Corridonia in drugi, C-196/16 in C-197/16.
⁵ Sedaj Direktiva 2011/92/EU.
⁶ Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 254/2015 z dne 5. 4. 2016.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 30/2019-30
• VSRS Sklep I Up 73/2020
• UPRS Sodba I U 292/2019-29