UPRS Sodba I U 1543/2018-13

Jedro

Ni sporno, da je imel tožnik v spornem obdobju, torej od 13. 9. 2012 do 16. 12. 2014 uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Zato je toženka tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da se tožnik v navedenem obdobju po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2 šteje za rezidenta Slovenije.

Pravice po konvenciji lahko davčni zavezanec uveljavlja šele v zvezi s konkretnim dohodkom, ki mu bo izplačan, ter da odločba, kot je izpodbijana, s katero je ugotovljen status rezidentstva za namen ZDoh-2 zavezanca ne ovira pri uveljavljanju pravic iz Konvencije. Rezidentski status za namene Konvencije je relevanten šele v postopku davčne odmere, če zavezanec izkaže, da ga za rezidenta po svojem notranjem pravu šteje tudi država vira.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo (po uradni dolžnosti) odločil, da se tožnik v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za rezidenta Slovenije od 13. 9. 2012 dalje.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, izdane s skrajšano obrazložitvijo na podlagi 81. člena ZDavP-2 izhaja, da tožnik od 13. 9. 2012 izpolnjuje pogoje, navedene v 6. členu ZDoh-2, zato se od navedenega datuma dalje šteje za rezidenta Slovenije.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, razloge prvostopenjskega organa pa dopolnjuje z navedbo, da ni sporno, da ima tožnik od 13. 9. 2012 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, kar pomeni, da izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2. Zato tožnikovo zatrjevanje in dokazovanje, kje je v spornem obdobju prebival in imel življenjske interese, ne more vplivati na drugačno odločitev v tem postopku. Na tožnikov ugovor, da toženka ni uporabila Konvencije odgovarja, da se skladno z ZDoh-2 in sodno prakso rezidentski status ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje, v kateri v času odločanja ni podlage za uporabo Konvencije. Rezidentski status se za namene Konvencije ne sme določiti vnaprej, še pred uveljavljanjem pravic iz Konvencije v zvezi s konkretno prejetimi dohodki. Pri tem se sklicuje med drugim na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 124/2015 in sodbo naslovnega sodišča opr. št. I U 1687/2016.

4. Na tožnikov očitek, da se pred izdajo odločbe ni imel možnosti izjaviti, se sklicuje na 2. točko prvega odstavka 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in dejstvo, da je toženka podatek o tožnikovem stalnem prebivališču ugotovila iz uradne evidence. Poleg tega pa temu podatku tožnik niti ne ugovarja. Tožniku pa še pojasnjuje, da je kot rezident Slovenije za namene ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, tako tistih, ki imajo vir v Sloveniji, kot tistih, ki imajo vir izven Slovenije. V izogib dvojni obdavčitvi pa ima pravico uveljaviti ugodnost, ki jo daje mednarodne pogodba, pri čemer je treba najprej določiti status rezidentstva za namene mednarodne pogodbe.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi med drugim navaja, da izpodbija zgolj odločitev, ki se nanaša na obdobje od 13. 9. 2012 do 16. 12. 2014. V navedenem obdobju je bil državljan Republike Avstrije ter je dejansko prebival v Bosni in Hercegovini, skupaj z družino, v lastni nepremičnini, tam pa je bil tudi zaposlen za polni delovni čas in je imel stalno prebivališče. Navedeno pomeni, da ni mogel v istem času dejansko tudi v Sloveniji stalno prebivati. Sklicuje se tudi na določbe tedaj veljavnega Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb), po katerem je za določitev stalnega prebivališča relevanten kraj dejanskega prebivališča. Neprijava ali napačna prijava prebivališča pa ima zgolj prekrškovno posledico. Sklicuje se tudi na izjemo iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 in 4. člen Konvencije med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanja davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka iz premoženja. Dodaja, da se sodbi X Ips 124/2015 in I U 1687/2016 nanašata na obdobji pred začetkom veljavnosti drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 ter izpostavlja sodbo naslovnega sodišča I U 1203/2017. Utemeljuje, zakaj so bile njegove vezi v spornem obdobju močnejše z Bosno in Hercegovino, kot z Republiko Slovenijo. Predlaga, da sodišče po vpogledu v listinske dokaze, ki jih prilaga tožbi, odpravi odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in ugotovi, da tožnik od 13. 9. 2012 do 16. 12. 2014 ni bil rezident Slovenije v skladu z Zakonom o dohodnini. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbeni navedbi, da je za odločitev relevantno dejansko prebivanje, in se sklicuje na prakso naslovnega sodišča, po kateri je tako stališče v nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni pogoj. Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 7. člena ZDoh-2, saj se uporablja za davčna leta, ki se začnejo od vključno 1. januarja 2017. Dodaja, da se drugi odstavek 7. člena ZDoh-2 nanaša samo na dvojne rezidente, za katere je bilo po mednarodni pogodbi ali v postopku skupnega dogovora ugotovljeno, da se za namene mednarodne pogodbe šteje samo za rezidenta druge države. Z dopolnitvijo z dne 24. 89. 2018 priloži še kopije prevodov listin.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, zato se sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nanje sklicuje, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. Skladno z ZDoh-2 je obseg zavezanosti fizične osebe za plačilo dohodnine odvisen od njenega statusa rezidenta ali nerezidenta. ZDoh-2 v 6. členu fizično osebo opredeljuje za rezidenta, če v kateremkoli času v davčnem letu pridobitve dohodka izpolnjuje katerega od pogojev, ki so določeni v tem členu. Med temi pogoji je med drugim tudi pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji (točka 1).

