UPRS Sodba III U 148/2018-8

Jedro

Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki mu sledi tudi določba 2. člena Odloka o turistični taksi v Občini Piran, je zavezanec za plačilo turistične takse tudi lastnik počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja, ne glede na to, ali hišo oziroma stanovanje uporablja in, ali je sploh primerno za uporabo. Tožeča stranka se glede na ugotovljen obstoj dveh samostojnih stanovanjskih enot ne more izogniti plačilu zgolj z zatrjevanjem, da zgornje stanovanjske enote, kljub temu, da je uporaba mogoča, ne uporablja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki odmerila pavšalno turistično takso za počitniško stanovanje na naslovu ... v Piranu v izmeri 72,20 m2, katerega lastnica je do celote, za obdobje od 1. 1. 2015 do 11. 6. 2015 v letnem pavšalnem znesku 95,83 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je v ponovnem postopku opravila ogled obravnavane nepremičnine in ugotovila, da objekt sestavljata dve samostojni stanovanjski enoti v pritličju in v nadstropju. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je tožeča stranka lastnica celotnega objekta in s tem posledično obeh predhodno navedenih samostojnih stanovanjskih enot. Pri odločitvi je upoštevala, da je izvenzakonski partner tožeče stranke stalno prijavljen na obravnavanem naslovu in to v odločbi ustrezno upoštevala tako, da je turistično takso odmerila le za eno stanovanjsko enoto v objektu. Izvenzakonski partner tožeče stranke je namreč lahko stalno prijavljen in živi le v eni stanovanjski enoti.

2. Ugotovila je, da je tožeča stranka na obravnavanem naslovu prijavila stalno prebivališče skupaj s hčerko A.A. dne 11. 6. 2015, zato do tega datuma ta stanovanjska enota predstavlja počitniško stanovanje in je tožeča stranka kot lastnica zavezanka za plačilo pavšalne turistične takse. V skladu z Zakonom o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT) turistično takso plačujejo državljani Republike Slovenije in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja v nastanitvenem objektu, pavšalna turistična taksa pa se obračunava na stanovanjsko enoto. Na podlagi ZSRT sprejeti Odlok o turistični taksi v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok) v prvem odstavku 3. člena določa, da se višina turistične takse izračuna tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke, ki jo določa Vlada RS. V konkretnem primeru je pavšalna turistična taksa za obravnavano počitniško stanovanje izračunana po elementih, ki jih za izračun določa Odlok. Upoštevaje ugotovljeno velikost počitniškega stanovanja in vrednost točke ter obdobje obračuna od 1. 1. 2015 do 11. 6. 2015 znaša pavšalna turistična taksa 95,83 EUR.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Župan Občine Piran kot drugostopenjski organ z odločbo, št. 426-193/2016 z dne 24. 5. 2018, kot neutemeljeno zavrnil.

4. Tožeča stranka zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da si tožena stranka napačno razlaga materialne predpise, zlasti določilo 7. točke prvega odstavka 4. člena ZSRT in drugega odstavka 2. člena Odloka, ki določata, da se za počitniško hišo ali počitniško stanovanje šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. Za odmero pavšalne turistične takse je treba ugotoviti namen (počitniški) in uporabo (sezonsko ali občasno) stanovanjske hiše oziroma stanovanja. V konkretnem primeru je bistveno, kar zatrjuje tožeča stranka ves čas, da stanovanjsko hišo kot celoto uporablja za bivanje sebe in svoje družine. Dela stanovanjske hiše - stanovanja, kot ugotavlja tudi prvostopenjski organ, tožeča stranka sploh ne more in ne uporablja, če pa bi ga lahko uporabljala, bi ga uporabljala za stalno bivanje svoje družine. Dejstvo, da sta tožeča stranka in mladoletna hči stalno prebivališče prijavili na naslovu ... dne 11. 6. 2015, na namen dejanske uporabe stanovanjske hiše nima vpliva. Bistveno za odločitev kdaj se stanovanje šteje za počitniško, je ugotovitev namena uporabe, prijava stalnega prebivališča pa je le eden od pokazateljev, da gre za namen stalne uporabe. Iz vpogleda v evidenco, ki jo vodi Geodetska uprava RS izhaja, da je pri tej nepremičnini vpisana stanovanjska raba in ne počitniška raba. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

