UPRS Sodba I U 1301/2019-14

Jedro

Nezadovoljstvo stranke z delom odvetnika, po navedbi odvetnika, ki predlaga razrešitev, se mora odraziti v aktivnih razlogih upravičenca, ki odvetniku preprečujejo v redu opravljati svoje dolžnosti. Samo subjektivno nezadovoljstvo z delom odvetnika, tudi kolikor ga upravičenec res občuti, ne more biti razlog za razrešitev odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ki za prosilca prinaša določene negativne posledice, tudi izgubo BPP, predvsem kolikor se ugotovi, da je objektivno pogojeno, torej, da bi ga ob delu, ki ga je za upravičenko izvršil določeni odvetnik, čutila vsaka povprečna stranka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 369/2018 z dne 21. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A.A., ki je bil z odločbo, št. Bpp 369/2018 z dne 3. 7. 2018, določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (I. točka izreka); odločila, da pravica do izredne brezplačne pravne pomoči upravičenki v zvezi z odločbo o razrešitvi in postavitvi drugega odvetnika z dne 3. 7. 2018 preneha in se šteje, da ji brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena (II. točka izreka); da bo o višini neupravičene prejete BPP pristojni organ odločil s posebno odločbo (III. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je določen odvetnik A.A. dne 18. 4. 2019 pri toženki podal zahtevo za razrešitev in kot razlog navedel, da svojih dolžnosti ne more več v redu opravljati zaradi razlogov na tožničini strani, saj se je med njo in tožnico porušilo medsebojno zaupanje. Tožnica je namreč v drugi zadevi, zoper odločbo o odmeri stroškov odvetniku, sprožila upravni spor, kjer je navedla, da s strani odvetnika ni prejela ustreznega svetovanja in zastopanja ter da naj bi se na obravnavi zastopala sama. Tožnica se do navedb odvetnika ni opredelila. Svojo odločitev organ utemeljuje na desetem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in ugotovitvi, da so na strani upravičenke podani razlogi, zaradi katerih določeni odvetnik ne more več v redu opravljati zastopanja. Ker gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na tožničini strani, se po enajstem odstavku 30. člena ZBPP šteje, da ji BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah navaja, da toženka ni preverjala, kako je odvetnik dejansko izvajal zastopanje v številnih zadevah, v katerih ga je postavila za pooblaščenca. Postopek pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 590/2019 pa še poteka. Toženka je upoštevala le izjavo odvetnika, odločitev pa ni skladna z namenom BPP. Poudarja, da si ves čas prizadeva obdržati svoje nepremičnine, odvetniki pa ji z opuščanjem zastopanja to otežujejo. Navaja primere, iz katerih izhaja, da odvetniki svojega dela niso opravljali, kot bi morali. Predlaga, da sodišče toženki naloži izdajo nove odločbe, s katero se določi novega zastopnika za izvajanje BPP v enakem obsegu, oziroma naj ponovno odloči o razlogih za razrešitev ter pojasni, kako je ravnala z obvestili tožnice glede nekorektnega izvajanja zastopanja odvetnikov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Stranka z interesom v tem postopku - odvetnik A.A. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Utemeljuje, zakaj ni resnična tožničina navedba, da naj bi ji ne nudila ustreznega pravnega svetovanja in zastopanja.

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem lahko postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka istega člena, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena (enajsti odstavek 30. člena ZBPP). V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

7. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na prosilčevi strani ima za prosilca daljnosežne posledice, saj pomeni, da prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, dolžan ob uporabi določbe 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za BPP nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj prosilca in odvetnika, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera.

8. Tožnica uveljavlja tako ugovor o nepopolnem in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kot kršitev materialnega prava. Sodišče v zvezi z ugovorom o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ugotavlja, da je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico pozvala, da se opredeli do navedb odvetnika iz predloga za razrešitev. Poziv je bil tožnici vročen dne 9. 5. 2019, z opozorilom, da se lahko do ugotovitev opredeli v roku 8 dni od prejema poziva. Tožnica na poziv ni odgovorila in dejstvom, ki so bila predstavljena v predlogu odvetnika za razrešitev, ni oporekala. Glede na določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zato sodišče navedb tožnice v tožbi, ki pomenijo nova dejstva, ne upošteva, saj je imela tožnica možnost navajati ta dejstva že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

9. Sodišče preizkuša, ali je toženka glede na ugotovljeno dejansko stanje, torej le glede na navedbe odvetnika iz vloge z dne 18. 4. 2019, pravilno uporabila materialno pravo. Po določbi desetega odstavka 30. člena ZBPP lahko toženka sledi zahtevi odvetnika za svojo razrešitev, če ta ne more opravljati v redu svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Navedena določba zahteva presojo, da razlogi, ki jih navede odvetnik, pomenijo razloge, ki so na strani upravičenca, da posledično odvetnik ne more opravljati v redu svojih dolžnosti.

10. V obravnavanem primeru je toženka štela, da gre za razloge tožnice že s povzemanjem vloge odvetnika z dne 18. 4. 2019, ne da bi se do teh razlogov opredelila kot razlogov, ki izhajajo iz ravnanj tožnice kot upravičenke do BPP. Navedb odvetnika o subjektivnem nezadovoljstvu tožnice z odvetnikovim delom in njegovimi storitvami, izražanje nezaupanja v njegovo zastopanje, drugačen pogled na vodenje postopkov, kot toženka povzema v sedmem odstavku obrazložitve, ni presodila ampak le transformirala razloge iz vloge odvetnika na tožnico, kar pomeni glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabo prava. Nezadovoljstvo stranke z delom odvetnika, po navedbi odvetnika, ki predlaga razrešitev, se mora odraziti v aktivnih razlogih upravičenca, ki odvetniku preprečujejo v redu opravljati svoje dolžnosti. Samo subjektivno nezadovoljstvo z delom odvetnika, tudi kolikor ga upravičenec res občuti, ne more biti razlog za razrešitev odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ki za prosilca prinaša določene negativne posledice, tudi izgubo BPP, predvsem kolikor se ugotovi, da je objektivno pogojeno, torej, da bi ga ob delu, ki ga je za upravičenko izvršil določeni odvetnik, čutila vsaka povprečna stranka. Tudi dejstvo, da je tožnica v drugi zadevi, v kateri jo je prav tako zastopal isti odvetnik, vložila tožbo zoper odločitev o odmeri stroškov, samo po sebi ne pomeni, da so podani razlogi na tožničini strani, zaradi katerih odvetnik ne more v redu opravljati svojih dolžnosti. Toženka bi, glede na povedano, morala ob uporabi desetega odstavka 30. člena ZBPP, razloge, ki jih je odvetnik navajal, vrednostno presoditi in ob uporabi načela materialne resnice ugotoviti, ali so navajani razlogi za razrešitev odvetnika razlogi na strani upravičenke. Ugotovitev konkretnih okoliščin v zvezi z opravljanjem dela odvetnika in ravnanji tožnice bi lahko šele pomenilo, da so podani razlogi na tožničini strani, da odvetnik ne more v redu opravljati svojega dela in odločitev o razrešitvi kot posledici.

11. Ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

12. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker dejstva in dokazi, ki jih navajajo stranke glede na pojasnjeno za odločitev niso pomembni.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1033/2020-15
• UPRS Sodba I U 1601/2021-38
• UPRS Sodba I U 371/2017-7