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je imel tožnik v spornem obdobju, torej od 13. 9. 2012 do 16. 12. 2014 uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Zato je toženka tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da se tožnik v navedenem obdobju po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2 šteje za rezidenta Slovenije. Ker gre za formalni pogoj, ki ni sporen, tožnikove navedbe, kje je imel v navedenem obdobju središče svojih interesov, tudi po presoji sodišča niso relevantne. Navedene okoliščine bi bile pomembne, če bi toženka svojo odločitev o tožnikovem statusu rezidenta Slovenije oprla na 5. točko 6. člena ZDoh-2 (ki pride praviloma v poštev pri osebah, ki pogoja iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 ne izpolnjujejo, torej gre za osebe, ki v Sloveniji nimajo uradno prijavljenega stalnega prebivališča), po kateri se šteje zavezanec za rezidenta Slovenije, če ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, pa se tožnik z njo ne bi strinjal. Kot rečeno, pa je v obravnavnem primeru toženka svojo odločitev oprla na 1. točko in ne na 5. točko 6. člena ZDoh-2.

11. Ob povsem jasni zakonski določbi, da je za izpolnitev pogoja iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 pomembno uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, ki v obravnavanem primeru ni sporno, saj tožnik ne zatrjuje, da v obravnavnem obdobju ni imel uradno prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ugotavljanje kraja dejanskega prebivanja tudi po presoji sodišča na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati, ne glede na to, da bi lahko pristojni organ sam uvedel postopek za ugotavljanje dejanskega prebivališča, v katerem bi ugotavljal navedeno dejstvo. Bistveno je, da tožnik pri pristojnem organu ni ravnal skladno z zakonom in ni odjavil stalnega prebivališča, prav tako pa tudi organ ni uvedel postopka za ugotavljanje dejanskega prebivališča, posledica česar je, da je imel tožnik v spornem obdobju formalno stalno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, torej je bil izpolnjen pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2.

12. Pravilna pa je tudi navedba toženke v odgovoru na tožbo, zakaj v obravnavnem primeru ni bilo mogoče uporabiti drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, ki določa, da se ne glede na 6. člen tega zakona zavezanec šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Navedena določba je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 63/2016 z dne 7. 10. 2016, ZDoh-2R), ki je sicer po 23. členu ZDoh-2R začel veljati naslednji dan po njegovi objavi, torej 8. 10. 2016, vendar se uporablja za davčna leta, ki se začnejo od vključno 1. januarja 2017 (prvi odstavek), do začetka uporabe pa se uporablja do tedaj veljavni ZDoh-2 (drugi odstavek). Ker je v obravnavnem primeru sporno davčno obdobje od 13. 9. 2012 do 16. 12. 2014, drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 v tem primeru ni mogoče uporabiti.

13. Poleg tega iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (EVA 2016-1611-0069 št. 00712-26/2016/14) z dne 8. 9. 2016 izhaja, da je namen predlagane spremembe (dodanega drugega odstavka 7. člena ZDoh-2) v preprečitvi da bi oseba, ki je v postopku uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja v Sloveniji ali v okviru postopka skupnega dogovarjanja po tej mednarodni pogodbi že dosegla, da se šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice za namene mednarodne pogodbe, ne bi več štela za rezidenta Slovenije. Da bi tožnik v postopku uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja v Sloveniji ali v okviru postopka skupnega dogovarjanja po tej mednarodni pogodbi že dosegel, da se ga v spornem obdobju šteje za rezidenta druge države, tožnik niti ne zatrjuje.

14. Skladno z upravnosodno prakso vrhovnega sodišča (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015) je v odločbi drugostopenjskega organa pojasnjeno, zakaj v obravnavnem primeru ni podlage za uporabo Konvencije. Iz navedene sodbe izhaja, da lahko pravice po konvenciji davčni zavezanec uveljavlja šele v zvezi s konkretnim dohodkom, ki mu bo izplačan, ter da odločba, kot je izpodbijana, s katero je ugotovljen status rezidentstva za namen ZDoh-2 zavezanca ne ovira pri uveljavljanju pravic iz Konvencije. Rezidentski status za namene Konvencije je relevanten šele v postopku davčne odmere, če zavezanec izkaže, da ga za rezidenta po svojem notranjem pravu šteje tudi država vira.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker dokazi, ki jih navajajo stranke, glede na pojasnjeno za odločitev niso pomembni oziroma ni navedeno, v zvezi s katerimi pravno pomembnimi dejstvi so predlagani, uporaba sodne prakse tega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča pa ne pomeni izvajanja dokazov, temveč uporabo prava. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev, to je dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju stalno prijavljen v Sloveniji, ni sporno (prva alineja 59. člena ZUS-1).

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1091/2019-10
• UPRS Sodba I U 1687/2016-15
• UPRS Sodba I U 155/2020-17