K točki I izreka:

7. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

8. Po določbi 4. člena ZSRT, ki se v zadevi uporablja, glede na to, da gre za odmero pavšalne turistične takse za turistično stanovanje na naslovu ..., Piran za obdobje od 1. 1. 2015 do 11. 6. 2015, je turistična taksa pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej (5. točka). Za počitniško hišo ali počitniško stanovanje se po tem zakonu šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno (7. točka). Zavezanci za plačilo so tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj. Turistično takso plačajo v letnem pavšalnem znesku v skladu z določbami 24. in 25. člena tega ZSRT (tretji odstavek 23. člena ZSRT). 24. člen ZSRT določa, da lahko turistično takso za lastnike počitniških hiš ali počitniških stanovanj v turističnem območju za prenočevanje zase ali druge osebe določi občina, kolikor izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka tega člena. Na podlagi te določbe je bil sprejet Odlok, ki je za območje Občine Piran določil zavezance za plačilo turistične takse, med katerimi so tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj za prenočevanje zase in za vse druge osebe. Odlok je določil tudi višino te takse, postopek pobiranja in odvajanja taks, rok za njeno nakazovanje, spremljanje in nadzor ter prisilno izterjavo. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka lastnica celotnega objekta na naslovu ..., Piran. V ponovnem postopku je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da se v objektu nahajata dve stanovanji v dveh etažah. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da se za eno stanovanje turistična taksa ne odmeri, ob upoštevanju nespornega dejstva, da v njem od 16. 11. 2010 dalje stalno prebiva zunajzakonski partner tožeče stranke, v posledici česar, upoštevaje določbo 7. točke 4. člena ZSRT in drugega odstavka 2. člena Odloka, tega stanovanja ni šteti za počitniško stanovanje in zato tožeča stranka ni zavezanka za plačilo turistične takse.

9. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da se v objektu na naslovu ..., Piran, ki je v lasti tožeče stranke, nahajata dve samostojni stanovanjski enoti (ena v pritličju, druga v prvem nadstropju). Zgornja stanovanjska enota je, kot izhaja iz zapisnika o ogledu, kateremu tožeča stranka ne ugovarja, sicer nekoliko neurejena, vendar jo je možno uporabljati. Glede na ugotovljeno dejstvo, da tožeča stranka kot lastnica spornega stanovanja do 11. 6. 2015 ni imela na tem naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, je tudi po mnenju sodišča posledično treba stanovanje na naslovu ..., Piran do navedenega dne obravnavati kot počitniško, saj ga je tožeča stranka lahko uporabljala, s tem pa tožečo stranko kot zavezanko za plačilo pavšalne turistične takse. Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb), ki je veljal v času odmere pavšalne turistične takse, v 3. členu kot stalno prebivališče opredeljuje naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi in kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Tožeča stranka niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, da bi na obravnavanem naslovu v spornem obdobju stalno prebivala, v posledici česar sodišče zaključuje, da je nepremičnino uporabljala zgolj občasno, s tem pa so izpolnjeni pogoji za odmero pavšalne turistične takse.

10. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnega zakona podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Tožeča stranka se namreč glede na ugotovljen obstoj dveh samostojnih stanovanjskih enot ne more izogniti plačilu zgolj z zatrjevanjem, da zgornje stanovanjske enote, kljub temu da je uporaba mogoča, ne uporablja. V kolikšni meri zgornje stanovanje uporablja, je za postopek odmere pavšalne turistične takse v konkretnem primeru nepomembno, glede na to, da se turistična taksa plačuje v pavšalnem znesku, ne glede na dejansko uporabo. Ugovor, ki se nanaša na vrsto rabe, ki jo vodi Geodetska uprava RS, pa predstavlja tožbeno novoto, ki jo sodišče upoštevaje tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ne more upoštevati.

11. Glede na navedeno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami se nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu, glede na stališča sodišča pa zaslišanje tožeče stranke in njenega partnerja na odločitev ne bi imelo vpliva.

K točki II izreka:

12. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 361/2016-18
• UPRS sodba in sklep I U 1427/2015
• sodba I U 706/2010